Zanimivi, čeprav povsem pričakovani rezultati študije raziskovalcev iz MIT, ki so v primerjalni študiji testirali kognitivne sposobnosti pri ljudeh, ki uporablajo ChatGPT kot pomoč pri pisanju, in pri ljudeh, ki ga ne uporabljajo. Ko so raziskovalci uporabnike ChatGPT prisilili, da pišejo brez pomoči umetne inteligence, so se ti odrezali slabše kot ljudje, ki umetne inteligence sploh niso uporabljali. Ne gre le za odvisnost. Gre za kognitivno atrofijo. Kot mišica, ki je pozabila, kako deluje. Preprosto rečeno: ljudje, ki bolj uporabljajo možgane, razvijejo dodatna znanja in sposobnosti razmišljanja, medtem ko ljudem, namesto katerih “razmišlja” umetna inteligenca, možganske funkcije vse bolj krnijo. Na koncu lahko ostanejo kognitivni invalidi.

MIT just completed the first brain scan study of ChatGPT users & the results are terrifying.Turns out, AI isn’t making us more productive. It’s making us cognitively bankrupt.

Here’s what 4 months of data revealed:

(hint: we’ve been measuring productivity all wrong)

83.3% of ChatGPT users couldn’t quote from essays they wrote minutes earlier.Let that sink in.

You write something, hit save, and your brain has already forgotten it because ChatGPT did the thinking.

Nadaljujte z branjem→

Kot sem pisal včeraj, se Kitajska ne bo neposredno vmešala v morebitno ameriško – iransko vojno. Prvič, ker to ni v naravi te nekaj-tisočletne civilizacije s konfucijansko filozofijo in Sun Tzu vojaško-menedžersko strateško logiko. In drugič, zakaj motiti nasprotnika, ko dela fatalne napake?

Ameriški vojaški angažma v Iranu bo zelo drag. Odvisno od širine in globine penetracije in od dolžine angažmaja, vendar plavzibilne ocene na podlagi stroškov ameriškega angažmaja v Iraku in Afganistanu (cirka 3 bilijone dolarjev vsak) gredo v cifre, ki presegajo bilijon (tisoč milijard) dolarjev. Zakaj bi se Kitajska vojaško angažirala v proxy vojni z ZDA v Iranu, če se pa lahko izogne tem stroškom, pusti ZDA, da se izčrpavajo z nesmiselno vojno brez nekih strateških koristi, in hkrati z ekonomskimi in političnimi aktivnostmi še naprej trgovinsko in investicijsko (ter s tem politično) izriva ZDA iz držav “globalnega juga” (kjer živi 7 od 8 milijard ljudi)?

Spodaj imate dobro oceno Oriane Skylar Mastro, nekdanje strateške svetovalke v Pentagonu za Kitajsko in zdaj profesorice na Stanfordu, ki pravi, da so stroški ameriškega angažmaja samo v Afganistanu za 10-krat presegli “stroške” Kitajske za investicije v globalne transportne koridorje prek Belt & Road Initiative.

Ne pozabite enega izmed ključnih naukov vojaškega stratega Sun Tzuja iz Umetnosti vojne:

Najboljša zmaga je tista brez boja – Največji uspeh je premagati sovražnika brez neposrednega spopada, na primer z diplomacijo ali strategijo.

Kitajska bo zmagala v spopadu za globalno prevlado brez enega samega strela, ker izkorišča norosti dosedanjega globalnega hegemona in mu pusti delati fatalne napake. Medtem ko se ZDA izčrpavajo v vojnah, ustvarjajo sovražnike in zanemarjajo razvoj, Kitajska investira v razvoj, globalno infrastrukturo in globalna partnerstva. Kitajska že danes trgovinsko, tehnološko in sstrateško obvladuje svet – brez mineralov redke zemlje se večina sodobne industrije v svetu zaustavi. Jutri bo ta dominacija še večja prek tehnološke dominacije – zadnja kitajska strategija se imenuje Standards 2035.

Vsi imperiji se običajno sami uničijo in ZDA vlagajo maksimalne napore v lastni propad.

Nadaljujte z branjem→

Javier Blas, kolumnist na Bloombergu za energijo in surovine:

Vir: (špansko)

ChatGPT razlaga zgornjega odstavka za neenergetike:

Spodnji intervju morate nujno poslušati. Tako dobre analize in argumentacije, kot jo je podal Mehdi Hassan, ne najdete prav pogosto.

