No, pa smo tudi na lastni koži doživeli blackout (električni mrk), o katerem sem pisal pred meseci pri predstavitvi nemškega filma Blackout. V tem trenutku razlogi za včerajšnji električni mrk na Iberskem polotoku (popolni v Portugalski, 80 % v Španiji in delni v južni Franciji) uradno še niso znani, toda naše družinske lekcije po 11-urnem mrku na jugu Španije so jasne:

1. Vedno je treba imeti pri sebi vsaj dve svetilki in rezervne baterije,
2. Velja imeti prenosni radio na baterije, ker je to edini vir sprejemanja javnih informacij (ni elektrike, ni mobilne telefonije, ni 3G omrežja),
3. V hiši (ali apartmaju) je treba imeti dovolj sveč (in vžigalnik!) in/ali napolnjene solarne svetilke,
4. Treba je imeti dovolj gotovine za nekaj dni, ker bankomati ne delajo, trgovine in bari (če so odprti) sprejemajo samo gotovino – in bognedaj, da bi kdaj imeli samo digitalno valuto!,
5. V hiši je nujno imeti plin za kuhanje (vsaj kot backup), sicer ni kuhanja,
6. Zaloga hrane za 2 do 3 dni je zelo koristna reč, kajti trgovine so v nekaj urah praktično izropane ključnih prehrambenih proizvodov,
7. Potrebno je imeti avtomobilski polnilec za telefone, ker je to edini način za polnjenje,
8. Kitajci so izjemno fleksibilni: lokalne kitajske trgovine, ki jih je Španija polna, so imele v nekaj urah ves potreben urbani tehnični “survival kit” v velikih količinah – svetilke, sveče, vžigalnike, prenosne radie, baterije, solarne svetilke, avtomobilske polnilce…

Večdnevni mrk pa seveda prinaša povsem druge dimenzije problema, kjer ob prehranski varnosti postane ključna osebna varnost oziroma sposobnost obvarovanja sebe in družine.

Vsakomur, ki premore zdravo kmečko pamet in ki ni ideološko ali politično prizadet, je situacija glede vojne v Ukrajini in kako se bo končala, jasna že nekaj let. In takšnih je velika večina prebivalstva. Problem je seveda, da v tej kategoriji iz prve vrstice ni politikov, ki pa na žalost – kljub njihovi mentalni omejenosti – vodijo igro. Vseeno je dobro, da si preberejo spodnji tekst in se zamislijo nad tem, ali nameravajo še naprej zavestno uničevati sedanjost in prihodnost Ukrajine in Evrope.

While Europe is still following the old strategy, new rules of the game are being written in Washington. According to former head of Czech diplomacy Lubomir Zaorálek, the USA and Russia have been conducting secret talks for more than a year, and Ukraine has long ceased to be a key point in them. The focus has shifted to issues of a much larger scale.

Zaorálek makes no secret in his interview with Parlamentní listy: Trump has already agreed in principle with the Russians, and the meeting with President Putin announced for the second half of May could strengthen the foundations of those agreements.

According to him, the seven-point plan has already been formed, and it will mark the course of future events. Symbolically, Trump will appear at the funeral of Pope Francis as a peace broker — which further strengthens his position as the only world leader who can realistically stop conflicts.

Nadaljujte z branjem→

Ta izguba moči in kontrole se ni začela s Trumpom, pač pa že pred Obamo. Začela se je z vzponom Kitajske. Zgodila se je s tem, ko je Kitajska postala alternativa ZDA – s ponudbo razvojne pomoči (Belt & Road Initiative), tehnološko in gospodarsko. Ameriki je ostala le še finančna prevlada. Toda samo do trenutka, dokler ni Kitajska globalno uveljavila svojega lastnega SWIFT sistema (ki se imenuje CIPS). Sistem CIPS danes uporablja več kot 4,800 bank v 185 državah. Njegova prednost pred SWIFT je dvojna:

1. prvič, CIPS za razliko od SWIFT ne omogoča zgolj komunikacije med bankami, pač pa tudi poravnavo transakcij; in
2. drugič, komunikacija in poravnava transakcij v CIPS sistemu poteka v realnem času (7.2 sekunde), medtem ko komuniklacija v okviru SWIFT sistema traja 3 do 5 dni.

S CIPS sistemom se je mednarodna trgovina s Kitajsko dedolarizirala, vse transakcije lahko potekajo v juanih in ZDA tega ne morejo več preprečevati prek omejevanja uporabe SWIFT sistema.

