O tem letalskem obračunu pred dvema tednoma sta tako indijska vlada kot francoski dobavitelj bojnih letal Rafale raje čim bolj tiho (da se jim ne zgodijo odpovedi pogodb, kot je ta indonezijska (glejte spodaj). Prva je po zračnem porazu pristala na premirje, drugi pa čakajo, da sramotni poraz izgine v pozabo in da ne prizadene reputacije njihovih letal. Toda obračun je pokazal na gromozanske razlike med kitajskimi in francoskimi bojnimi letali. Ne toliko v tehniki, kot predvsem v sistemski (integrirani) uporabi letal.

China didn’t just sell Pakistan jets. It handed them a smart warfighting package.

Think of it like this:

India bought a DSLR (Rafale) – but needed to learn the manual, tweak the lens, and pick the right filter.

Pakistan got a smart camera (J-10C) – auto-calibrated, data-linked, pre-configured with real-time support from Chinese satellites and air defense.

One was a product.

The other was a system.

That’s why Pakistan outperformed India despite the paper specs. The jet didn’t fly alone – it flew with China’s entire kill-chain behind it.

Now even India’s Ministry of Defence admits it:

• You’re not just fighting Pakistan.
• You’re fighting China’s ecosystem.

And ecosystems don’t crash as easily as press releases.

Uradnega poročila o vzrokih španskega električnega mrka, oziroma zakaj je prišlo do velikih oscilacij frekvence v omrežju, še ni. No, španski operater omrežja Red Electrica je kljub temu že pred dvema tednoma sporočil, da bi bilo pametno ohraniti jedrske elektrarne zaradi vzdrževanja frekvence in v zadnjih tednih zagnal plinske elektrarne, da vzdržujejo frekvenco oziroma da blažijo nihanja, do katerih prihaja ali bi lahko prišlo ob nenadnih šokih zaradi zmanjšanja ali povečanja proizvodnje elektrike v sončnih elektrarnah.

En oblak dela čudeže. Moj domači UPS se na sončen dan non-stop vklaplja in izklaplja, ker napetost v hišnem omrežju zaradi sončne elektrarne tako močno niha. Vsak oblak na nebu ga zmoti. Moteče glasno je. Zdaj se pa ti z baterijami bori proti oblakom…

Prejšnji teden je ponovno v polni bolečini razkazal evropski blef glede vojne v Ukrajini. In na popolno evopsko irelevantnost. Tako patetična gesta četverice evropskih političnih klovnov na obsiku v Kijevu z grožnjo s 17. paketom sankcij proti Rusiji, če Rusija ne pristane na “brezpogojno enomesečno premirje” kot nemška, francoska in britanska grožnja, da bodo Ukrajini dali na voljo rakete dolgega dometa sta utemeljeni na – sodelovanju ZDA v tem početju. Prvič, evropske države ne morejo sankcionirati ruske “sive tankerske flote” v mednarodnih vodah, ker (ob tem, da nimajo pravne podlage) tega brez sodelovanja ZDA ne morejo izvesti. Rusija zasedbo teh tankerjev lahko razume kot “vojno dejanje” in ustrezno ravna, evropske države pa brez sodelovanja Nata (torej ZDA) temu ne morejo kontrirati. In to je tudi pokazal incident prejšnji teden s poskusom estonske žepne mornarice, da prisili tanker iz Gabona, da se iz mednarodnih voda premakne v estonske vode, kjer bi ga lahko zasegli. Po posredovanju ruskih lovcev se je estonska akcija klavrno končala. Drugič, evropske države ne morejo razlastniniti Rusije njenih zaseženih monetarnih rezerv, ker je to v nasprotju z mednarodnim pravom in ker bi povsem porušilo zaupanje v mednarodne finance. In tretjič, nemške, francoske in britanske rakete dolgega dometa ne morejo delovati na ozemlju Rusije brez obveščevalne in satelitske podpore ZDA.

Zato, če ste spremljali izjave evropskih političnih klovnov, ki so se junačili okrog dneva zmage s temi grožnjami, so proti koncu svojih groženj vedno dodali, da temeljijo na ameriški podpori. Torej so se zavestno junačili s skrivanjem za hrbtom ZDA, da bi izgledali kredibilno. Toda problem je, da vsi, tudi celotna evropska javnost, v polni razsežnosti vidi ta blef evropskih političnih klovnov. In problem, da celoten svet vidi ta ponižujoč evropski zdrs v popolno mednarodno irelevantnost.

