V Avstriji so po dobrih treh mesecih propadla koalicijska pogajanja. Po zmagi skrajne FPÖ se obe zmernejši veliki stranki ÖVP in SPÖ nista hoteli z njo pogovarjati o formiranju koalicije. Toda njuna dolga pogajanja so propadla in dosedanji konzervativni kancler Karl Nehammer je odstopil. Sedaj je priložnost za sestavljanje koalicije dobil svobodnjaški Herbert Kickl in konzervativna ÖVP je že napovedala, da jo bo podprla.

Avstrija je očitno naslednica evropskega trenda v vzponu skrajnega populizma na oblast (pred njo sta Madžarska, Slovaška in verjetno Romunija). Sledi Nemčija z AfD na čelu in Francija, ki lahko zgolj izbira med skrajnim levim in skrajnim desnim populizmom na čelu vlade. Trendu koristi ponovna izvolitev Donalda Trumpa, ki se “ne bo vmešaval” v “nedemokratične” trende v Evropi, kot se je Bidnova administracija (nazadnje v Romuniji pri anuliranju predsedniških volitev).

Toda ta trend se bo dodatno okrepil zaradi skrajne nesposobnosti političnega establišmenta v Evropi. Sedanji politični establišment je Evropo pirpeljal v sedanjo situacijo, ki krepi simpatije volilcev do strank z ekstremnimi stališči: (1) politično nevzdržno velike imigracije (skupna evropska migracijska politika ta problem še povečuje), (2) slepo sledenje ZDA v podpiranju ameriških vojn in kaznovanje samega sebe s sankcijami proti Rusiji in Kitajski, (3) nesposobnost spodbujanja tehnološkega in gospodarskega razvoja v Evropi, in (4) forsiranje ekonomsko nesmiselne in politično nevzdržne fiskalne ortodoksije glede prisilnega zniževanja javnega dolga v EU državah. Pri čemer zaradi razloga (1) trpijo proračuni EU držav, zaradi razlogov (2), (3) in (4) pa se večina EU držav nahaja v stagnaciji (visoke cene energije in tehnološko zaostajanje) oziroma k temu trendno drsi.

Pri tem je zanimiv še paradoks, da se vladajoče stranke sedanjega političnega establišmenta v Evropi zavzemajo za cilje, ki Evropi škodijo (“uvoz” neizobraženih in / ali kulturno nekompatibilnih migrantov; podpiranje vojne v Ukrajini, kar trajno negativno vpliva na cene energije in gospodarsko rast; škodljive energetske politike, ki forsirajo nevzdržne in drage “obnovljive” vire sonca in vetra in povzročajo visoke ravni cene elektrike; forsiranje ameriških strateških interesov prek Nata namesto oblikovanja lastne evropske varnostne arhitekture; itd.), medtem ko se skrajne evropske stranke zavzemajo za evropske cilje (kulturna identiteta, političnas in vojaška avtonomija).

Nadaljujte z branjem→

Ukrajina po pričakovanju ni podaljšala 5-letne pogodbe o transferu ruskega plina prek ukrajinskih plinovodov do Evrope. Zahodni politiki niso skoparili z evforijo, da se je Evropa končno “znebila odvisnosti od ruskega plina“. Toda problemi so se s tem kvečjemu povečali in ne zmanjšali. Poglejmo, zakaj.

Konec leta 2024 je neposredni uvoz ruskega plina v države EU znašal manj kot petino (14.1 milijard m3 oziroma dobrih 18 % v Q4 2024), glejte spodnjo sliko. Od tega je uvoz plina prek Ukrajine znašal le 4.1 milijard m3 oziroma manj kot 6 % v Q4 2024, 5.4 milijard m3 je bilo neposrednega uvoza ruskega utekočinjenega plina (LNG), 4.5 milijard m3 pa je bilo uvoza zemeljskega plina prek Turčije (Turkstream). Ukrajinsko zaprtje tranzita ruskega plina bo neposredno prizadelo le Madžarsko, Slovaško in Moldavijo in morda delno Avstrijo.

