Ameriški predsednik Joseph Biden danes pravi takole:
To je isti Joseph Biden, ki je leta 2019 iz opozicije tedanjemu predsedniku Donaldu Trumpu očital, da vsak bruc na študiju ekonomije ve, da carin ne plača Kitajska, pač pa jih plačajo navadni ljudje in da imajo blagajničarji v Targetu več pojma o ekonomiji od Trumpa:
Če že z desetinami milijard za orožje ni uspelo, pa Blinknu ostane vsaj muzika za “izvoz svobode”. Pri čemer Blinken, zaslepljen s frazo “free world”, sploh ne pošteka, da je pesem Neila Younga sarkastična in skrajno kritična do ameriškega “svobodnega sveta”, kot jo promovirajo politike ameriške politične elite. Poslušajte tekst!
Je to “svobodni svet”, ki ga Amerika želi z orožjem izvoziti v Ukrajino?
There’s colors on the street
Red, white and blue
People shufflin’ their feet
People sleepin’ in their shoes
But there’s a warnin’ sign
on the road ahead
There’s a lot of people sayin’
we’d be better off dead
Don’t feel like Satan,
but I am to them
So I try to forget it,
any way I can.
Keep on rockin’ in the free world,
Keep on rockin’ in the free world,
Keep on rockin’ in the free world,
Keep on rockin’ in the free world.
I see a woman in the night
With a baby in her hand
Under an old street light
Near a garbage can
Now she puts the kid away,
and she’s gone to get a hit
She hates her life,
and what she’s done to it
There’s one more kid
that will never go to school
Never get to fall in love,
never get to be cool.
Keep on rockin’ in the free world,
Keep on rockin’ in the free world,
Keep on rockin’ in the free world,
Keep on rockin’ in the free world.
We got a thousand points of light
For the homeless man
We got a kinder, gentler,
Machine gun hand
We got department stores
and toilet paper
Got styrofoam boxes
for the ozone layer
Got a man of the people,
says keep hope alive
Got fuel to burn,
got roads to drive.
Keep on rockin’ in the free world,
Keep on rockin’ in the free world,
Keep on rockin’ in the free world,
Keep on rockin’ in the free world.
Stephen Byren writes, correctly, that the purpose of the Russian offensive towards Kharkiv is to disintegrate the Ukrainian army:
To my mind, Russia’s objective is to force Ukraine’s army to chase after invading Russian units. The idea is to cause heavy casualties on the Ukrainian side and, if all goes according to plan, either to split Ukraine’s army into two, or disintegrate it altogether.
In such a manner the idea is not just to take territory but to destroy Ukraine’s ability to resist. There are many indicators that Russia is having success in the ongoing operation.
General Kyrylo Budanov, the head of the Ukrainian military intelligence agency, (which includes foreign fighters and Nazis units,) agrees to that. He paints an bleak picture (archived):
Like most Ukrainian officials and military experts, General Budanov said he believes the Russian attacks in the northeast are intended to stretch Ukraine’s already thin reserves of soldiers and divert them from fighting elsewhere.
That is exactly what is happening now, he acknowledged. He said the Ukrainian army was trying to redirect troops from other front line areas to shore up its defenses in the northeast, but that it had been difficult to find the personnel.
“All of our forces are either here or in Chasiv Yar,” he said, referring to a Ukrainian stronghold about 120 miles farther south that Russian troops have assaulted in recent weeks. “I’ve used everything we have. Unfortunately, we don’t have anyone else in the reserves.”
Bine Kordež
Zanimivo je prebiranje medijskih komentarjev ob zadnjih prodajah slovenskih podjetij kupcem iz tujine, predvsem s Hrvaške. Vemo, da so se procesi prodaj slovenskih podjetij najbolj intenzivno dogajali po prejšnji krizi, v obdobju 2009 – 2014. Takrat deloma na zahtevo EU ter še bolj zaradi finančnih razlogov (prezadolžene družbe, pomanjkanje finančnih virov v bankah, ki so morale vračati posojila). Takšno stanje je bila posledica izjemne gospodarske in tudi prevzemne aktivnosti v letih pred 2008, ki pa ni temeljila na realnih osnovah (lastnih denarnih virih), temveč posojilih iz tujine.
