Spodaj je zanimiva in sploh prva smiselna racionalizacija Trumpovih politik, kar sem jih videl. Arnaud Bertrand podaja racionalno razlago na videz norih politik Donalda Trumpa: zakaj so se ZDA odločile demontirati enopolarni hegemonistični svet, ki so ga vodile 35 let (glejte intervju z Marcom Rubiem) in zakaj so se odločile najprej odpovedati svojim najtesnejšim vazalnim zaveznikom (carine, Nato)? Bertrandova razlaga je logična in smiselna.

Prvič, ZDA so zgolj vnaprej enostransko priznale, da niso več globalni hegemon in da je svet multipolaren s še dvema močnima igralcema (Rusija in Kitajska), preden bi to drugi de facto ugotovili. In si s tem zmanjšale stroške, ki so jih imele za vzdrževanje globalne hegemonije.

In drugič, v tem multipolarnem svetu vsak igra zgolj zase in v skladu z lastnimi interesi. Karikiram Trumpa: K vragu z vazalnimi državami, ki se zgolj šlepajo name in za katere jaz plačujem stroške. Če želijo dostop na moj trg, naj plačajo vstopne carine! Če želijo mojo vojaško zaščito, naj plačajo zanjo! Če ne želijo, pa naj gredo k vragu!

It’s the end of the world as we know it (R.E.M)

(Ta skrajni egoizem bo sicer slejkoprej priletel na trda tla, ali o tom potom)

_________

It’s becoming clearer and clearer that we’re looking at a seismic shift in the US’s relationship with the world, between:

1. The US dismantling its foreign interference apparatuses (like USAID)
2. Marco Rubio stating that we’re now in a multipolar world with “multi-great powers in different parts of the planet” (https://state.gov/secretary-marco-rubio-with-megyn-kelly-of-the-megyn-kelly-show/) and that “the postwar global order is not just obsolete; it is now a weapon being used against us” (https://foreign.senate.gov/imo/media/doc/6df93f4b-a83c-89ac-0fac-9b586715afd8/011525_Rubio_Testimony.pdf)
3. The tariffs on supposed “allies” like Mexico, Canada or the EU

This is the US effectively saying “our attempt at running the world is over, to each his own, we’re now just another great power, not the ‘indispensable nation’.”

It looks “dumb” (as the WSJ just wrote) if you are still mentally in the old paradigm but it’s always a mistake to think that what the US (or any country) does is dumb.

Hegemony was going to end sooner or later, and now the U.S. is basically choosing to end it on its own terms. It is the post-American world order – brought to you by America itself.

Even the tariffs on allies, viewed under this angle, make sense, as it redefines the concept of “allies”: they don’t want – or maybe rather can’t afford – vassals anymore, but rather relationships that evolve based on current interests.

You can either view it as decline – because it does unquestionably look like the end of the American empire – or as avoiding further decline: controlled withdrawal from imperial commitments in order to focus resources on core national interests rather than being forced into an even messier retreat at a later stage.

In any case it is the end of an era and, while the Trump administration looks like chaos to many observers, they’re probably much more attuned to the changing realities of the world and their own country’s predicament than their predecessors. Acknowledging the existence of a multipolar world and choosing to operate within it rather than trying to maintain an increasingly costly global hegemony couldn’t be delayed much further. It looks messy but it is probably better than maintaining the fiction of American primacy until it eventually collapses under its own weight.

This is not to say that the U.S. won’t continue to wreak havoc on the world, and in fact we might be seeing it become even more aggressive than before. Because when it previously was (badly, and very hypocritically) trying to  maintain some semblance of self-proclaimed “rules-based order”, it now doesn’t even have to pretend it is under any constraint, not even the constraint of playing nice with allies. It’s the end of the U.S. empire, but definitely not the end of the U.S. as a major disruptive force in world affairs.

All in all this transformation may mark one of the most significant shifts in international relations since the fall of the Soviet Union. And those most unprepared for it, as is already painfully obvious, are America’s vassals caught completely flat-footed by the realization that the patron they’ve relied on for decades is now treating them as just another set of countries to negotiate with.

