Kar pa ni bilo všeč nekdanji kandidatki za predsednico Ukrajine Olgi Timošenko, kateri se je nenadoma zasvitalo, da Ukrajinci s svojimi življenji igrajo poligon za oslabitev Rusije. In da seveda prav zaradi tega razloga politikom največjih EU držav in vodstvu Evropske komisije nikakor ni všeč ideja o koncu vojne v Ukrajini. Ukrajina mora z njihovo podporo vztrajati še pet let in se pustiti pobiti, da bi se nevarnost s strani Rusije za EU države zmanjšala.

Ukraine’s political heavyweight Yulia Tymoshenko says Ukrainian parliament must react to a statement by the head of the German intelligence, Bruno Kahl, who said that Russia would not be weakened enough if war in Ukraine ends earlier than 2029-30.

Tymoshenko says Kahl confirmed “what we didn’t want to believe in so much” – that “somebody has decided to pay with the lives of hundreds of thousands of Ukrainians and with the destruction of Ukrainian state for the cause of weakening Russia”.

Nadaljujte z branjem→

We once had a dream. It was a dream of what Europe could have been. A Europe of shared prosperity, dignity, freedom – a Europe of Peace and Hope. That dream is now dead, lost, gone, kaput. Why? What the hell happened to Europe?

Uršulin načrt za oborožitev Evrope (ReArm), oziroma od kod številka 800 milijard evrov, sem ta teden sicer večkrat razložil večim novinarjem in kolegom, tudi v včerajšnji kolumni, in sicer:

ReArm predvideva posojila v višini do 150 milijard evrov za oborožitev, kar bi ob predpostavki povečanja izdatkov za obrambo posameznih držav za do 1,5 % BDP lahko mobiliziralo skupaj do 800 milijard evrov za evropsko obrambo.

Vendar pa je potreben dodaten komentar realističnosti tega načrta, ki naj bi EU rešil pred “rusko nevarnostjo”. Kajti, kot slišim, ljudje res mislijo, da gre za realno številko, da se bo poraba zgodila v tem letu in da bomo takrat “odporni na Rusijo”, Trumpa in vse druge sovrage, ki nam jih bodo predstavili kot sovrage.

Ta načrt je, kot vsi ostali Uršulini načrti, seveda bullshit. Ta načrt ne bo rešil problema evropske vojaške podhranjenosti. In tudi če bi porabili teh dodatnih 800 milijard evrov, in to v enem letu, in oblikovali evropski jedrski ščit, sodoben panevropski protizračni sistem, dodali 500 novih najboljših evropskih letal in 3,000 novih najboljših evropskih tankov ter dodatnih 700 tisoč za boj pripravljenih vojakov, vse to v enem letu, ne pa v 10 do 15 letih, kar je realistično, še vedno ne bi bili “odporni na Rusijo”.

Še vedno ne bi imeli obrambe pred ruskimi hipersoničnimi raketami, ker pač te obrambe nima niti ameriška vojska. Ker je prepustila razvoj teh podjetij zasebnim podjetjem, ti so porabili milijarde dolarjev za razvoj, vendar brez uspeha pri razvoju primerljivih hipersoničnih raket z ruskimi. Rusija ima bogat arzenal hipersoničnih raket s hitrostmi do 20 machov (glejte spodaj tabelo), ki jih ni mogoče prestreči. Obstaja sicer hipotetična diskusija, ali je mogoče prestreči najpočasnejši ruski hipersonični raketi (iskander in kinžal, s hitrostmi med 6-7 in 10 machov) v terminalni fazi leta z ameriško protizračno raketo Patriot, ki dosega hitrosti le med 2.1 in 5 machov (no Ukrajinci se hvalijo, da naj bi s patriotom prestregli enega kinžala, ampak Ukrajincem ne gre nič verjeti, ker so po pravilu poročali da so sestrelili več ruskih raket, kot so jih Rusi sploh izstrelili; ameriških patriotov pa v Ukrajini ni več, ker so jih ruski kinžali vse potamanili, in tako ne bomo vedeli, ali ta hipotetična možnost obstaja).

Nadaljujte z branjem→

Kot nekdo, ki se že od gospodarske krize leta 2008 pa vse do zadnje, ukrajinske, čudi in jezi ob katastrofalnem šalabajzerstvu evropske politične nomenklature pri spopadanju s krizami, si ne morem kaj – čeprav se zavedam, da je to destruktivno –, da ne bi užival ob ogorčenem presenečenju in zmedenem vzdihovanju te iste nomenklature po javnem prepiru nepremičninskega mešetarja, ki je zdaj ameriški predsednik, in komika, ki je že pred nekaj leti postal predsednik Ukrajine.

