Izjemno pomembna izjava Ebbe Busch, švedske ministrice za energijo in podpredsednice vlade:

To strengthen Europe’s common security, we must have a reliable and functioning energy system. Without energy, no industry. Without industry, no defence. No defence, no sovereignty.

When I meet my energy colleagues in Brussels on Monday, my message will be clear. Instead of opposing new baseload power, the European Commission must make a path for new baseload power in Europe. Baseload power together with wind and solar is the way forward.

Europe must now create an energy sector that secures our independence. Europe needs to get prepared, get better and get united. It is time for action. Time is ticking.

Vojna (ruska agresija) se je začela, ker so članice Nata aprila 2008 Ukrajino povabile v Nato in zaradi vztrajanja pri narativi, da bo Ukrajina nekoč postala članica Nata. Ukrajina je bila zaradi tega porušena in umrlo je več kot milijon ljudi na obeh straneh. 

Nato pa – 17 let kasneje in po 3 letih vojne – odpravnik poslov na Natu Mark Rutte po obisku pri šefu Nata v Washingtonu pove, da Ukrajina ne bo postala članica Nata. 

Zakaj je moralo umreti 1 milijon ljudi in zakaj je morala biti Ukrajina porušena, če pa bi se temu lahko izognili že aprila 2008 in katerikoli dan v naslednjih 17 letih (tako da tega vabila nikoli ne bi dali ali ga umaknili)? Zakaj hudiča ste Ukrajince teh 17 let imeli za norca in zakaj ste zadnja tri leta pomagali ubijati te Ukrajince s pošiljanjem orožja in prolongiranjem vojne, če ste ves čas vedeli, da Ukrajina nikoli ne bo v Natu?! Kdo bo pogledal v obraz svojcem milijona umrlih in še enkrat toliko ranjenih in kdo bo pogledal v obraz tistim, ki so izgubili svoje domove in tistim, ki so izgubili prihodnost?

Ko gleda ta k…i izraz na licu odpravnika poslov na Natu, vsakega normalnega človeka popade bes.

Glede vojne v Ukrajini je dobro predvsem to, da so se vse strani sploh začele pogovarjati. ZDA (ki so inicirale to vojno z vabljenjem Ukrajine v Nato) se pogovarjajo z Rusijo in ZDA se pogovarjajo z Ukrajino, da bi se obe državi v vojni lahko sporazumele o končanju vojne, ki se brez ameriškega forsiranja vključitve Ukrajine v Nato ne bi začela. Torej dobro je, da so se začeli pogovori in da ni več apriornega zavračanja začetka pogovorov, dokler … niso izpolnjeni nemogoči pogoji za začetek pogovorov, kot so jih doslej postavljale Ukrajina in njeni sponzorji iz Bidnove administracije in EU. Kakorkoli se bodo razvila pogajanja in kakršnekoli bodo koncesije obeh strani, je bolje od umiranja na bojišču in uničevanja infrastrukture in prihodnosti Ukrajine.

Spodaj je droben uvid v to, zakaj odgovorni v Trumpovi administraciji izražajo previdni optimizem glede nadaljevanja pogajanj in kakšni bi utegnili biti obrisi bodočega dogovora. On nevtralnosti Ukrajine, statusa ozemelj z večinskim ruskim prebivalstvom, jedrske elektrarne Zaporožje do implicitnih varnostnih zagotovil Ukrajini prek ameriške vključenosti v izkoriščanje ukrajinskih naravnih virov in infrastrukture in evropske vloge pri zagotavljanju varnosti.

______________

According to Kremlin spokesperson Dmitry Peskov, “additional information was provided to the Russian side” and “Putin passed on information and additional signals to President Trump” through Witkoff.

Peskov added that “there is an understanding” that a discussion between Trump and Putin is “necessary,” but the timing “has not been agreed,” as it will be determined “after Witkoff’s report to the U.S. president.”

Ukraine agreed to the Trump administration’s plan for a 30-day pause in fighting earlier this week during talks in Saudi Arabia, on the condition Moscow did so too. Putin on Thursday claimed he backed a ceasefire — before setting out delaying questions and onerous conditions that made it clear he planned to drag his feet.

On Thursday night — after Putin made his intentions obvious — Trump’s national security adviser Waltz appeared on Fox News, claiming “we do have some cautious optimism” that a ceasefire was imminent. “Of course both sides are going to have their demands, and of course both sides are going to have to make some compromises,” Waltz said.

He added: “The shuttle diplomacy is happening … special envoy Witkoff is out there and bringing things back for us to evaluate.”

Speaking to Fox’s Sean Hannity on Thursday night U.S. time, Waltz talked up the U.S.-Ukraine talks in Saudi Arabia, calling Kyiv’s delegation “very forthcoming” and saying “we had very good conversations. At one point we even broke out a map and started drawing on it on how we’re going to end this war.”

