Vojna bo dolga: Dmitrij Trenin o vmesnih rezultatih “posebne diplomatske operacije”

Tale komentar Dmitrija Trenina se zelo splača prebrati, ker daje uvid v rusko videnje poteka vojne v Ukrajini. Razmišljanje Trenina je zelo racionalno in daje vedeti, da si Moskva ne dela nobenih iluzij glede nadaljnjega poteka vojne v Ukrajini. Zaveda se, da bo vojna še dolga in da se bo v nadaljevanju spremenil samo plačnik dosedanje ameriške vojaške pomoči Ukrajini. Od zdaj naprej bodo za to plačevale članice EU prek kupovanja ameriškega orožja. Trump je to včeraj tudi zelo jasno povedal.

In ključno: Moskvi je kristalno jasno, da v tej vojni ne gre za Ukrajino, ampak za globalni spopad zahodnih držav, ki ne želijo izgubiti svoje dosedanje globalne hegemonije, z novim gospodarskim in političnim polom, ki se oblikuje okrog Kitajske. Takšna vojna ne more biti kratka niti lokalna. ZDA svojega položaja globalnega hegemona ne bodo predale brez popolnega spopada. Obamine-Trumpove-Bidnove-Trumpove trgovinske vojne so samo civilizirana oblika tega spopada.

__________

Besedna omahovanja sedanjega ameriškega predsednika so značilni slog Donalda Trumpa. Spremljati jih je treba, a ne precenjevati: ne v bolj ugodno ne v manj ugodno smer za nas. Razumeti moramo tudi, da Trump ni “car” Amerike in da je “Trumpovo revolucijo”, o kateri se je govorilo na začetku leta, očitno nadomestil Trumpov lastni razvoj v smeri zbliževanja z ameriškim establišmentom.

S tega stališča je smiselno pogledati vmesne rezultate naše »posebne diplomatske operacije« – šest telefonskih pogovorov med predsednikoma, pogajanja med zunanjimi ministri in pomočniki voditeljev držav za zunanjo politiko ter komunikacijo na drugih visokih ravneh.

Pozitiven del vključuje predvsem obnovitev dialoga med Rusijo in Združenimi državami, ki ga je prekinila administracija Joeja Bidna.

Pomembno je tudi, da ta dialog ni omejen le na razpravo o vojni v Ukrajini. Opredeljene so bile potencialne priložnosti za sodelovanje na številnih področjih, od geopolitike do prometa in športa. To trenutno ni zelo relevantno, vendar bi lahko bilo koristno v prihodnosti. Navsezadnje obnovljeni dialog pod Trumpom najverjetneje ne bo prekinjen, čeprav se bosta njegova intenzivnost in ton spremenila.

Nadaljujte z branjem

Razlika med slovensko desnico in levico

Ja, ključna je razlika v spodnjem. Vendar: olajševalni okoliščini za desnico sta, (1) da ima večji posluh za gospodarstvo (desnica je pro-razvojna, medtem ko je levica anti-razvojna) in (2) da je desnica bolj tradicionalna iz vidika vrednot in družine (desnica spodbuja nataliteto, levica pa hedonizem, individualizem in LGBTQ vrednote, ki pospešujejo upad natalitete).

Jaz pa menim, da je možno oboje: spoštovati temeljne etične vrednote in imeti srce na pravi strani (empatijo za šibkejše) in hkrati biti pro-razvojen in za spodbujanje temeljnih družinskih vrednot in natalitete. Torej, ne srednja pot, ampak celovita pot.

