Bloomberg prinaša malce bolj realističen pogled na zadnje dogajanje glede Ukrajine in včerajšnji dejanski “dosežek” v pogovoru med Trumpom in Putinom. In sklep je približno takšen, kot pravi naslov. Tisti bolj rahločutni bi sicer najbrž uporabili izraz, da je Trump “Ukrajino podal kot vroč kostanj evropskim sosedam in odkorakal domov“. Toda resnica je bližje naslovu. ZDA so Ukrajino nakurile, uporabile in zlorabile, nato pa jo odvrgle kot … smeti. Ukrajina danes nima za nikogar več, razen za Rusijo, strateške vrednosti. In Rusija ima čas, voljo in sredstva, da si vzame, kar je vrednega zanjo. In evropske sosede ji tega z ničemer ne morejo preprečiti, niti nimajo dovolj sredstev in volje za kaj takega. Brez Amerike je EU zgolj fasada okrog ničesar.

The impression formed after the much-anticipated conversation between Donald Trump and Vladimir Putin, their third in three months, was that the US president is walking away from Russia’s war in Ukraine.

The manner in which Trump extricated himself was telling. He started off in a Truth Social message by saying how well the phone call had gone. As he went on, it became clearer that he may be leaving Ukraine to it.

The Europeans had thought they might influence the outcome if they got to Trump first. They reminded him of his threat to hit Russia with secondary sanctions.

But Trump didn’t follow through and without the US joining them, the measures have much less bite. Putin knows it.

What was apparent is that Trump values the prospect of doing business with Putin’s Russia and is tired of the messy process of trying to broker peace. He conveyed the same message last week on his tour of the Gulf region — that he could turn a blind eye to geopolitical issues for the sake of a deal.

Nadaljujte z branjem→

Robin Brooks says the EU should “shut down Putin’s shadow fleet” in the Baltic to earn a seat at the peace table.

Let’s walk through why this idea is not just wrong — it’s dangerous.

First: there is no such thing as a Russian “shadow fleet.”

That’s a media term for tankers not insured in London — not mysterious Kremlin ships with black sails.

These are mostly old vessels, flagged to countries like Panama or Liberia, operated by third parties.

They’re used to carry Russian oil under sanctions — yes — but they are not controlled by the Russian state.

Second: how would the EU “shut them down”?

That would require interdicting ships in international waters or blocking access to Russian ports.

In plain language: a naval blockade.

And under international law, a naval blockade — unless authorized by the UN Security Council — is an act of war.

There’s no ambiguity here. Blocking those ships would mean opening a military conflict with Russia.

Third: the EU can’t do it — even if it wanted to.

The EU is not a sovereign state. It cannot declare war. It has no navy. It has no authority to order military action.

Only individual member states can act — and none are likely to launch a blockade of Russia in the Baltic Sea. It would be absolute madness.

So let’s be clear:

• There is no “Putin fleet”
• There’s no legal way to “shut it down”
• And the EU has no mandate, force, or authority to try

If EU leaders followed Robin Brooks’ advice, it wouldn’t get them “a seat at the table.”

It would put them at war — a war they’re neither prepared for nor legally able to start.

Ena zgodba je kupovanje ruskega utekočinjenega plina prek Kitajske in transporta po morju, zaradi česar je zaradi operacij komprimiranja / dekomprimiranja plina in transporta s tankerji ruski plin za EU 3-krat dražji, kot če bi ga uvažala neposredno iz Rusije po cevovodih …

… drugi način pa je kupovanje “azerbejdžanskega” plina, kjer gre v bistvu za ruski plin, ker ga Azerbejdžan sploh nima za izvoz in mora zato kupovati ruski plin, da zdosti domači porabi. Pri tem Azerbejdžan in drugi posredniki poberejo provizijo, ker “azerbejdžanski” plin v EU kupujejo po tržnih cenah. Politico in ostali so pisali o tem.

Analyses have suggested that Azerbaijan might be involved in re-exporting Russian gas to Europe under the guise of Azerbaijani origin. For instance, a report from Politico in December 2024 highlighted that Baku was in talks to acquire Russian gas and pump it through Ukraine into Central Europe, a move that could essentially “launder” Russian gas for Europe. Energy market specialists have pointed out that such arrangements would not represent genuine diversification of energy sources.

Neumnost se drago plačuje.

