Slovenija je država monopolov. Delno zaradi same majhnosti, saj zaradi zahtevanega (tehničnega in ekonomskega) minimalnega obsega obrata na tako majhnem trgu preprosto ni mogoče imeti veliko igralcev. Delno pa zaradi prepletenosti interesov med politiko in gospodarstvom, ki pa tudi izhaja iz majhnosti. Dodatno pa zaradi dolge zatohlosti (pred osamosvojitvijo) in zaprtosti pred tujo konkurenco po njej. Regulatorji trga so prepleteni s poslovnimi subjekti na trgu ali ujeti v njihove interese. To je žalostna podoba Slovenije na vseh področjih. Nič drugače ni na trgu posredovanja dela. V bistvu bi bilo nenavadno, če bi bila tržna situacija med posredovalnicami dela kaj drugačna, kot jo poznamo iz drugih dejavnosti.

Študentsko delo je v letu 2012 posredovalo 43 koncesionarjev v obliki zasebnih podjetij, razen v primeru Zavoda za zaposlovanje. Koncesije so izvajalci posredovanja študentskega dela  pridobili z izpolnjevanjem razpisnih pogojev. Postopek posredovanja dela študentom poteka na način, da koncesionarji (študentski servisi, ŠS) ob naročilu potrebe po študentskem delu naročnika opravijo razpis, izbiro in napotitev ustrezne osebe, ki izpolnjuje zakonske pogoje (status dijaka ali študenta ter morebitni drugi zahtevani pogoji). Ob tem izvajalci (koncesionarji) opravijo zahtevane zakonske postopke pri tej obliki dela, izvedejo ustrezna zavarovanja, zaračunajo od države predpisane koncesijske dajatve (trenutno 23%+2%), odvedejo DDV ter izvedejo izplačilo. Od zaračunane koncesijske dajatve se deleži razdelijo različnim z zakonom določenim upravičencem: Javni agenciji za razvoj kadrov in štipendiranje (trenutno 67%), Študentski organizaciji (trenutno 16.5%), koncesionarju, ki opravlja dejavnost (trenutno 16.5%). Dodatna koncesijska dajatev (2%) pa gre za izgradnjo študentskih domov.

Koncesijska dajatev je nekoč znašala 10% od neto zaslužka, do junija 2012 je znašala 12%, sedaj pa 23%. Koncesijska dejavnost posredovanja študentskega dela je oblika zunanjega izvajanja (outsourcing) javne službe in za podeljevanje koncesij skrbi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ). Število agencij je bilo leta 2012 kar 43 in je za slovenske razmere visoko. To je posledica preteklega stihijskega načina urejanja te oblike dejavnosti ter ekstenzivnega načina izdajanja koncesij s strani MDDSZ. Zunanje izvajanje dejavnosti je po definiciji smiselno v primeru, ko ne gre za glavno dejavnost izvajalca (v tem primeru države oz. Zavoda za zaposlovanje) ter zaradi doseganja nižje cene izvajanja storitve – zunanje izvajanje mora biti cenejše in kvalitetnejše,  kot bi bilo lastno opravljanje dejavnosti.

Celotni trg študentskega dela je v letu 2012 po oceni znašal skoraj 218 mio evrov. Od tega je za koncesijako dajatev odpadlo dobrih 50 mio evrov. S strani države priznani strošek izvajanja dejavnosti koncesionarjev (določen kot delež v razdelitvi pobrane koncesije), ki za koncesionarje predstavlja prihodek, je za celotno panogo posredovanja študentskega dela v letu 2012 znašal dobrih 12 mio evrov. Koncesionarji iz tega prihodka pokrivajo svoje stroške (materialne stroške, stroške plač zaposlenih, najemnine, zavarovanja študentov itd.).

Zanimivo pa je, da si levji delež tega kolača razdelijo trije največji ŠS (ŠS Ljubljana d.o.o., ŠS MB d.o.o. in M servis Kranj d.o.o), ki so si lani razdelili dobrih 10 mio evrov oziroma 82.5% celotnega kolača.

