Kdo še potrebuje Hollywood?

Iranci so s pomočjo umetne inteligence naredili kratek film o ponesrečeni ameriški akciji desanta na iranske jedrske objekte v Isfahanu in ponesrečen poskus vdora in kraje jedrskega materiala. Ameriška akcija se je končala že pri pristanku prvih dveh transportnih letal, ko naj bi Iranci pred pristankom zadeli drugo letalo. Nakar se je začela reševalna akcija za ameriške komandose, ki so ostali na iranskih tleh. V tej reševalni akciji naj bi po poročanju nekaterih medijev sodelovalo celo okrog 150 ameriških zračnih plovil.

14-dnevno premirje je seveda odlična novica – za Iran, za zalivske države, za Izrael, za ZDA in za svetovno gospodarstvo. Odlična novica je tudi, da je Trump pristal na pogajanja v okviru iranskih 10 točk, ki jih lahko povzamemo v 5 ključnih pogojih:

1. zaustavitev vseh sovražnosti na vseh frontah (proti Iranu, proti Libanonu, proti Gazi),
2. kredibilne garancije, da ne bo prišlo do ponovne agresije na Iran,
3. odprava vseh sankcij proti Iranu,
4. iranska (in omanska) suverenost nad Hormuško ožino, vključno s pobiranjem pristojbin za prehod,
5. prihodki od pristojbin za prehod se štejejo kot način poplačila vojne škode Iranu.

Te točke so dobro izhodišče tako za pogajanja o trajnem miru v Iranu in regiji kot za trajno izboljšanje iranskega položaja po 47 letih ilegalnih sankcij proti njemu. Dejstvo, da je Trump pristal na ta iranski okvir za pogajanja, seveda pomeni, da je tako njemu kot Izraelu močno tekla voda v grlo. Torej je moral izvesti svoj TACO. Pred katerim je maksimalno povečal svoje grožnje z “izbrisom cele civilizacije”, da je nato lahko prodal zgodbo, da je Iran tik pred zdajci zaprosil za premirje (čeprav je Iran te točke objavil že pred dnevi in čeprav je premirje predlagal pakistanski predsednik vlade). Trump pač mora nekako ohraniti obraz (če je to sploh še možno po tem porazu po “iranski vikend ekskurziji”).

To premirje sicer omogoča vsem stranem, tudi globalnemu gospodarstvu, da zajame sapo. Vendar je prezgodaj za odpiranje šampanjcev, in sicer:

1. Kritični subjekt v tem konfliktu je Izrael; ta ni pristal na nič; in tudi če bi, je njegov track record, da se v 78 letih svojega obstoja ni držal niti enega dogovorjenega in podpisanega premirja;
2. Izrael ima navado, da vedno pobije vse pogajalce na nasprotni strani, s čimer poskuša preprečiti, da bi prišlo do mirne rešitve; pod njegovim vplivom je v zadnjih 10 mesecih prav v času pogajanj z Iranom prišlo do izraelsko-ameriškega napada na Iran.
3. Treba je pričakovati, da bo Izrael prekršil premirje z zahrbtnim napadom na Iran – bodisi na njegovo vodstvo prav v času pogajanj, bodisi na iranske kritične kapacitete (jedrska elektrarna, jedrski objekti, energetska infrastruktura, dekliška šola…). To je v naravi Izraela – totalna agresivnost, zloba in zahrbtnost. Dokler bo Izrael obstajal, na Bližnjem vzhodu ne bo miru. To je empirično dejstvo.
4. Izrael in ZDA bosta premirje izkoristila, da zajameta sapo in da lahko nemoteno napolnita vojaške depoje, da bi lahko spet nadaljevala z vojno.
5. Tudi če pride do takojšnjega odprtja Hormuške ožine, bo zaradi tehničnih razlogov (prepustnost koridorja, iranska kontrola nad prometom) trajalo najmanj 3-4 mesece, da se zaostanki odpravijo in da se vzpostavi nazaj prejšnji promet. V vmesnem času pa pomeni izpad energentov in surovin za obdobje 6 tednov, ker ta tovor ni prišel do naročnikov.
6. Približno polovica ključne naftne infrastrukture v Zalivu je bila v času spopadov uničena, celoten LNG pogon v Katarju je bil uničen, savdski petrokemijski obrat, ključen za proizvodnjo plastike, polimerov in helija je bil delno uničen, uničen je bil velik del obratov za proizvodnjo umetnih gnojil itd.
7. Zato bo tudi po odprtju Hormuza  potrebno nekaj let (3 do 5 let), da se vzpostavi nekdanji izvoz ključnih energentov in surovin in zato bodo cene energentov in surovin dlje časa (nekaj let) ostale povišane.
8. V primeru izraelske enostranske prekinitve premirja in v primeru, da ne pride do dogovora med Iranom in ZDA, bo prišlo do novih zaostritev in do nadaljevanja vojne in prekinitve transportnih tokov energentov in surovin.

