Igor Masten

Pretekli teden so se nam ponovno začele dogajati napovedane podražitve hrane po občutnejših stopnjah. Med vzroki podražitev so spet v ospredju občutne podražitve osnovnih surovin, od žit dalje, ki lahko hitro vplivajo na stroške proizvodnje različnih vrst hrane. Spomin na podobne podražitve v letu 2007 je še močno živ in močno vpliva na reakcijo javnosti tudi danes. Čeprav tega ne bo spremljal splošen izbruh inflacije kot leta 2007, so za mnogo ljudi, današnje podražitve še bolj problematične, saj do njih prihaja v času, ko je slovenski BDP zaradi dveh recesij nižji, brezposelnih pa ima Slovenija tudi več kot dvakrat več v primerjavi z letom 2007. *

Kot običajno ob takih epizodah, se v javnosti prične iskanje krivca za visoke cene hrane. Pridelovalci krivijo predelovalno industrijo in trgovce. Predelovalci pridelovalce hrane in trgovce. Trgovci pa bodo zatrdili, da dražijo le zato, ker so jim nabavne cene dvignili dobavitelji, torej predelovalna industrija in kmetje. S tem so izkoriščene vse možnosti, vidimo, da so vsi hkrati krivi in nedolžni, potrošniki pa ostanemo z dolgimi nosovi in tanjšimi denarnicami.

Danes bom predstavil pogled na zgornjo tematiko, ki izhaja iz študije, ki je bila narejena s kolegoma Alešem Kuharjem in Aljošo Feldinom. Študijo sta financirala Agencija za raziskave in razvoj ter Ministrstvo za kmetijstvo, zato ne more biti pristranska v korist kogarkoli iz živilsko-predelovalne industrije, trgovske branže ali kmetijstva.

Analizirali smo podobna vprašanja kot zgoraj, t.j. vpliv podražitev surovin prehranskih izdelkov na končne cene teh izdelkov. Pri tovrstnih vajah je vedno problem primerljivih podatkov. Ti se ne zbirajo sistematično za veliko število poenotenih definicij produktov vzdolž celotne živilsko-predelovalne verige. Pomanjkanje primerljivih podatkov pa je ravno razlog zakaj lahko mnogi izmed vpletenih predstavljajo svojo plat, ne da bi imeli potrošniki možnost preveriti resničnost trditev. No, ampak s kolegi smo uspeli sestaviti nekaj časovnih serij cen, ki so omogočile do sedaj najbolj koherentno analizo. Gre za osnovne mlečne izdelke, vse tri glavne vrste mesa in osnovno vrsto belega kruha.

Najprej nekaj o maržah. Kaj so neto marže v podjetjih vzdolž živilsko-predelovalne verige, ta trenutek ni mogoče reči nič, saj ne obstaja sistematičen način zbiranja časovnih serij o stroških. Zato so te znane zgolj vpletenim podjetjem in njihov osnovni motiv je, da to skrbno skrivajo. Iz podatkov o cenah pa je mogoče reči nekaj o bruto maržah, to je pribitkih cen, ki nastanejo, ko neka kmetijska surovina zapusti pridelovalca, se znajde pri predelovalcu in nato na trgovskih policah. Pri tem me najbolj zanimajo relativne bruto marže, torej odstotkovni pribitki, ki jih doda vsak člen v verigi. Zakaj tako, bo postalo očitno spodaj.

V nasprotju s splošnim ljudskim prepričanjem, se večina cenovnega pribitka ne naredi pri trgovcih, saj to velja za meso in kruh, za mleko in mlečne izdelke pa so bruto relativne marže tipično višje v predelovalni industriji in ne trgovski branži. Kot rečeno, brez podatkov o stroških je težko reči, kdo v verigi več zasluži, vendar bo tudi ta ugotovitev pomembna za sklepe spodaj. Za ponazoritev naj navedem le dva ekstrema. Pri svinjskem mesu je bruto marža v trgovini šestkrat višja od bruto marže klavnic (120% v primerjavi z 20%). Pri maslu in sirih pa je obratno, saj je bruto marža mlekarn petkrat višja od trgovskih (250% v primerjavi s 50%). Tudi sicer izračuni bruto trgovskih marž dobljeni iz bilančnih podatkov trgovskih podjetij ali Eurostata kažejo, da naša trgovska branža po teh pribitkih v mednarodnem merilu na izstopa.

