Vikend branje

…ker monetarna politika ne deluje

Moj včerajšnji zapis o razpadu evro območja kot o možni (“third best”) rešitvi za izhod iz krize je, po pričakovanju, naletel na precej nerazumevanja. Pa vendar je zadeva zelo preprosta. Če bi monetarna politika in fiskalna unija res delovali (kot v ZDA), tovrstnih težav ne bi imeli, pač pa bi se neravnotežja izravnala brez velikih stroškov. Simon Wren-Lewis po šolsko razloži, kako bi, če bi monetarna politika delovala, večji monetarni stimulus spodbudil višjo inflacijo, pri čemer bi Nemčija zaradi hitrejše rasti imela višjo inflacijo od ostalih članic in v nekaj letih bi se njena konkurenčnost zmanjšala, trgovinski deficiti perifernih držav pa zmanjšali. Toda Nemčija ECB ne dovoljuje bolj ekspanzivne monetarne politike prek kvantitativnega sproščanja, hkrati pa ne dovoljuje ostalim članicam uporabe bolj ekspanzivne fiskalne politike. In v tem je težava. Nemčija hoče invalidno monetarno unijo, ker ji to trenutno (še) koristi. Zato iskanje izhoda iz nevdržne situacije.
Continue reading

Amerika okreva, Evropa ne. Je rešitev v razpadu evro območja?

Rešitev za izhod iz krize je v kombinaciji ukrepov na strani povpraševanja in ponudbe ter monetarne politike, kot jo je predlagal Draghi. Ta rešitev za Nemčijo ni sprejemljiva. Kaj torej ostane ostalim evrskim državam? Trpinčenje domačega prebivalstva, dokler se na ulici nasilno ne upre?

Sem velik zagovornik proste trgovine in tudi skupne evropske valute. Toda je v sedanjih razmerah pomanjkljivo dizajnirane monetarne unije (brez fiskalne in transferne unije) ter vztrajanja najmočnejše članice pri fiskalni vzdržnosti do bridkega konca, pametno vztrajati v takšni monetarni uniji?

Mislim, da je čas za resen razmislek in pogovor o kontroliranem razpadu evro območja. Čas za resen razgovor o tem, s čimer bi najbolj trdoglavega partnerja prepričali, da privoli v institucionalne spremembe in spremembe ekonomske politike, ki bi omogočile okrevanje in obstanek evropske integracije.

Več v današnjih Finance Weekend

Splošno ravnotežje je še vedno mrtvo

Frank Ackerman razpravlja o tem, zakaj mrtvorojeni koncept splošnega ravnotežja trdovratno vztraja v ekonomskih modelih, kljub temu, da je bilo jasno dokazano, da ravnotežna točka v ekonomiji ni niti ena sama niti stabilna. Razlog je po njegovem “ideološke” narave: demonstrirati, da se konkurenčno gospodarstvo lahko samouravnava in da ga nevidna roka vedno pripelje v optimalno ravnotežje.

More than 25 years after the discovery that the equilibrium point of a general equilibrium model is not necessarily either unique or stable, there is still a need for an intuitively comprehensible explanation of the reasons for this discovery. Recent accounts identify two causes of the finding of instability: the inherent difficulties of aggregation, and the individualistic model of consumer behaviour. The mathematical dead end reached by general equilibrium analysis is not due to obscure or esoteric aspects of the model, but rather arises from intentional design features, present in neoclassical theory since its beginnings.

Continue reading

Ponovno tisti potapljajoč občutek

Tako današnji The Economist komentira evropsko sesedanje v tretjo recesijo in (najbrž ignoriran) Draghijev predlog o nujni pomoči fiskalne politike, da se EU izogne depresiji. Sama slika na naslovnici pove vse o resnosti “skupnega reševanja” iz krize. The Economist podobno kot jaz pravi, da če evro ne prinaša nič razen stagnacije, brezposelnosti in deflacije, bodo ljudje preprosto glasovali za izstop iz evra.

Mr Montebourg’s argument is all the more seductive because he is right about Europe’s third problem: excessive austerity, largely forced on the continent by Germany. Mr Draghi has just implicitly conceded that fiscal and monetary policy in the euro zone is too tight at the annual economics jamboree in Jackson Hole. He hinted that he was in favour of quantitative easing, which both America and Britain have used, and he called for fiscal policy to do more to encourage growth—a message plainly aimed at Germany’s chancellor, Angela Merkel. She is the leader who insists most firmly on sticking to the euro zone’s rules on fiscal discipline, just as it is the German Bundesbank that is most strongly against quantitative easing.

Continue reading

Preslišane lekcije Velike depresije

Soroden komentar mojemu današnjemu članku v Financah, v katerem Simon Wren-Lewis (Oxford) opisuje preslišane lekcije Velike depresije iz 1930. let, in sicer: (1) opustitev zlatega standarda (devalvacija valute)  ter (2) fiskalno stimuliranje gospodarstva. Ter seveda, da so v času premajhnega agregatnega povpraševanja strukturne reforme in višina javnega dolga brezpredmetni.

The Eurozone is currently suffering from a chronic lack of aggregate demand. The OECD estimates an output gap of nearly -3.5% in 2013. Monetary policy is either unable or unwilling to do much about this, so fiscal stimulus is required. This is the first lesson from the Great Depression that is being ignored. Instead of stimulus we have austerity imposed by the Stability and Growth Pact (SGP).

Continue reading

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.

Join 333 other followers