Ivan Katchanovski, profesor ukrajinskega porekla na univerzi v Ottawi, že leta dokazuje, da pri masakru na majdanskem trgu v Kijevu leta 2014 ni šlo za spontane proteste, ki bi jih z orožjem zatrla režimska policija. Izjemno obsežna analiza pričanj stotine prič na majdanskem procesu ter analiza strelnih linij kaže, da ni bila režimska policija, ki je streljala na demonstrante, pač pa, da so streli prišli iz smeri, ki so jih nadzirale nacionalistične paravojaške skupine. Majdanski masaker je vodil do padca tedanje ukrajinske vlade, ruske intervencije na Krimu in Donbasu in do vzpona nacionalističnega Porošenka.

In slučajno se je na tem trgu med protestniki pojavila Victoria Nuland, sekretarka za posebne operacije prevratov režimov na State Departmentu, ki je demonstrantom delila piškote. In ki je bila ujeta v telefonskih prisluhih, kako sestavlja bodočo ukrajinsko vlado. In v katerih je izrekla znamenite besede: “Fuck EU”.

Katchanovski je na temo majdanskega masakra objavil knjigo, spodaj pa je povzetek iz njegovega objavljenega znanstvenega članka o masakru, ki je prosto dostopen.

This study analyzes which party of the conflict was involved in the 2014 Maidan massacre in Ukraine. The massacre of Maidan protesters and the police on 20 February 2014 was a turning point in Ukrainian politics. This mass killing led to the overthrow of the Ukrainian government and spiraled into a civil war in Donbas, Russian military intervention in Crimea and Donbas, the Russian annexation of Crimea, and conflicts between Ukraine and Russia and between the West and Russia that Russia drastically escalated by launching its illegal invasion of Ukraine in February 2022. This article proposes and tests the moral hazard theory of the state repression backfire. Content analysis of synchronized videos, testimonies by several hundred witnesses, confessions by 14 self-admitted members of Maidan sniper groups, and bullet hole locations show that both the police and protesters were massacred by Maidan snipers located in Maidan-controlled buildings and areas. Content analysis of synchronized videos revealed that the specific time and direction of shooting by Berkut policemen, who were charged with the massacre, did not coincide with the killing of specific protesters. Testimonies by the absolute majority of wounded protesters and some 100 witnesses and forensic examinations by ballistic and medical experts for the Maidan massacre trial and investigation in Ukraine corroborate this. The article shows that the false-flag massacre was rationally organized and carried out with the involvement of oligarchic and far-right elements of the Maidan opposition to overthrow the incumbent government in Ukraine.

Vir: Ivan Katchanovski, Cogent Social Sciences

Berem odlično knjigo Grahama Allisona (profesorja na Harvardu in pomočnika sekretarja za obrambo, svetovalca Pentagona in RAND) “Destined For War: Can America and China Escape Thucydides’s Trap?” o tem ali se ZDA in Kitajska lahko izogneta Tukididovi pasti. Tukidid je bil atenski general in zgodovinar, ki je napisal zgodovino peleponeških vojn. Vojn med Šparto in Atenami, ki so na koncu uničile obe mesti. Vzrok za vojno je bil vzpon Aten, zaradi katerega se je Šparta počutila ogroženo. In ni se mogla upreti vojni proti Atenam. 

Ta zgodovinska parabola najbolje ilustrira sedanji vzpon Kitajske, zaradi katere se ZDA počutijo ogrožene. Grahamov fokus je na to, kako se izogniti vojni med obstoječim globalnim hegemonom in pretendentom za ta položaj. Kitajska je na vseh področjih (razen pri številu jedrskih konic in letalonosilk, kjer pa so razlike irelevantne zaradi kitajske superiornosti pri hipernadzvočnih raketah) prehitela ZDA. Tiho, brez enega samega strela izvaja svojo soft power politiko geonomike – na ekonomski način v bilateralnih odnosih med državami nasprotne države prisili v podrejen položaj. Kitajska sledi Sun Tzujevi strategiji, da ni treba zmagati v vsaki bitki, pač pa da je  idealno, če nasprotnika premagaš brez bojevanja. Spraviš ga v pozicijo, ko ni nima druge izbire kot da prizna poraz.