Vir: Brugel

Nadaljujte z branjem→

Ves čas imam občutek, da se soočamo s problemom, ko se strokovnjaki problemov lotevajo z namenom propagande ali pa s čustvenim pristopom, kar seveda pomeni, da njihova stališča niso več strokovna, pač pa propaganda oziroma wishful thinking. Spodaj je tipični primer, ko se Erik Solheim (“Green politician. Diplomat. Peace negotiater. Adviser to green business. Inspirational speaker on environment and development, peace and geopolitics...“) razveseli dejstva, da bo Kitajska letos doma prodala več električnih avtomobilov od avtomobilov z notranjim izgorevanjem. Je to res dosežek za okolje?

Ko se veselimo dosežka, da bo Kitajska letos prodala več električnih avtov od bencinskih/dizelskih, se moramo predvsem vprašati ali je to res dosežek, če pa “gorivo” za te e-avte ni prav nič zeleno. Kitajska večino (61 %) elektrike pridobi iz premoga. Le 15 % elektrike je iz sonca in vetra, 13 % iz hidro in 4.6 % iz jedrskih elektrarn (glejte spodnjo sliko).

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dobrim mesecem je Državni zbor sprejel proračuna za naslednji dve leti in v postopku sprejemanja smo spremljali podobne komentarje, kot jih beremo vsako leto. Vlada je izpostavljala razvojno naravnanost proračunov in omejitve, ki jih ima pri tem zaradi sprejetih zakonov. Opozicija, pa tudi mediji in interesne skupine pa so bili kritični do obsega proračuna, previsokih prihodkov (obdavčitev) in izdatkov na načelni ravni ob istočasnih pripombah za katere potrebe pa namenjamo  premalo denarja. Pri tako nasprotnih informacijah so ljudje razumljivo zmedeni, a seveda jim je bližja kritika in ocene o previsokem trošenju države. To posebej, ker so načrtovani izdatki proračuna za naslednje leto kar preko 70 % višji kot v predkriznem letu 2019, ljudje pa imajo občutek, da so razmere samo še slabše.

Proračuni so po sprejetju seveda izginili iz prvih strani medijev, za večino postali zgodovina, vendar ni odveč izpostaviti nekaj vidikov proračunskega načrtovanja in gibanj. Predvsem tistih, o katerih le redko kaj preberemo.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Ne drži, da smo imeli premalo informacij o novi jedrski elektrarni. Imeli smo premalo informacij o alternativah, če jedrske elektrarne ne bi gradili.

Referendum o Jedrski elektrarni Krško 2 (Jek 2) je bil preklican. Vsebinska razloga naj bi bila dva. Nasprotniki referenduma pravijo, da zaradi premajhne informiranosti o projektu Jek 2 in o alternativah jedrski energiji volivci ne bi mogli objektivno odločati. Predlagatelji referenduma pravijo, da se zaradi prevelike politizacije vprašanja postavlja utemeljen dvom o tem, ali lahko volivci objektivno informirano, avtonomno in odgovorno odločajo o tako pomembnem dolgoročnem vprašanju nacionalnega pomena, kot je oskrba z električno energijo.

V bistvu imajo oboji prav. Premalo smo bili informirani, pa ne o jedrski energiji. O projektu Jek 2 je Gen energija pripravila izčrpne informacije, ki si jih vsak lahko ogleda na posebni spletni strani, po vsej državi so potekale kakovostne predstavitve projekta. Problem je na drugi strani: kaj je alternativa Jeku 2 v elektroenergetski oskrbi Slovenije. Ali lahko dosežemo podnebno nevtralnost za sprejemljivo ceno brez uporabe jedrske energije?

V stroki smo te alternative že podrobno obdelali (Svet za razvoj SAZU 2022, GZS 2023, Jože P. Damijan, Drago Babič 2024, IJS 2024), zadnjo študijo je pripravil Aleksander Mervar poleti/jeseni 2024, pred kratkim jo je dopolnil Jože P. Damijan (Delo, Sobotna priloga, november 2024). Vsi smo prišli do zaključka, da bi bili scenariji oskrbe z električno energijo brez jedrske energije in temelječi izključno na obnovljivih virih energije (OVE) bistveno dražji, predvsem pa bi zaradi nerazvitih tehnologij hranjenja elektrike za daljše obdobje zahtevali v času, ko vetra in sonca ni dovolj, predvsem pozimi, močno podporo fosilnih elektrarn.

