Nisem si predstavljal indie pop-rock benda brez kitar. Zdi se mi skregano z osnovno logiko rock benda. Rock brez kitar? Kako je mogoče narediti spodoben pop-rock komad brez solo, bas, ritem kitare? No, britanski bend Keane to prakticira … in mu še kar dobro uspeva. Naslednji torek 29.10. prihajajo v Ljubljano.

Skupino Keane sem spoznal šele dve leti po njihovem prvencu Hopes and Fears (2004). V bistvu me je nanjo napotil Tim, nekdanji britanski veleposlanik v Sloveniji. Spoprijateljila sva se po mojem odstopu kot ministra. Oba sva imela pred tem imela ambicije, kako z naborom pravočasnih reformnih ukrepov Slovenijo narediti bolj konkurenčno. Tim je imel željo pomagati s skupnimi projekti in pripeljati britanske investitorje. Oba sva kmalu ugotovila, da ima tedanja (prva) Janševa vlada povsem drugačno agendo. Tim je svojo energijo preusmeril v “nevtralne” okoljske projekte, jaz pa v raziskovanje. Ob kosilih sva se zato večinoma pogovarjala o glasbi, obema je bil všeč tedaj še sveži val britanskega pop rocka – Snow Patrol, Coldplay, Travis etc.

Meni je od Keane še vedno najbolj všeč njihov komad Everybody’s Changing z njihovega prvenca:

.

Na prvencu je zelo dober komad tudi This Is The Last Time. Vmes so Keane sicer izdali še štiri albume, ki pa se me nekako niso preveč dotaknili. Nekako so razvodeneli, tako kot Coldplay v svojem – meni nerazumljivem – kvazi eksperimentiranju. Verjamem pa, da bo njihov zadnji album Strangeland (2012) marsikomu všeč. Meni je za silo poslušljiv le komad Sovereign Light Café:

.

Sicer pa je odlična njihova cover verzija U2 komada With Or Without You:

.

Pa tudi njihov cover Under Pressure Davida Bowieja ni od muh. Celo kitaro uporabijo!

.

Še razmišljam, če bi jih šel pogledat v živo.