No, to uživanje je seveda kratkega daha. Zadeve namreč postajajo krvavo resne. Doslej nas je (ne)odločanje modrega vodstva EU stalo predvsem razvojno zaostajanje. Zamujene priložnosti in neizkoriščene potenciale. Še najmanj nas lahko skrbi dejstvo, da v svetu, ki ga obvladujejo Kitajska, Rusija in ZDA, EU funkcionira le še (nekdanji predsednik Türk nas je na to slikovito prispodobo spomnil v petkovih Odmevih) kot pomivalka posode po večerji, ki so jo skuhali glavni igralci. Deset izgubljenih let zaradi bedastih varčevalnih ukrepov, s katerimi so, kot so napovedali ekonomski nobelovci, le poglobili gospodarsko krizo, smo nekako že pozabili oziroma se z njimi sprijaznili. Kot smo pozabili na le nekaj mesecev staro predstavitev poročila Maria Draghija o evropski konkurenčnosti, katerega priporočil EU-nomenklatura, tako kot skupne politike do migracij, vse bolj evidentno pa da tudi zelenega prehoda, niti približno ni sposobna uresničiti. To, kar se nam pripravlja zdaj, pa bo, skupaj z dosedanjim obravnavanjem vojne v Ukrajini, naša življenja ne le oropalo možnosti za izboljšavo, ampak jih bo občutno poslabšalo.

Sovražnica, pred katero se je treba zaščititi, je seveda Rusija. Tista Rusija, ki je potrebovala dve leti obleganja, da je zavzela ukrajinsko vas Velika Novosilka.

Nadaljujte z branjem→

Inducting Ukraine into NATO after forcing Russia back behind its pre-2014 borders has been the only strategic aim EU leaders have allowed themselves to contemplate since Russia’s invasion three years ago. Alas, well before US President Donald Trump’s re-election, this aim slipped into the realm of infeasibility. The writing had been on the wall for a while. 

First, Russian President Vladimir Putin’s war economy proved a godsend to his regime. Second, even Trump’s predecessor, Joe Biden, was terminally unwilling to push for Ukraine’s NATO membership, leading the country down the garden path with vague promises. And, third, there was strong bipartisan opposition in the United States to the idea of NATO troops fighting alongside Ukrainians.

So, in a display of breathtaking hypocrisy, the many “Putin is the new Hitler” speeches never resulted in a commitment to fight alongside the Ukrainians until Putin’s army was defeated on the ground. Instead, a cowardly West kept sending weapons to the exhausted Ukrainians so that they could defeat the “new Hitler” on its behalf – but on their own.

Inevitably, and despite gallant fighting by increasingly outgunned and outnumbered Ukrainian soldiers, European leaders’ sole strategic aim turned to dust – a reality that would have become undeniable regardless of who won the US presidency last November. Trump merely brought it forward with a brutality reflecting his long-held contempt not just for Ukrainian President Volodymyr Zelensky but also for the EU itself. And so, lacking any Plan B, a Europe weakened by a two-decades-long economic slump is now struggling to respond to Trump’s Ukraine policy.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

“The war is not meant to be won, it is meant to be continuous” (George Orwell)

Spomnim se dogodka v Oxfordu v 80-tih prejšnjega stoletja, ko je predstavnik Keidanrena (japonske gospodarske zbornice) razlagal vzroke za uspeh tedaj »japonskega čudeža«. Pogledal je po omizju, zagledal fotoaparat (seveda japonski) enega od udeležecev, ga dvignil v zrak in rekel:

»Med tem, ko so vaši najboljši inžinirji delali vodljive rakete, so naši delali najboljše fotoaparate na svetu«

Vojaški izdatki seveda lahko imajo pomembne narodnogospodarske multiplikatorje, ampak večinoma so ti manjši kot bi bili, če bi podobne vsote namenili za civilne razvojne projekte. Japonska je tako še vedno vodilna v razvoju in proizvodnji fotoaparatov, Evropa pa praktično nima več proizvodnje ne fotoaparatov ne vodljivih izstrelkov, oziroma je to kar je ostalo od nje bleda senca nekoč mogočne industrije.

Lahko Evropa revitalizira svojo vojaško industrijo? Seveda lahko, ima tako razvojne kapacitete kot tudi večino tehnologij. Koliko bo to stalo? Ogromno! Ampak to ni glavno vprašanje.

