Preverzne politike ali kaj vleče svetovno gospodarstvo v stagnacijo

 Joseph Stiglitz & Hamid Rashid pravita natanko to, kar nam je večini ekonomistov brez ideoloških očal že nekaj časa preklemansko jasno: monetarna politika v času likvidnostne pasti ne deluje – ne spodbuja niti rasti niti inflacije. Pač pa zgolj napihuje finančne balone, ki bodo zdaj zdaj počili. V teh pogojih bi delovalo zgolj povečano zadolževanje držav za naložbe v infrastrukturo, izobraževanje, zdravstvo in in socialne storitve (fiskalna politika), ob hkratnem dvigu davkov na premoženje in dohodke ter škodljive izpuste. Toda razvite države so šle v povsem nasprotno smer od bazične učbeniške logike: uporabile so ekstremno ekspanzivno monetarno politiko ob ekstremno restruktivni fiskalni politiki. Dlje časa kot razvite države s tem napačnim miksom politik nadaljujejo, tem globlja in daljša bo stagnacija in tem večje bodo socialne (človeške) žrtve.

But the dominant policies during the post-crisis period – fiscal retrenchment and quantitative easing (QE) by major central banks – have offered little support to stimulate household consumption, investment, and growth. On the contrary, they have tended to make matters worse.

Continue reading

Bernie ali Hillary?

Se strinjam z Markom Thomo – Bernie Sanders bi lahko naredil več za socialno demokracijo v ZDA od pragmatičnega inkrementalizma Hillary Clinton, ki je na plačilni listi Wall Streeta. Toda Sanders je neizvoljiv.

Hmm, mar res? Iowa je pokazala, da je tekma zelo izenačena. Debata v New Hampshireu pa tudi kaže na naraščajočo konkurenčnost Sandersa.

I am very much in favor of social democracy – to varying degrees, all developed economies have some elements that fit under this definition – and I think we should move even further in that direction. Under my particular version of this system, government would intervene in the economy for three main reasons, to correct the inherent inequities associated with the booms and busts that characterize capitalist economies, to correct market failures that move us away from the competitive markets needed for capitalism to function best (monopoly power, externalities, asymmetric information, political influence over regulations, and so on), and to correct inequities in the opportunity for success as well as inequities in the outcomes an imperfect market system produces.

Continue reading

Kapitalizem, njihova fatalna ljubezen

Včeraj sem po spletu okoliščin gledal dva, in to tematsko povezana filma. Prvega v kinu – “The Big Short” (Velika poteza), drugega pa kasneje doma na TV – “Capitalism: A Love Story” Michaela Moora. The Big Short sicer ni postregel z ničemer novim, z ničemer, česar ne bi že vedeli. No, morda je za novince lepo po “kuharsko” razložil finančne derivative oziroma zakaj so bile (so) obveznice, ki temeljijo na drugorazrednih hipotekarnih kreditih, ter generacije obveznic, ki gnezdijo na teh obveznicah, ničvredne. In da če pade ena domina, se poruši cela piramida. Ne vem pa, če je film pustil vtis, da pri vsem skupaj ni šlo zgolj za “shortanje” proti veliki finančni prevari finančne industrije, pač pa za sistemsko prevaro – za premišljeno in načrtovano sprego med finančno industrijo in oblastjo. Za sistemsko prevaro finančnega kapitalizma. Ko celoten sistem postane en gromozanski finančni kazino, ki mu da država licenco in ga potem ne regulira. Načrtno gleda stran. Še več, umakne vse, ki bi kazino morali nadzorovati. Seveda na račun preprostih ljudi. Ki v tem kazinu ne morejo zmagati. Plačajo pa strošek finančne sanacije, kajti kazino ne more bankrotirati.

Continue reading

Vikend branje

 

Konec “novega normalnega”. Začetek “nenormalnega”?