In bolj ko se je Bidnova Amerika zapletla v vojno z Rusijo v Ukrajini, bolj ko se Trumpova Amerika trudi, da bi se umaknila iz Ukrajine in bolj kot se pripravlja na trgovinski spopad s celim svetom, bolj Kitajska v zavetrju tiho strateško prevzema vodilno pozicijo. Trenutno ji največjo uslugo dela Trump. Kitajska sledi maksimi Napoleona Bonaparteja – ne moti nasprotnika, ko dela napake. In to, ali se ji bo sploh treba bojevati za prevzem pozicije globalnega hegemona, je odvisno predvsem od stopnje “protekcionistične norosti” Trumpa. Bolj kot bo norel z uvajanjem carin, bolj se bodo države izogibale ZDA in se navezale na Kitajsko.

This geoeconomic strategy harks back to Sun Tzu’s maxim: “Ultimate excellence lies not in winning every battle, but in defeating the enemy without ever fighting.” As Henry Kissinger’s On China explains, victory for Sun Tzu was “not simply the triumph of armed forces,” but “the achievement of the ultimate political objectives” that a military clash would be intended to secure: “Far better than challenging the enemy on the field of battle is . . . maneuvering him into an unfavorable position from which escape is impossible.” In economic relations today, China is doing just that.

Vir: Graham Allison

V spodnjem tekstu, kjer sta oba glavna popularna modela umetne inteligence (UI) med drugim primerjala razlike v vojaškem potencialu med državami EU in Rusijo, so seveda številne netočnosti zaradi mehanske analize algoritmov UI (ki pač (še) ne znajo pametno razmišljati). Namerno nisem posegal v tisti tekst, dodal sem samo opombo.

Nekatere nelogičnosti oziroma neumnosti v analizah UI glede kvalitete orožja je ovrgel že Marko Golob. Jaz se referiram zgolj na vojaške izdatke. Oba modela UI kažeta različne številke za vojaške izdatke, ker črpata iz različnih virov). Oba navajata nominalne podatke v evrih, preračunane prek tekočega menjalnega tečaja rublja glede na evro. In v obeh analizah naj bi bili ruski vojaški izdatki za 3 do 4-krat nižji od izdatkov vseh EU držav skupaj.

Tabela: Vojaški izdatki držav EU in Rusije (milijarde; nominalni in v PPP)

Vir: DeepSeek, ChatGPT, Politico

Problem teh podatkov pa je, da gre za nominalne na podagi preračunov prek tekočega menjalnega tečaja, kar pa izključuje razlike v cenah. Namreč cene v Rusiji za istovrstne izdelke so bistveno nižje kot v EU državah, pri stroških proizvodnje orožja pa so ruske cene za posamezno orožje nižje tudi za dvajsetkrat ali več od cen orožja v zahodnih državah. Torej Rusija lahko za eno milijardo evrov proizvede nekajkrat več orožja kot EU države. Kot kaže slika, so po oceni Institute for Strategic Studies (via Politico) vojaški izdatki Rusije po PPP (462 milijard $) višji od izdatkov vseh držav EU skupaj.

No, iz tega nato sledijo strahovi vodstva Nata in nekaterih EU držav, da bi Rusija zaradi tega lahko napadla EU. Kar seveda spada v polje fantazem nedoraslih politikov. Vendar če oni tako razmišljajo, postane to realen problem. Rusija postane sovražnik številka 1 in izdatki za orožje namesto za razvoj postanejo glavna prioriteta.

______________

Russia’s military expenditure is rising so fast that it is outperforming all European countries combined despite their effort to boost budgets and rearm, according to the International Institute for Strategic Studies’ latest Military Balance report released Wednesday.

The think tank said that Russia’s military expenditure last year was forecast at 13.1 trillion rubles ($145.9 billion), or 6.7 percent of the country’s gross domestic product — over 40 percent higher than the previous year.

Meanwhile, Europe’s combined 2024 defense spending was $457 billion, more than 50 percent higher in nominal terms than it was in 2014, and 11.7 percent higher in real terms than the previous year.

