Woody Allen simbolizira to, česar ne maram v Ameriki oziroma česar ne maram nasploh. Ta urbani, mondeni, nevrotični a-la-freudovski kvazi-intelektualizem. Težko se odločim, kaj mi je bolj odvratno od obojega – woodyallenovska kvazi-intelektualistična urbana nevrotičnost ali sex-and-the-city puhloglava wannabe-mondena kvazi-nevrotičnost. New Yorka. Ali Ljubljane v miniaturni različici. Kot da bi bil 24 ur intravenozno priključen na Pop-teve. Evtanazijo, prosim! Ne eni ne drugi ne bi mogli pri meni – kot bi rekel Đole Balašević – okititi jelke. Toda Woodyju Allenu bi morda vsaj dal malce šanse. Zdi se, da je Evropa v zadnjih letih njegovim filmom dala, ehm, nekaj skorajda podobnega duši.

Jasno, Woodyja Allena sem dal na hladno po – zame – neprebavljivih Everything You Always Wanted to Know About Sex* (*But Were Afraid to Ask) (1972) ter opusu ostalih njegovih umetniških urbanih “stvaritev” na isto vižo. Verjamem pa, da je marsikomu všeč. Konec koncev je tudi Sex and the City za mnoge kultna serija.

Evropski opus Woodyja Allena pa me je prijetno presenetil. Sploh Match Point (2005) z dobro zgodbo o razdvojenosti med moralo, pohlepom in ljubeznijo, kjer seveda zmaga pohlep. Ljubezen v Barceloni (Vicky Cristina Barcelona, 2008) mi je bila zelo všeč, najbrž zaradi odlične karakterizacije ljubezensko-nevrotičnega odnosa med umetniškim parom, ki sta ga odlično upodobila Javier Bardem in Penélope Cruz. Midnight in Paris (2011) sem zgrešil. Zato sem se pa včeraj nasankal z Allenovim četrtim evropskim filmom To Rome with Love (2012). Uf, film je katastrofa. Woody Allen je očitno spet dobil toliko samozavesti, da je tudi sam nastopil v filmu in seveda – klišejsko – odigral sebe v svoji standardni kvazi-intelektualistični nevrotični pozi.

Vendar je to še najmanjši problem filma. Film je en sam kliše. Kolaž klišejev o Rimu – ameriška turistka se zaljubi v čednega Italijana, ki ima socialni čut in bi se stepel za zaščito dobrega imena sindikatov, Fontana di Trevi, vsak povsem običajni Italijan je Pavarotti doma pod domačo prho, nepogrešljivi Roberto Benigni kot simbolj rimske urbane nevrotičnosti, vsak Rimljan iz visoke družbe ima popoldansko razmerje s prostitutko, tokrat pač vsi s Penélope Cruz, itd.

Film je neprebavljiva zmes klišejev o Rimu za ameriški trg. Njim bo ziher všeč. Če povem, da mi je od vseh vlog v filmu še najbolj všeč Alec Baldwin (ki ga sicer ne prebavljam), sem povedal vse.

Škoda, pa sem se glih namenil začeti verjeti, da tudi nevrotičnemu kvazi-intelektualističnemu urbanemu Newyorčanu Evropa lahko da, hm, vsak kanček duše.