O tem letalskem obračunu pred dvema tednoma sta tako indijska vlada kot francoski dobavitelj bojnih letal Rafale raje čim bolj tiho (da se jim ne zgodijo odpovedi pogodb, kot je ta indonezijska (glejte spodaj). Prva je po zračnem porazu pristala na premirje, drugi pa čakajo, da sramotni poraz izgine v pozabo in da ne prizadene reputacije njihovih letal. Toda obračun je pokazal na gromozanske razlike med kitajskimi in francoskimi bojnimi letali. Ne toliko v tehniki, kot predvsem v sistemski (integrirani) uporabi letal.

China didn’t just sell Pakistan jets. It handed them a smart warfighting package.

Think of it like this:

India bought a DSLR (Rafale) – but needed to learn the manual, tweak the lens, and pick the right filter.

Pakistan got a smart camera (J-10C) – auto-calibrated, data-linked, pre-configured with real-time support from Chinese satellites and air defense.

One was a product.

The other was a system.

That’s why Pakistan outperformed India despite the paper specs. The jet didn’t fly alone – it flew with China’s entire kill-chain behind it.

Now even India’s Ministry of Defence admits it:

• You’re not just fighting Pakistan.
• You’re fighting China’s ecosystem.

And ecosystems don’t crash as easily as press releases.

Uradnega poročila o vzrokih španskega električnega mrka, oziroma zakaj je prišlo do velikih oscilacij frekvence v omrežju, še ni. No, španski operater omrežja Red Electrica je kljub temu že pred dvema tednoma sporočil, da bi bilo pametno ohraniti jedrske elektrarne zaradi vzdrževanja frekvence in v zadnjih tednih zagnal plinske elektrarne, da vzdržujejo frekvenco oziroma da blažijo nihanja, do katerih prihaja ali bi lahko prišlo ob nenadnih šokih zaradi zmanjšanja ali povečanja proizvodnje elektrike v sončnih elektrarnah.

En oblak dela čudeže. Moj domači UPS se na sončen dan non-stop vklaplja in izklaplja, ker napetost v hišnem omrežju zaradi sončne elektrarne tako močno niha. Vsak oblak na nebu ga zmoti. Moteče glasno je. Zdaj se pa ti z baterijami bori proti oblakom…

Prejšnji teden je ponovno v polni bolečini razkazal evropski blef glede vojne v Ukrajini. In na popolno evopsko irelevantnost. Tako patetična gesta četverice evropskih političnih klovnov na obsiku v Kijevu z grožnjo s 17. paketom sankcij proti Rusiji, če Rusija ne pristane na “brezpogojno enomesečno premirje” kot nemška, francoska in britanska grožnja, da bodo Ukrajini dali na voljo rakete dolgega dometa sta utemeljeni na – sodelovanju ZDA v tem početju. Prvič, evropske države ne morejo sankcionirati ruske “sive tankerske flote” v mednarodnih vodah, ker (ob tem, da nimajo pravne podlage) tega brez sodelovanja ZDA ne morejo izvesti. Rusija zasedbo teh tankerjev lahko razume kot “vojno dejanje” in ustrezno ravna, evropske države pa brez sodelovanja Nata (torej ZDA) temu ne morejo kontrirati. In to je tudi pokazal incident prejšnji teden s poskusom estonske žepne mornarice, da prisili tanker iz Gabona, da se iz mednarodnih voda premakne v estonske vode, kjer bi ga lahko zasegli. Po posredovanju ruskih lovcev se je estonska akcija klavrno končala. Drugič, evropske države ne morejo razlastniniti Rusije njenih zaseženih monetarnih rezerv, ker je to v nasprotju z mednarodnim pravom in ker bi povsem porušilo zaupanje v mednarodne finance. In tretjič, nemške, francoske in britanske rakete dolgega dometa ne morejo delovati na ozemlju Rusije brez obveščevalne in satelitske podpore ZDA.

Zato, če ste spremljali izjave evropskih političnih klovnov, ki so se junačili okrog dneva zmage s temi grožnjami, so proti koncu svojih groženj vedno dodali, da temeljijo na ameriški podpori. Torej so se zavestno junačili s skrivanjem za hrbtom ZDA, da bi izgledali kredibilno. Toda problem je, da vsi, tudi celotna evropska javnost, v polni razsežnosti vidi ta blef evropskih političnih klovnov. In problem, da celoten svet vidi ta ponižujoč evropski zdrs v popolno mednarodno irelevantnost.