But if Russia’s spending is calculated in purchasing power parity terms — used in countries like Russia where domestic inputs are significantly cheaper than on the world market — the Kremlin’s military expenditure would come to $461.6 billion, the IISS said.

Russia surpassing all of Europe in military expenditures is something new, a result of its “remarkable” defense growth and industrial reform, said Fenella McGerty, an IISS senior fellow for defense economics.

That adds weight to worries that Russia would be capable of attacking the continent once the war against Ukraine is over.

“We are not ready for what is coming our way in four to five years,” NATO Secretary-General Mark Rutte warned last year. Those cautions have been backed up by defense officials from across Europe.

Vir: Politico

Marko Golob

Jože je v prispevku “Ali lahko EU učinkovito podpira Ukrajino brez vojaške pomoči ZDA?” pokazal “sposobnosti” AI pri analizi ukrajinske vojne. Ta izdelek AI lepo kaže na to, da bo najbrž minilo še kar nekaj časa, da se bomo lahko brez zadržkov naslonili na ugotovitve AI. Zavedati se moramo, da AI “sklepa” na osnovi virov, ki so ji na voljo. V veliki večini so to zahodni viri (glej navedbo pri zgoraj omenjenem članku) z vso svojo enostranskostjo in propagandno komponento. 

Lep primer je primerjava tankov (področje, ki ga bolj intimno poznam). V tej vojni praktično ni prišlo do tankovskih bitk. Prednost zahodnih tankov (Leopard 4 do 6) ali Abramsov v primerjavi s starejšimi ruskimi T72 (ne pa novejšimi T90 ali moderniziranimi T72, T80) je bila predvsem v boljših sistemih za kontrolo ognja, ki s svojo dvojno (vertikalno, horizontalno) stabilizacijo omogoča večjo natančnost v streljanju iz gibanja. Kjer nimate manevra, ta prednost (predvsem v boju tanka na tank) nima praktično nobene prednosti. Druga prednost, ki je ni več, so bile boljše termalne kamere s posledično boljšo bojno sposobnostjo v razmerah slabe vidljivosti. Te prednosti Zahod nima več. Imajo pa zahodni tanki na ukrajinskem bojišču vrsto usodnih pomanjkljivosti; preveliko težo in s tem omejeno mobilnost, zahtevno vzdrževanje in s tem manjšo razpoložljivost, večjo velikost in s tem večjo tarčo itd. Zahodni tanki v Ukrajini v primerjavi z ruskimi T tanki nimajo v praksi v realnem boju nobene prednosti. Boljši tanki? Na bojišču gotovo ne! Tega AI ne ve.

Nadaljujte z branjem→

Toel bo postalo izjemno pomembno vprašanje v naslednjih mesecih. Kritično vprašanje za nadaljnji obstoj EU. Brez Amerike kot hegemona je EU brezglava kokoš. Novi nemški kancler Merz in francoski predsedni Macron se bosta začela tepsti za primat, Italija in Poljska bosta želeli rotirajoče mesto voditelja, vzhodnoevropske države pa bodo vlekle vsaka na svoje. Pričakujte trende kot pred 1. in 2. svetovno vojno ali kot v 19. stoletju. Boj za prevlado.

In dezintegracija EU kot prvi korak postaja realna nevarnost.

Beyond all the ridicule this post rightly receives, it also illustrates an issue a Europe split from the US might face sooner rather than later: who can credibly be said to be its leader? Because I can guarantee you that the French or Italians wouldn’t be too happy with the idea of Germany’s Merz as their leader, or Ursula Von Der Leyen for that matter…

In fact this leadership vacuum is undoubtedly more consequential than the immediate Ukraine crisis. The question was kind of swept under the carpet under American hegemony but if that’s not the case anymore (which would be a good thing: high time Europe takes its destiny into its own hands), Europe absolutely has to figure out an efficient and legitimate decision-making framework. Otherwise it’ll either rapidly fall back into the conflicts that have plagued its entire history until the end of WW2, or suffer institutional paralysis that’ll keep it impotent and irrelevant.

