Vikend branje

 

Kako se obvarovati psihotov med nami (v nas)?

Dejan Steinbuch o tem, kako je bojazen pred teroristi neprimerno manj pereča v primerjavi z destruktivno nevarnostjo depresije, ki muči četrtino zahodnjakov in ki se lahko sproži kadarkoli, ko postanejo okoliščine primerne.

Misterij okoli na prvi pogled nerazumnega dejanja kopilota Andreasa Lubitza se razkriva. Na površje je priplaval fenomen, o katerem govorita Ellisov Ameriško psiho (American Psycho) ali Hanekejeve Smešne igrice (Funny Games).

Obe zgodbi se vrtita okoli psihopatskih posameznikov – bodisi bogatega newyorškega investicijskega bankirja bodisi dveh sterilnih sadističnih mladih moških – in njihovih bolnih dejanj. A v teh umetniških upodobitvah duševnih motenj modernega zahodnjaka, ki mu psihoterapevtski kavč ne more preprečiti, da se ne bi soočil z nepomirljivo bivanjsko grozo, gre za fiktivni svet, ob katerega kot bralci in gledalci ne bi smeli neposredno trčiti.

Psihopat v pilotski kabini je zato nekaj popolnoma novega; je šok, ki spreminja naše predstave o letalski varnosti, človeškem faktorju in vlogi umetne inteligence (strojev) pri upravljanju s transportnimi sredstvi.

Vir: Dejan Steinbuch, Finance

Južne članice EU morajo še bolj uničevati svoja gospodarstva

Hans-Werner Sinn je v svežem komentarju ponovno v svojem elementu. Začne s pravo diagnozo, da je imel evro enake plačilno-bilančne (PB) učinke kot zlati standard v 1920. letih in celo pravilno našteje štiri načine za izhod iz krize. Pravilno tudi ugotovi, da bi deflacija v južnih članicah EU spravila v bankrot mnoge dolžnike (da ne govorimo o recesiji in povečevanju nezaposlenosti). Pravilno tudi ugotovi, da bi višja inflacija v severnih članicah EU, ki jo lahko spodbudi QE, pomagala pri uravnoteženju PB neravnotežij v evrskem območju. Nato pa iz tega izpelje čudaški sklep, da južne članice EU ne bi smele stimulirati svojega gospodarstva, ker bi s tem spodbudile tudi inflacijo in kar bi na drugi strani zahtevalo, da predvsem Nemčija poveča inflacijo še bolj.

Ali drugače rečeno, HW Sinn zahteva, da južne članice še naprej in še bolj depresirajo svoja gospodarstva in znižujejo raven cen (deflacija), da severnim članicam ne bi bilo treba povečati inflacije čez 2%. Južne članice morajo torej početi to, kar Sinn v začetku komentarja ugotovi, da bi tam ugonobilo mnoge domače dolžnike ter (česar ne omeni) njihova gospodarstva spravilo še v globljo recesijo in uničilo še več delovnih mest.
Continue reading

V iskanju prosvetljenega diktatorja

Prejšnji vikend je v 91. letu starosti umrl Lee Kuan Yew. Lee je bil eden izmed najbolj kontroverznih voditeljev v zadnjega pol stoletja, ki je od leta 1963 popeljal Singapur od države, ki je imela BDP na prebivalca na ravni Cipra, polovico tistega v Španiji in četrtino tistega v ZDA, do države, ki je imela leta 2013 (po kupni moči) tretji najvišji BDP na prebivalca na svetu. Višjega od Norveške, za dobro četrtino višjega kot v ZDA in dvakrat višjega kot Španija. Leejev recept je bil jasna vizija in industrijska politika ter močna vloga države na eni in zelo trda roka na drugi strani z drakonskimi kaznimi, zatiranjem svobode govora in politične opozicije. Pol stoletja po prevzemu oblastu je Leejev Singapur na vseh treh lestvicah konkurenčnosti (IMD, WEF in Doing business) med prvimi tremi najbolj konkurenčnimi državami na svetu, z najbolj enostavnim poslovnim okoljem in največ milijonarjev na prebivalca, in hkrati država z najnižjim indeksom demokracije med razvitimi državami in izjemno visoko stopnjo neenakosti.

Leejevo polstoletno vladavino v Singapurju bi najlažje opisali kot absolutizem. Toda kar Leeja loči od denimo Fidela Castra, Huga Chaveza ali Victorja Orbana, je pridevnik »prosvetljen«.

Več o razvojnih implikacijah avtokratskih in demokratskih sistemov preberite v Finance Weekend

Zakaj nas distributerji ne marajo?

Črt Kostevc

Osebne izkušnje mnogih kupcev pričajo o tem, da se na slovenskem trgu prodaja blago slabše kakovosti kot onstran naše zahodne in severne meje. Skoraj vsakdo ima svojo zgodbo o razodetju, ki ga je doživel, ko ga je v tujini presenetil znan proizvod v izvedbi za privilegirance. Pričakovano malo pa obstaja uradnih podatkov o tem, ali distributerji, trgovci in proizvajalci na naš trg (in trge vzhodno od našega) prodajajo proizvode tudi za nekaj razredov slabše kakovosti kot na zahtevnejše zahodne trge. Zakaj torej trgovci in distributerji tako nizko cenijo vzhodnoevropskega potrošnika? * Continue reading

Mit o blagovni menjavi, 4. del

Aleš Praprotnik

Kaj pa kovanci?

Pojav prvih kovancev ponavadi navajajo kot začetek denarja, vendar pa, kot smo videli, je denar obstajal že tisočletja pred tem v obliki obračunske enote oz. kredita. Kljub temu so kovanci pomemben del monetarne zgodovine. Pojavili so se okoli leta 600 pr. n. št. in to ne samo v Lidiji, kot ponavadi beremo v učbenikih, temveč na treh geografsko precej različnih mestih hkrati. Pojavili so se tako v Turčiji, kot tudi v Indiji in na Kitajskem. Graeber poudarja, da ni šlo za iznajdbo novih tehnoloških postopkov, saj so ti po eni strani obstajali že prej, po drugi pa so se med seboj uvedbe kovin v monetarni sistem razlikovale. Šlo je za družbeno transformacijo. Continue reading

Discord about econ discourse

jpd:

Tony Yates o tem, zakaj so akademski ekonomisti premalo prisotni v javnih diskusijah: (1) ker za to niso plačani, pač pa za pedagoško in raziskovalno delo (objave), (2) ker vse, kar šteje v akademskem svetu in po čemer se meri uspešnost univerz ali profesorjev, so znanstvene objave, in (3) ker so akademiki izjemno slabi v komuniciranju svojih stališč ali pa so popolni fahidioti in ne znajo povedati nič smiselnega o stvareh izven zelo ozke specializacije, s katero se ukvarjajo (primer Nobelovcev).

Originally posted on longandvariable:

Danny Blanchflower remarked on Twitter that UK economic discourse lacked much engagement from academics. This was a follow-up to a Paul Krugman post where he disparaged UK economic discourse, and used as his metric the fact that there was a lot of focus on the deficit.  And that in turn derives from Simon Wren Lewis’ developing caricature of UK’s ‘mediamacro’.

Well, this blog is about why – supposing the assessment of our discourse to be true, which I don’t really accept in the way it was put – you shouldn’t blame the academics. Or perhaps anyone, except the market.

The first reason why is that there is little or no financial incentive to take part.

UK economics departments are partly assessed on ‘impact’. But there is almost no link to that and me, for example, piling into a debate about whether inflation 2pp below the BoE’s target is, as George…

View original 913 more words

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.

Join 401 other followers