Razumem bolečino evropskih političnih klovnov zaradi njihove nemoči in popolne irelevantnosti tega, kar govoričijo ali delajo oziroma poskušajo narediti. Toda s tem klovnovskim obnašanjem samo še bolj razkrivajo to, kar so – politični klovni. V posmeh celemu svetu.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Ob prebiranju vsakodnevnih člankov na temo zdravstva in nove zdravstvene zakonodaje, je običajen državljan in zavarovanec kar precej  zbegan. Beremo mnenja uglednih in manj uglednih strokovnjakov in ob tudi diametralno nasprotnih stališčih si kar težko oblikujemo lastno mnenje ali bodo napovedane spremembe na področju zdravstva omogočile izboljšanje razmer na najbolj kritičnih točkah, kot je dostop do osebnega zdravnika ali čakalne vrste. Samo v zadnji petkovi izdaji Dela smo lahko prebrali kar štiri obširnejše članke na to temo. Kot zunanji opazovalci in koristniki zdravstvenih storitev težko presojamo katera mnenja so prava, katera pa zavajajoča in posledica osebnih interesov in raznih lobijev, kot poslušamo vsak dan.

Med različnimi temami na področju zdravstva, pa nova zakonodaja uvaja tudi zahtevo po tako imenovani “neprofitnosti” koncesionarjev. To pa je tema, ki posega tudi na ekonomsko področje in jo je zato mogoče pogledati tudi na kakšen drugačen način, tudi brez poznavanja podrobnosti delovanja zdravstva. Spremljamo namreč podatke, kako nekateri izvajalci zdravstvenih storitev tudi na osnovi koncesionarske dejavnosti, torej z opravljanjem zdravstvenih storitev, ki jih plačujemo iz javnih sredstev (iz naših prispevkov), ustvarjajo visoke dobičke. In kadar  se ti dobički potem porabijo še za kake luksuzne potrebe izvajalcev, na primer gradnjo vile ali nakupa jahte, takšne informacije razumljivo sprožijo dodatno nezadovoljstvo zavarovancev. Zaradi teh razlogov so verjetno poslanci v novem Zakonu o zdravstveni dejavnosti izplačevanje takšnih dobičkov omejili. Kot smo lahko brali, sta imela dva ključna ministra sicer zadržke do takšnih zakonskih rešitev, ker naj ne bi prinesla pričakovanih učinkov, a  poslanci so v duhu omejevanja dobičkarstva, takšne rešitve vseeno potrdili.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je zadnji primer licemerja in pokvarjenosti politikov zahodnih držav, ki nimajo nobenih skrupulov pri vmešavanju v notranje politične procese in volitve v drugih državah. Hkrati pa ves čas kričijo (brez dokazov sicer) o kriminalu, da se v njihove volitve bojda vmešavajo druge države.

Pavel Durov, ustanovitelj Telegrama, je lepo pokazal na to licemerje, ko je zavrnil zahtevo zahodne države, da naj na svojem omrežju utiša konzervativne uporabnike: “ne moreš “braniti demokracije” z uničenjem demokracije“.

Če se vam Gruzija lani in Romunija letos nista zdeli problematični (ker gre za “one države”), počakajte, da se naslednje leto to zgodi nam.

Zelo dobra analiza in teza Timofeja Bordacheva, predsednika Valdai kluba: če se z zmanjševanjem moči ZDA ter njene želje in sposobnosti ohranjanja mednarodne ureditve po koncu hladne vojne dosedanja mednarodna ureditev bliža svojemu koncu in če se nove sile (Kitajska, Rusija, Indija ali BRICS kot celota) niso pripravljene angažirati k vzpostavitvi nove mednarodne ureditve in njenemu vzdrževanju, potem gremo v smeri, kjer tudi ni več globalnih vladarjev oziroma hegemonov, kot smo jih poznali. Na čem potem v tej praznini lahko temelji de facto mednarodni red in globalni mir? Bprdachev pravi, da se bo medanrodni red vzpostavil na podlagi mednarodnega ravnotežja moči, ta pa je je odvisna od vojaške (jedrske) moči držav. Torej bo za ravnotežje skrbelo nekaj držav z jedrskim orožjem, ostale države pa se bodo v vakuumu brez hegemona morale ustrezno prilagoditi na podlagi svojih strateških interesov.

The day is not far off when the very notion of “international order” will lose its former meaning – just as happened with the once-theoretical concept of “multipolarity.” Originally conceived in the mid-20th century as a way to balance power among great states, multipolarity now bears little resemblance to what its originators had in mind. The same is increasingly true of international order.

In recent years, it has become commonplace to say that the global balance of power is shifting and that previous leaders are no longer able to maintain their dominant positions. This much is obvious. No group of states today is capable of enforcing its vision of justice or order upon the rest of the world. Traditional international institutions are weakening, and their functions are being re-evaluated or hollowed out. Western Europe, once a central pillar of global diplomacy, appears to be in the final phase of its strategic decline – a region now better known for procedure than power.

Nadaljujte z branjem→

Najboljši rock band vseh časov

.

Avtor najbolj znanega neoklasičnega modela rasti (model eksogene rasti) Robert Solow (iz MIT) je nekoč glede prispevka računalnikov k rasti produktivnosti zapisal, da lahko “vsepovsod vidimo računalniško dobo – razen v statistiki produktivnosti“. To danes imenujemo Solowov računalniški paradox.