Danes imamo samo premirje. Krhko premirje. In tega premirja ne smete interpretirati kot mirovnega dogovora, pač pa samo kot začasno in krhko prekinitev sovražnosti.

Čeprav vsi upamo in molimo za trajni mir, je bistveno prezgodaj za odpiranje šampanjcev.

Resnično fascinantno je, kako je Trump z nepremišljenim in nespametnim začetkom vojne proti Iranu z eno potezo zradiral 47 let ameriškega (ilegalnega) stiskanja Irana in 52 let ameriške petrodolarske vladavine na bližnjem vzhodu in kako je iz osamljenega in geopolitično minornega Irana ustvaril četrto veliko silo sveta. Iranu to ne bi nikoli prišlo niti na misel, niti mu svet tovrstne enostranske akcije ne bi odobraval. Z eno idiotsko potezo Trumpa je nova geopolitična vloga Irana s kontrolo Hormuške ožine postala naravna in samoumevna.

Trumpu bodo morali Iranci nekoč postaviti spomenik. V čistem zlatu.

This is a crucial point on Iran by Chas Freeman, the former US Assistant Secretary of Defense and, relevant to the topic, former US Ambassador to Saudi Arabia (also, incidentally, one of the very rare former senior US officials who’s a genuinely thoughtful diplomat as opposed to a sociopathic neocon).

What Freeman explains is that Iran’s control of Hormuz, which Trump implicitly admitted is beyond the US’s ability to contest (by saying in his speech it’s not his problem to solve, that “others” should deal with it), will necessarily lead to a reshaping of the regional order in Iran’s favor.

As Freeman says, “the Gulf Arabs have no alternative but to negotiate with Iran because they cannot survive indefinitely with the Strait of Hormuz closed to their exports.” Meanwhile, countries like China, India, Japan, and Turkey have already worked out transit agreements with Tehran – de-facto recognizing Iranian authority over the strait.

In effect, Iranian control of Hormuz is now a fait accompli: they control the valve on the single largest concentration of hydrocarbon exports on earth. This is a long-term reality with immense implications.

In fact it’s such a massive long-term win for Iran that the way the war may ironically be remembered by history is Trump giving Tehran the ideal casus belli to seize control of Hormuz – something the world would have never accepted had they done it unprovoked.

It remains to be seen how the war ends – if it ends at all – but this may end up proving even more valuable to Iran than nuclear weapons.

For instance, as Freeman points out, one of the conditions Iran set for Hormuz passage is an end to sanctions and hostility toward them. The logical endpoint is the collapse of the entire sanctions regime – Iran trading openly with the world (save, presumably, for the US and Israel), without having to make any guarantees on its nuclear program.

In other words Trump tore up the JCPOA calling it “the worst deal in history,” and his war may have replaced it with something infinitely more favorable to Tehran.

Robert A. Pape (profesor na univerzi Chicago, specializiran za varnostna vprašanja in vojaško strategijo) je včeraj v New York Timesu objavil zelo dober komentar »The War Is Turning Iran Into a Major World Power«

Glavna teza komentarja je, da vojna z Iranom ne oslablja Irana, temveč ga krepi in ga spreminja v četrti center globalne moči (poleg ZDA, Kitajske in Rusije).