Kljub temu, da so ameriške obveščevalne agencije marca 2025 ocenile, da Iran ne gradi jedrske bombe, kar je v Kongresu predstavila Tulsi Gabbard, Director of National Intelligence, je Izrael “preventivno” in nesprovocirano napadel Iran. Po začetnem šoku, kot posledice nepazljivosti zaradi procesa pogajanj z ZDA, se je Iran silovito odzval in z efektivno strategijo (saturacija izraelskega protiraketnega ščita z zastarelimi balističnimi raketami v kombinaciji z novimi hipersoničnimi raketami) precizno raketiral izraelske strateške vojaške, obveščevalne in infrastrukturne objekte. Do te stopnje, da je ameriški predsednik Donald Trump sinoči predčasno zapustil srečanje skupine G7, da bi se sestal s svojim nacionalnim varnostnim svetom. Trump se je ob tem obregnil ob francoskega predsednika Macrona, češ da ni zapustil srečanja zaradi “vzpostavitve premirja”, pač pa zaradi “nečesa veliko večjega”. Glede na včerajšnje strateške premike ameriških strateških bombnikov, letalonosilk in letalskih tankerjev v smeri Bližnjega vzhoda se obeta se nova velika vojna na Bližnjem vzhodu.

Nekakšna operacija Irak 2. Razlogi zanjo so podobno sfabricirani (izmišljeni, izsesani iz prsta) kot v primeru Iraka in njen cilj je – kot v primeru Iraka – “zamenjava režima”. Najbolj verjeten scenosled dogodkov je zato naslednji:

1. ameriške sile bodo začele simultano raketirati iransko protizračno obrambo, lansirne silose iranskih raket, iranske jedrske kapacitete in iransko energetsko infrastrukturo,
2. v naslednjem koraku bodo ameriške sile sistematično bombardirale (carpet bombing) Teheran in druga večja mesta,
3. simultano bodo ciljali poveljevalne institucije, da bi obglavili iransko vodstvo,
4. iranske sile bodo v začetni fazi z raketiranjem ameriških oporišč na Bližnjem vzhodu (Katar, ZA Emirati, Oman, Irak) in ameriških letalonosilk poskušale poškodovati ameriško vojaško infrastrukturo,
5. hkrati bodo iranske sile z raketiranjem tankerjev zaprle Hormuško ožino in zaprle ključni del tranportne poti za nafto in plin iz Bližnjega vzhoda,
6. morda se bodo iranske sile v skrajni sili zatekle tudi k morebitni uporabi še nerazkritega orožja (morda celo jedrskega), kar bi pripeljalo do jedrske eskalacije in uničenja tako Izraela kot ključnih mest Irana,
7. Rusija in Kitajska se, razen z diplomatskimi pozivi k ustavitvi ognja, ne bosta vmešavali v ta konflikt,
8. morda bodo ZDA kratkoročno dosegle taktično zmago in prisilile iransko vodstvo (kar bo ostalo od njega) h kapitulaciji, dolgoročno pa ZDA ne morejo obvladovati Irana. Tudi po morebitni zamenjavi režima. Sledil bo nov Afganistan in Irak.

V primeru opisanega scenosleda bodo cene nafte in plina spet poletele v nebo. Koristi od tega bodo imele predvsem ZDA in Rusija in druge nearabske izvoznice nafte in plina. Največ škode bo (ob Iranu in Izraelu) imela predvsem Kitajska zaradi višjih cen energentov in ker bo morala najti nadomestne količne nafte za izgubljene dobave iz Irana. Vendar nič takega, kar bi Kitajsko destabiliziralo in spravilo iz njenega kurza prevzema gospodarske dominacije sveta. In seveda Evropa, ki bo zaradi dviga cen energentov še naprej stagnirala in postala še bolj gospodarsko in politično irelevantna.

Ves preostali svet bo v šoku tiho analiziral dogajanje. Nevladne organizacije (tiste, ki niso na plačilni listi Sorosa) bodo protestirale in tudi kakšna vlada se bo sramežljivo oglasila. Vendar pa nihče ne bo motil nove ameriške agresije, katere namen razumejo samo v Washingtonu in Tel Avivu in ki jo podpira in financira veliki kapital z lastniki židovskega porekla.

Edina možna potencialno dobra posledica te sfabricirane in absolutno neumne vojne je, da bo to morda zadnja velika intervencija ZDA. V tem konfliktu se bodo ZDA močno izčrpale, dodatno močno zadolžile, ostale brez zaveznikov in predvsem dokončno izgubile gospodarsko vojno s Kitajsko. Kitajska bo postala nov globalni gospodarski hegemon brez izstreljenega strela. ZDA pa bodo le še sila regionalnega pomena.

