Države EU dramatično zoastajajo za Kitajsko in ZDA glede tehnološkega razvoja in konkurenčnosti. Ključni problemi so pomanjkanje strateške vizije, neobstoj akcijskih načrtov, podprtih s konkretnimi finančnimi spodbudami in skladi razvojnih sredstev in draga energija. In ko pogledamo tudi zadnje strateške dokumente Evropske komisije, ne zaznamo, da bi se Komisija tega problema zavedala. Še naprej nas pita s praznimi strateškimi dokumenti, polnimi nabuhlih besed, vendar brez akcijskih načrtov in nkonkretnih finančnih načrtov.

Evropska komisija je kot odgovor na nekonkurenčnost evropskega gospodarstva glede na kitajsko sicer oblikovala »strategijo« Kompas konkurenčnosti, ki pa v nasprotju s simbolom kompasa, ki po definiciji kaže v eno smer, vsebuje tri konfliktne cilje in je finančno povsem neopredeljen. Akcijski načrt za pomoč upešani avtomobilski industriji iz prejšnjega tedna, na katero je neposredno ali posredno vezano 13,8 milijonov delovnih mest v EU, v resnici ne vsebuje akcijskega načrta in predvideva le za 3,4 milijarde evrov potencialnih spodbud za gospodarstvo oziroma naložb v polnilnice za e-avtomobile. In še nima kriterijev za odobravanje teh sredstev. Program za oboroževanje ReArm, prav tako iz prejšnjega tedna, nima ne opredeljenih ciljev, ne časovnice in ne akcijskega načrta, pač pa vsebuje zgolj cifro, “podkrepljeno” s pojasnilom, da bi s tem načrtom “lahko mobilizirali za 800 milijard evrov” vlaganj v obrambo.

Toda ima vsaj cifro, Cifro, ki označuje, kakšen strateški pomen Komisija pripisuje oboroževanju. Poglejmo te cifre v perspektivi:

• Kompas konkurenčnosti: brez opredelitve finančnih sredstev, torej nič (0) evrov (Draghijevo poročilo je sicer predvidelo potrebo po 800 milijardah evrov letnih vložkov v tehnološki razvoj in industrijo);
• Akcijski načrt za avtomobilsko industrijo: 3.4 milijarde evrov;
• Načrt za vojaško pomoč Ukrajini: 50 milijard evrov;
• Program za oboroževanje ReArm: potencialno 800 milijard evrov.

Vidite razlike? Razvoj se Komisiji ne zdi strateška prioriteta. Propadajoča energetsko intenzivna ndustrija, ki je strateška industrijska osnova za vse ostale industrijske panoge, tudi ne. Usihajoča avtomobilska industrija tudi ne prav zelo. Nadaljevanje vojne v Ukrajini in oboroževanje se zdita Komisiji ključni strateški usmeritvi sedanjega časa. Za ta namen je pripravljena mobilizirati stotine milijard evrov, za razvoj in industrijsko politiko pa nič ali nekaj fičnikov. Drugače rečeno, Evropska komisija vabi članice, da vložijo vsaj 800 milijard evrov v oboroževanje, pri čemer evropska vojaška industrija zaposluje manj kot pol milijona ljudi, tri četrtine orožja in opreme pa uvozimo iz ZDA in Izraela. Na drugi strani pa za reševanje avtomobilske industrije, na katero je vezano 13,8 milijonov delovnih mest v EU, Komisija predvideva le za 3,4 milijarde evrov pomoči.

Pri tem je treba upoštevati še, da je Komisija predlagala, da lahko članice v primeru povečanja vojaških izdatkov za do 1,5 % BDP te izdatke izvzamejo iz omejitev glede proračunskega primanjkljaja. Z drugimi besedami, če bi želele povečati izdatke za gradnjo infrastrukture, bolnišnic in šol ali financiranje izobraževanja in socialnih izdatkov, bi članice EU morale spoštovati nov fiskalni okvir glede dovoljenega primanjkljaja, pri nakupu orožja, ki pretežno prihaja iz tujine, pa jim tega ni treba.