Vir: Arnaud Bertrand via X

Po svoje je ta absurdnost začete trgovinske vojne zanimiva, ker smo ekonomisti o tem lahko predavali zgolj na podlagi zadnjega tako velikega primera, to je ameriškega Smooth-Hawley zakona iz leta 1930. Skoraj sto let kasneje pa lahko to opazujemo v realnem času. Sekvence, kako poteka trgovinska vojna ad absurdum.

1. ZDA v petek uvedejo 25% carine na uvoz iz Kanade in Mehike in 10 % carine na uvoz iz Kitajske

2. Kanada in Mehika se v nedeljo maščujeta s povračilnimi 25 % carinami na uvoz ameriških proizvodov (Kitajska še čaka)

3. ZDA že v soboto zagrozijo z dodatnimi, povračilnimi carinami, če bosta Kanada in Mehika uvedli povračilne carine

4. In tako ad absurdum, dokler se trgovina ne zmanjša na minimum ali dokler politikov ne sreča pamet.

V 1930-ih letih politikov pamet ni srečala. Po ameriškem Smooth-Hawley zakonu iz leta 1930, ki je enostransko povečal uvozne carine do 50 %, je v zgolj 3 letih svetovna trgovina upadla na zgolj eno tretjino tiste izpred ameriškega enostranskega ukrepa (tole spodaj je moj najljubši graf na področju trgovinske politike).

Prednost kitajskega jezikovnega modela DeepSeek je v tako močni poenostavitvi algoritmov, da je treniranje modela s podatki na sicer starih nvidijah terjalo le 3 % stroškov, ki jih je imel ameriški OpenAI na najbolj naprednih nvidijah. Zdaj pa poglejte spodaj: ko so inženirji DeepSeeka model pognali na Huawei procesorjih, se je performans modela zmanjšal samo za 5 %, strošek pa je upadel za 70 %!. To je umetna inteligenca po kitajsko na steroidih.

In to pomeni, da ameriški razvijalci umetne inteligence kmalu ne bodo več imeli za burek, saj se bodo v to področje množično zapodili kitajski razvijalci in delali jezikovne modele za bakšiš. Kajti najhujše je, da DeepSeek je open source koda in je zastonj za uporabo. Zakaj bi kdo še plačeval 20 dolarjev na mesec za AI ChatGPT?

Deset dni po prevzemu oblasti je Donald Trump začel z “izpolnjevanjem obljub” glede uvedbe carin. V prvem koraku je uvedel splošno 25 % carinsko stopnjo na uvoz vseh proizvodov iz najbolj prijateljske sosede Kanade (znižana 10 % stopnja velja za uvoz energentov) in manj prijateljske sosede Mehike. Glede Kanade so uradne navedbe, da sta povod za carine nekontroliran tranzit fentanila v ZDA in trgovinski primanjkljaj, pri Mehiki nekontroliran tranzit migrantov v ZDA in trgovinski primanjkljaj.

Ameriški politiki, vključno z Elonom Muskom, napovedujejo, da te carine in napovedane bodoče carine na uvoz iz Kitajske in držav EU ne bodo imele negativnega učinka na inflacijo.

No, učinki carin so dokaj kompleksni in z njimi se bomo po nekaj desetletjih zatišja zaradi skorajda popolne liberalizacije trgovine spet morali bolj aktivno ukvarjati. Zaenkrat zgolj dve hitri reakciji. Prvič, carine so v svojem bistvu uvozni davek, ki podraži uvožene izdelke, zaradi česar pa se (zaradi potuhe uvozne zaščite) dvignejo tudi cene domačih uvozno nadomestnih izdelkov. Najbolj “podmukle” so carine na inpute za domačo proizvodnjo (surovine, polizdelki, energenti), ker podražijo domačo proizvodnjo (z njimi se efektivna zaščita domače industrije zmanjša in ne poveča !). Zato so v pogajanjih o liberalizaciji trgovine v 1960-ih in 1970-ih države članice GATT izjemno pazile, da so najprej liberalizirale trgovino z inputi, šele nato trgovino s končnimi izdelki.

Torej, lahko uvedba carin povzroči inflacijo?