Tabela 1: Največjih 15 koncesionarjev študentskega dela v letu 2012

 Vir: Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije; lastni preračuni.

Kot vidimo, je trg posredovanja študentskega dela skrajno nenavaden in asimetričen – tipična Paretova distribucija z zelo dolgim repom. En koncesionar (ŠS Ljubljana d.o.o. – e-študentski servis) ima kar 52% trga, trije največji skupaj pa zasedajo več kot 82% trga. Ostalih 40 pa ima skupaj manj kot 18 % trga. Največji med majhnimi koncesionarji dosega vsega 3.2 %. Povprečni tržni delež med majhnimi koncesionarji je 0.44 % in v povprečju manjši koncesionar za svoje poslovanje letno dobi manj kot 55 tisoč evrov priznanih stroškov.

Poslovni model posredovanja dela študentom in dijakom v Sloveniji je javnosti poznan kot izjemno dobičkonosen, kar nedvomno velja za Veliko trojico. Okrog 200-milijonski trg posredovanja študentskega dela so si dobesedno razdelili. Za ostale ŠS, ki ne spadajo med Veliko trojico, pa je posredovanje študentskega dela bistveno manj lukrativno. Večina jih verjetno životari na pragu rentabilnosti svojega dela.

Javnosti so bolj znane ekscesne naložbe dveh izmed trojice največjih ŠS. Denimo nekateri veliki nakupi ŠS MB d.o.o. (Voda Julijana, Hotel Bellevue, Študentski dom v MB itd.) oziroma sorazmerno visoki dobički ŠS LJ d.o.o., ki je več let zapovrstjo prikazoval po 1 mio evrov dobička. In to pri zgolj okrog 60 zaposlenih.

Politiko urejanja področja študentskega dela določa, ureja ter nadzira MDDSZ, ki tudi predlaga in usklajuje zakonodajo na tem področju. V časih omenjenih ekscesnih reinvestiranj kapitalskih dobičkov največjih koncesionarjev posredovanja študentskega dela v smislu diverzificiranja dejavnosti podjetij, je javnost kar poskakovala od zgražanja. Vsi študentski servisi so bili označeni kot »lopovi in vojni dobičkarji«. MDDSZ je kot »kazen« za takšne rabote linearno zniževalo delež koncesijske dajatve, namenjene za priznane stroške koncesionarjev – torej prihodkov koncesionarjev.

To je  neposredno vodilo v propad manjših koncesionarjev in njihove tržne deleže so prevzemali veliki koncesionarji. Tako so se veliki ŠS rešili nadležne konkurence ter hkrati povečali svoje prihodke. Veliki in kapitalsko močni, predvsem pa » pravi« koncesionarji, so bili za svoje početje in »prave kapitalske investicije in reinvestiranja« torej celo nagrajeni. MDDSZ, z izjemo predloga Svetlikovega malega dela in regionalnega modela razdelitve koncesij posrednikom študentskega dela na javnem razpisu, v celotni svoji zgodovini ni opravilo nobenega bistvenega posega v študentsko delo. Prav tako je MDDSZ s svojimi posegi omogočilo nastanek sedanjega stanja na trgu ter omenjene nezakonite koncentracije tržnih deležev. Kljub opozorilom o omenjenih kršitvah, sta ministra prejšnje vlade Šušteršič in Vizjak po opravljenem sestanku z Veliko trojico v ZUJF vrinila nadaljnje zmanjšanje priznanih stroškov  koncesionarjem za 20 %. To je seveda učinkovalo, kot da bi s herbicidom poškropili vseh 40 manjših koncesionarjev in sedaj Velika trojica lahko samo čaka, da plevel dokončno odmre.

Ta ukrep ni bistveno vplival na Veliko trojico ter tudi ne prinaša omembe vrednih prihrankov v vrednosti sredstev, ki se namenijo koncesionarjem za izvajanje dejavnosti. Stroški za delovanje koncesionarjev so v letu 2012 znašali skupaj okoli 12 mio Eur in če ukrep ZUJF z 20 % zmanjšanjem priznanih stroškov koncesionarjem prinese okoli 2.4 mio evrov skupnega prihranka (Veliki trojici pa pobere 1.6 mio evrov), bodo po propadu ostale male konkurence pridobili tudi njihov delež in prišli približno na isti nivo priznanih sredstev kot pred uvedbo ZUJF. Rezultat ZUJF torej torej utegne biti za tri velike koncesionarje dolgoročno ugoden.

