Dvakrat v zadnjih treh letih se je eklatantno izkazala impotenca ZDA, nemoč usihajočega globalnega hegemona pri uveljavljanju svoje globalne prevlade. Najprej pri poskusu omejevanja Rusije pred in po začetku vojne v Ukrajini. ZDA ni uspelo Rusije premagati na ukrajinskem bojišču (v posredni vojni, ki jo je organizirala in operativno vodila Bidnova administracija in v katero se ni upala spustiti neposredno), prav tako Ameriki ni uspelo Rusije zlomiti s sankcijami, saj ji je uspelo za sankcije pridobiti manj kot četrtino držav sveta.

In drugič, so ZDA povsem pogrnile pri poskusu ustrahovanja Kitajske z absurdno visokimi carinami. Kitajska ni trznila in je uvedla recipročne carine v podobni višini, hkrati pa omejila kapitalske naložbe v ameriška sredstva. Ameriške carine so se izkazale, da škodujejo bolj ZDA kot Kitajski, sklestile so ameriške borze in dvignile obresti na ameriške državne obveznice na raven držav v razvoju. Pri čemer se učinek carin sploh še ni pokazal v cenah uvoženih izdelkov in v pomanjkanju ključnih dobrin za ameriški trg. Prav tako se še ni pokazal učinek koalicijskih dogovorov držav, ki so bile žrtve Trumpovih absurdnih carin. Po treh tednih je Donald Trump pomežiknil in povedal, da ni mislil povsem resno s carinami in da se bodo carine na kitajske izdelke nedvomno močno znižale (čeprav naj ne bi bile nič). Trumpov in ameriški problem je, da je s tem Trump razgalil ameriško impotenco, popolno nemoč, da z enostranskimi izsiljevanji prisili svojega največjega nasprotnika, da se ukloni.

V živalskem svetu to pomeni, da alfa samec in dosedanji poglavar krdela prizna poraz mljašemu pretentendu na njegovo mesto, nakar ga – če tega ne naredi nov pretendent – same samice preženejo iz krdela.

No, to se bo zdaj zgodilo Trumpovi Ameriki. Ostale države se bodo priklonile novemu vladarju sveta in se kot krdelo organizirale okrog njega.

Da se razumemo, to bi se zgodilo kateremukoli ameriškemu predsedniku, bilo je le vprašanje časa, kdaj bo napočil ta formalni trenutek razgalitve impotence dosedanjega vladarja sveta. Glede Rusije je ta trenutek napočil že pri Bidnu, glede Kitajske pa bi pri komurkoli na mestu Trumpa. Problem pri Trumpu je le v tem, da je prekršil elementarna pravila pogajalskega in vojaškega menedžmenta. Denimo, da se nikoli ne smeš spustiti v konflikt z močnejšim nasprotnikom oziroma v konflikt, za katerega nisi prepričan, da lahko zmagaš. In da bo ironija še večja, Trump je prekršil svoje lastno pravilo iz njegove lastne knjige o sebi “The Art of Deal” (ki je sicer ni sam napisal, niti je ni prebral), da nasprotniku nikoli ne smeš razkriti svoje šibkosti.

Nadaljujte z branjem→

… in ki bi lahko padla v kitajsko luknjo zaradi svoje podpore Trumpu (Adelsonova je med drugim donirala  Trumpovi kampanji več kot 100 mio dolarjev za pridobitev ameriškega priznanja izraelske suverenosti nad Zahodnim bregom).

Adelsonova je znana kot strastna podpornica Izraela in ima dolgo zgodovino finančne podpore republikanskim kandidatom ter konservativnim organizacijam v ZDA. Njena donacija Trumpu v letu 2024 je nadaljevanje te tradicije in odraža njeno željo po vplivanju na ameriško zunanjo politiko v korist Izraela.​ S svojo finančno podporo je Adelsonova postala ključna figura v Trumpovi kampanji, kar ji omogoča pomemben vpliv na oblikovanje političnih prioritet in odločitev, zlasti v zvezi z ameriško-izraelskimi odnosi.

No, morda za njeno rit obstaja kitajska finančna palica.​

Nemški izraz “schwarze Null” (prevod: črna ničla) izhaja iz finančnega žargona in označuje uravnotežen državni proračun, kjer ni proračunskega primanjkljaja, torej brez novega zadolževanja. Izraz “črna ničla” je postal znan predvsem v času, ko je bil Wolfgang Schäuble nemški finančni minister (2013–2017). Kljub odlični gospodarski situaciji je vztrajal pri politiki fiskalne discipline in zagovarjal strogo varčevanje brez zadolževanja. V tem obdobju je “črna ničla” postal simbol nemške proračunske odgovornost in tudi političnega ponosa.