“You can see the computer age everywhere but in the productivity statistics.”
— Robert Solow, New York Times Book Review, July 1987

Glede pomena računalnikov za rast produktivnosti je nato prevladala sarkastična hipoteza Paula Krugmana, da je k rasti produktivnosti v 20. stoletju bistveno več od računalnikov prispevala iznajdba pralnih in pomivalnih strojev.

Podobno bo najbrž tudi glede učinkov umetne inteligence. Iz istega MIT (Massachusetts Institute of Technology” prihajata glede tega dve povsem različni oceni. Prva ocena se nanaša na izjemno široko navajan znanstveni članek z naslovom “Artificial Intelligence, Scientific Discovery, and Product Innovation”, ki ga je napisal Aidan Toner-Rodgers, nekdanji doktorski študent na MIT. Članek, ki je bil v fazi recenzije objavljen na spletnem repozitoriju arXiv novembra lani, je bil deležen pohval, saj je trdil, da lahko orodja umetne inteligence (UI) znatno povečajo produktivnost v laboratorijih za materialno znanost. Po navedbah raziskave so raziskovalci, ki so uporabljali UI, odkrili 44 % več novih materialov, vložili 39 % več patentnih prijav in dosegli 17 % večjo stopnjo inovacij pri končnih izdelkih. Vendar pa so bile te koristi večinoma omejene na že visoko uspešne znanstvenike, medtem ko se je splošno zadovoljstvo pri delu zmanjšalo – predvsem zaradi občutka zmanjšane ustvarjalnosti in manjše uporabe lastnih veščin. Toda kmalu so se pojavili resni dvomi o verodostojnosti raziskave, ko je nek računalniški znanstvenik podvomil v zanesljivost podatkov in uporabljeno metodologijo. MIT je nato izvedel notranjo revizijo, ki je ugotovila, da “nima zaupanja v izvor, zanesljivost ali veljavnost podatkov”, prav tako pa “nima zaupanja v resničnost ugotovitev, predstavljenih v raziskavi“. Univerza je zato pozvala k umiku članka z repozitorija arXiv ter k ustavitvi postopka objave v reviji Quarterly Journal of Economics. Doktorski študent Aidan Toner-Rodgers se je moral posloviti z MIT.

Nadaljujte z branjem→

Na naslednjih parlamentarnih volitvah se obeta velik obrat na desno. Skrajno desno. Pa ne samo v Sloveniji, pač pa v pretežnem delu Evrope. Le da se bo v Sloveniji zgodilo prej. Gre za trend zatona sredinske politike.

Zaton sredinske politike, tako leve kot desne, sovpada s krizo hiperglobalizacije. Kriza hiperglobalizacije in njena povratna zanka poteka na več ravneh. Na trgovinski ravni se »navadni ljudje« počutijo izigrane, ker so zahodna podjetja bodisi preselila proizvodnjo v države s cenejšo delovno silo, bodisi je multilateralni liberalni trgovinski okvir omogočil, da kitajska podjetja po kitajskem vstopu v WTO leta 2001 postopno pometejo z domačo konkurenco. Učinek na domača delovna mesta je bil isti.

Druga raven, kjer so se tradicionalni volilci počutili prevarane, je bila politika odprtih vrat glede priseljevanja. Pa ne gre zgolj za priseljevanje kulturno raznorodnih priseljencev, kot je bil pritok Sirijcev in Afganistancev v Nemčijo. Analize kažejo, da je bil glavni razlog za izid referenduma o Brexitu velik delež poljskih priseljencev v volilnih območjih, ki so bila najbolj prizadeta z izgubo industrije in vladno politiko varčevanja. S tem je prepletena tretja raven prevaranosti, to je odziv vlad na finančno krizo. Te so storile vse, kar so lahko, da bi zaščitile finančni sektor. Prevzele so breme presežne finančne izpostavljenosti bank v javni dolg, nato pa uvedle varčevalne ukrepe z izmišljenim argumentom, da bi sicer povečani deficiti in dolg povzročili rast inflacije.

Nadaljujte z branjem→

Nit na osnovi dobrega članka Isabelle Weber in Toma Krebsa v Foreign Affairs – »What Germany’s Economy Really Needs: Merz’s Plans for Rearmament and Austerity Won’t Work«. Merzeva vlada dela natanko to, kar so počele (desno in levo) sredinske vlade pred njo – na izzive časa se odziva s politiko varčevanja pri ljudeh in s fokuisiranjem na investicije, ki ne prinašajo novih delovnih mest (zelene investicije in investicije v orožje). Najboljši recept za polnjenje jader populističnim strankam levo in desno od centra.

Germany is facing its deepest economic and democratic crisis in decades. Real wages are down, the far right is rising—and the new government has no plan that speaks to the scale of the challenge.

Germany’s economy has stalled. After six years of stagnation, real GDP growth has plateaued and is almost ten percent below where it should be. The 2022 energy shock triggered the largest one-year drop in real wages since World War II.

Despite some gains in 2024, real wages are still eight percent below the pre-pandemic trend. Economic insecurity is fueling political extremism. The far-right AfD just finished second in federal elections—and since jumped to the first rank in some polls.

Nadaljujte z branjem→