IMF: Čas je za infrastrukturne investicije

V novi študiji, ki je objavljena v World Economic Outlook report (IMF, October 2014 ), so Abiad, Furceri & Topalova preučevali makroekonomske učinke infrastrukturnih naložb v velikem številu držav. Njihove ugotovitve kažejo, da sta obseg javnega kapitala in obseg javnih naložb v infrastrukturo v zadnjih treh desetletjih v razvitih državah drastično upadla in da je v času nizke rasti, visoke brezposelnosti in nizkih stroškov zadolževanja za države smiselno, da pospešeno vlagajo v infrastrukturo. Pri tem so ugotovili dva ključna učinka. Prvič, v prvem letu povečanje infrastrukturnih naložb za 1% BDP prinese povečanje BDP za 0.4%, v štirih letih pa za 1.5%. In drugič, povečanje naložb v infrastrukturo ne vpliva na povečanje javnega dolga glede na BDP, pač pa povečan BDP zaradi investicij več kot nadomesti povečanje dolga. Seveda pa je treba paziti na učinkovitost samih investicij.

Razvite države so padle v tako globoko in dolgo depresijo, da tudi IMF očitno ne vidi več druge poti iz luknje kot pa v povečanju naložb v infrastrukturo. Continue reading

Fiskalni multiplikatorji in nauki za sedanjo krizo

Auerbach & Gorodnichenko sta v dveh študijah (2010, 2011) pokazala, da so fiskalni multiplikatorji (torej, kako BDP reagira na povečanje/zmanjšanje trošenja države) odvisni od stanja gospodarskega cikla. V recesijah so večji, v dobrih časih pa manjši. Kar pomeni, da je v krizah fiskalna politika bolj pomembna. V pravkar objavljeni študiji na NBER “Procyclical and Countercyclical Fiscal Multipliers” pa so Riera-Crichton, Vegh & Vuletin (2014) naredili še korak naprej, in sicer so upoštevali smer fiskalne politike, torej ali je v času recesije fiskalna politika ekspanzivna ali restriktivna. Na podlagi podatkov za OECD države so pokazali, da ima smer fiskalne politike velik vpliv: če je v času krize ekspanzivna (kontraciklična) doseže multiplikator vrednost 2.3, brez upoštevanja smeri pa znaša povprečni multiplikator 1.3.
Continue reading

S čim se bo lahko pohvalil Mramor?

Najbrž ste zasledili v The Economistu, kako je britanski finančni minister George Osborne po nesreči, povsem nehote, torpediral škotski referendum o neodvisnosti. Marca 2011 je namreč predstavil nov proračun, v katerem je predvidel hiter dvig davkov na proizvodnjo nafte in plina v Severnem morju. Proizvodnja je upadla za skoraj 20%, podjetja pa so za polovico zmanjšala raziskave novih vrtin. V povezavi še z drugimi dejavniki pa so se v letu 2013 naftni prilivi v škotski proračun skoraj prepolovili. Škotska vlada je nenadoma ugotovila, da se bo njen proračunski deficit povečal in da bo (v višini 5.9% BDP) celo višji od britanskega. To je dalo argument unionistom, da je zgodba nacionalistov o bogati neodvisni Škotski zgolj pravljica. Ostalo je zgodovina.* Continue reading

Ekonomija da ni znanost?

Adam Ozimek se je v Forbesu razkuril nad Pascalom Gobryjem, ki trdi, da ekonomija ni znanost, ker ne uporablja poskusov z naključno oblikovanimi vzorci (randomized trials), ampak se ekstenzivno poslužuje matematike, težko razumljivega žargona in znanstvenih revij. Ozimek vrača, da potemtakem tudi astronomija ni znanost, saj se poslužuje podobnih metod in njenih spoznanj tudi ni mogoče replicirati.

So does he think economics would be improved without the use of data, statistics, theory, and peer reviewed journals? Basically that would turn economics into nothing more than free-wheeling, groundless, story telling about the economy. You can find this kind of economic writing all of the place now, for example in the panicked moralizing of hyperinflationists, and the zany claims of gold bugs. Without tools that economists use we’d simply have stories versus stories instead of actual evidence. To argue that economics should be nothing but randomized experiments and free wheeling punditry would throw out a lot of awful useful research.

Continue reading

Keynes ali vojna?

Tukaj je prezentacija s predavanja prejšnji teden na Inštitutu Jožef Stefan. Na njem sem postavil dve tezi: Prvič, da je glede na izkušnje z Velike depresijo evro = zlati standard + zvezane roke. In drugič, da imamo dva recepta za izhod iz krize: (A) deficitno trošenje in (B) vojna. In ker A očitno (zaradi ideologije in interesov) ne pride v poštev, nam torej ostane samo še B?

Druga teza je namerno in streznitveno provokativna: če ne bomo z načrtnim povečanjem naložb potegnili gospodarstva iz depresijske luknje, bo to na koncu naredila velika vojna. Tako kot se je zgodilo v 1930-ih letih. Prezentacija:

Damijan_Recept za izhod iz krize_IJS_Sep2014

Evropski varčevalni zombiji

Nobelovec Joseph Stiglitz o dokazovanju uspešnosti politike varčevanja po šestih letih globoke depresije in o tem, zakaj zniževanje davkov in rezanje javnih izdatkov tako teoretično kot empirično vodita v še večjo luknjo.

Austerity has failed. But its defenders are willing to claim victory on the basis of the weakest possible evidence: the economy is no longer collapsing, so austerity must be working! But if that is the benchmark, we could say that jumping off a cliff is the best way to get down from a mountain; after all, the descent has been stopped. Continue reading

Vikend branje

 

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.

Join 336 other followers