Pomemben pa je še en vidik. ZDA so gospodarsko obvladovale svet tudi prek nadzora nad dostopom do velikega ameriškega trga. Na ta način so prisiljevale druge države v koncesije (kot so denimo spoštovanje ameriških avtorskih pravic ali delovnih standardov, samoomejevanje izvoza itd.). Toda tudi ta ameriška moč je sčasoma uplahnila, saj je Kitajska postala glavni trgovinski partner večine držav. Trump je to zelo boleče okusil na svoji koži v preteklih tednih, ko je poskušal na podlagi nekdanje moči izsiliti koncesije od drugih držav. Kot slikovito pravi Alan Beattie v Financial Timesu: ko je z uvedbo absurdno visokih carin državam zagrozil zgolj s palico in brez ponudbe korenčka, je boleče ugotovil, da Amerika ni več nenadomestljiva. Nobena resna trgovinska sila ni pristala na pogajanja pod temi ameriškimi grožnjami – niti ameriške de facto politične kolonije, kot so Japonska, Južna Koreja in države EU.

Nadaljujte z branjem→

Wall Street Journal, editorial board: China called Mr. Trump’s bluff and seems to have won this round

Jamie Dimon: Trump’s tariffs plan is “stupid” 

Financial Times: Trump discovers the US is no longer indispensable

Bloomberg: Trump’s strategy to confront China is “doomed to fail”

Bidnova in Trumpova Amerika sta si predstavljali, da bosta Kitajsko glede industrije prehiteli prek uvedbe visokih carin na uvoz iz Kitajske. Toda uvozne carine z namenom spodbuditve uvozno nadomestne proizvodnje so 80 let star koncept, ki po drugi svetovni vojni ni deloval za države v razvoju. To nas je pred 4 desetletji učil moj predhodnik na fakulteti profesor Trošt, njega pa njegov predhodnik profesor Pertot. Nobena država v razvoju, ki je uveljavila ta koncept, vključno z nekdanjo Jugoslavijo, se ni prebila med razvite države. Države, ki so razvojno uspele, so uveljavljale povsem drugačen koncept – namesto uvozno nadomestne strategije so uveljavljale izvozno strategijo. Namesto zaščite pred uvozom (pasivna zaščitna politika) so spodbujale izvoz (aktivna zaščitna politika).

To velja za vse azijske države – od Japonske in vseh t.i. azijskih tigrov, do Kitajske. Kitajska je le zadnja v seriji držav, ki so prevzele izvozno strategijo in z njo uspele narediti razvojni preboj. Izvozna strategija pomeni načrtno spodbujanje domače industrije s ciljnimi vlaganji v raziskave, razvoj in inovacije, s privabljanjem tujih investicij, s proizvodnimi subvencijami in prikritimi izvoznimi subvencijami. In Kitajska je uporabila natanko tak pristop kot pred njo Japonska, Južna Koreja, Hongkong itd. Tudi nemški izvozni čudež po drugi svetovni vojni je temeljil na tem konceptu, čeprav je Nemčija zaradi začetne razvojne prednosti potrebovala manj subvencij.

Po svoje je zabavno gledati, kako so ZDA, nekdanji največji promotor proste trgovine, ki je favoriziral izvozni koncept, v obupu iz smetnjaka zgodovine potegnile nedelujoč uvozno nadomestni koncept. Zabavno je gledati, kako so se ZDA v obupu glede razvojnega modela spremenile v državo v razvoju. In zabavno je brati, kako so raziskovalci v RAND korporaciji, ameriškem vladno financiranem think-tanku, ki naredi večino strateških non-paperjev za ameriško vlado, pred nekaj dnevi razsuli Bidnov in Trumpov uvozno nadomestni koncept in Trumpu kot vzor dali – Kitajsko. Ja, Ameriki so v komentarju “Beyond Tariffs: What the U.S. Can Learn from China’s Industrial Playbook” kot vzor industrijske strategije dali kitajsko industrijsko politiko. Politiko, ki temelji na spodbujanju raziskav, razvoja in inovacij, spodbujanju določenih industrijskih panog s ciljnimi vladnimi podporami, spodbujanju tujih vlaganj in prosti trgovini.

Spodaj je nekaj odlomkov iz analize RAND.

Povzetek

The Trump administration is attempting to spur an industrial revival in the United States by imposing tariffs on trading partners. China—a key target of U.S. tariffs—has experienced the largest industrial expansion in history, rising from poverty to become the top global manufacturer and exporter within a generation. Despite the unique nature of its political economy and the challenges it faces, China offers valuable lessons that could benefit the United States as Washington attempts to increase domestic manufacturing.

Nadaljujte z branjem→

Japonska noče sodelovati v ameriškem bloku proti Kitajski, ker je slednja zanjo preveč pomemben trgovinski partner.

Ko te zapustijo tudi kolonizirani podaniki, ki jih držiš pod kontrolo z vojaškimi bazami in jedrskim orožjem na njihovem dvorišču, veš, da nisi več gospodar. Oziroma bi se tega moral zavedati.

Bojim pa se, da se ameriška politična srenja tega ne zaveda.