Ta teden sem se izogibal komentiranju letošnje nagrade švedske centralne banke za ekonomijo (ki se nepravilno imenuje “Nobelova”) trem ameriškim profesorjem. Dobili so jo Daron Acemoglu, Simon Johnson in James Robinson (AJR), in sicer za prispevek k razumevanju, kako institucije vplivajo na razvoj in blaginjo držav. Ti trije avtorji so leta 2001 objavili enega najbolj citiranih in kontroverznih člankov zadnjega obdobja – The colonial origins of comparative development: An empirical investigation, ki je tudi glavna osnova za podelitev nagrade. Ključna ideja članka je, da so evropski kolonisti uprabljali različne strategije glede obvladovanja svojih kolonij. Tam, kjer so bile (zdravstvene) razmere za življenje bolj ugodne (to so ocenjevali s stopnjo smrtnosti naseljencev), so se naselili in postavili “inkluzivne institucije”, ki so spodbujale rast, medtem ko se v manj (zdravstveno) prijaznih področjih, kot je denimo centralna Afrika, niso naselili, pač pa so postavili “ekstraktivne institucije”, namenjene črpanju naravnih in človeških virov iz teh držav. Te prvotno postavljene institucije so se ohranile do sedaj in determinirale razvojno uspešnost držav. Države z inkluzivnimi institucijami naj bi bile bolj razvojno uspešne od držav z ekstraktivnimi institucijami.

Nadaljujte z branjem→