Nadaljujte z branjem→

Prevod iz diplomatskega jezika:

If we strip away the diplomatic language, his message was essentially: “Nice idea, guys. We love peace, but the way you’re proposing it isn’t realistic for us—here’s why.”

Putin politely thanked Trump and handed him a long list of practical questions that need answers. And with Witkoff set to meet him tonight, he’d better start thinking hard.

The main takeaway: “Before you pass the ball to us, make sure it’s worth playing with.”

Vir: DD Geopolitics

Države EU dramatično zoastajajo za Kitajsko in ZDA glede tehnološkega razvoja in konkurenčnosti. Ključni problemi so pomanjkanje strateške vizije, neobstoj akcijskih načrtov, podprtih s konkretnimi finančnimi spodbudami in skladi razvojnih sredstev in draga energija. In ko pogledamo tudi zadnje strateške dokumente Evropske komisije, ne zaznamo, da bi se Komisija tega problema zavedala. Še naprej nas pita s praznimi strateškimi dokumenti, polnimi nabuhlih besed, vendar brez akcijskih načrtov in nkonkretnih finančnih načrtov.

Evropska komisija je kot odgovor na nekonkurenčnost evropskega gospodarstva glede na kitajsko sicer oblikovala »strategijo« Kompas konkurenčnosti, ki pa v nasprotju s simbolom kompasa, ki po definiciji kaže v eno smer, vsebuje tri konfliktne cilje in je finančno povsem neopredeljen. Akcijski načrt za pomoč upešani avtomobilski industriji iz prejšnjega tedna, na katero je neposredno ali posredno vezano 13,8 milijonov delovnih mest v EU, v resnici ne vsebuje akcijskega načrta in predvideva le za 3,4 milijarde evrov potencialnih spodbud za gospodarstvo oziroma naložb v polnilnice za e-avtomobile. In še nima kriterijev za odobravanje teh sredstev. Program za oboroževanje ReArm, prav tako iz prejšnjega tedna, nima ne opredeljenih ciljev, ne časovnice in ne akcijskega načrta, pač pa vsebuje zgolj cifro, “podkrepljeno” s pojasnilom, da bi s tem načrtom “lahko mobilizirali za 800 milijard evrov” vlaganj v obrambo.

Toda ima vsaj cifro, Cifro, ki označuje, kakšen strateški pomen Komisija pripisuje oboroževanju. Poglejmo te cifre v perspektivi:

• Kompas konkurenčnosti: brez opredelitve finančnih sredstev, torej nič (0) evrov (Draghijevo poročilo je sicer predvidelo potrebo po 800 milijardah evrov letnih vložkov v tehnološki razvoj in industrijo);
• Akcijski načrt za avtomobilsko industrijo: 3.4 milijarde evrov;
• Načrt za vojaško pomoč Ukrajini: 50 milijard evrov;
• Program za oboroževanje ReArm: potencialno 800 milijard evrov.

Vidite razlike? Razvoj se Komisiji ne zdi strateška prioriteta. Propadajoča energetsko intenzivna ndustrija, ki je strateška industrijska osnova za vse ostale industrijske panoge, tudi ne. Usihajoča avtomobilska industrija tudi ne prav zelo. Nadaljevanje vojne v Ukrajini in oboroževanje se zdita Komisiji ključni strateški usmeritvi sedanjega časa. Za ta namen je pripravljena mobilizirati stotine milijard evrov, za razvoj in industrijsko politiko pa nič ali nekaj fičnikov. Drugače rečeno, Evropska komisija vabi članice, da vložijo vsaj 800 milijard evrov v oboroževanje, pri čemer evropska vojaška industrija zaposluje manj kot pol milijona ljudi, tri četrtine orožja in opreme pa uvozimo iz ZDA in Izraela. Na drugi strani pa za reševanje avtomobilske industrije, na katero je vezano 13,8 milijonov delovnih mest v EU, Komisija predvideva le za 3,4 milijarde evrov pomoči.

Pri tem je treba upoštevati še, da je Komisija predlagala, da lahko članice v primeru povečanja vojaških izdatkov za do 1,5 % BDP te izdatke izvzamejo iz omejitev glede proračunskega primanjkljaja. Z drugimi besedami, če bi želele povečati izdatke za gradnjo infrastrukture, bolnišnic in šol ali financiranje izobraževanja in socialnih izdatkov, bi članice EU morale spoštovati nov fiskalni okvir glede dovoljenega primanjkljaja, pri nakupu orožja, ki pretežno prihaja iz tujine, pa jim tega ni treba.

Torej, namesto proizvodnje električnih avtomobilov Komisija usmerja evropsko industrijo v proizvodnjo dizelskih tankov, topov in streliva. In nemški proizvajalec tankov Rheinmetall je že napovedal, da bo prevzel dva obrata Volkswagna, kjer bo proizvajal oklepnike.