Torej, namesto proizvodnje električnih avtomobilov Komisija usmerja evropsko industrijo v proizvodnjo dizelskih tankov, topov in streliva. In nemški proizvajalec tankov Rheinmetall je že napovedal, da bo prevzel dva obrata Volkswagna, kjer bo proizvajal oklepnike.

Ob takšni evropski komisiji države članice in prebivalci EU ne potrebujemo sovražnikov. Glavna grožnja Evropi ne prihaja iz Kitajske, ZDA ali Rusije, pač pa iz Bruslja.

Da bi bil dober propagandist, moraš biti kredibilen. Torej tvoje napovedi se morajo vsaj približno uresnićiti. In The Economist ima glede tega katastrofalno  kartoteko. Že 20 let konsistentno najmanj dvakrat letno napoveduje, da je kitajsko gospodarstv v krizi, da se bo zdaj zdaj sesulo itd. In že 20 let ga dejstva konsistentno postavljajo na laž. Njegove napovedi se vedno znova, konsistentno in po pravilu, izkažejo kot lažniva propaganda. 

Enako velja za Economistovo propagando glede nezmožnosti kitajskega tehnološkega razvoja na področju umetne inteligence. Leta 2022 je napovedoval, da Kitajska nima možnosti razvoja industrije umetne inteligence, letos pa pravi, da je razvoj kitajske industrije umetne inteligence dobil dramatične razsežnosti. Seveda je v letošnjem članku dodal dvom v dejansko možnost uspeha kitajske industrije umetne inteligence. Kaj menite, kaj bo pisal o tem naslednje leto? Ali že letos, po lansiranju nove različice DeepSeek in modelov, ki jih razvijajo ostali veliki igralci (Alibaba, Baidu itd.), in po tem, ko bodo na trg prišli novi proizvodi (od telefonov in avtov do bele tehnike), katerih delovanje bo temeljilo na modelih UI. Ups, so že tukaj.

Torej, če želite biti kvalitetno in objektivno informirani, ne berite The Economista. Če se informirate iz njega, boste povsem zgrešili trende. Sprejeli boste napačne odločitve.

The Economist, 2022:

The Economist, 2025:

V vednost: Kot običajno, je najboljši komentar na MoA,

The Trump administration has decided to resume the provision of weapons and intelligence to Ukraine. It is thus aiming at escalating the conflict.

The outcome of yesterday’s talk between a Ukrainian and a U.S. delegation Saudi Arabia was not completely in favor of the European/Ukrainian idea of a 30 day ceasefire restricted to air and sea attacks. But it opened the desired pathway to prolonging the war.

The U.S. asked the Ukrainians to accept a 30 day long ceasefire offer. This would of course only be implemented if the Russian side agrees to it. Meanwhile the U.S. resumes all war support for Ukraine. The outcome demonstrates weakness on the U.S. side:

According to the latest from Riyadh, Ukraine says it is ready for a 30 day cease fire. If this is what Washington “extracted” from the Ukrainians, it is operationally meaningless. With Russia on the brink of winning in Kursk and elsewhere, the Russians won’t accept any such deal. If it is a ruse to allow the US to resume arms shipments to Ukraine, knowing Russia will reject it, the so-called peace initiative is a dead letter.

‘The ball is now in Russia’s court’ was the media slogan launched by Secretary of State Marco Rubio and obediently repeated by various European underlings.

But why would or should Russia agree to this when the idea seems to be to trap Russia:

This marks a significant shift in the US approach to ending the conflict. Previously, Washington sought to pressure Ukraine into accepting a US- and Russia-brokered deal largely on Moscow’s terms. Now, America is attempting to strong-arm Russia into accepting a ceasefire as the first step toward a broader peace plan — warning that if Moscow refuses, “we’ll unfortunately know what the impediment is to peace here”, as Rubio put it.

Whether Russia will agree remains uncertain. Moscow has repeatedly stated that it does not view a ceasefire as viable without a broader framework for negotiations. But the parties are far from agreeing on this broader framework. Russia’s demands are clear: above all, legal recognition by Ukraine and the West of Russia’s annexed territories as part of the Russian Federation.

