Nasprotniki prodaje Telekoma Slovenije zbirajo še zadnje ostanke razpuščene vojske (od predstavnikov upokojencev, Zveze združenj borcev do sindikalistov), da bi ohranili lastništvo v državnih rokah. Toda ta bitka je že zdavnaj izgubljena. Slednje dobro ilustrira stališče vedno in izključno pragmatičnega Karla Erjavca, ki je v zameno za “strateškost” Zavarovalnice Triglav prepustil Telekom prosti prodaji. Toda nasprotniki prodaje Telekoma, če jim je res kaj mar za prihodnji razvoj telekomunikacij v Sloveniji in za koristi potrošnikov, svoje napore usmerjajo v napačno smer. Namesto splošnemu nasprotovanju prodaje bi se morali fokusirati na dve stvari: prvič, na pridobitev zavez glede razvoja Telekoma, in drugič, na morebitno škodljivo koncentracijo, če bi Cinven kot kupec Telekoma odkupil tudi terjatve do T-2.

Glede prvega sem že nekajkrat pisal, in sicer, da bi bilo pri Telekomu morda smisleno pred prodajo izločiti infrastrukturni del oziroma od bodočega kupca izposlovati zavezo ali pogodben odnos, da bo zagotavljal širokopasovni (fizični in mobilni) dostop tudi prebivalcem v odročnih območjih, ki »komercialno niso zanimiva«. Te rešitve so možne in so jih denimo uveljavili v Novi Zelandiji in Avstraliji, ki sta iz vidika regulacije telekomunikacij kakšno desetletje pred Evropo.

Drugič, pomemben potencialni problem predstavlja dejstvo, da je finančni sklad Cinven, ki je edini ponudnik za nakup Telekoma Slovenije, hkrati tudi interesent za odkup terjatev DUTB do T-2, kjer že zaključuje skrbni finančni pregled. Na ta problem (z izjemo zapisa Petre Sovdat v Financah) slovenska javnost ni bila posebej pozorna. Vendar gre za ključen problem.

T-2 ima sodobno in razvejano optično  omrežje in je z 48.9% tržnim deležem (v Q4 2014) daleč največji ponudnik širokopasovnega dostopa prek optičnega omrežja do interneta, je drugi največji ponudnik IP televizije (33.9% tržni delež) in tretji največji ponudnik plačljive TV (17.9%) in tretji največji ponudnik širokopasovnega dostopa prek tehnologije xDSL (17.3% tržni delež). V primeru, da bi Cinven uspel v obojem (glede nakupa Telekoma in odkupa terjatev do T-2), bi se, kot kaže spodnja slika, pod okriljem enega lastnika oblikovala velika koncentracija na trgu.

Vir: Akos, Poročil0 o razvoju elektronskih komunikacij, marec 2015

Cinven bi na ta način na vseh področjih, ki so ključna za prihodnji razvoj sodobnih telekomunikacijskih storitev, lastniško obvladoval večinske tržne deleže na slovenskem telekomunkacijskem (TK) trgu. Na področju mobilnega širokopasovnega dostopa bi obvladoval 51% trga, pri fiksni telefoniji 69%. Pri fiksnem širokopasovnem dostopu do interneta (optika, xDSL, kabel, bakreno omtrežje in drugo) bi obvladoval 53.5% trga, od tega 83.5% pri dostopu prek optičnega omrečja in 79% pri dostopu prek xDSL tehnologije. Pri ponudbi digitalne TV bi Cinven lastniško obvladoval 86.6% ponudbe IP TV in 43% ponudbe plačljive TV.

Toda to še ni vse, problem je namreč še večji v tem, ker prek Telekomovega omrežja svoje storitve ponujajo tudi ostali, alternativni operaterji, predvsem Amis in delno tudi T-2. Kot pravi Agencija za komunikacijska omrežja RS (Akos) v zadnjem četrtletnem poročilu (Akos, Poročilo za četrto četrtletje 2014, marec 2015, str. 31):

Alternativna operaterja Amis d.o.o. in T-2 d.o.o. sta glede na tržne deleže glede na število fiksnih širokopasovnih priključkov dostopa do interneta med prvimi štirimi operaterji. Oba operaterja imata možnost ponujanja svojih storitev zaradi veljavne regulatorne odločbe agencije na upoštevnem trgu 4 ”Dostop do (fizične) omrežne infrastrukture (vključno s sodostopom ali razvezanim dostopom) na fiksni lokaciji (medoperaterski trg)” in 5 ”Širokopasovni dostop (medoperaterski trg)” preko omrežja družbe Telekom Slovenije d.d., saj družba Amis d.o.o. nima svojega omrežja in je odvisna od dostopa do omrežja družbe Telekom Slovenije d.d., medtem ko pa ima družba T-2 d.o.o. tudi svoje omrežje, ki ga v velikem delu kombinira z omrežjem družbe Telekom Slovenije d.d.

To z drugimi besedami pomeni, da bi, kot kaže spodnja slika, Cinven v primeru uspeha na obeh področjih obvladoval praktično skorajda celoten trg sodobnih TK storitev v Sloveniji – bodisi prek neposredne ponudbe storitev bodisi prek dostopa do omrežja. Spodnja slika za razliko od zgornje kaže seštevek tržnih deležev Telekoma Slovenije in Amisa, ki nima svojega omrežja in večinoma ponuja storitve prek Telekomovega omrežja.