Ti procesi prodaj podjetij so se nadaljevali tudi naprej, sicer manj intenzivno, manj odmevno, a mogoče nič manj zaskrbljujoče. V zadnjih letih se za prodajo namreč odločajo tudi domači lastniki dobro stoječih podjetij, medtem ko obratnih procesov, nakupov Slovencev v drugih državah, skoraj ni. Ker gre za prodaje podjetij npr. tudi v panogi živilstva, ki prehajajo v tuje roke, je zaskrbljenost razumljivo še nekaj večja.
Sam sebe ustreliš v obe koleni, da bi bil všečen Washingtonu in da bi ti ta nato prodal super drage bergle in božjastno drag invalidski voziček.
Kajti če ne bi šlo za norost in blaznost, bi to lahko štelo kot politična veleizdaja Evrope.
Ameriška napoved 100 % carin na uvoz električnih avtov iz Kitajske (in podobno glede sončnih panelov itd.) ne morejo rešiti ameriške industrije. Iz preprostega razloga: kitajska konkurenčnost ne izvira iz poceni delovne sile ali (proizvodnih in izvoznih) subvencij, pač pa iz načrtnih vlaganj v razvoj na ključnih tehnoloških področjih zelenih tehnologij (za kar je odločitev padla pred dobrim desetletjem) in avtomatizacije proizvodnje. Ja, kitajska podjetja so dobila razvojne spodbude (subvencije) za razvoj na teh področjih (zdavnaj nazaj), toda danes ne dobivajo proizvodnih in izvoznih subvencij. Kot je pokazala evropska analiza cen kitajskih avtomobilov BYD, so cene BYD modelov v Evropi do dvakrat višje kot na Kitajskem, ker kitajski proizvajalec izgube pri prodaji na domačem trgu pokriva z višjimi maržami v izvozu.
Zaradi 100 % carin na uvoz kitajskih e-avtov ZDA ne bodo na boljšem. Prvič, ker so tehnološko zaostala na tem področju, predvsem v sposobnosti proizvodnje energetsko učinkovitih baterij na cenejši način in cenejši proizvodnji zaradi popolne avtomatizacije / robotizacije proizvodnje. Drugič, ker kitajska podjetja pretežno nastopajo v cenovno dostopnejših segmentih manjših avtomobilov s ceno med 10 in 20 tisoč dolarjev (ob sicer tudi premijskih modelih), kjer ameriški proizvajalci nimajo svoje ponudbe. Tretjič, 100 % carine na uvoz kitajskih e-avtov bodo res dvignile uvozne cene za dvakrat, vendar to ameriških proizvajalcev še vedno ne bo naredilo konkurenčnih. Spomnite se, da Fordu proizvodnja e-avta v povprečju prinaša izgubo v višini 36 tisoč dolarjev. Morda bo na boljem Tesla na domačem trgu v svojem premijskem segmentu, ker bo cenovno manj ogrožen od premijskih modelov BYD, Xpeng, Nio, Li etc., ne pa tudi ostali proizvajalci v masovnih prodajnih segmentih.
In četrtič, carine bi v bistvu cenovno udarile zgolj ameriške potrošnike in upočasnile ali nasploh zavrle elektrifikacijo v ZDA. Vendar do tega učinka ne bo nujno prišlo (pri instalacijah sončnih elektrarn sicer je), ker so kitajska podjetja že zdavnaj naredila obvoz okrog ameriških carin (poglejte si spodnjo sliko glede strukture uvoza sončnih panelov: takoj, ko je Trumpova administracija nabila 30 % carine, so kitajski proivajalci proizvodnjo prenesli v Malezijo, Vietnam, Mehiko itd. in danes več kot 80 % panelov v ZDA prihaja iz uvoza, in ta je v osnovi kitajskega porekla). Kitajska podjetja proizvodnjo e-avtov prenašajo v druge države, kjer bo potekalo sestavljanje na podlagi v osnovi kitajskih komponent (baterije, elektromotorji), čeprav se bodo te fizično proizvajale v drugih državah.