Razumem bolečino evropskih političnih klovnov zaradi njihove nemoči in popolne irelevantnosti tega, kar govoričijo ali delajo oziroma poskušajo narediti. Toda s tem klovnovskim obnašanjem samo še bolj razkrivajo to, kar so – politični klovni. V posmeh celemu svetu.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Ob prebiranju vsakodnevnih člankov na temo zdravstva in nove zdravstvene zakonodaje, je običajen državljan in zavarovanec kar precej  zbegan. Beremo mnenja uglednih in manj uglednih strokovnjakov in ob tudi diametralno nasprotnih stališčih si kar težko oblikujemo lastno mnenje ali bodo napovedane spremembe na področju zdravstva omogočile izboljšanje razmer na najbolj kritičnih točkah, kot je dostop do osebnega zdravnika ali čakalne vrste. Samo v zadnji petkovi izdaji Dela smo lahko prebrali kar štiri obširnejše članke na to temo. Kot zunanji opazovalci in koristniki zdravstvenih storitev težko presojamo katera mnenja so prava, katera pa zavajajoča in posledica osebnih interesov in raznih lobijev, kot poslušamo vsak dan.

Med različnimi temami na področju zdravstva, pa nova zakonodaja uvaja tudi zahtevo po tako imenovani “neprofitnosti” koncesionarjev. To pa je tema, ki posega tudi na ekonomsko področje in jo je zato mogoče pogledati tudi na kakšen drugačen način, tudi brez poznavanja podrobnosti delovanja zdravstva. Spremljamo namreč podatke, kako nekateri izvajalci zdravstvenih storitev tudi na osnovi koncesionarske dejavnosti, torej z opravljanjem zdravstvenih storitev, ki jih plačujemo iz javnih sredstev (iz naših prispevkov), ustvarjajo visoke dobičke. In kadar  se ti dobički potem porabijo še za kake luksuzne potrebe izvajalcev, na primer gradnjo vile ali nakupa jahte, takšne informacije razumljivo sprožijo dodatno nezadovoljstvo zavarovancev. Zaradi teh razlogov so verjetno poslanci v novem Zakonu o zdravstveni dejavnosti izplačevanje takšnih dobičkov omejili. Kot smo lahko brali, sta imela dva ključna ministra sicer zadržke do takšnih zakonskih rešitev, ker naj ne bi prinesla pričakovanih učinkov, a  poslanci so v duhu omejevanja dobičkarstva, takšne rešitve vseeno potrdili.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je zadnji primer licemerja in pokvarjenosti politikov zahodnih držav, ki nimajo nobenih skrupulov pri vmešavanju v notranje politične procese in volitve v drugih državah. Hkrati pa ves čas kričijo (brez dokazov sicer) o kriminalu, da se v njihove volitve bojda vmešavajo druge države.

Pavel Durov, ustanovitelj Telegrama, je lepo pokazal na to licemerje, ko je zavrnil zahtevo zahodne države, da naj na svojem omrežju utiša konzervativne uporabnike: “ne moreš “braniti demokracije” z uničenjem demokracije“.

Če se vam Gruzija lani in Romunija letos nista zdeli problematični (ker gre za “one države”), počakajte, da se naslednje leto to zgodi nam.

Zelo dobra analiza in teza Timofeja Bordacheva, predsednika Valdai kluba: če se z zmanjševanjem moči ZDA ter njene želje in sposobnosti ohranjanja mednarodne ureditve po koncu hladne vojne dosedanja mednarodna ureditev bliža svojemu koncu in če se nove sile (Kitajska, Rusija, Indija ali BRICS kot celota) niso pripravljene angažirati k vzpostavitvi nove mednarodne ureditve in njenemu vzdrževanju, potem gremo v smeri, kjer tudi ni več globalnih vladarjev oziroma hegemonov, kot smo jih poznali. Na čem potem v tej praznini lahko temelji de facto mednarodni red in globalni mir? Bprdachev pravi, da se bo medanrodni red vzpostavil na podlagi mednarodnega ravnotežja moči, ta pa je je odvisna od vojaške (jedrske) moči držav. Torej bo za ravnotežje skrbelo nekaj držav z jedrskim orožjem, ostale države pa se bodo v vakuumu brez hegemona morale ustrezno prilagoditi na podlagi svojih strateških interesov.

The day is not far off when the very notion of “international order” will lose its former meaning – just as happened with the once-theoretical concept of “multipolarity.” Originally conceived in the mid-20th century as a way to balance power among great states, multipolarity now bears little resemblance to what its originators had in mind. The same is increasingly true of international order.

In recent years, it has become commonplace to say that the global balance of power is shifting and that previous leaders are no longer able to maintain their dominant positions. This much is obvious. No group of states today is capable of enforcing its vision of justice or order upon the rest of the world. Traditional international institutions are weakening, and their functions are being re-evaluated or hollowed out. Western Europe, once a central pillar of global diplomacy, appears to be in the final phase of its strategic decline – a region now better known for procedure than power.

Nadaljujte z branjem→