Težko je verjeti, da se na MDDSZ tega ne zavedajo, bolj se dozdeva, da so aktivno vpleteni. V začetku letošnjega leta se sicer na novinarsko vprašanje o dogajanju na področju posredovanja študentskega dela »čudijo« zmanjševanju števila koncesionarjev.

Druga zgodba so regulatorji trga. Že pred tremi leti je bila vložena vloga na Urad za varstvo konkurence (1) zaradi zlorabe prevladujočega položaja na trgu posredovanja dela študentom in dijakom in (2) zaradi primera sklepanja ekskluzivnih pogodb med podjetji in nekaterimi koncesionarji.

Pri sklepanju ekskluzivnih pogodb gre za nezakonito izrivanje manjših, lokalnih koncesionarjev s trga. Določeno podjetje namreč za ekskluzivnega dobavitelja storitev študentskega dela izbere določen, ponavadi večji ŠS (enega od »velike trojice«). Pri  ekskluzivnem najemanju določenega študentskega servisa ni problem v poslovnem sodelovanju določenega podjetja z izbranim študentskim servisom, ki je lahko konkurenčnejši od drugega in seveda ima podjetje iz ekonomskih razlogov tudi pravico najeti najugodnejšega ponudnika. Normalno je, da lahko podjetje za potrebe najemanja študentov po svobodni volji angažira npr. najbližjo agencijo ŠS ali tistega, ki na trgu ustrezno servisira storitev dela študentov (pravočasna in hitra izbira pravih kandidatov, ustrezne finančne akcije v obliki zalaganja zaslužka študentom pred plačilom računa za opravljeno delo itd.). Problem pa nastane, ko se kandidati za delo v podjetju sami dogovorijo za delo in želijo delati prek svojega izbranega študentskega servisa, vendar jim tega podjetje – zaradi sklenjenih ekskluzivnih dogovorov – tega ne dovoli. Pač pa se morajo študenti včlaniti v drug, s strani podjetja izbran ŠS.

Če izda država licenco (koncesijo) za opravljanje dejavnosti več koncesionarjem in če se posamezni študent lahko svobodno odloči za svoj izbrani ŠS, pa kljub temu ne more delati s posredovanjem tega izbranega ŠS v določenem podjetju, to seveda pomeni za študenta diskriminacijo in nezmožnost svobodne izbire. Če torej študent sploh želi dobiti delo, mora sprejeti s strani podjetja vsiljene pogoje. Situacija je podobna kot, če podjetje za izplačilo plač svojim delavcem proti njihovi volji zapove izbiro točno določene banke. Tako bi si morali vsi delavci odpreti nov bančni račun proti svoji lastni volji. Podobno bi lahko podjetje za zaposlene zaukazalo tudi izbiro točno določene zavarovalnice, odvetniške pisarne itd. Zelo hitro lahko vidimo, kako daleč pripelje ta logika.

Seveda si s tovrstno prakso ekskluzivnih pogodb veliki trije koncesionarji še povečujejo svoje velike tržne deleže. Situacija kliče po regulaciji tega področja, tako MDDSZ kot sektorskega regulatorja, kot tudi AVK kot varuha konkurence na trgu. Toda regulatorja, ki bi v opisanem primeru morala bdeti nad nepravilnostmi na trgu, že tri leta obračata in pregledujeta podatke in se o legalnosti navedene nedovoljene poslovne prakse ne želita izreči.

Primer trga študentskega dela je eklatanten primer domačijskega delovanja te države, ki hromi njeno delovanje in ki nas je tudi pripeljal v to situacijo. Se še spomnite, kako se je leta 2002 začela pivovarska vojna in do kam je pripeljala? Tudi takrat je regulator trga aktivno gledal stran.