Norost kralja Donalda

Po tem, ko je zelo malo izmed 90-ih voditeljev držav “poklicalo nazaj” ameriškega voditelja glede trgovinskega dogovora, je ameriški predsednik Trump začel z novim krogom dvigovanja carin. Za 15 držav je dvignil splošne carine (na 25 do 40%, za Brazilijo celo na 50 %), hkrati pa bodo za te države veljale še specifične sektorske carine. Norost tega dviga – ob že povedanem, da so povsem neosnovane, politično motivirane, v nasprotju s pravili WTO in v nasprotju z vsemi logičnimi argumenti – je v tem, da so škodljive za ameriško gospodarstvo. Osnovno pravilo v mednarodnih trovinskih pogajanjih od sredine 1960-ih let naprj je bilo, da morajo biti carine na inpute nižje od carin na končne izdelke, sicer carine pomenijo negativno zaščito za domačo industrijo. Torej pomenijo dodatni davek na domačo industrijo. In Trump s svojimi carinami dela točno – medtem ko za večino držav veljajo splošne uvozne carine v višini 10 %, pa je Trump na ključne inpute (železo, jeklo, aluminij, baker itd.) uvedel carine v višini med 25 % in 50 %. S tem seveda dela domačo avtomobilsko in elektro industrijo še manj konkurenčno. 

Okrog kralja Donalda seveda ni nikogar, ki bi to razumel, in če slučajno bi, da bi si upal to njemu tudi povedati.

Nadaljujte z branjem

Si lahko privoščimo razvoj brez jedrske energije?

Zelo razumen članek v The Guardianu, ki poudarja, da je jedrska energija edina resna opcija, če želimo zagotoviti domači razvoj in omogočiti državam v razvoju, da zrastejo iz revščine. Vsi ostali viri so bodisi “umazani” (elektrarne na premog ali plin), nezadostni (hidro elektrarne) ali nezanesljivi in dragi (OVE sonca in vetra). Jedrska energija je najcenejši nizkoogljični vir elektrike.

Today, 700 million people live in extreme poverty (defined as living on less than $2.15 per day). They won’t climb out of it without access to more energy. Making as much energy as possible available to as many people as possible ought to be a defining goal of the 21st century.

But there is an elephant in the room: the climate emergency. Our energy supply is responsible for three-quarters of our global greenhouse gas emissions. Plot a second graph, this time of carbon emissions per capita against energy consumption per capita: you’ll draw another straight line. So, how do we promote energy abundance and the prosperity it enables without sacrificing the natural environment?

Nadaljujte z branjem

Turčija gradi 4 jedrske elektrarne za skupaj 20 milijard dolarjev

Na lokaciji Akkuyu se gradijo 4 enote po 1.200 MW, skupne moči 4.800 MW. (najsodobnejši ruski reaktorji VVER Gen III+). To pomeni letno proizvodnjo električne energije v obseg 40 TWh oziroma dovolj za 12 milijonov prebivalcev. Na prvi pogled izstopa cena – ena enota, podobne velikosti, kot se načrtuje pri JEK2 – stane 5 milijard dolarjev. Torej dvakrat manj od načrtovane cene JEK2. Vendar cena ne izstopa zaradi tega, ker je ponudnik opreme ruski  Rossatom, pač pa, ker gre za podobne cene, kot jih ponujajo oziroma so jih že izgradili v zadnjih letih tudi drugi ponudniki (korejski in kitajski) v drugih projektih po svetu.

Ne, cena izstopa zato, ker so cene, s katerimi operiramo v Evropi – zaradi samoomejitve na francoskega in ameriškega dobavitelja – dva- do trikrat višje. Torej v Evropi se samokaznujemo z izborom dobaviteljev, ki že dolgo niso nič izgradili ali pa zelo malo, ki so zelo počasni (glejte projekte Flamanville, Hinkley Point C, Okiluoto, Vogtle) in zaradi tega tudi božjastno dragi. Če bi se odločili za korejske, kitajske ali ruske dobavitelje (sosednja Madžarska se je), bi dobili JEK2 bistveno hitreje in dvakrat ceneje. Toda v teh krajih je to bogokletno oziroma prepovedano. Plačujemo ceno za lastno neumnost.

Več podatkov o projektu Akkuyu.