Ne bi se mogel strinjati bolj. Monetarna politika je nemočna pri spodbujanju okrevanja iz sedanje depresije, napihuje zgolj finančne in nepremičninske balone ter ustvarja nevzdržno velika tveganja. Nujna je močnejša uporaba fiskalnih in socialnih politik za spodbujanje rasti in socialne kohezije. Sicer nam bo svet eksplodiral v obraz. Mohamed A. El-Erian v Project Syndicate:

In the early days of 2009, the “new normal” was on virtually no one’s radar. […] But some observers already saw signs that this shock would prove more consequential, with the advanced economies finding themselves locked into a frustrating and unusual long-term low-growth trajectory. In May 2009, my PIMCO colleagues and I went public with this hypothesis, calling it the “new normal.”

Continue reading

Kitajski šok oziroma prosta trgovina ni (nujno) nedolžna

Najnovejša študija Autor, Dorn & Hanson (2016), treh avtoritet na področju zunanje trgovine in trga dela, prinaša za mnoge šokantne ugotovitve: da prosta trgovina lahko vodi do dolgoročno negativnih učinkov na določene regije in trg dela. To je nekaj, kar v teorijah mednarodne trgovine sicer poznamo in predavamo, pa vendar nekoliko potisnemo ob stran. Vsi teoretski modeli mednarodne trgovine (Smith-Ricardov, Heckscher-Ohlin-Samuelsonov, Krugmanov, Panagariyev, Melitzev, če navedem samo ključne iz različnih generacij teh teorij) kažejo, da je prosta trgovina načeloma koristna za obe državi. Resnici na ljubo te ugotovitve veljajo ob določenih predpostavkah in posebnih pogojih, ki – milo rečeno – niso zelo realistični.

Glavni model primerjalnih prednosti (Heckscher-Ohlin-Samuelsonov model), ki je prevladoval v 20. stoletju, kaže sicer, da panoga, ki nima primerjalnih prednosti v primeru odprtja trgovine lahko izgublja. To pomeni, da podjetja propadajo, zaposleni izgubijo službe itd. Model predvideva, da je strošek prilagajanja nizek in da hitro pride do prezaposlitve “sproščenega” kapitala in delovne sile v panogo, ki ima primerjalne prednosti, celotno gospodarstvo pa je na boljšem kot brez proste trgovine. 

Zgornja predpostavka je sicer nerealistična, toda če gledate učinke liberalizacije zunanje trgovine po drugi svetovni vojni, dejansko velikih negativnih učinkov znotraj držav ni bilo. Resda so določene panoge izgubljale, vendar so izgubo zaposlenosti nadomestile druge panoge, hkrati pa je država s politikami zaposlovanja in socialnimi politikami poskrbela, da so bili šoki znosni. Toda vstop Kitajske na svetovni trg je, kot ugotavljajo Autor, Dorn & Hanson, spremenil vse.

Continue reading

Stroški gradnje avtocest v Sloveniji

Ne da bi se hotel postaviti na katerokoli stran, toda pred časom sem si hotel malce razčistiti pojme okrog tega, kako draga je bila gradnja avtocest (AC) v Sloveniji. Glede tega je kar nekaj literature v zbornikih, pa tudi knjiga “Gradnja slovenskih avtocest“, kjer je dokumentirana gradnja in stroški ter narejene primerjave s tujino. Morda je za začetek najbolje pogledati spodnjo pregledno predstavitev že pokojnega inženirja Saše Skulja, ter ti dve gradivi (Skulj (2008) Stroški gradnje avtocest in Pavšek & Košič (2006) Družbeno ekonomska upravičenost gradnje avtocest v RS ter gibanje cen in primerjava s podobnimi projekti v tujini).

Navedene številke – tako v tej prezentaciji kot drugih virih, ki sem jih pogledal – sicer kažejo, da je bila gradnja na kilometer AC oziroma na kilometer izgrajenih objektov v primerjavi s Hrvaško, Avstrijo, Italijo ali Nemčijo pri nas cenejša oziroma najmanj primerljiva. Sam si ne upam komentirati številk, ker nisem imel vpogleda v osnovne podatke in ne vem, kako so bili narejeni izračuni ter ali so upoštevani vsi stroški, aneksi itd. Lahko da gre za verodostojne izračune, lahko pa za “frizirane” številke “avtocestnega lobija”. Odvisno, v kaj raje verjamete. Sami si ustvarite mnenje.

Strosek graditve AC v Sloveniji

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.

Join 466 other followers