Zato scenariji brez jedrske energije ne bi zagotavljali bistvenega znižanja izpustov CO₂. Opiranje na sončno energijo, ki je trenutno v Evropi v modi, ni prineslo želenih rezultatov. Poleti je te energije podnevi preveč, zato cene na kratkoročnih borzah čedalje pogosteje padajo na 0 ali celo v negativno območje, zvečer in pozimi pa poletijo v nebo, do 1000 evrov/MWh, kot se dogaja v teh dneh. Takrat pomagajo le fosilne elektrarne in dragi hranilniki.

Nadaljujte z branjem→

Precej neumno je, če se vedno streljaš v kolena in poškoduješ samega sebe

Tale intervju z direktorjem Forda ilustrira, da je game over za ameriško in evropsko avtomobilsko industrijo. Tudi če ne bo električna, toda pri električnih avtomobilih je Kitajska že zmagala. Dominira proizvodnjo baterij (več kot 70 %) in zdaj tudi proizvodnjo avtomobilov. Kitajske kapacitete za proizvodnjo avtomobilov letos znašajo 45 milijonov avtov (polovica svetovnega povpraševanja), od tega se 25 mio avtov proda na Kitajskem, 6 mio avtov se izvozi, proste proizvodne kapacitete (za zdaj) pa znašajo 14 mio avtov (Vir). Tekmujte s tem, če lahko.

Velika večina analiz, ki analizira strukturo elektroenergetskih sistemov, naredi najmanj tri standardne napake: (1) implicitno predpostavijo, da so vse tehnologije proizvodnje elektrike enako stanovitne, (2) implicitno predpostavijo, da imajo vse tehnologije proizvodnje elektrike enako energetsko gostoto in s tem enak energetski donos na investicijo (EROI) in (3) predpostavijo, da imajo vse tehnologije proizvodnje elektrike enako življenjsko dobo in enako krivuljo izkoristkov. In na tej osnovi uporabijo metriko poenotenih cen električne energije (LCOE), kar je seveda povsem zavajujoče, saj LCOE cene elektrike iz posameznih tehnologij zajemajo zgolj cene na ravni obrata (mejne stroške proizvodnje), ne zajemajo pa stroškov posamezne tehnologije na ravni celotnega elektroenergetskega sistema (to je polnih stroškov integracije posamezne tehnologije v omrežje).

Schernikau, Smith in Falcon (2022) so se v znanstvenem članku “Full Cost of Electricity ‘FCOE’ and Energy Returns ‘EROI’” lotili tega problema in primerjali polne stroške različnih tehnologij proizvodnje električne energije (FCOE) in energetske donose naložb (EROI) v posamezne tehnologije.

Schernikau et al uvodoma ilustrirajo, da je Nemčija med najbolj razvitimi državami največ vložila v razogljičenje (od leta 2000 je vložila vsaj ~360 milijard EUR v »energetski prehod«). S tem je sicer zmanjšala delež jedrskih in fosilnih goriv in do leta 2021 dosegla delež vetra/sonca v bruto proizvodnji električne energije okrog 28 %. Toda delež vetra in sonca v skupni porabi primarne energije  je bil še vedno le 5-odstoten. Še več, da bi dosegli ta »prehod«, so se morale nemške instalirane kapacitete za proizvodnjo električne energije podvojiti (v 20 letih, med 2002 in 2021, so se nemške instalirane kapacitete za proizvodnjo električne energije skoraj podvojile s 115 GW na 222 GW, skoraj celota na račun kapacitet vetra, sonca in biomase), medtem ko je skupna poraba električne energije ostala prktično enaka, poraba primarne energije pa je padla za več kot 15 % (glejte spodnje slike).