Nadaljujte z branjem→

Ponovna objava članka iz 2024

Vojne v Ukrajini bo enkrat konec. V novi publikaciji “The Day After: Postwar U.S. Strategy Toward Russia” ameriškega vojaškega think-tanka RAND, ki ga predvsem financira Pentagon, so se vprašali, kakšna je optimalna ameriška strategija za “dan potem”.

Naj samo osvežim spomin na predhodne analize RAND. Skupina avtorjev iz korporacije RAND je leta 2019 objavila analizo “Overextending and Unbalancing Russia” (celoten dokument na 354 straneh), ki se nekako smatra kot ameriška strategija za sprovociranje vojne v Ukrajini z namenom “prekomerno izpostaviti in spraviti iz ravnotežja Rusijo”. V tistem načrtu je bilo predlagano, da je treba Rusijo nekako izzvati in jo tako prisiliti, da se izpostavi in izčrpa. Optimalna predlagana kombinacija, ki bi prekomerno izpostavila Rusijo in imela najmanjše stroške za ZDA, je predvidevala “kombinacijo povečanja proizvodnje energije v ZDA in sankcij, ki pa morajo biti multilateralne“. Poročilo je zelo eksplicitno v tem pogledu, saj pravi, da so glede sankcij proti Rusij ključne predvsem evropske države, ki bi zmanjšale uvoz energentov iz Rusije in s tem slednji povzročile največjo škodo. In kot smo lahko videli, je Bidenova administracija sledila tem strateškim usmeritvam študije.

Manj kot 4 leta kasneje in 11 mesecev po ruskem napadu na Ukrajino so na podlagi zadnjih dejstev iz Ukrajine v RAND korporaciji obrnili ploščo in naredili novo študijo z naslovom “Avoiding a long war“. Študija pravi, da bi bilo v največjem interesu ZDA preprečiti dolgotrajno vojno. V študiji ugotavljajo, da dolgotrajna vojna preveč izčrpava ZDA, saj se v Washingtonu preveč fokusirajo zgolj na to točko (tako glede vloženih sredstev kot politično) in zanemarjajo strateško bolj pomembne cilje (mišljena je Kitajska). Dolgotrajna vojna bi ob nevarnosti eskalacije na ozemlja držav članic Nata lahko Rusijo tudi preveč potisnila v zavezništvo Kitajske. Študija se zato fokusira na to, kako čim hitreje končati vojno. Pri tem avtorje (tako kot ameriško administracijo) eksplicitno zanimajo izključno ameriški interesi (ne ukrajinski ali interesi evropskih partnerjev), zato v študiji ne dajejo velike teže ozemeljski celovitosti Ukrajine, saj bi to zgolj podaljševalo vojno, in se fokusirajo na elemente, ki bi lahko pospešili sporazumni konec vojne. Gre za štiri ključne elemente, med njimi na eni strani komunikacija načrta za bodočo podporo Ukrajini in določene varnostne garancije (“commitments”), na drugi strani pa zagotovila Rusiji glede nevtralnosti Ukrajine ter omilitve sankcij.

Nadaljujte z branjem→

Evropska politična elita se je ujela v past svoje najnovejše obsesije – orožarske histerije. Nenadoma je ugotovila, da dve tretjini vsega orožja kupi v ZDA, preostanek do treh četrtin vseh nakupov orožja in opreme pa večinoma v Izraelu. Nenadoma je ugotovila, da imajo ta napredna orožja, kot so denimo ameriški lovci F-35, lahko “gumbe” (“kill switch”), ki onesposobijo delovanje teh letal. Podobno je s programsko opremo drugega orožja, z GPS-om itd. Torej, evropske države se bodo lahko bojevale samo v vojnah, ki jih bodo odobrile ZDA.

To pomeni, da bi se države EU morale v celoti vojaško samosvojiti od ZDA. Zamenjati vso občutljivo orožje in programsko opremo z lastnimi, sama zbirati obveščevalne podatke, zagotoviti lasten GPS, lastne tehnološke platforme za komunikacije itd. Kar pomeni, da bi bilo res treba vlagati vsaj 4 % BDP v orožje naslednjih 30 let.