Vir: Akos, Poročil0 o razvoju elektronskih komunikacij, marec 2015

Kot kaže slika, bi Cinven tako dejansko lastniško in posredno obvladoval 75% tržni delež pri fiksni telefoniji. Pri fiksnem širokopasovnem dostopu do interneta bi skupaj obvladoval 65% trga, od tega 94% pri dostopu prek optičnega omrečja in 99% pri dostopu prek xDSL tehnologije. Pri ponudbi digitalne TV bi Cinven v celoti (100%) lastniško in posredno obvladoval ponudbo IP TV in 55% ponudbe plačljive TV. To so seveda tako iz primerjalnega vidika glede na ostale evropske države kot iz vidika regulacije trga povsem nesprejemljive relacije na telekomunikacijskem trgu.

Problem je še večji, ker gre sodobni razvoj TK storitev v smeri konvergence omrežij in TK storitev, ki se ponujajo na omrežjih. Spet citiram Akos v zadnjem poročilu (Akos, Poročilo za četrto četrtletje 2014, marec 2015, str. 48):

Težnja razvoja elektronskih komunikacij se vedno bolj nagiba h konvergenci na ravni omrežja, elektronskih komunikacijskih storitev in opreme. Z izrazom konvergenca omrežij v splošnem označujemo združevanje oz. približevanje obstoječih omrežij za prenos govora, omrežij za prenos podatkov in radiodifuznega omrežja. Konvergenco omrežij spremlja tudi integracija ali zlivanje storitev, oboje pa predstavlja eno od najpomembnejših tendenc globalnega razvoja telekomunikacij. Konvergenca storitev operaterjem omogoča, da končnim uporabnikom ponujajo t.i. pakete storitev. Konvergenčne (združene) oziroma multiple-play (multi-play) ponudbe vključujejo vsaj dve različni vrsti storitev: fiksno telefonijo, mobilno telefonijo, prenos podatkov in televizijo.

Prihodnost bo torej pripadla tistim operaterjem, ki bodo uspeli združiti sodobna mobilna in fiksna širokopasovna omrežja in uporabnikom za enotno ceno ponuditi integrirane pakete storitev, ki bodo vljučevali mobilno in fiksno telefonijo, širokopasovni dostop do interneta in dostop do TV in radijskih storitev (dvojčki, trojčki, četvorčki). Iz vidika razvoja slovenskega TK trga in ponudbe storitev je seveda v luči teh sodobnih trendov potrebno paziti, da ne pride do prevelike koncentracije na trgu, ki bi imela za posledico bodisi omejevanje dostopa do omrežij alternativnim ponudnikom bodisi omogočala zlorabo vertikalne integracije na škodo končnih uporabnikov. Slednje pomeni, da bi denimo skupni lastnik Telekoma Slovenije in T-2 alternativnim ponudnikom zaračunaval višje veleprodajne cene dostopa do njunih omrežij in tako omejeval konkurenco na trgu oziroma da bi ponujal integrirane storitve po maloprodajnih cenah, ki ne bi pokrivale stroškov velikoprodajnega zakupa za alternativne ponudnike in tako izrival konkurenco. Tovrstnih praks smo bili v zadnjih 15 letih ves čas deležni s strani Telekoma Slovenije.

Zgoraj povedano pomeni, da bi morala v primeru, če bi Cinvenu uspelo doseči dogovor z DUTB glede odkupa terjatev do T-2, oba regulatorja trga – AVK in Akos – ustrezno ukrepati zaradi povečane koncentracije na trgu. Vendar pa je nujno ukrepanje ex ante in ne šele ex post. V primeru, da bi Cinven kupil Telekom Slovenije in  T-2 ter oba združil, je situacija povsem jasna in bi pomenila koncentracijo na trgu, ki bi zahtevala odobritev s strani AVK. Cinven seveda zaradi zgoraj skicirane koncentracije ne bi smel dobiti soglasja s strani AVK za nakup in pripojitev T-2.

Toda možno je tudi, da bi Cinven zaobšel to oviro. Cinven je finančni sklad in ne strateški investitor, torej ima kratkoročni (finančni) interes za nakup Telekoma in T-2. Ali drugače rečeno, oba namerava kupiti z namenom, da ju kasneje proda naprej strateškemu investitorju. Oboje lahko naredi ločeno. Kar pa ne zmanjša problema. Finančni skladi običajno ostanejo v lastništvu prevzetih podjetij med 3 in 5 let. To pomeni, da tudi če bi Cinven kupil Telekom Slovenije in  T-2 z ustreznimi zavezami, da ju bo obravnaval ločeno (kot dve samostojni podjetji, ločeni s “kitajskim zidom”) in da se bo v obeh primerih v denimo roku treh let dezinvestiral, bi v tem vmesnem obdobju (treh let) še vedno lastniško večinsko obvladoval ključna TK omrežja na slovenskem trgu ter neposredno in posredno imel vpliv na 65% do 100% ponudbe sodobnih TK storitev na slovenskem trgu.

Problematično je torej tudi to vmesno obdobje preden bi se Cinven dezinvestiral (odprodal obe naložbi v Telekom Slovenije in v T-2), saj bi lahko v tem času nastala precejšnja škoda na trgu sodobnih TK storitev, ki bi šla na škodo izbire in cen končnih uporabnikov. Zato je potrebno obe transakciji obravnavati združeno, kar pomeni nujnost ex ante regulacije oziroma da oba regulatorja trga (AVK in Akos) pogojujeta nakup Telekoma Slovenije s strani Cinvena z njegovim odstopom od nakupa terjatev do T-2 ali obratno. Same zaveze in obljube ne bodo učinkovite.

_______

* Razkritje: Avtor tega zapisa sem v poslovnem odnosu s podjetjem Simobil d.d., za katerega izvajam analizo potencialnih sprememb v tržni strukturi na slovenskem telekomunikacijskem trgu po privatizaciji Telekoma Slovenije.