Glavna značilnost teh bruto marž pa je njihova visoka stopnja stabilnosti v času. Marže sicer nekoliko nihajo v času, ko prihaja do povečanj stroškov, premikov na strani povpraševanja in podobno. Vendar ne kažejo nikakršnega trenda, kaj šele v smeri zniževanja, ter nikakršnih trajnih odklonov od povprečnih vrednosti. To kaže, da je proces oblikovanja cen vzdolž živilsko predelovalne verige dobro utečen mehanizem prenašanja stroškov v cene, pri čemer so odstotkovni pribitki presenetljivo stabilni. Nekako tako kot v tisti zgodbi o podjetniku, ki svojemu učitelju matematike iz mladosti, razloži skrivnost svojega uspeha. Uporablja „pravilo 20%“, kar pomeni, da stvari, ki jih kupi po 100, proda po 200.

Te sklepe smo preverili tudi na nekoliko bolj formalen način, z ekonometričnimi ocenami velikosti in dinamike prenosa višjih stroškov surovin v cene vzdolž živilsko predelovalne industrije. Za vse preučevane skupine izdelkov se kaže visoka stopnja podobnosti. Nihanja stroškov marže sicer do določene mere absorbirajo, vendar so prenosi nepričakovanih sprememb stroškov v cene izjemno hitri. V večini primerov znotraj četrtletja, kar je glede na siceršnje ocene transmisije šokov v cene v literaturi, zelo hitro.

Poskusimo si vse skupaj ponazoriti na enostavnem primeru. Denimo, da nas zanima, kako se spremembe cen pšenice na svetovnem trgu prenašajo v cene kruha v Sloveniji. In denimo, da se je prejšnji mesec cena pšenice podražila tako, da je za neko enoto pšenice potrebno dati 11 evrov namesto 10. Nadalje predpostavimo, da imajo v pekarni in trgovini ciljno maržo 100%. To pomeni, da pred podražitvijo pekarna trgovini nek izdelek prodaja po 20 evrov, trgovina pa nam potrošnikom po 40. Prenos 1 evro višjega stroška pšenice v cene bi pomenil, da se v pekarni izdelek podraži za 1 evro, na 21 evrov, v trgovini pa ravno tako za 1 evro na 41 evrov. Povedano drugače, 10% podražitev pšenice, naj bi vodila v 5% podražitev v pekarni, in 2,5% podražitev v trgovini.

Vendar podatki kažejo, da temu ni tako. Visoka stopnja stabilnosti relativnih marže podjetij kaže, da se podražitve prenašajo z enakimi relativnimi pribitki, kar pomeni 10% podražitve vzdolž celotne verige oz. 2 evra na sredini in 4 evre pri maloprodajni ceni. Ta primer je hipotetičen, v realnosti pa velja, da v takšnem mehanizmu v absolutnem smislu pridobi tisti člen verige, ki ob obvladovanju siceršnjih stroškov dosega višje relativne marže. Pri določenih izdelkih je to predelovalna industrija, pri drugih trgovska branža.

Čeprav ob vsakih večjih podražitvah v medijih spremljamo visoko stopnjo antagonizma med kmeti, industrijo in trgovci, je resnica ta, da med njimi obstaja simbioza, ki vsakemu v verigi omogoča, da stroškovne pritiske, kakršnikoli že so, slej kot prej prenese na nas potrošnike. Zato za potrošnike velja le eno. Vsakič, ko slišite o tem, da nekdo komajda zdrži pritiske stroškov na cene hrane, pomislite najprej nase in svojo denarnico, saj je tista, ki bo vse težave ostalih najbolj občutila. Kupujmo slovensko in samooskrba s hrano so lepe besede, vendar pomislite, koliko si jih lahko privoščite dokler bo celoten trg s hrano deloval tako, kot deluje.

* Izvorno objavljeno v Dnevniku.