Toda, zakaj že? Zaradi namišljenega iracionalnega strahu pred Putinom in njegovo vojsko? Tisto vojsko, ki potrebuje dva meseca, da zavzame srednjo veliko vas v Ukrajini? Pred ruskim jedrskim orožjem EU itak nima obrambe zaradi ruske nenadkriljive prednosti v nosilnih (hipersoničnih) raketah. Karkoli države EU naredijo s skupnim jedrskim ščitom, bo ta še vedno ranljiva tarča za ruske rakete. Kajti zaostanka v razvoju hipersoničnih raket evropski fiziki niso sposobni v doglednem času nadoknaditi. Seveda pa lahko države EU postavijo tudi Surovikinovo obrambno linijo od Finske, prek Baltskih držav, Poljske in Romunije do Črnega morja ter jo vzdržujejo s pol milijona stalne vojske na terenu, če se bojijo ruskih tankov na ozemlju EU. Toda to ne bo rešilo evropskih težav z varnostjo. 

Torej se je treba zbrati in razmisliti, kakšnim realnim grožnjam je podvržena EU in na kateri način lahko najlažje te grožnje izniči. In potem bo kmalu ugotovila, da “rusko grožnjo” najlažje ukroti tako, da Rusiji prizna njene varnostne garancije (de ne sili z – ameriškim – orožjem na rusko mejo) in da začne z Rusijo poslovati. Obojestransko koristno poslovanje je najboljše zdravilo proti vojni. Ob tem pa se vzpostavi racionalna vojaška struktura z vsemi zavedanji glede njene realne moči.

To, kar Pulitzerjev nagrajenec Seymour Hersh piše za ameriške vodilne demokrate, velja v enaki meri za evropsko politično elito: ujeli so se v narativo vojne in miselnost hladne vojne v svojem iracionalnem strahu pred ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, iz katere ne najdejo poti. Ker ne iščejo racionalnih rešitev, ampak so ujeti v svoje frustracije in strahove. Takšnim ljudem, ki niso sposobni poiskati racionalnih rešitev, lahko pomaga samo psihoterapevtska pomoč. Hudič je, kadar so takšni ljudje, ki jim lahko pomaga samo psihoterapevtska pomoč, na oblasti. In kadar vodijo ne polmilijonske nacije, ampak Evropsko unijo s 450 milijonov ljudmi. 

Hladna vojna se ni končala zaradi zmage na bojišču, ampak z diplomacijo. In tudi ta vojna v Ukrajini se bo končala z diplomatskimi metodami. Prej, ko se napsihirana evropska politična elita tega zave, prej bo konec prelivanja krvi v Ukrajini, prej se bo Ukrajina lahko postavila na noge in prej se bo končala evropska stagnacija in prej se bo Evropa lahko začela ukvarjati z realnimi problemi, ne pa z orožarsko histerijo. 

Toda treba se je pripraviti na realistično možnost, da Trump in Putin sicer lahko končata vojno v Ukrajini, medtem ko bo evropska politična elita še naprej ostala v mentaliteti hladne vojne in orožarske histerije in še naprej v svoji psihozi zanemarjala realne probleme Evrope.

_____________

In Washington, the Democratic Party leadership, having spent years ignoring the impairment of President Joe Biden, is now ignoring the increasing evidence that Russia has won the war in Ukraine. Leading Democrats in Congress have returned to the mentality of the Cold War in their contempt for and fear of Russian President Vladimir Putin.

I can report that some of those involved in the on-and-off secret talks between Ukraine and Russia are convinced that the long stalemated war will soon be ended by a closely calculated division of territory that has been lost by each side in a war that Putin chose to initiate in February of 2022.