Nadaljujte z branjem→

Vsakomur, ki je absolviral osnove elektrotehnike in energetike ali ki ima odprte možgane, je več kot jasno, da se s prehodom s premoga in plina za proizvodnjo elektrike na nestanovitna vira sonca in vetra, nkakor ne znebimo porabe premoga in plina. Ker pač, ko ni sonca in vetra, je treba za proizvodnjo elektrike spet kuriti premog in plin. Prva slika (v spodnjem tvitu), kaže, da se v državah EU poraba plina za proizvodnjo elektrike med 2019 in 2024 ni zmanjšala. Še več, to zimo je celo rekordno visoka.

Druga slika kaže podobno zgodbo za Irsko. Bolj kot je Irska povečevala delež elektrike iz vetra (rdeča krivulja), bolj se je povečevala poraba plina za proizvodnjo elektrike (zelena krivulja). Med obema je skorajda popolna (negativna) korelacija. Logični premislek za morebitne skeptike: če je veter na voljo 35 % časa v letu, je treba preostalih 65 % časa kuriti plin (ali premog) ali imeti nek drug magični vir elektrike. Pri soncu je zgodba še bolj nora: sonce je v naših geografskih razmerah na voljo zgolj 12 % časa, preostalih 82 % časa je treba kuriti plin (ali premog) ali vsakih 10 let investirati v tako ogromno baterijo, vredno nekajkratnik slovenskega BDP (vsakih 10 let !).

Če se želimo znebiti premoga in plina v proizvodnji elektrike, pač moramo zagotoviti stabilne in izdatne neogljične vire. To pa sta predvsem jedrska in hidro energija, medtem ko sta sonce in veter za zraven v deležu pod 20 %, da ne destabilizrata preveč elektroenergetskega sistema).

Spodaj je en tak tipičen “brezjajčni” povzetek “Kompasa konkurenčnosti“, ki ga je predstavila Evropska komisija ta teden. Tako kot je Kompas konkurenčnosti zbirka brezjajčnih floskul s strani Komisije, je tudi ta povzetek s pomočjo ChatGPT 4o, ki povzema uradno stran Kompasa in medije, enako brezjajčen. Vendar se iz nians brezjajčnih formulacij da razbrati ključne probleme tega Kompasa – to pa so predvsem pretvorba strateških ciljev v izvedljive politike in izziv financiranja tega programa ob nepripravljenosti držav, da ga financirajo s skupnimi evrskimi obveznicami ob hkratni omejitvi novega finančnega okvira EU, ki od držav zahteva “vzdržno pot” k doseganju primarnega presežka v proračunu.

Največji problem ob siceršnji puhlosti in neizvedljivosti tega programa konkurenčnosti vidim predvsem v postavitvi treh ciljev, ki jih ni mogoče ne individualno in ne hkrati uresničiti. Kaj menite, kateremu od treh ciljev – zapiranje inovacijske vrzeli, razogljičenje in strateška varnost – se bodo države EU najprej odpovedale?

Jaz predvidevam, da bodo članice, ki bodo hitro (če že niso) ugotovile, da gre za novega papirnatega tigra Evropske komisije, začele solirati. Vsaka zase bo reševala predvsem svojo strateško energetsko varnost in gospodarsko rast. Obe sta temelj gospodarske in politične stabilnosti, ki seveda vpliva predvsem na ponovno izvoljivost političnih vodstev držav. Slednje je edino, kar politike zanima.

_____________

Evropska unija (EU) je ta teden predstavila »Kompas konkurenčnosti«, strateški okvir, zasnovan za izboljšanje njenega globalnega položaja z osredotočanjem na inovacije, dekarbonizacijo in varnost. Cilj te pobude je postaviti Evropo kot vodilno mesto na področju prihodnjih tehnologij in trajnostnih industrij. Vendar realnost in izvedljivost tega ambicioznega načrta predstavljata velik izziv.

