Financiranje infrastrukturnih projektov z obveznicami EIB

Guntram B. Wolff, direktor bruseljskega think-tanka Bruegel, ima zelo dober predlog, kako v sedanji institucionalni in politični pat poziciji zagnati in financirati potrebne infrastrukturne projekte i  tako zagnali gospodarsko rast v Evropi. Ideja je, da bi v dveh letih za infrastrukturne projekte namenili 400 mlr. €, pri čemer bi vse nacionalne infrastrukturne projekte financirali prek izdaje obveznic Evropske investicijske banke (EIB). Prednosti tega pristopa so vsaj štiri. Prvič, cena zadolževanja EIB je zelo nizka. Drugič, posameznim državam se zaradi tega ne bi bilo treba zadolžiti in infrastrukturne investicije  zato ne bi imele negativnega vpliva na proračune držav. Tretjič, zaradi tega ne bi bilo treba čakati na dolgotrajne in praktično nemogoče dogovore glede fiskalne unije. In četrtič, te obveznice EIB bi lahko na sekundarnem trgu odkupovala ECB in tako po eni strani vplivala na njihovo ceno, na drugi pa uresničila svoje cilje glede potrebnega obsega kvantitativnega sproščanja.

Seveda pa bi Evropska komisija morala odobriti vse nacionalne infrastrukturne projekte in nad njimi bedeti, da ne bi prišlo do zlorab. Continue reading

Ko gospodinjska logika švabske gospodinje odpove

Mednarodni denarni sklad (MDS) je po intelektualni metamorfozi po letu 2011 v očeh nekaterih postal središče intelektualne herezije. V zadnjem World Economic Outlook (oktober 2014), predstavljenem pred dvema tednoma na finančnem vrhu v Washingtonu, je MDS v tretjem poglavju ponovno udaril s tremi heretičnimi stališči. Prvič, zaradi trajnega upadanja stopenj gospodarske rasti in nevarnosti dolgoročne stagnacije naj vlade začnejo pospešeno vlagati v javno infrastrukturo, kar ima v času krize visoke učinke tako na kratki kot na dolgi rok. Drugič, financiranje vlaganj v infrastrukturne projekte s povečanjem dolga je bistveno bolj učinkovito kot pa fiskalno nevtralno financiranje. In tretjič, vlaganje v infrastrukturo z javnim zadolževanjem zmanjšuje javni dolg glede na BDP in to takoj. To je najbrž popolna herezija, absolutno skregana z gospodinjsko logiko, mar ne? Kako naj najemanje še več dolga za naložbe v slabih časih ne vodi naravnost v propad? Continue reading

Bernanke o helikopterskem denarju

Za uvod in lažje razumevanje preberite najprej Metanje denarja iz helikopterja.

Each of the policy options I have discussed so far involves the Fed’s acting on its own. In practice, the effectiveness of anti-deflation policy could be significantly enhanced by cooperation between the monetary and fiscal authorities. A broad-based tax cut, for example, accommodated by a program of open-market purchases to alleviate any tendency for interest rates to increase, would almost certainly be an effective stimulant to consumption and hence to prices. Even if households decided not to increase consumption but instead re-balanced their portfolios by using their extra cash to acquire real and financial assets, the resulting increase in asset values would lower the cost of capital and improve the balance sheet positions of potential borrowers. A money-financed tax cut is essentially equivalent to Milton Friedman’s famous “helicopter drop” of money.

Continue reading

Metanje denarja iz helikopterja

Stara ideja Johna M. Keynesa in Miltona Friedmana, Ben Bernanke pa je to idejo večkrat predlagal Japonski (1999 in 2002), da je v času gospodarske depresije mogoče z “metanjem denarja iz helikopterja” spodbuditi agregatno povpraševanje, je spet zelo aktualna. Namreč, pokazalo se je, da monetarna politika s kvantitativnim sproščanjem (QE) ni bila uspešna. QE je sicer povsod ogromno povečal likvidnost, toda privedel je zgolj do novega balona na trgu kapitala ter povečanja dohodkov zgolj zgornjega 1%. QE pa ni dosegel željenega cilja – spodbuditve agregatnega povpraševanja.

Zato je spet zaživela ideja “helikopterskega denarja” – torej, da bi denar (zastonj in neposredno) dali tistim, ki ga bodo potrošili. Za uresničitev tega koncepta bi morali sodelovati fiskalna in monetarna politika. Prek fiskalne politike bi vlada znižala davke (ali dala socialne transferje) tistim z najnižjimi dohodki (ki običajno ves dohodek takoj potrošijo), monetarna politika pa bi to financirala prek QE. Razlika do sedanjega QE je v grobem samo v tem, da sedanji QE koristi le bogatim (lastnikom kapitala), ki pa ne trošijo, zaradi česar QE nima vpliva na agregatno povpraševanje. Helikopterski denar pa bi (naj) spodbudil prav to. Strošek za državo in centralno banko je v času likvidnostne pasti enak – blizu ničle. Vlada in centralna banka pa lahko ta stimulus kadarkoli umakneta (če denimo pride do nevarnosti povečane inflacije). Continue reading

Varčevalna rošada

Črt Kostevc

Finančni minister Dušan Mramor je pred dnevi odvrgel 754-milijonsko varčevalno bombo na naše upe o gospodarski rasti v letu 2015. Dinamika vračil obstoječega javnega dolga in lovljenje Evropi obljubljenega 2,4-odstotnega primanjkljaja bosta diktirali nove reze v javne izdatke in hkratno povišanje proračunskih prihodkov. Do neljubih popravkov letošnjega proračuna in varčevalnih ukrepov v proračunu za prihodnje leto naj bi prišlo navkljub slabo poldrugo odstotno točko višji gospodarski rasti, kot je bila vgrajena ob sprejemanju letošnjega proračuna. * Continue reading

Francija-Nemčija: Ko realpolitika povozi samo sebe 2.0

Prejšnji teden sem v Nemško perverzno vztrajanje pri pravilih pisal o tem, kako sta v začetku prejšnjega desetletja, ko sta bili v recesiji in kršili pravila Pakta o stabilnosti in rasti (SGP), Nemčija in Francija dosegli, da je Ecofin (svet finančnih ministrov EU) suspendiral določila SGP za obe državi. Glede na zadnje dogodke, ko Francija prepričuje Nemčijo, da druga poveča javno trošenje za 50 mlr €, če ga prva za toliko zmanjša, nam sledi isto. Francija želi, da se zanjo pravila SGP suspendirajo do leta 2017.

In Francija ima popolnoma prav. Kajti pravila SGP o največ 3% deficitu so absolutna neumnost in državi jemljejo potrebno fleksibilnost v času krize. Neumno je tudi pravilo iz Fiskalnega pakta o največ 0.5% strukturnega deficita (ker nihče sploh ne zna pravilno oceniti strukturne vrzeli; več o tem drugič). Toda problem tukaj je, da ta pravila zelo resno in selektivno uporabljajo samo za majhne in šibke (Grčija, Španija, Portugalska), medtem ko se jim veliki vedno izognejo.

Treba je spremeniti pravila.

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.

Join 344 other followers