Nadaljujte z branjem→

Zahodne države postopno vendar nezaustavljivo demografsko izumirajo, ker (kot sem tukaj že večkrat zapisal) so mladi prebivalci zahodnih držav izgubili željo po razmnoževanju. Vlade zahodnih držav in mednarodnih organzacij zato stavijo na priseljevanje – da bo stalen neto pritok migrantov zapolnil luknjo v aktivnem prebivalstvu in prek plačevanja prisepevkov in dohodnine tudi zapolnil luknje v javnih blagajnah (zadravstevi in pokojninski), ki nastajajo zaradi starajočega domačega prebivalstva. Vendar se zdi, da so te predpostavke izgrajene na trhlih temeljih. Že nekaj akademskih raziskav, nazadnje za Dansko in nova za Nizozemsko, je pokazalo, da je neto fiskalni prispevek migrantov dejansko negativen.

Pravkar objavljena raziskava za Dansko (Jan van de Beek, Joop Hartog, Gerrit Kreffer, Hans Roodenburg, The Long-Term Fiscal Impact of Immigrants in the Netherlands, Differentiated by Motive, Source Region and Generation, december 2024) je uporabila zelo podrobne mikropodatke o fiskalnih prispevkih in socialnih transferjih celotnega prebivalstva za leto 2016. Na podlagi teh podatkov so avtorji izračunali diskontirane življenjske neto prispevke priseljenskega prebivalstva glede na domače prebivalstvo, pri čemer so razlikovali glede na motiv priseljevanja in glede na poreklo priseljencev (87 izvornih regij). Izračuni kažejo, da je neto fiskalni prispevek delovnih migrantov pozitiven, medtem ko so neto fiskalni prispevki priseljencev, ki pridejo na študij, družinskih članov in azilantov negativni.

Spodnja slika kaže bistevno razliko med domačim prebivalstvom in priseljenci. Domači prebivalci so “breme za proračun”, ko so mladi (v povprečju do 20. leta) in ko so stari (v povprečju po 60. letu), v vmesnem času (v času aktivne delovne dobe) pa imajo pozitiven prispevek k javnim blagajnam. Njihov življenjski neto prispevek je pozitiven. Za razliko od domačih prebivalcev pa samo 20 % vseh priseljencev v življenjskem obdobju neto pozitivno prispeva v javne blagajne. Skupine priseljencev z velikimi poztivnimi prispevki prihajajo iz Skandinavije, anglosaksonskega sveta in nekaj drugih držav, kot sta Francija in Japonska. In naprej, priseljenci zahodnega porekla (iz zahodnih držav) imajo neto pozitiven prispevek samo, če se priselijo v starosti med 16 in 50 let. Vsi ostali (nezahodni) priseljenci pa imajo neto negativen prispevek k javnim blagajnam, ne glede na to, kdaj se priselijo.

Nadaljujte z branjem→

Last March, Saudi Arabia signed, with Chinese mediation, a memorandum of understanding with Iran. Many observers considered this memorandum a concession by Riyadh in the face of the Iranian rise, which was at its peak in the Middle East. This understanding coincided with the Iranian axis’ announcement of the so-called ‘Unity of Fronts’ strategy. Today, in light of regional changes and the Iranian decline, it seems that the Middle East has entered into a competition between three projects, one of which aims to maintain the previous equation before the October 7 attack, and two of them want a new Middle East of their own. A geopolitical reading of the Middle East today.

On January 15, 2016, the nuclear agreement between the P5+1 and Iran entered into force. This agreement was not a set of technical provisions that temporarily limited Tehran’s ability to produce a nuclear bomb only, but rather an international concession that gave Khamenei’s regime a green light to expand its influence and control over the Middle East, starting with supporting the Assad regime to control the city of Aleppo, through blackmailing Saudi Arabia with missiles from the Houthi militia from Yemen, up to the attacks of October 7. Today, it can be said that the understandings of the JCPOA agreement, in its regional aspect, have ended by a decision from Israel after Trump ended its economic aspect in his first term.

Nadaljujte z branjem→