Toda ponosa se ne da jesti in če si predolgo ponosen, umreš od lakote. In točno to se je zgodilo Nemčiji. V času, ko je Nemčiji kot edini evrski državi šlo odlično – imela je visoko gospodarsko rast in rekordno nizke obrestne mere, se je investicijsko izstradala. Namesto, da bi izkoristila rekordno nizke obrestne mere (realno negativne), je raje omejila javne investicije, kar je vodilo v podinvestiranost v infrastrukturi, šolstvu in zdravstvu ter digitalizaciji. Nemška politična elita ni razumela tega, kar študenti absolvirajo v drugem letniku študija pri makroekonomiji: investicijski multiplikator je bistveno večji od 1 (vsak evro, vložen bodisi v socialne izdatke ali gradnjo infrastrukture, poveča BDP za več kot 1 evro); razen pri izravnanem proračunu, takrat je je multiplikator enak 1 (en evro javnih izdatkov poveča BDP samo za en evro in nič več). Kar pomeni, da če vlada varčuje, ne stimulira niti tekoče gospodarske rasti in niti ne gradi infrastrukture, ki povečuje potencial za bodočo rast (potencialni BDP). Nemška pretirana osredotočenost na uravnoteženje proračuna je tako omejila dolgoročni razvojni potencial Nemčije.

Nadaljujte z branjem→

Ameriške absurdno visoke carine na kitajske izdelke in zadnja Trumpova pogruntavščina, uvedba pristojbine za privez kitajskih ladij v ameriških pristaniščih v višini 5.2 mio dolarjev na ladjo, močno smrdi  po enakem ponudbenem šoku, kot se je zgodil spomladi 2021 v času post-covidnega odpiranja. Takrat se je (po zaprtju leta 2020) spet povečalo povpraševanje po kitajskih inputih, vendar se zaradi nenadnega povečanja transporta kitajske ladje niso mogle privezati v ameriških pristaniščih in so bila zasidrana tudi po nekaj tednov, preden so se lahko privezala in raztovorila tovor. No, zdaj imamo podobno situacijo (glejte podatke spodaj) – ta teden še velik pritok ladij v losangeleško pristanišče (največje kontejnersko pristanišče v ZDA, namenjeno predvsem za pretovor blaga iz Azije), čez dva tedna pa že upad za skoraj polovico glede na isto obdobje lani.

To pomeni, da zaradi zmanjšane ponudbe kitajskih proizvodov (tudi čipov) lahko pride do visokega porasta cen teh dobrin. K temu prištejte še visoke carine na kitajske izdelke (med 145 in 245 %) in celo do 3,521 % na uvoz solarnih panelov iz azijskih držav. Vse to pomeni nevarnost za podoben izbruh ponudbene inflacije kot spomladi leta 2021. Kar seveda pomeni, da bo moral Fed v skrbi za stabilnost cen intervenirati z dvigom obrestne mere, kar bo še dodatno oslabilo ameriško gospodarsko aktivnost oziroma pomeni povečano nevarnost recesije.

Vse skupaj je seveda noro, absolutno umetno sprožena kriza. Kriza zaradi enega norca na oblasti (ki je okrog sebe zbral podobne norce).

.

The Final Showdown Between China and the U.S.: The Battlefield Shifts from Military Hegemony to Global Currency Warfare

As the clock struck 3 a.m. on Wall Street, Switzerland’s banking clearing system suddenly flashed a red alert—China’s Cross-Border Interbank Payment System (CIPS 2.0), powered by the digital yuan, went live simultaneously across 16 ASEAN and Middle Eastern countries. The first transaction, a 120 million yuan ($16.5 million) payment for auto parts, cleared from Shenzhen to Kuala Lumpur in 7.2 seconds. This speed, faster than a blink, rendered SWIFT’s three-day processing cycle a relic of the “Stone Age.” The global financial world finally awoke: a bloodless currency war, armed with blockchain scalpels, had sliced open the veins of dollar hegemony. 

Behind the Blitzkrieg: What 7 Seconds Upended Beyond Speed 

The digital yuan’s “financial blitzkrieg” struck three fatal weaknesses of the dollar system: 

1. Cost Annihilation: A cross-border e-commerce company’s ledger revealed that a $100,000 payment to a Thai supplier via SWIFT incurred $4,950 in fees (4.95%) and took 72 hours. Using CIPS 2.0, it cost $0.12 in network fees and settled instantly. This shift from “toll roads to data plans” slashed annual global trade settlement costs—worth $30 trillion—by over 90%.
2. Technological Supremacy: In tests by Singapore’s DBS Bank, the digital yuan’s *dual offline payment* function completed transactions without internet, while SWIFT’s VISA/Mastercard systems collapsed. More revolutionary was *smart contract technology*: when Malaysian palm oil arrived at Tianjin Port, the system auto-released payment, eliminating document fraud plaguing traditional trade.
3. Security Revolution: The UAE Central Bank showcased a money laundering case where the digital yuan’s blockchain ledger tracked every cent. A syndicate’s attempt to launder funds through 16 layered accounts was intercepted by AI risk controls in 0.3 seconds. In contrast, 85% of SWIFT’s cross-border money laundering cases require manual tracing, averaging 47 days.

