Ekonomija je zabavna reč. Ker je tako dinamična oziroma “fleksibilna”. Ker nobena teorija ni trdna, ampak se razlage sproti spreminjajo. Kar je veljalo kot zakonitost pred leti, je danes ovrženo. In v kar verjamemo danes in za kar znamo najti “empirično podporo” v podatkih, se že jutri izkaže kot neveljavno. In tako je denimo tudi glede javnega dolga. Zadnja tri desetletja je denimo veljalo, da je visok javni dolg problematičen – ker to vodi v višje stroške zadolževanja, večje javne deficite in še večji dolg ter manj možnosti za stimuliranje gospodarstva v primeru krize.

Vidite, danes, v današnjih okoliščinah, to (nujno) ne velja več. Vsaj ne za velike države, ki izdajajo dolg v lastni valuti. V teh okoliščinah velike negotovosti in nizke rasti je (pre)nizek javni dolg lahko problematičen, ker kot pravita denimo Narayana Kocherlakota (predsednik mineapoliškega Fed) in Paul Krugman, ni dovolj “varnih sredstev”, kamor bi se lahko zasebni investitorji umaknili. Zasebna “varna sredstva”, vsi finančni derivati z boniteto AAA, so se izkazali kot navadna potegavščina brez kritja. Samo država je dovolj trdna (ker lahko tiska denar brez omejitev), da lahko zagotovi varnost naložb.

Toda v času tovrstne krize, ki se podaljšuje v dolgo anemično deflacijsko depresijo, je beg investitorjev v “varna sredstva” države lahko problematičen, ker znižuje obrestno mero. Praktično na ničlo. Slednje pa je problematično iz vidika monetarne politike, ker ji jemlje ves manevrski prostor. Ne more znižati obrestne mere in tako spodbuditi gospodarstva. Je v klasični likvidnostni pasti, kjer postane povsem impotentna. No, in prav zato, kot trdi Narayana Kocherlakota, je potreben še višji javni dolg, ki bi vplival na povišaanje obrestnih mer. Slednje pa bi, če verjamete neofisherjancem (ki dobesedno izhajajo iz Fisherjeve formule za nominalno obrestno mero kot vsote realne obrestne mere in inflacijo ), spodbudilo rast inflacije (za zelo zgodnji poljuden opis neofisherjanske zveze preberite denimo Noaha Smitha).

In nad slednjim so se navdušili tudi novi monetaristi. Denimo Stephen Williamson je padel v delirij po prebiranju Krugmanove kolumne in hitro nakazal, kako ta povezava sledi že iz samega Krugman-Eggertsonovega modela (Debt, Deleveraging, and the Liquidity Trap: A Fisher-Minsky-Koo Approach)

A safe asset shortage is actually a property of Krugman’s own model, though I’m not sure he ever picked up on this. Krugman used his work with Gauti Eggertsson to back up with formal analysis the kinds of things he was saying in blog posts. So, the Eggertsson/Krugman paper focused on a situation in which the nominal interest rate is at the zero lower bound because of tight borrowing constraints, in which case you can get some welfare benefits from increasing government spending. What fixes the problem in his model, in a clean way, is actually an increase in government debt, which serves to relax borrowing constraints and to raise the real interest rate. That is, because of the safe asset shortage the real interest rate is inefficiently low, and fixing the problem raises the real rate.

Recognizing the existence of a safe asset shortage can help explain a lot of things. For example, you might think that inflation is puzzlingly high. In most models we work with, a long period of zero nominal interest rates would produce a deflation. But, at the zero lower bound on the nominal interest rate, the tighter are the liquidity constraints that bind because of the safe asset shortage, the higher will be the inflation rate. To see how that works, see the papers I listed above.

Safe asset shortages also have a bearing on how we might think about “secular stagnation,” which Larry Summers has been talking about. Eggertsson and Mehrotra’s “A Model of Secular Stagnation,” is, like Eggertsson/Krugman, actually a model of a safe asset shortage. E-M write down a fairly conventional overlapping generations model with some borrowing and lending and a binding borrowing constraint. This economy wants an outside asset badly – both to permit intergenerational trade and to bypass the borrowing constraint. But that’s not something the authors consider.

In any case, there’s hope for Paul Krugman. Maybe soon he’ll be a committed neo-Fisherite.

Vir: Stephen Williamson

Toda, ali je to zadnji odgovor ekonomije? Jasno, da ne. Glede na “fleksibilno” naravo ekonomije, kjer nič ni trdnega, je tudi ta zveza samo začasna. Dokler je nova dejstva in nove teorije ne zamenjajo.