Ob Felixu Baumgartnerju postanem zelo ponosen na Boscarola

Malce prej sem v živo spremljal dosežek Avstrijca Felixa Baumgartnerja pri prostem skoku z “roba  vesolja“, z višine 38 km. Baumgartnerjev dosežek (skok z najvišje višine, preboj zvočnega zidu) je popolna kombinacija izjemnega osebnega poguma, izkušenj in znanja ter vrhunske tehnologije. Toda ob tem izjemnem dosežku, ki ga je gigantsko finančno podprl Red Bull, si ne morem kaj, da ne bi bil še bolj ponosen na prijatelja Iva Boscarola.

.

Pipistrelovo letalo je lani že tretjič zmagalo na tekmovanju Nase za energetsko najbolj učinkovito letalo. Hkrati je lani Boscarolovo podjetje sodelovalo pri razvoju posebnega vozila, s katerim je Švicar Francesco Russo dosegel svetovni rekord v doseženi razdalji v eni uri z zgolj človeškim pogonom. V Pipistrelu so z njihovimimi orodji za prototipiranje razvili profil oblike trupa, ki daje minimalni upor in zagotavlja primerno stabilnost vozila ter z njihovim osemosnim robotom tudi ves pramodel zunanje školjke vozila. Dosežki Boscarolovega podjetja so toliko večji, ker gre po eni strani za v svetovnem merilu vrhunske tehnologije in najsodobnejše materiale, po drugi strani pa za vrhunsko znanje, ki ga je uspelo v pogon zagnati Boscarolu v “neki Ajdovščini”.

Takšni dosežki po svoje ne bi bili tako posebni, če bi nastali na denimo kalifornijskem Caltechu ali v razvojnih delavnicah brezštevilnih vrhunskih tehnoloških podjetij v ZDA, ki delajo za velike letalske korporacije in ameriško vojsko. Posebne jih dela to, da ti dosežki nastajajo v Ajdovščini, in to pod vodstvom samouka ter v popolnoma – finančno in tehnološko – nestimulativnem okolju. V ameriškem Palo Altu mrgoli vrhunskih tehnoloških podjetij. Živijo eden od drugega, od medsebojne konkurence in od medsebojnega prelivanja znanja, toda hkrati imajo na voljo bazen najodličnejših kadrov, ki prihajajo iz najodličnejših svetovnih (kalifornijskih) univerz. In imajo na voljo sredstva iz gigantskih raziskovalnih projektov ameriške vlade ter stalni tok povpraševanja iz največjih zasebnih ameriških korporacij.

Pri nas ničesar od tega ni na voljo. So kvečjemu gigantske ovire. In so le zanesenjaki tipa Boscarol, Akrapovič in brata Jakopin, ki nas s svojo trmo, vrhunskim znanjem in izjemno ambicijo postavljajo na vrh high tech zemljevida sveta.

Zato sem ob Baumgartnerjevem vrhunskem dosežku še toliko bolj ponosen na Pipistrel iz Ajdovščine, Akrapoviča iz Ivančne gorice in Seaway iz Bleda.

En odgovor

  1. Že, ampak a ni simptomatično, da se leto na leto pogovarjamo o enih in istih imenih? Poleg tega so to vse majhne firme, Slovenija potrebuje na stotine takšnih, novih šampionov pa je izredno malo.

    Všeč mi je