Je rešitev v razpadu evro območja?

Zadnji podatki nakazujejo, da se evrsko gospodarstvo iz zelo šibkega okrevanja nagiba proti novi recesiji. Proti tretji recesiji v zadnjih šestih letih. Pri čemer je evrsko gospodarstvo za 1.4% pod ravnijo predkriznega BDP, ameriško gospodarstvo pa 7.4% nad njim. Sedanja »velika recesija« v evro območju postaja daleč najdaljša recesija v zadnjih sto letih. Daljša od ameriške »velike depresije« v 1930. letih, daljša od japonskega izgubljenega desetletja v 1990. letih in (zaenkrat še) enako dolga kot recesija držav, ki so v 1930. letih vztrajale pri zlatem standardu. Hkrati se inflacija v evrskem območju vztrajno pomika globoko izpod ciljne (»blizu 2%«) proti ničli. Ob visoki zadolženosti zasebnega sektorja in stopnji brezposelnosti nad 10% ta evrska »velika recesija« postaja učbeniški primer smrtonsne dolžniške deflacijske depresije, kot jo je v 1930. letih opisal ameriški ekonomist Irving Fisher. Evropa se približuje največji gospodarski katastrofi v mirnodobni zgodovini. Continue reading

Blanchard (IMF) o napačnih makroekonomskih modelih in pravih nevarnostih tam zunaj

Olivier Blanchard, je tisti glavni ekonomist IMF (sicer pa profesor ekonomije na Harvardu), ki je pred dvema letoma priznal, da je IMF priporočal napačno politiko glede varčevanja, ker so njegova priporočila temeljila na napačnih ocenah fiskalnih multiplikatorjev. Zato je IMF umaknil sporna priporočila glede hitre fiskalne konsolidacije in razdolževanja. IMF nas je nato še nekajkrat prijetno presenetil, denimo s priznanjem, da javni dolg ne zmanjšuje gospodarske rasti, da neenakost zmanjšuje gospodarsko rast, redistribucija pa ne itd.

V septembrski številki Finance & Development se je Blanchard dotaknil ameriških makroekonomistov in njihovega benignega odnosa do kriz, kar je po njegovem posledica dvojega: (1) napačnih makro modelov, temelječih na racionalnih pričakovanjih in posledičnega napačnega načina razmišljanja o krizah kot kratkoročnih oscilacijah, in (2) 25 let dolgega obdobja relativno mirne gospodarske dinamike v razvitih državah, kar nas je vse uspavalo. Blanchard zato priporoča diverzifikacijo modelov, upoštevanje nelinearnosti, vključitev financ v makro modele. Drugi del Blanchardovega zapisa pa se nanaša na “temne kotičke” tam zunaj, na katere nismo bili pozorni, in na ustrezne makroekonomske politike, da bi zlezli ven iz teh kotičkov v bolj varne vode. Continue reading

Vikend branje

…ker monetarna politika ne deluje

Moj včerajšnji zapis o razpadu evro območja kot o možni (“third best”) rešitvi za izhod iz krize je, po pričakovanju, naletel na precej nerazumevanja. Pa vendar je zadeva zelo preprosta. Če bi monetarna politika in fiskalna unija res delovali (kot v ZDA), tovrstnih težav ne bi imeli, pač pa bi se neravnotežja izravnala brez velikih stroškov. Simon Wren-Lewis po šolsko razloži, kako bi, če bi monetarna politika delovala, večji monetarni stimulus spodbudil višjo inflacijo, pri čemer bi Nemčija zaradi hitrejše rasti imela višjo inflacijo od ostalih članic in v nekaj letih bi se njena konkurenčnost zmanjšala, trgovinski deficiti perifernih držav pa zmanjšali. Toda Nemčija ECB ne dovoljuje bolj ekspanzivne monetarne politike prek kvantitativnega sproščanja, hkrati pa ne dovoljuje ostalim članicam uporabe bolj ekspanzivne fiskalne politike. In v tem je težava. Nemčija hoče invalidno monetarno unijo, ker ji to trenutno (še) koristi. Zato iskanje izhoda iz nevdržne situacije.
Continue reading

Splošno ravnotežje je še vedno mrtvo

Frank Ackerman razpravlja o tem, zakaj mrtvorojeni koncept splošnega ravnotežja trdovratno vztraja v ekonomskih modelih, kljub temu, da je bilo jasno dokazano, da ravnotežna točka v ekonomiji ni niti ena sama niti stabilna. Razlog je po njegovem “ideološke” narave: demonstrirati, da se konkurenčno gospodarstvo lahko samouravnava in da ga nevidna roka vedno pripelje v optimalno ravnotežje.

More than 25 years after the discovery that the equilibrium point of a general equilibrium model is not necessarily either unique or stable, there is still a need for an intuitively comprehensible explanation of the reasons for this discovery. Recent accounts identify two causes of the finding of instability: the inherent difficulties of aggregation, and the individualistic model of consumer behaviour. The mathematical dead end reached by general equilibrium analysis is not due to obscure or esoteric aspects of the model, but rather arises from intentional design features, present in neoclassical theory since its beginnings.

Continue reading

Ponovno tisti potapljajoč občutek

Tako današnji The Economist komentira evropsko sesedanje v tretjo recesijo in (najbrž ignoriran) Draghijev predlog o nujni pomoči fiskalne politike, da se EU izogne depresiji. Sama slika na naslovnici pove vse o resnosti “skupnega reševanja” iz krize. The Economist podobno kot jaz pravi, da če evro ne prinaša nič razen stagnacije, brezposelnosti in deflacije, bodo ljudje preprosto glasovali za izstop iz evra.

Mr Montebourg’s argument is all the more seductive because he is right about Europe’s third problem: excessive austerity, largely forced on the continent by Germany. Mr Draghi has just implicitly conceded that fiscal and monetary policy in the euro zone is too tight at the annual economics jamboree in Jackson Hole. He hinted that he was in favour of quantitative easing, which both America and Britain have used, and he called for fiscal policy to do more to encourage growth—a message plainly aimed at Germany’s chancellor, Angela Merkel. She is the leader who insists most firmly on sticking to the euro zone’s rules on fiscal discipline, just as it is the German Bundesbank that is most strongly against quantitative easing.

Continue reading

Preslišane lekcije Velike depresije

Soroden komentar mojemu današnjemu članku v Financah, v katerem Simon Wren-Lewis (Oxford) opisuje preslišane lekcije Velike depresije iz 1930. let, in sicer: (1) opustitev zlatega standarda (devalvacija valute)  ter (2) fiskalno stimuliranje gospodarstva. Ter seveda, da so v času premajhnega agregatnega povpraševanja strukturne reforme in višina javnega dolga brezpredmetni.

The Eurozone is currently suffering from a chronic lack of aggregate demand. The OECD estimates an output gap of nearly -3.5% in 2013. Monetary policy is either unable or unwilling to do much about this, so fiscal stimulus is required. This is the first lesson from the Great Depression that is being ignored. Instead of stimulus we have austerity imposed by the Stability and Growth Pact (SGP).

Continue reading

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.

Join 334 other followers