McFadden o (ne)racionalnosti posameznikov

Nobelovec Daniel McFadden (leta 2000, skupaj z Jamesom Heckmanom) je prejšnji teden na Lindau Nobel Meeting govoril o novih spoznanjih različnih ved znanosti o tem, kako posamezniki sprejemajo odločitve. Povedal je, da posamezniki niso racionalni, da ne težijo nujno k sebičnemu maksimiranju lastne blaginje, da v bistvu bežijo pred odločanjem. Bojijo se odločitev, ker te prinašajo tveganja. Odločitve temeljijo na tem, kako nujno se je treba odločiti, racionalnost odločitve pa je odvisna od pomembnosti. In še več, odločitve so odvisne od socialnega konteksta, od okolja, v katerem ljudje živijo. Ljudje si želijo družbenega priznanja, zato se odločitve v različnih družbenih okoljih (omrežjih) med seboj močno razlikujejo. Ni enotnega izida (ravnotežja), pač pa vsako socialno omrežje generira različno ravnotežje glede izidov odločitev posameznikov.

To seveda ruši (neo)klasično predpostavko univerzalne racionalnosti posameznikov.

Spodaj je kratek povzetek McFaddenovega predavanja, ki ga je pripravil Phil Thornton. Continue reading

Hansen o “modeliranju” negotovosti brez racionalnih pričakovanj

Lanski nobelov nagrajenec Lars Peter Hansen za ekonomijo v še svežem članku, ki je predelana verzija njegovega govora ob podelitvi nagrade, piše o tem, kako bi v ekonomskih modelih morali pravilno modelirati negotovost. Začne, kar je velik napredek, s citatom iz knjige Franka Knighta (1921), ki je negotovost, s katero smo soočeni, razdelil v dve vrsti: na tveganje (ki ima znano verjetnostno porazdelitev in proti kateremu se lahko zavarujemo, t.i. “znana neznanka“) in negotovost (ki je popolnoma nepredvidljiva, katere verjetnostne porazdelitve ne poznamo in se proti njej ni mogoče zavarovati, t.i. “neznana neznanka“). Te negotovosti ni mogoče modelirati, čeprav večina ekonomskih modelov (in učbenikov) uporablja ta izraz, v bistvu pa ga modelira kot izračunljivo tveganje s pomočjo t.i. stohastičnih diskontnih faktorjev (SDF). Continue reading

Odzivi na Draghijev U-turn

Jérémie Cohen-Setton iz Bruegla povzema glavne odzive na Draghijev U-turn (preobrat k zagovarjanju fiskalnega spodbujanja agregatnega povpraševanja) na petkovi konferenci v Jackson Hole:

Speaking at the Federal Reserve Bank of Kansas City’s annual conference Jackson Hole, Wyo., ECB President Mario Draghi made an important speech recognizing that the recovery in the euro area remains uniformly weak and that the euro area fiscal stance was not helping the ECB do its job. Interestingly, French leaders also reintroduced over the weekend the notion of aggregate demand, a concept they had noticeably moved away from with the “Pacte de responsabilite”. Continue reading

Kitajska konkurenca in izguba ameriških delovnih mest

Import Competition and the Great U.S. Employment Sag of the 2000s (Daron Acemoglu, David Autor, David Dorn, Gordon H. Hanson, Brendan Price)

Even before the Great Recession, U.S. employment growth was unimpressive. Between 2000 and 2007, the economy gave back the considerable gains in employment rates it had achieved during the 1990s, with major contractions in manufacturing employment being a prime contributor to the slump. The U.S. employment “sag” of the 2000s is widely recognized but poorly understood. In this paper, we explore the contribution of the swift rise of import competition from China to sluggish U.S. employment growth. We find that the increase in U.S. imports from China, which accelerated after 2000, was a major force behind recent reductions in U.S. manufacturing employment and that, through input-output linkages and other general equilibrium effects, it appears to have significantly suppressed overall U.S. job growth. Continue reading

Evropska katastrofa – posledica napačne politike

Ta članek Matta O’Briena v Washington Postu pokaže na brutalno resnico o evropski veliki depresiji. Gre za napako politike – za vztrajanje pri evru za vsako ceno. Zgodba je podobna kot v 1930. letih, ko so države vztrajale pri zlatem standardu, ker naj bi ta simboliziral civilizacijski dosežek. Toda vzdrževanja deviznega tečaja do zlate paritete je vodilo v globoko depresijo. Države, ki so po letih vztrajanja pri zlatem standardu, tega odpravile, so okrevale. Države, ki so vztrajale pri zlatu, so poglobile recesijo.

In evro je zelo podoben zlatemu standardu, le s to ključno razliko – da ga države ne morejo odpraviti. Zaradi sentimentalne navezanosti na njegov simbolni civilizacijski dosežek. Zato jih bo pokopal. Posamične države ne morejo izstopiti iz evro območja, ta možnost sploh ni predvidena. Ne morejo devalvirati, ne morejo tiskati denarja, prisiljene so rezati javno trošenje, zato se vedno globlje zapletajo v padanje gospodarske aktivnosti in cen in naraščajočo brezposelnost. Na koncu tega tunela trpljenja ni ničesar lepega, so zgolj ruševine, povzročene s katastrofalno napačno ekonomsko politiko. Continue reading

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.

Join 334 other followers