Ob takšni evropski komisiji države članice in prebivalci EU ne potrebujemo sovražnikov. Glavna grožnja Evropi ne prihaja iz Kitajske, ZDA ali Rusije, pač pa iz Bruslja.

Da bi bil dober propagandist, moraš biti kredibilen. Torej tvoje napovedi se morajo vsaj približno uresnićiti. In The Economist ima glede tega katastrofalno  kartoteko. Že 20 let konsistentno najmanj dvakrat letno napoveduje, da je kitajsko gospodarstv v krizi, da se bo zdaj zdaj sesulo itd. In že 20 let ga dejstva konsistentno postavljajo na laž. Njegove napovedi se vedno znova, konsistentno in po pravilu, izkažejo kot lažniva propaganda. 

Enako velja za Economistovo propagando glede nezmožnosti kitajskega tehnološkega razvoja na področju umetne inteligence. Leta 2022 je napovedoval, da Kitajska nima možnosti razvoja industrije umetne inteligence, letos pa pravi, da je razvoj kitajske industrije umetne inteligence dobil dramatične razsežnosti. Seveda je v letošnjem članku dodal dvom v dejansko možnost uspeha kitajske industrije umetne inteligence. Kaj menite, kaj bo pisal o tem naslednje leto? Ali že letos, po lansiranju nove različice DeepSeek in modelov, ki jih razvijajo ostali veliki igralci (Alibaba, Baidu itd.), in po tem, ko bodo na trg prišli novi proizvodi (od telefonov in avtov do bele tehnike), katerih delovanje bo temeljilo na modelih UI. Ups, so že tukaj.

Torej, če želite biti kvalitetno in objektivno informirani, ne berite The Economista. Če se informirate iz njega, boste povsem zgrešili trende. Sprejeli boste napačne odločitve.

The Economist, 2022:

The Economist, 2025:

V vednost: Kot običajno, je najboljši komentar na MoA,

The Trump administration has decided to resume the provision of weapons and intelligence to Ukraine. It is thus aiming at escalating the conflict.

The outcome of yesterday’s talk between a Ukrainian and a U.S. delegation Saudi Arabia was not completely in favor of the European/Ukrainian idea of a 30 day ceasefire restricted to air and sea attacks. But it opened the desired pathway to prolonging the war.

The U.S. asked the Ukrainians to accept a 30 day long ceasefire offer. This would of course only be implemented if the Russian side agrees to it. Meanwhile the U.S. resumes all war support for Ukraine. The outcome demonstrates weakness on the U.S. side:

According to the latest from Riyadh, Ukraine says it is ready for a 30 day cease fire. If this is what Washington “extracted” from the Ukrainians, it is operationally meaningless. With Russia on the brink of winning in Kursk and elsewhere, the Russians won’t accept any such deal. If it is a ruse to allow the US to resume arms shipments to Ukraine, knowing Russia will reject it, the so-called peace initiative is a dead letter.

‘The ball is now in Russia’s court’ was the media slogan launched by Secretary of State Marco Rubio and obediently repeated by various European underlings.

But why would or should Russia agree to this when the idea seems to be to trap Russia:

This marks a significant shift in the US approach to ending the conflict. Previously, Washington sought to pressure Ukraine into accepting a US- and Russia-brokered deal largely on Moscow’s terms. Now, America is attempting to strong-arm Russia into accepting a ceasefire as the first step toward a broader peace plan — warning that if Moscow refuses, “we’ll unfortunately know what the impediment is to peace here”, as Rubio put it.

Whether Russia will agree remains uncertain. Moscow has repeatedly stated that it does not view a ceasefire as viable without a broader framework for negotiations. But the parties are far from agreeing on this broader framework. Russia’s demands are clear: above all, legal recognition by Ukraine and the West of Russia’s annexed territories as part of the Russian Federation.

Nadaljujte z branjem→

Ponovna objava članka iz 2024

Vojne v Ukrajini bo enkrat konec. V novi publikaciji “The Day After: Postwar U.S. Strategy Toward Russia” ameriškega vojaškega think-tanka RAND, ki ga predvsem financira Pentagon, so se vprašali, kakšna je optimalna ameriška strategija za “dan potem”.