Nadaljujte z branjem→

Najin članek (z Danijelo Lazović Vuković) “Drivers of Income Inequality in OECD Countries: Testing the Milanovic’s TOP Hypothesis” je bil pravkar objavljen v reviji Structural Change and Economic Dynamics. V članku preučujeva dejavnike naraščajoče dohodkovne neenakosti v državah OECD med letoma 1980 in 2018. S testiranjem Milanovićeve hipoteze TOP (Tehnologija, Odprtost, Politike) članek raziskuje, v kolikšni meri je distribucija dohodkov v razvitih državah posledica tehnološkega napredka ali globalizacije ter v kolikšni meri je distribucija dohodkov pod vplivom političnih odločitev oziroma so jih te omilile. V osnovi tehnološki napredek in intenzivnost integracije v mednarodno trgovino in kapitalske tokove (odprtost oziroma globalizacija) vplivata na povečanje neenakosti, na drugi strani pa lahko vlade z različnimi politikami (davki, zaščita zaposlenosti, večja vlaganja v izobraževanje) pomembno vplivajo na to, da so koristi od tehnološkega napredka in globalizacije bolj enakomerno porazdeljeni v družbi.

V članku tako ugotavljava, da je 10-odstotno povečanje trgovinske odprtosti, finančne globalizacije in tehnološkega napredka v povprečju povezano s 0,4-, 0,3- oziroma 0,9-odstotno spremembo tržne neenakosti. Na drugi strani pa politike, kot so javni izdatki za izobraževanje, zakonodaja o zaščiti zaposlitve ter neposredni davki na dohodek, pomembno prispevajo k bolj enakomerni porazdelitvi dohodkov. Najpomembnejša ugotovitev članka pa je, da imajo politike ne le neposreden izenačevalni učinek na porazdelitev dohodkov, temveč tudi ublažijo vplive globalizacije in tehnološkega napredka na dohodkovno neenakost.

Poleg tega pokaževa, da je trgovina s Kitajsko v obdobju tako imenovanega “kitajskega šoka” v povprečju povečala dohodkovno neenakost, vendar bi bilo mogoče negativne učinke omiliti z ustrezno zakonodajo o zaščiti zaposlitve. Ugotavljava tudi, da so v državah, kjer v ekonomski politiki prevladujejo socialistični in socialdemokratski elementi – torej v nordijskih in nekdanjih socialističnih državah, učinki finančne globalizacije in tehnološkega napredka na dohodkovno neenakost manjši kot v drugih državah članicah OECD.

Rezultati najine študije nakazujejo, da obstajajo smiselne alternative “trumpovskim” strategijam proti globalizaciji ter da je mogoče z redistributivnimi in izobraževalnimi politikami ter politikami na trgu dela učinkovito uravnavati neenakost v času globalizacije in tehnološkega razvoja.

Nekateri zatrjujejo, da ima ameriški predsednik Donald Trump glede trgovinske politike odlične svetovalce in da za njegovo carinsko politiko stoji brilijanten masterplan. Načrt, da bo s carinami odpravil trgovinski deficit, da bodo druge države plačale te carine in da bo z njimi smrtonosno prizadel Kitajsko. No, Trumpova izvedba te carinske politike ne kaže niti domišljenosti, niti da bi imel dobre karte.

Nekdanji grški finančni minister Yanis Varoufakis pravi, da Trumpova obsesija s carinami temelji na prepričanju, da ostale države zlorabljajo dolar kot globalno rezervno valuto. Prepričan je, da druge države, ki so neto izvoznice v ZDA, s tem, ko izvozne presežke v Ameriko plasirajo v nakupe ameriških obveznic, dejansko vplivajo na apreciacijo dolarja. Natančneje, ker centralne banke velikih neto izvoznic v ZDA celotnih izvoznih presežkov ne zamenjajo v domačo valuto, pač pa kot varne naložbe kupujejo ameriške državne obveznice, s tem zadržujejo rast vrednosti svojih valut nasproti dolarju. Če bi celotne izvozne presežke zamenjale v domače evre, juane in jene, bi te valute morale aprecirati nasproti dolarju, kar bi zmanjšalo konkurenčnost njihovega izvoza v ZDA in povečalo konkurenčnost ameriškega izvoza.

Od tod Trumpova fiksacija, da morajo ZDA zmanjšati trgovinski deficit. Toda tudi, če bi to uspelo in bi prišlo do depreciacije dolarja, kar se je sicer res zgodilo zaradi drugih razlogov, pa to pomeni še dodatno povišanje cen za ameriške potrošnike kot zgolj zaradi učinka carin.

Nadaljujte z branjem→