Ključna prednost Irana izhaja iz nadzora nad Hormuško ožino (Strait of Hormuz) – strateško pomembno morsko potjo, skozi katero poteka velik del svetovne nafte.

Mnogi analitiki mislijo, da je iranski nadzor nad ožino začasen, vendar Pape trdi, da vojna ustvarja novo realnost, iz katere se Iran izvleče močnejši (ne glede na vojaške udarce).

Konvencionalna geopolitična modrost (moč = ekonomija + vojaška moč) ne drži več – Iran postaja pomemben igralec tudi brez tega.

Spodaj je daljši povzetek ključnih tez Papea.

Nadaljujte z branjem→

Fatih Birol, direktor Mednarodne agencije za energijo (IEA), v intervjuju za Le Figaro opozarja, da je energetska kriza, ki jo je povzročila vojna v Perzijskem zalivu (vključno z blokado Hormuške ožine), hujša od združenih kriz iz let 1973, 1979 in 2022. Kar je jasno vsakomur, ki le malce pozna strukturo in obseg tokov energentov in surovin skozi Hormuz. Ta vojna blokira eno ključnih arterij svetovnega gospodarstva – ne le nafto in plin, temveč tudi gnojila, petrokemijo in druge surovine. Po njegovih besedah svet še nikoli ni doživel tako obsežne motnje v oskrbi z energijo, ki združuje naftni, plinski in prehranski šok ter predstavlja velik pretres za globalno gospodarstvo.

Kriza najbolj prizadene gospodarstva v razvoju, ki se soočajo z višjimi cenami nafte, plina in hrane, pospešenim inflacijskim pritiskom, upočasnjeno rastjo in povečanjem zunanjega dolga. Evropa, Japonska in Avstralija bodo trpele, a države v razvoju imajo najmanj manevrskega prostora. Birol poudarja, da težave izvirajo predvsem iz geopolitike in ne iz same energije. Države članice IEA postopoma sproščajo strateške zaloge nafte (gre za največjo sprostitvijo v zgodovini – 400 milijonov sodov, kar je le 20 % zalog), a to le blaži bolečino in ne odpravlja vzroka.

Nadaljujte z branjem→

Iran’s 10-point plan includes:

1. Guarantee that Iran will not be attacked again
2. Permanent end to the war, not just a ceasefire
3. End to Israeli strikes in Lebanon
4. Lifting of all US sanctions on Iran
5. End to all regional fighting against Iranian allies
6. In return, Iran would open the Strait of Hormuz
7. Iran would impose a Hormuz fee of $2 million per ship
8. Iran would split these fees with Oman
9. Iran to provide rules for safe passage through Hormuz
10. Iran to use Hormuz fees for reconstruction instead of reparations

Marko Golob

“It’s too bad that both sides can’t lose in this war.” (anonimni komentator)

Vojne se lahko začnejo po tvoji volji, vendar se ne končajo, ko si to želiš. (Niccolò Machiavelli)

Na gornji stavek sem se spomnil, ko sem bral Jožetov prispevek o prihajajoči svetovni gospodarski katastrofi. Pomeni, da si nobena od strani ne more privoščiti izgubiti vojne, ker je vojna na nek način eksistenčna za vse strani. Zato je ta konflikt tako zelo nevaren.

Kako se rešujejo krize? Z odločno prevlado ene od strani, ki vsili svoje pogoje in svoj red, ali s pat položajem, ki prisili (v najboljšem primeru) obe strani k dogovoru, ki naj omogoči kolikor toliko interesno uravnotežen status vivendi obeh strani.

Zelo se bojim, da bo to v obstoječi zalivski krizi zelo težko doseči. Ne samo zaradi zamujenih priložnosti in eskalacije, ki je presegla vse meje, ampak predvsem zaradi okoliščin, ki vojskujočim se stranem ne dopuščajo veliko manevrskega prostora. Pojdimo po vrsti.

Nadaljujte z branjem→