There is still a widespread belief in the Democratic Party that President Donald Trump’s chronic complaints about the leaders of the nations that make up NATO are not paying their way are, as one international scholar told me, “a ruse.” Trump is really interested, the scholar said, “in weakening democratic, liberal Europe and its collective institutions in order to make it easier for his new ally, Putin, to throw his weight around.” The scholar quoted a recent essay by Ambrose Evans-Pritchard, the world economy editor of the Telegraph, who compared Trump’s actions to the 1939 Molotov-Ribbentrop pact between the Soviet Union and Germany that barred the countries from attacking each other. and left Germany to focus on Western Europe, drawing the UK into the war.

Nadaljujte z branjem→

Sami si ustvarite mnenje. Vendar prepovedati najmočnejšemu kandidatu, da kandidira, in se pri tem sklicevati zgolj na lastno odločitev o prepovedi volitev, ki je temeljila na povsem napačnih podatkih, je sramota za demokracijo. Decembra lani se ustavno sodišče v odločitvi o prepovedi drugega kroga predsedniških volitev sklicevalo na tajne obveščevalne podatke, da naj bi Georgescuju pri prepoznavnosti pomagala TikTok kampanja, s katero pa Georgescu ni imel nič, pač pa jo je plačala vladajoča Liberalna stranka s slabim kandidatom, da bi škodovala kandidatu konkurenčne stranke, ki je dosegal višjo podporo v predvolilnih anketah od kandidata Liberalne stranke.

Torej Georgescu kot neodvisni kandidat naj bi imel koristi od medsebojnega obračuna dveh etabliranih strank, zaradi česar je ustavno sodišče prepovedalo drugi krog volitev, da Georgescu ne bi zmagal, zdaj se pa ustavno sodišče sklicuje na to svojo isto odločbo, čeprav temelji na napačni argumentaciji.

Spodaj je dober komentar te romunske sramote, vključno z dokumenti.

___________

The document in which the Romanian Constitutional Court justifies its decision to bar Georgescu, who already won the first round of the presidential election in December and was running ahead of everyone else in recent polls by a wide margin, from running for president, is one of the most insane things I have ever read.

The text is very confused, the translation probably doesn’t help, but the argument the Court seems to make is that, in deciding whether someone can run for president, it has to check whether that person would threaten the country’s constitutional framework if he were elected and it claims that Georgescu will not defend democracy.

The only argument it gives to justify that claim is that the very same Court previously annulled the first round of the presidential election that Georgescu had won, which means that he didn’t respect the electoral procedure and in turn this ipso facto demonstrates that he violates the obligation to defend democracy

But the December ruling to which it refers, which annulled the first round of the election, mostly didn’t talk about Georgescu’s alleged violations of electoral legislation to justify the decision, but instead made ridiculous arguments based on what supposedly happened on social media during the campaign, such as the claim that “equality of opportunity” was not ensured on social media due to the “exploitation” of algorithm.

Nadaljujte z branjem→

Kar pa ni bilo všeč nekdanji kandidatki za predsednico Ukrajine Olgi Timošenko, kateri se je nenadoma zasvitalo, da Ukrajinci s svojimi življenji igrajo poligon za oslabitev Rusije. In da seveda prav zaradi tega razloga politikom največjih EU držav in vodstvu Evropske komisije nikakor ni všeč ideja o koncu vojne v Ukrajini. Ukrajina mora z njihovo podporo vztrajati še pet let in se pustiti pobiti, da bi se nevarnost s strani Rusije za EU države zmanjšala.

Ukraine’s political heavyweight Yulia Tymoshenko says Ukrainian parliament must react to a statement by the head of the German intelligence, Bruno Kahl, who said that Russia would not be weakened enough if war in Ukraine ends earlier than 2029-30.

Tymoshenko says Kahl confirmed “what we didn’t want to believe in so much” – that “somebody has decided to pay with the lives of hundreds of thousands of Ukrainians and with the destruction of Ukrainian state for the cause of weakening Russia”.

Nadaljujte z branjem→

We once had a dream. It was a dream of what Europe could have been. A Europe of shared prosperity, dignity, freedom – a Europe of Peace and Hope. That dream is now dead, lost, gone, kaput. Why? What the hell happened to Europe?