Bistveno bolj učinkovit ukrep s strani ameriške administracije bi bil, da (pod grožnjo siceršnjih carin) povabi kitajske proizvajalce, da v ZDA proizvajajo svoje modele in s tem ustvarjajo delovna mesta v ZDA. Seveda pa to ne bi razveselilo ameriških avtomobilskih proizvajalcev. Toda ti so na področju e-avtov (razen premijske Tesle) izgubili bitko že pred desetletjem.
Ko ideologija stopi razum (če je kdaj obstajal)
x
Zbigniew Brzezinski, nekdanji ameriški svetovalec za nacionalno varnost, je o tem govoril leta 2002. Primerjajte s sedanjim stanjem.
Prejšnji teden se je francoski predsednik Emmanuel Macron v intervjuju za The Economist pridružil dramatičnim tonom Maria Draghija in Enrice Lette glede nevarnosti zatona Evrope. Pridružil se je tudi njunim predlogom glede rešitev. Toda je ob tem institucionalnem ustroju EU trende evropskega zatona sploh še mogoče obrniti?
Macron je identificiral tri šoke, ki naj bi Evropo prizadeli hkrati. Prvi naj bi bil geopolitični zaradi ruskega napada na Ukrajino in bojazni, da se Putin ne bo ustavil, ko bo zavzel Ukrajino. Drugi je dvojni gospodarski šok, ki naj bi sledil zaradi tehnološkega napredka in vloge Kitajske. Macrona skrbi, da bo Evropa zaostala v ključnih visokotehnoloških sektorjih. Tretji šok za Evropo naj bi bila grožnja za demokracijo, ki sledi iz poraslega nacionalizma, ki naj bi ga napajale dezinformacije in njihovo hitro širjenje prek družbenih omrežij.
Kot običajno, zelo dober strateški povzetek zgodovinarja Adama Toozeja glede dogajanja v Ukrajini in glede strategije, ki je še preostala Ukrajini in njeni sponzorki ZDA. Po analizi dejstev in ugotovitvi, da zadnji finančni paket pomoči ničesar ne rešuje, je postavil ključno vprašanje: če je Ukrajina brez streliva in če ji streliva ne morejo dostaviti niti ZDA in Evropa, ker ga same nimajo in ga niti približno ne zmorejo dovolj proizvesti glede na rusko proizvodnjo, če je Ukrajina ostala brez za orožje sposobnih moških, če je Rusija iz meseca v mesec močnejša in če grozi, da bodo ruske sile vsak čas predrle frontno linijo na več mestih, in če se ZDA na vsak način želijo izogniti jedrski eskalaciji, kaj je potem sploh še ostalo od prvotne strategije ZDA in zahodnih držav v Ukrajini in kakšna je nova strategija? Mar ni čas, da začne Washington aktivno pritiskati na Zelenskega, da se začne pogovarjati o pogojih za premirje?
In a remarkable interview with Ezra Klein, in March 2024 Richard Haass – for 20 years the President of the Council of Foreign Relations – insisted that it was time for the US finally to formulate what he called an “independent” policy with regard to Ukraine – a policy defined by America’s own strategic vision and strategic interests rather than simply backing war aims as formulated by the Zelensky government in Kyiv.
A cynic might say that the US de facto already has such a policy. It consists in giving Ukraine enough resources to continue the defense against Russian attack, draining Putin’s resources. The USA does enough to avoid the opprobrium of abandoning the Ukrainian cause, but not enough to risk humiliating Russia and provoking nuclear escalation. Meanwhile, Washington waits for attrition to drive Kyiv to the conclusion that it must shift to a defensive stance and moderate its war aims.
Though this has an evident logic from the US point of view, Haass’s call for a new and more specific road map for the future of the war, is driven by three realization.
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.