Vir: Arnaud Bertrand via X

Podvprašanje: Kaj ve umetna inteligenca, česar evropski politiki ne vedo ali ne razumejo?

Dvema najbolj razširjenima jezikovnima modeloma umetne inteligence (ChatGPT-4o in DeepSeek) sem zastavil isto nalogo, in sicer:

Na podlagi dosedanje vojaške pomoči Ukrajini in primerjave vojaških kapacitet držav EU in Rusije napiši celovito analizo v 2000 besedah ali lahko države EU učinkovito pomagajo Ukrajini pri obrambi, če ZDA prekinejo svojo vojaško pomoč Ukrajini in državam EU. Koliko časa bi lahko države EU učinkovito pomagale Ukrajini. Ali bi pomoč držav EU brez ZDA lahko pomagala, da bi Ukrajina zmagala proti Rusiji?

Odgovori obeh jezikovnih modelov niso presenetljivi. Oba modela pravita, da bi samostojna vojaška podpora Ukrajine brez ZDA predstavljala velik izziv za EU, ker ima Rusija kvantitativno prednost v vojaških zmogljivostih in nekajkratno prednost v sposobnosti nadomeščanja vojaške opreme v Ukrajini. Problem je tudi, da so doslej vso ključno visokotehnološko orožje in skorajda celotno obveščevalno in satelitsko pomoč Ukrajini zagotavljale ZDA. Ameriška tehnologija (HIMARS, sateliti) naj bi bila nenadomestljiva. Oba pravita, da bi EU lahko samostojno podpirala Ukrajino le 6 do 12 mesecev, nakar bi zaloge orožja v državah EU padle na kritično raven. Za dolgoročno podporo Ukrajini bi morale države EU najmanj podvojiti ali potrojiti vojaško proizvodnjo, kar pa bi zahtevalo 2 do 3 leta. Kot glavni rezultat oba modela ocenjujeta, da bi samostojna pomoč EU Ukrajini lahko kvečjemu zagotavljala zamrznjen konflikt, nikakor pa (v nobenem scenariju) brez ameriške podpore ne bi mogla zagotoviti zmage Ukrajine.

Pri teh odgovorih umetne inteligence je treba upoštevati, da so mehanski v smislu, da ne upoštevajo paritete kupne moči pri oceni vojaških izdatkjov, da štejejo tanke kot tanke ali da obravnavajo novejše orožje kot boljše od starejšega itd. Pri tem algoritimi umetne inteligence ne znajo ločiti kvalitete od kvantitete in primernosti določenega orožja za določene razmere ali sposobnosti prilagajanja spremenjenim razmeram. To je bila ključna napaka, ki so jo naredili ameriški (in natovi) vojaški analitiki pred začetkom vojne v Ukrajini ali pred začetkom ukrajinske poletne ofenzive leta 2023. Katastrofalna napaka. No, kljub zavedanju teh napak pa že ta mehanska analiza obeh modelov umetne inteligence kaže, da EU nima prav nobenih možnosti učinkovito samostojno (brez ZDA) vojaško podpirati Ukrajine. Kaj šele, da bi Ukrajini lahko pomagali k zmagi.

Če torej tudi polna ameriška in evropska vojaška podpora Ukrajini v zadnjih treh letih Ukrajini ni omogočila vojaške zmage in če tega ne predvidevajo niti take mehanske analize za samostojno pomoč EU, kaj si potem od samostojne vojaške pomoči Ukrajini obeta deseterica evropskih politikov, ki se bo danes sestala v Londonu?

Kaj bi se zgodilo, če bi katera izmed “pogumnih” EU držav po nesreči ali neposredno zanetila vojno z Rusijo? Kaj bi se zgodilo, če bi se – hipotetično – Rusija odzvala z napadom z orešnikom na vojaške kapacitete te “pogumne” EU države?

Trump je izključil možnost aktivacije člena 5 Nato sporazuma, če bi se katera Nato članica zapletla v vojno z Rusijo v Ukrajini. Prav tako je prekinil vsakršno vojaško in finančno pomoč Ukrajini in Nato državam (razen ameriškim silam). Trumpova nekajkrat ponovljena izjava v petek, da Zelenski nima dobrih kart, v enaki meri velja tudi za EU.

