Evropska unija se vidno s prostim očesom spreminja v vsesplošni dizaster. Politično in gospodarsko je v razsulu. Vsako leto, ko pripravljam predavanja o BDP, postanem zelo slabe volje. Kajti EU ne samo, da gospodarsko stagnira, pač pa primerjalno z obema rivaloma (ZDA in Kitajsko) dramatično pospešeno zaostaja.

Spodnja slika je frustrirajoča. Pred 35 leti, leta 1990, je bila EU največje svetovno gospodarstvo. Predstavljala je skoraj četrtino svetovnega BDP, ZDA pa manj kot petino. EU je bila takrat kar 7-krat večja od Kitajske (ta je imela le 3.1 % delež v svetovnem BDP). Nato pa se začne “stoletje ponižanja” za EU. Po uvedbi skupnega trga (1995) in posledičnih poenotenih politik, se je krivulja gospodarske rasti še bolj upočasnila, ZDA so z višjo rastjo začele dohitevati  Evropa in jo po velikosti dohitele leta 2004. Nato je Evropa še kar tonila, ZDA pa še naprej rasle dvakrat hitreje. Toda Kitajska se je z dvomestno rastjo dvigala kot raketa in leta 2017 postala največje gospodarstvo na svetu. Leta 2022 je bila Kitajska že za skoraj 4 odst. točke večja od EU.  In leta 2045 bo Kitajska 2-krat večja od vseh zahodnih držav skupaj.

Toda primerjajte krivulji ZDA in EU: ZDA bodo sicer glede na leto 1990 izgubile skoraj 5 odst. točk v deležu svetovnega BDP, toda evropski delež se bo glede na leto 1990 prepolovil ! (iz 23.3 na slabih 12 %).

Kaj EU dela tako zelo narobe?

V tehnoloških krogih za ta fenomen uporabljajo frazo:  “ZDA inovirajo, Kitajska posnema, EU regulira“. Toda s kitajskim tehnološkim vzponom so se zadeve spremenile, Kitajska in ZDA sta zamenjali mesti – zdaj Kitajska inovira in ZDA posnemajo. Toda Evropa še vedno samo regulira. In nima odgovora, nima rešitve, ni akcije.

Mario Draghi je svojem govoru v evropskem parlamentu to evropsko nesposobnost zelo plastično opisal:

You say no to public debt. You say no to the single market. You say no to create a capital market union. You can’t say no to everything…

Otherwise you also have to be consistent that you are not able to deliver on the fundamental values for which this European Union has been created.

You ask me what’s best to do… I don’t know, but do something.

In, ker nič ne kaže, da bi se razum in sposobnost vrnila med evropske politike, čutim na vodi, da se bomo kmalu začeli pogovarjati o dezintegraciji. Kajti če EU ni sposobna prinesti učinkov in koristi, zaradi katerih je bila ustvarjena, potem je njen obstoj izgubil svoj prvotni smisel. Države članice bodo pospešeno ugotavljale, da je morda prav EU tisto, tista institucionalna birokratska kletka, ki jih razvojno duši, ki jim preprečuje hitrejšo rast in razvoj.

Marko Golob

“Nič takega kot zastonj večerja ne obstaja”

Poslovni pregovor

Jožetov včerajšnji prispevek (Ameriški dogovor za Ukrajino je hujši od finančnih kazni, naloženih Nemčiji in Japonski po porazu leta 1945 ) je verjetno izbil kar nekaj iluzij tudi najbolj zvestim vernikom v moralno superiornost zahodnih demokracij. Mi je pa odprl zanimivo vprašanje, ki bi ga rad delil z vami. Ampak, naj se raje prej posvetimo bistvu Trumpove zahteve po “povrnitvi stroškov” ameriške pomoči Ukrajini v tem konfliktu.

Ameriška zahteva po plačilu “stroškov” ima po mojem predvsem dva cilja. Eden je domač-ameriški, ki naj domači javnosti na enostaven sugestivni način predstavi koliko jo približno stane ta vojna. Posledično prevrne vso krivdo na stran Ukrajine in s tem psihološko pripravi prebivalstvo, da se podpori Ukrajine odreče. Je ameriški narod res pripravljen to verjeti? You bet!

Drugi cilj je izbiti vse iluzije Ukrajincem in jih s tem pripraviti na sprejem dejstva, da pomoči v preteklem obsegu verjetno ne bo več in da je bolje sprejeti pogoje, za Ukrajino verjeto zelo težkega, mirovnega sporazuma. Zelenskijeva zavrnitev zahteve kaže, da namen najbrž deluje.