Tukaj pa je pregled zadnjih projektov gradnje jedrskih elektrarn v svetu v obdobju 2015-2025:

Vir: Pregled s pomočjo ChatGPT

Komentar:

  • Najdražji so Zahodni reaktorji (Vogtle, Hinkley) zaradi regulativ, zamud in kompleksnosti.
  • Evropa – EPR reaktorji (Flamanville, Olkiluoto, Hinkley) imajo izredno visoke enotske stroške (8–15 tisoč USD/kW), zaradi zamud, tehničnih težav in regulativne kompleksnosti.
  • ZDA – Vogtle je med najdražjimi zaradi podobnih razlogov.
  • Kitajski projekti so bistveno cenejši – Fangjiashan in Hongyanhe sta najcenejša, sledita Sanmen, Haiyang ter Hualong One pri Fuqingu.
  • Kitajska, Koreja in Rusija – razvoj lastnih tehnologij daje izrazito nižje stroške (~1 850–3 200 USD/kW), kar kaže na učinkovitost serijske proizvodnje in manj regulatornih obremenitev.

Prevzem podjetij s strani zaposlenih: Predlog z napako

Bine Kordež

Pred dobrim mesecem je Vlada v javno razpravo posredovala Zakon o lastniški zadrugi zaposlenih, ki naj bi sistemsko uredil vključevanje delavcev v lastništvo podjetij. Po navedbah vlade je cilj zakona povečanje motivacije zaposlenih preko vključitve v lastništvo, zakon pa naj bi predstavljal tudi pomembno orodje za reševanje vprašanj lastniškega nasledstva. Analize lastništva v slovenskih podjetjih namreč kažejo, da velik del današnjih zasebnih lastnikov nima rešenega vprašanja nasledstva ob upokojitvi in predlagani zakon naj bi omogočal lažji prehod lastništva tudi v roke zaposlenih.

Osnovni princip prenosa lastništva na zaposlene po tem zakonu je v tem, da bi zaposleni pridobili lastništvo v družbi z minimalnim vložkom lastnih sredstev v zadrugo (posameznik največ 300 eur). Kupnino za nakup družbe bi zadruga namreč poravnala z najemom posojila ali z obročnim plačevanjem, posojilo ali obroki pa bi se vračali z bodočimi dobički oziroma ustvarjenimi finančnimi presežki družbe. Za izvedbo nakupa bi ustanovili posebno pravno obliko zadruge zaposlenih kot jo opredeljuje predlagani zakon in kupljeno družbo preko nje upravljali. Iz naslova lastništva bi prejemali tudi dividende, ob odhodu iz firme pa bi prejeli še plačilo lastniškega deleža, ker jim članstvo v zadrugi preneha. Tudi vsa navedena izplačila bi se izvedla iz finančnih presežkov družbe.

Nadaljujte z branjem

Bi vi bili član takšnega kluba?

Igor Rus

Zadnji predlog premierja Roberta Goloba o posvetovalnem referendumu o izstopu iz NATO organizacije je sprožil val reakcij. Tako kot vedno, hitro sta nastala dva tabora: tistih, ki bi takoj izstopili iz NATO in tistih, ki zagovarjajo ostanek v NATO.

Pa poglejmo malo argumente (pre)mnogih komentatorjev ostanka v NATO organizaciji. Njihov argument je, da z ostankom v NATO zagotavljamo varnost Slovenije. Implicitno se podrazumeva varnost pred Rusijo in ruskim predsednikom Putinom, ki je postal bav-bav 21. stoletja.

Toda obstaja še en njihov argument za ostanek v NATO, ki so ga mnogi opazovalci spregledali, gre pa nekako takole: če izstopimo iz NATO organizacije bomo hitro postali »plen« sosednjih držav – Hrvaške, Madžarske, Avstrije in/ali Italije, ki baje imajo zgodovinske aspiracije na Slovenijo oz. prostor, ki ga zasedajo prebivalci Republike Slovenije. Zato je smiselno ostati v NATO, češ da takrat nas nihče od sosedov ne bo »napadel«.

Nadaljujte z branjem