Ima deseterica evropskih politikov odgovor na ta vprašanja, ko “strelja” odločne izjave vojaške podpore nadaljevanju vojne v Ukrajini ali pa se politiki zgolj malce repenčijo, da bi izgledali resno?

Nadaljujte z branjem→

Francoski predsednik Macron je za Financial Times govoril o elektrošoku, ki ga je povzročil Trump Evropi, na katerega se mora Evropa odločno odzvati (in bla bla) ter da je monetarni in fiskalni okvir v EU v luči sedanje situacije “zastarel”.

Torej zdaj, ko je Evropa efektivno ostala brez ameriške vojaške zaščite in ko je treba izgraditi lastne vojaške kapacitete, je obstoječi monetarni in fiskalni okvir EU nenadoma postal preveč omejujoč. Ko se je evrsko obdobje skoraj polno desetletje po finančni krizi dušilo v stagnaciji in ko je morala posredovati Draghijeva ECB z nekonvencionalno monetarno politiko masovnega odkupovanja državnih obveznic, da države niso bankrotirale, noben politik iz velikih EU držav članic ni protestiral proti omejujočemu fiskalnemu okvirju, ki je bil krivec za stagnacijo in skorajšnji razpad evro območja. Ko je Mario Draghi pred enim letom v poročilu o (ne)konkurenčnosti evropskega gospodarstva govoril o tem, da so potrebne letne naložbe v razvoj na ravni EU v višini 800 milijard evrov in da bilo smiselno v ta namen razmisliti o izdaji skupnih evropskih obveznic, ne samo, da ni dobil podpore od političlnih voditeljev članic EU, pač pa so ga v istem trenutku družno napadli zdaj že nekdanji nemški minister za finance Lindner in bodoči nemški kancler Merz.

Torej, ko je problem gospodarska stagnacija (bodisi zaradi prenizkega agregatnega povpraševanja bodisi zaradi globalne nekonkurenčnosti), se nihče ne sekira, da prevladujoči neživljenjski (predvsem) fiskalni okvir preprečuje državam, da bi stimulirale gospodarstvo. Ko je problem razvojno zaostajanje in deindustrializacija Evrope, neživljenjski fiskalni okvir ni identificiran kot ključni problem. Šele ko ni dovolj orožja, postane neživljenjski fiskalni okvir problem.

Nadaljujte z branjem→

Še kakšen dan se bodo analitiki spraševali, kaj je bilo Zelenskemu, da je šel v napad na ameriškega podpredsednika, ko ga je ta pozval k diplomatski rešitvi vojne. Zgolj jezni izbruh zaradi akumuliranih frustracij po treh letih vojne ali evropsko sponzoriran izbruh, da bi zminirali sporazum z ZDA? Če je šlo za prvo, bo Zelenski še dolgo časa obžaloval svoj karakter. Če pa je šlo za slednje, bo kmalu obžaloval, da umik ameriškega sponzorja vojne vsled njegovega izbruha evropski sponzorji nimajo nadomestiti z ničemer razen z odločno retoriko. Odločnih besed podpore in odločnih govorov se ne da streljati.

___________

The first 40 or so minutes of yesterday’s oval office press talk (vid) went quite normal. Questions were asked and replies were given in general form, addressing the public. There was some mild banter. But then a breakdown (vid) occurred:

It was all destroyed when JD Vance, the US vice-president entered the conversation to declare: “The path to peace and the path to prosperity is maybe engaging in diplomacy.

“We tried the pathway of Joe Biden of thumping our chest and pretending the Potus’s words counted more than Potus’s actions,” he declared.

To anyone who has spent time in or around the Ukraine war, such airy talk of “diplomacy” – as if it means anything without hard force to back it up – is exasperatingly naive.

Mr Zelensky should probably have let it slide. But he was not taking it.

“Can I ask you?” he asked, leaning towards Mr Vance.

“Sure,” replied Mr Vance.
…
“What kind of diplomacy, JD, are you speaking about? What do you mean?”

It was a mistake.

There followed a barrage of invective about Ukrainian ungratefulness – in front of the world’s media.