Ob vsem tem bi se normalen Ukrajinec morda vprašal kakšen smisel je imel ves ta nacionalistični delirij po letu 2014, pa še prej leta 2004. Lahko pa bi šli tudi še bolj daleč v zgodovino. Tisti Ukrajinci, ki imajo pobite (verjetno tam nekje med 700 in 800 tisoč) v družini, in teh ni malo, se verjetno že zelo boleče sprašujejo. Še bolj inteligentni pa bi se vprašali kakšen smisel je imela osamosvojitev Ukrajine.

Nadaljujte z branjem→

Etablirani mediji, ki so vas tri leta pitali z ameriško sfabricirano propagando glede vojne v Ukrajini, danes nadaljujejo s propagando. Če so vas do zdaj pitali s propagando, da je bil ruski napad na Ukrajino povsem nesprovociran in da Ukrajina zmaguje, so ob spremembi v Beli hiši in zanje šokantnem začetku pogajanj med Rusijo in ZDA glede končanja njune proxy vojne na ozemlju Ukrajine, zdaj preklopili na propagando, kako Putin preigrava Trumpa. Toda tako, kot je bila – za inteligentno osebo in zdrav razum – slaboumna tista prejšnja propaganda, je enako slaboumna sedanja.

Zato prezrite te slaboumne komentarje v etabliranih medijih. Edini komentar, ki ga morate zares prebrati, je ta spodnji, objavljen na MoA. Zakaj?

Prvič, zato, ker je avtor (bivši ameriški obveščevalec) ob začetku vojne v Ukrajini predvidel, kako se bo razvijala in kakšne bodo posledice. Predvidel je, da vojna v Ukrajini ne bo prinesla napovedovane in tako želene spremembe režima v Rusiji, pač pa obratno – zaradi porasta cen energije in hrane ter močno povišane inflacije v zahodnih državah – privedla do sprememb režimov v zahodnih državah. In natanko to zdaj gledamo v ZDA in v Evropi.

In drugič, ideja, da Putin preigrava Trumpa je slaboumna, kajti Trump ne igra tega, kar počne, pač pa je njegov resnični in dejanski namen KAZNOVATI EVROPO. Zakaj? Ker so evropske politične elite tako v času njegovega prvega mandata kot v času Bidnovega mandata naredile vse, da bi ga spodkopale, očrnile in onemogočile. Trump ima vlade evropskih držav za sokrive, za soudeleženke v Bidnovem štiriletnem pogromu proti njemu. Ima jih za sovražnice, ki so v mesecih pred njegovo drugo izvolitvijo romale k Bidnu in javno izrekale podpore njemu in Harrisovi. No, zdaj je prišel Trumpov ČAS ZA MAŠČEVANJE.

Nadaljujte z branjem→

Britanski The Telegraph je včeraj poročal o osnutku sporazuma (“Partnerskem sporazumu ZDA – Ukrajina”), ki naj bi ga Trumpova administracija ponudila ukrajinskemu vodstvu v zameno za nadaljnjo pomoč. Sporazum vključuje ukrajinske koncesije ameriškim družbam za izkoriščanje ne le minerale redke zemlje, temveč tudi nafto, plin, pristanišča in infrastrukturo, je poročal The Telegraph in navajal osnutek predhodne pogodbe z dne 7. februarja 2025. Spodaj je kratek povzetek ameriškega predloga (vir):

• Ukraine must transfer 50% of all revenues from resource extraction licenses to the United States, effectively giving Washington a financial stake in Kyiv’s economy.
• The “Investment Fund for Reconstruction” will have exclusive powers to issue and manage licenses for resource extraction.
• The US will have the “right of first refusal” to purchase any minerals exported before Ukraine can sell them to other countries.
• Ukraine must waive sovereign immunity, meaning the US can legally seize Ukrainian assets if Kyiv fails to meet its financial obligations.
• The document classifies Ukraine’s resource deals as commercial, making them subject to American and international arbitration.
• The US receives full rights to audit Ukraine’s financial books related to the “Reconstruction Fund”.
• Ukraine must provide the US with monthly financial reports and appoint an independent auditor paid by Kiev.
• The agreement does not specify an expiration date, meaning that U.S. financial interests in Ukraine’s resources could continue indefinitely.