In lahko se zgodi, da bo v procesu eskalacije tega konflikta Izrael podvržen totalnemu uničenju.

Odprli so steklenico, iz katere je ušel duh sovraštva in vojne, ki lahko uniči njih same.

Tudi nekdanji ruski predsednik kdaj ujame trenutek trezne in kontrolirane lucidnosti. Spodaj je ena izmed njih o zombijevski združbi, ki se imenuje G7.

Medtem ko so se običajni bad guys odločili za vojno in pobijanje, smo se mi odločili za mir in glasbo. Na zasebnem Day of Peace & Music festivalu. Kot to znamo Pomurci.

* Posneto z mojim telefonom, zato se ne pritožujte preveč

Who can take the blows longer? Let’s look at a very “outer bound,” absolute metric. Israel’s total land area is 8100 sq mi of which only 1200 mi is inhabited, once you subtract the Negev (4700 sq mi) and agricultural land.

That’s it. 1200 sq mi.

Iran possesses on the order of 5-8,000 missiles. More drones. And the ability to produce these entirely domestically at hundreds of missiles a month.

So that means 7 ballistic missiles and maybe 16-20 drones per square mile of inhabited land in Israel.

Or a delivery capacity of about FIVE METRIC TONS of explosives PER square mile.

Iran’s land area is 636,000 sq miles.

Quite a bit more.

Vir: Amir Husain

Nadaljujte z branjem→

Zanimiva analiza spodaj glede tega, koliko časa lahko zdrži izraelska protizračna obramba, preden bo – kljub polni pomoči ZDA, Britanije in Francije – ostala brez prestreznih raket. Vendar pa ta analiza ne upošteva (1) aktivne vključitve ZDA v vojno z masovnim obstreljevanjem iranskih lansirnih kapacitet in (2) nuklearne opcije, ki jo bo Izrael v neki fazi uporabil proti Iranu (Izrael naj bi imel med 200 in 500 jedrskih konic). Na drugi strani pa seveda ni upoštevan odgovor Irana (ki zelo verjetno že ima razvite jedrske konice in ki sploh še ni uporabil svojih najbolj razvitih hipersoničnih raket) in napovedi Pakistana, da bo v primeru izraelskega jedrskega napada na Iran uporabil svoje jedrsko orožje proti Izraelu.

Kam smo prišli, po tem, ko je nekaj norcev začelo uresničevati svoje blodnje!

One of the most crucial elements of this war, and I don’t think it’s being discussed even remotely enough, is the question of munitions.

You see, to launch this war the way it did, and defend against Iranian missiles, Israel has had to make extensive, intensive use of the most costly and rare types of munitions currently in use by any Western military: first, the THAAD and Arrow 3 interceptors, and, second, the kind of air-to-ground missiles that you shot from many hundreds of kilometers away, if not thousands.

Both these kinds of weapons systems are extremely expensive to produce and also quite scarce. An Israeli source I’ve seen said that even the US doesn’t produce more than a few hundred ultra-sophisticated interceptors a year. Even if Israel is capable of producing a couple of hundred more itself, Israel cannot reasonably have more than 2000-3000 interceptors of this kind on site and ready for use, or in stock. These are huge missiles costing millions of dollars apiece.

The cutting-edge standoff missiles Israel is using, for instance, America’s AGM-158B, have only been procured in relatively small numbers: around 3000 of those have been produced for the US military so far.

Given an estimated stockpile of 3000 air-to-ground missiles and 3000 interceptors (both generous estimates), Israel may run out of suitable munitions in 10 days. With the Brits and French sending in everything they can spare, and the US resupplying Israel to the best of its ability, I would give Israel no more than 5-10 additional days tops with current use patterns.

Then it will have to start using infinitely inferior alternatives, to the extent that it even has enough of those (Israel always runs out of munitions within weeks, even when fighting Hezbollah and Hamas). 

Iran, on the other hand, is most likely throwing first some of its older models to deplete Israel’s interceptors. Once those begin to erode, with maybe a few batteries hit, then they can pull out their biggest, baddest weapons like the Khorramshahr-4, with a 1,500 kg warhead. For comparison, the destruction we’ve seen in Israel so far is the result of warheads 1/3 of this weight. We’re talking entire city blocks or military bases evaporating in milliseconds.

In about 1 week, Israel is already going to be in acute distress.

Vir: Alon Mizrahi