For anyone who remembers how the whole Ukraine conflict was initiated by the U.S., the hypocrisy played out here is overwhelming.

How can one, as Trump and Vance do, lament that the war has destroyed Ukraine and led to countless people dying for no good cause and, at the same time, demand that Ukraine be thankful for all the ‘advice’, weapons and money the U.S. has given in first place to drag Ukraine into a war and to wage it.

But Zelenski wasn’t upset about U.S. hypocrisy. He was upset that he was told to make peace.

Nadaljujte z branjem→

In bi šel domov z ameriško podporo koncu vojne in obnovi Ukrajine. Tako pa ima samo tri izbire:

1. Da hibernira sebe in Ukrajino in čaka, da EU zažene vojaško industrijo in čez 5 let začne proizvajati podobne količine orožja kot Rusija, da bi njegova vojska dobila kaj orožja čez 5 let, ko se zbudi iz hibernacije (in upa, da Rusija prej z nekaj orešniki ne uniči evropskih vojaških kapacitet in tovarn orožja),
2. Takoj kapitulira pred Rusijo, da ohrani človeška življenja in ne izgubi še več ozemlja (in upa, da bo sporazum z Rusijo bolj ugoden od ameriškega), ali
3. Po vseh kanalih moleduje Trumpa, če se lahko vrne na kolenih in podpiše sporazum (kakršenkoli že bo takrat).

Kaj menite, katero opcijo bo Zelenski izbral?

(če bo politično preživel naslednje dni in tedne)

Potrebno je pogledati celoten pogovor (vseh 50 minut) med Zelenskim in Trumpom oziroma celotnim ameriškim vrhom, ne samo zadnjih 10 minut prepira, preden so Zelenskega dobesedno vrgli iz Bele hiše. Prvih 40 minut je bilo zelo vljudnih, prijaznih in nasmejanih.

Potem pa, kot sta govorila moja nečaka, ko sta bila še v osnovni šoli: “Vse je blou vredi, te pa smo šli na burek“, se je zgodilo. Zelenski se je na neki točki odločil, da bo izkoristil prisotnost medijev in pod njihovim okriljem poskušal izsiliti več od “partnerskega sporazuma” z ZDA, kot je bila Trumpova administracija pripravljena dati v zadnjih treh tednih pogajanj in kot je pisalo v sporazumu, pripravljenem na podpis. Zelenski se je odločil kockati s Trumpom in Vanceom na vse ali nič.

Zelenski je bil 10 minut oddaljen od tega, da bi šel domov s sporazumom, ki Ukrajine efektivno ne bi veliko stal (ker pač Ukrajina teh mineralov redke zemlje nima več kot za vzorec). Zelenski je bil 10 minut oddaljen od tega, da bi imel dogovor o ameriški podpori in implicitne zaveze Trumpove administracije. Vendar se je po 40 minutah in 30 sekundah odločil nenadoma napasti podpredsednika J.D. Vancea in diplomatsko pot za dosego miru. Podvomil je, da je s Putinom mogoče doseči diplomatsko rešitev vojne in z vprašanjem Vanceu – “What kind of diplomacy are you talking about?” – podvomil, da Trumpova administracija ve, kaj počne.

In v tisti minuti je zakockal ameriško podporo.

.

Takrat je izbruhnil prepir, ki bo odpihnil Zelenskega. In odprl pot k diplomatski rešitvi vojne. Trump je sicer na X napisal, da se Zelenski lahko vrne, ko se bo pripravljen pogovarjati o miru. Toda malo verjetno je, da bo on tisti, ki bo trasiral pot miru.

Takoj po tem, ko so Zelenskemu rekli, da mora takoj zapustiti Belo hišo, so iz Bele hiše sporočili, da ZDA prekinjajo finančno podporo za obnovo ukrajinskega električnega omrežja in da preknjajo vso financiranje sil Nata. Malce kasneje pa še, da prekinjajo vso vojaško pomoč Ukrajini.  S čimer so dali jasen signal, da se Evropska unija ne more več skrivati za ameriško vojaško močjo in da tega ščita ne more uporabiti pri forsiranju nadaljevanja vojne v Ukrajini.