Nadaljujte z branjem→

Poznamo približen okvir, koliko stane vojna. Vojna v Ukrajini je EU države stala okrog 2 tisoč milijard evrov. Od tega 600 milijard odpade na izgubljen BDP, podobna vsota odpade na energetske subvencije podjetjem, 500 milijard odpade na nepokrit strošek povišanih cen energentov za gospodinjstva in podjetja, 80 milijard je šlo za pomoč Ukrajini in 40 milijard evrov za pomoč ukrajinskim beguncem v Evropi. Toda ali vemo, koliko stane mir?

Evropa je trenutno na pomembnem razpotju. Na eni strani bi rada aktivno vojaško pomagala Ukrajini, na drugi strani pa je ameriški predsednik Trump jasno nakazal, da ZDA nimajo več interesa plačevati vojaške zaščite za Evropo. Med evropskimi politiki je prevladalo stališče, da se mora Evropa zato vojaško osamosvojiti od ZDA. Poglejmo, koliko bi to okvirno stalo.

Nadaljujte z branjem→

Adam Tooze v Financial Timesu argumentira, da je Trumpov vandalizem sicer absolutno zavržen, vendar – kar se tiče ameriške zunanje politike – ni zgodovinsko nič novega. Trumpov vandalizem je zgolj dokončno razkril, da je Amerika že dolgo nazaj izgubila kompas in da je sledenje ameriškemu vodstvu (jaz bi temu rekel vazalna vloga ostalih zahodnih držav) dokončno zašlo v slepo ulico.

Tooze na koncu sicer argumentira, da če Evropa želi v mednarodnih odnosih imeti “na pravilih temelječ red“, mora to sama narediti. In korak v to smer vidi v nemški oziroma evropski odločitvi o oboroževanju. Pri tem pa spregleda dvoje. Prvič, da Evropa kljub še tako velikemu pritisku v smeri oboroževanja nikoli ne bo imela niti tehnološko dovolj močne niti funkcionalne homogene vojske, da bi lahko postala pomemben mednarodni dejavnik. Prej bo prišlo do rivalstva med večjimi državami EU za vodstvo, zaradi česar intenzivno oboroževanje lahko postane problem in dejavnik, ki bo brez patronata od zunaj razgnal EU. In drugič, da je Evropa v industrijskem in splošnem tehnološkem in gospodarskem zatonu, kar je primarni razlog, da se bo njena vloga pri vzpostavljanju nove mednarodne ureditve v bodoče še bolj zmanjševala in ne povečevala.

Mednarodni red postavljajo najmočnejše države, Evropa pa to ni niti v vojaškem, niti v tehnološkem, niti v gospodarskem pomenu, niti ni homogena sila s homogenimi interesi in preferencami. Evropa ne zna niti zaustaviti vojne na svojih mejah, kaj šele, da bi pisala nova globalna pravila. Ja, osamosvojitev od ZDA je korak v pravo smer, toda evropske države bodo, če bodo, to dosegle prepozno, da bi lahko sodelovale pri oblikovanju nove globalne ureditve. Postavile jo bodo ZDA, Kitajska in Rusija. Ki bodo tudi poskrbele, da pride do miru v Ukrajini. Ker EU tega zaradi svoje šibkosti ne more, niti noče.

Nadaljujte z branjem→

Medtem ko se evropski “voditelji” junačijo, kako se bodo oborožili in kako bodo preprečili Trumpu doseči mirno rešitev vojne v Ukrajini in kako bodo lastnoročno brez ameriške pomoči branili Ukrajino pred Rusijo tudi z napotitvijo svoje vojske in letalske flote v Ukrajino, pa Bloomberg prinaša nekaj grenkih resnic o vojaški sposobnosti držav EU. Prva je ta, da so evropska skladišča orožja na kritični meji. V primeru – hipotetično – ruskega napada na Evropo, bi se evropska obramba sesula v nekaj tednih. Druga pa je, da brez ameriške zaščite in brez ameriške satelitske navigacije (GPS, Starlink) ter brez ameriških obveščevalnih podatkov evropska letala in rakete v Ukrajini ne morejo delovati.

Junačenje s fračami in praznimi žepi in streljanje odločnih govorov se morda komu zdi zabavno, vemo pa, kako se to konča v realnem življenju.

____________

If attacked, Europe’s ammunition stockpiles could run low within days and rearming will take years.

Lacking troops, air defenses and ammunition, the continent’s front-line defenses are only equipped to repel an invasion from Russia for weeks at best without the US, according to defense officials, who asked not to be identified discussing sensitive information. Even if a complete American withdrawal is seen as extremely remote, a reduced US presence would also have an impact.

Nadaljujte z branjem→