Naj samo osvežim spomin na predhodne analize RAND. Skupina avtorjev iz korporacije RAND je leta 2019 objavila analizo “Overextending and Unbalancing Russia” (celoten dokument na 354 straneh), ki se nekako smatra kot ameriška strategija za sprovociranje vojne v Ukrajini z namenom “prekomerno izpostaviti in spraviti iz ravnotežja Rusijo”. V tistem načrtu je bilo predlagano, da je treba Rusijo nekako izzvati in jo tako prisiliti, da se izpostavi in izčrpa. Optimalna predlagana kombinacija, ki bi prekomerno izpostavila Rusijo in imela najmanjše stroške za ZDA, je predvidevala “kombinacijo povečanja proizvodnje energije v ZDA in sankcij, ki pa morajo biti multilateralne“. Poročilo je zelo eksplicitno v tem pogledu, saj pravi, da so glede sankcij proti Rusij ključne predvsem evropske države, ki bi zmanjšale uvoz energentov iz Rusije in s tem slednji povzročile največjo škodo. In kot smo lahko videli, je Bidenova administracija sledila tem strateškim usmeritvam študije.

Manj kot 4 leta kasneje in 11 mesecev po ruskem napadu na Ukrajino so na podlagi zadnjih dejstev iz Ukrajine v RAND korporaciji obrnili ploščo in naredili novo študijo z naslovom “Avoiding a long war“. Študija pravi, da bi bilo v največjem interesu ZDA preprečiti dolgotrajno vojno. V študiji ugotavljajo, da dolgotrajna vojna preveč izčrpava ZDA, saj se v Washingtonu preveč fokusirajo zgolj na to točko (tako glede vloženih sredstev kot politično) in zanemarjajo strateško bolj pomembne cilje (mišljena je Kitajska). Dolgotrajna vojna bi ob nevarnosti eskalacije na ozemlja držav članic Nata lahko Rusijo tudi preveč potisnila v zavezništvo Kitajske. Študija se zato fokusira na to, kako čim hitreje končati vojno. Pri tem avtorje (tako kot ameriško administracijo) eksplicitno zanimajo izključno ameriški interesi (ne ukrajinski ali interesi evropskih partnerjev), zato v študiji ne dajejo velike teže ozemeljski celovitosti Ukrajine, saj bi to zgolj podaljševalo vojno, in se fokusirajo na elemente, ki bi lahko pospešili sporazumni konec vojne. Gre za štiri ključne elemente, med njimi na eni strani komunikacija načrta za bodočo podporo Ukrajini in določene varnostne garancije (“commitments”), na drugi strani pa zagotovila Rusiji glede nevtralnosti Ukrajine ter omilitve sankcij.

Nadaljujte z branjem→

Evropska politična elita se je ujela v past svoje najnovejše obsesije – orožarske histerije. Nenadoma je ugotovila, da dve tretjini vsega orožja kupi v ZDA, preostanek do treh četrtin vseh nakupov orožja in opreme pa večinoma v Izraelu. Nenadoma je ugotovila, da imajo ta napredna orožja, kot so denimo ameriški lovci F-35, lahko “gumbe” (“kill switch”), ki onesposobijo delovanje teh letal. Podobno je s programsko opremo drugega orožja, z GPS-om itd. Torej, evropske države se bodo lahko bojevale samo v vojnah, ki jih bodo odobrile ZDA.

To pomeni, da bi se države EU morale v celoti vojaško samosvojiti od ZDA. Zamenjati vso občutljivo orožje in programsko opremo z lastnimi, sama zbirati obveščevalne podatke, zagotoviti lasten GPS, lastne tehnološke platforme za komunikacije itd. Kar pomeni, da bi bilo res treba vlagati vsaj 4 % BDP v orožje naslednjih 30 let.

Toda, zakaj že? Zaradi namišljenega iracionalnega strahu pred Putinom in njegovo vojsko? Tisto vojsko, ki potrebuje dva meseca, da zavzame srednjo veliko vas v Ukrajini? Pred ruskim jedrskim orožjem EU itak nima obrambe zaradi ruske nenadkriljive prednosti v nosilnih (hipersoničnih) raketah. Karkoli države EU naredijo s skupnim jedrskim ščitom, bo ta še vedno ranljiva tarča za ruske rakete. Kajti zaostanka v razvoju hipersoničnih raket evropski fiziki niso sposobni v doglednem času nadoknaditi. Seveda pa lahko države EU postavijo tudi Surovikinovo obrambno linijo od Finske, prek Baltskih držav, Poljske in Romunije do Črnega morja ter jo vzdržujejo s pol milijona stalne vojske na terenu, če se bojijo ruskih tankov na ozemlju EU. Toda to ne bo rešilo evropskih težav z varnostjo. 

Torej se je treba zbrati in razmisliti, kakšnim realnim grožnjam je podvržena EU in na kateri način lahko najlažje te grožnje izniči. In potem bo kmalu ugotovila, da “rusko grožnjo” najlažje ukroti tako, da Rusiji prizna njene varnostne garancije (de ne sili z – ameriškim – orožjem na rusko mejo) in da začne z Rusijo poslovati. Obojestransko koristno poslovanje je najboljše zdravilo proti vojni. Ob tem pa se vzpostavi racionalna vojaška struktura z vsemi zavedanji glede njene realne moči.