1. Pregled kompasa konkurenčnosti

Kompas konkurenčnosti temelji na priporočilih ekonomista Maria Draghija in opisuje ukrepe za mandat EU 2024–2029. Poudarja, da mora Evropa držati korak z drugimi velikimi gospodarstvi s spodbujanjem inovacij, doseganjem podnebne nevtralnosti ter zagotavljanjem varnosti in odpornosti. Ključne pobude vključujejo spodbujanje umetne inteligence (AI), biotehnologije in vesoljskih tehnologij ter uvedbo strategije EU za zagon in širitev za podporo nastajajočim podjetjem.

komisija.europa.eu

2. Inovacije: premoščanje vrzeli

Osrednji steber kompasa konkurenčnosti je odpravljanje vrzeli v inovacijah z vlaganjem v sektorje, kot so umetna inteligenca, biotehnologija in vesoljska tehnologija. EU namerava izvajati strategijo EU za zagon in širitev, da bi spodbudila nastanek in rast novih podjetij.

weforum.org

Vendar pa so dosežki Evrope pri spodbujanju inovacij vprašljivi. Evropa je zgodovinsko zaostajala za ZDA in Kitajsko v tehnološkem napredku, zlasti pri umetni inteligenci in digitalizaciji. Regulativna zapletenost in razdrobljeni trgi so pogosto dušili podjetniška prizadevanja. Čeprav je predlagana strategija korak v pravo smer, bo njen uspeh odvisen od učinkovitega zmanjšanja birokratskih ovir in ustvarjanja ugodnejšega okolja za inovacije.

Nadaljujte z branjem→

Nenagradno vprašanje: Kako paše kompas v to zgodbo glede evropske konkurenčnosti? Če kompas kot pravo smer kaže zapiranje inovacijske vrzeli, se je torej treba odpovedati vsem podpornim mehanizmom (od poenostavitev do koordinacije)? In če je prava smer zapiranje inovacijske vrzeli, se je torej treba odpovedati ciljema razogljičenja in varnosti?

Toliko pametnjakovičev v Bruslju za ključni program v mandatu te Komisije ni znalo najti boljše simbolne in predvsem smiselne ilustracije od tega? Ta ženska bo v naslednjih štirih letih dokončno pokopala EU.

Včeraj je razpadla norveška vladna koalicija zaradi nesoglasja glede sprejemanja toksičnih EU direktiv glede medomrežnih povezav, ki bi potencialno lahko destabilizirale norveški elektroenergetski sistem (EES) in povečale volatilnost cen elektrike za norveške odjemalce z “uvozom” volatilnosti iz danskega in nemškega elektroenergetskega sistema. Norveška ima zelo stabilen EES, ki 89 % temelji na hidro energiji in 9 %, preostanek tvorijo črpalne HE in plin. Norveška sicer plina ne potrebuje prav veliko, izvaža ga v države, ki imajo prevelik delež kapacitet vetra in sonca (vir: Electricity map).

Danes, dan kasneje, je danska vlada na tiskovni konferenci implicitno potrdila, da se sesuva danska energetska politika, ki je temeljila na kombinaciji “jedrska, ne hvala”+veter. Po ukinitvi subvencij za nove vetrne elektrarne je interes investitorjev padel na ničlo. Na razpis za koncesijo za polovico vetrnega polja pri otoku Bornholm (tam blizu so razstrelili plinovoda Severni tok 1 in 2) se lani ni prijavil nihče. Danes je vlada zaradi ničelnega interesa investitorjev skenslala tudi razpis za drugi del tega projekta. Investicije v vetrno energijo na Danskem so – brez subvencij – mrtve, obstoječi projekti se ubadajo z velikimi izgubami.

Zato danski minister za podnebje zahteva ponovno vzpostavitev subvencij za vetrne elektrarne. Kakšen smisel ima investirati v energetske kapacitete, ki brez subvencij ne kratkoročno, ne srednjeročno in ne dolgoročno ne morejo komercialno preživeti?!

Danska je sicer v letu 2024 59 % elektrike pridobila iz vetra, 14 % iz biomase, 11 % iz sonca, 9.4 % iz premoga in 5.4 % iz plina. Kljub temu so njeni izpusti pri proizvodnji elektrike znašali 130, norveški 30, švedski pa 20 gCO2/kWh (vir: Electricity map). Torej Danska je daleč od razogljičenja, medtem ko sta Norveška in Švedska to že naredili s hidro energijo oziroma pametno kombinacijo hidro in jedrske energije. In brez subvencij.

Nadaljujte z branjem→