Ne vem, če in v kolikšni meri je to res. Vendar če je (in glede na furiozno zavrnitev predloga s strani Zelenskega bi tak predlog utegnil držati), so te ameriške zahteve gospodarska katastrofa za Ukrajino. Ukrajina bi za nedoločen čas postala popolna ameriška kolonija.  Po navedbah Telegrapha dogovor predvideva ustanovitev skupnega investicijskega sklada med ZDA in Ukrajino, da bi zagotovili, da “sovražne strani v konfliktu ne bi imele koristi od obnove Ukrajine.” Po predlogu sporazuma bi morala Ukrajina na ameriške subjekte prenesti 50 % vseh prihodkov iz dovoljenj za izkoriščanje naravnih virov. Ekskluzivna pooblastila za izdajo in upravljanje licenc (“izključno pravico do določanja metod, izbirnih kriterijev, pogojev in določil”) za izkoriščanje naravnih virov bi imel “Investicijski sklad za obnovo”. ZDA bi imele “prednostno pravico odkupa” za nakup vseh izvoznih mineralov, preden jih Ukrajina lahko proda drugim državam. Ukrajina bi se morala odpovedati suvereni imuniteti, kar pomeni, da lahko ZDA pravno zasežejo ukrajinsko premoženje, če Kijev ne izpolni svojih finančnih obveznosti. In ta predlog klasificira ta sporazum o naravnih virih kot komercialni, kar pomeni, da je podvržen ameriški in mednarodni arbitraži.

Nadaljujte z branjem→

Amerika ni prijatelj Evrope, pač pa ima v Evropi svoje interese, zato ima v Evropi svoje vojaške baze in jedrske konice. In povsod po svetu. Ne, ker bi imela rada Turčijo ali Filipine ali Nemčijo ali Japonsko, pač pa ker prek Turčije, Filipinov, Nemčije, Japonske itd. z vojaško prisotnostjo uveljavlja svoje interese.

Rusija in Evropa nista prijatelja, pač pa imata oba svoje interese.

ZDA, Kitajska, Rusija in Evropa niso prijatelji, pač ima vsak svoje interese.

Treba je najti realistično formulo, kako najbolj zadovoljiti lastne interese ob hkratni zagotovitvi stabilnosti in miru.

Ravnovesje moči je 101 Mearsheimerjeve teorije politike realizma v mednarodnih odnosih.

Kdor tega ne razume, je naiven ali neinteligenten ali na plačilni listi tuje države, in takšni ljudje ne morejo voditi držav.

Ameriški obrambni minister Pete Hegseth je prejšnji teden na sestanku obrambnih ministrov Nata dal zelo pomenljivo izjavo: “…ne moreš streljati vrednot. Ne moreš streljati zastav in ne moreš streljati odločnih govorov. Ni nadomestila za trdo moč.” In s tem je zajel bistvo problema evropske politične elite. Evropski politiki so povsem izgubili občutek za realnost. Kot lepo pojasnjuje Glenn Diesen v spodnjem komentarju, so si evropski politiki prek govorov ustvarili neko svojo realnost, v kateri so zanemarili realizem in s tem prizadeli evropske interese in evropsko nacionalno varnost. Odmislitev realnosti in življenje v iluziji Fukuyaminega konca zgodovine z zgolj enim družbenim redom in enim hegemonom (enopolarni svet) je vodil v predvidljivo katastrofo.

Problem bo, kako evropske politike pripeljati nazaj v realnost. Če sledimo logiki nemškega fizika Maxa Plancka, da nove ideje ne zmagajo na podlagi superirornih argumentov, ampak tako, da nasprotniki umrejo in nova generacija sprejme tvoje ideje (“znanost napreduje z vsakim pogrebom“), sedanja evropska politična elita seveda nikakor ne bo zmogla sprejeti realnosti, pač pa se bo sprememba v miselnosti zgodila po spremembi na oblasti v vseh evropskih državah.

__________

Russia considers NATO’s incursion into Ukraine to be an existential threat, and NATO has openly stated its intention to make Ukraine a member state after the war. Without a political settlement that restores Ukraine’s neutrality, Russia will therefore likely annex the strategic territories it cannot accept ending up under NATO control and then turning what remains of Ukraine into a dysfunctional rump state. As the war is being lost, the rational policy for the Europeans would therefore be to offer an agreement based on ending NATO’s eastward expansion to save Ukrainian lives, territory and the nation itself. Yet, no European leader has been able to even suggest such a solution publicly. Why?

Present the average European politician, journalist or academic with the following thought experiment: If you were an advisor to the Kremlin, what would be your advice to Russia if there are no negotiations to resolve the Ukraine War? Most would feel morally compelled to give ridiculous answers such as advising the Kremlin to capitulate and withdraw, even if Russia is on the cusp of victory. Any impulse to adhere to reason and address Russia’s security concerns would likely be deterred by the threat of being shamed for “legitimising” Russia’s invasion.

What explains the decline of strategic thinking, pragmatism and rationality in European politics?

Nadaljujte z branjem→