Z ozirom na pretekle tragične dogodke in v nadaljevanju dramatično nadaljevanje je morda smiselno narediti korak nazaj k treznemu razmisleku. Enega sem ta teden že objavil (o nujnosti ekonomske in socialne integracije romskih skupnosti). O slednji govori ta film, ki sicer na humoren način prikaže vesolja, ki nas kulturno ločijo med seboj. Ob pametni integracijski politiki in veliki dozi strpnosti se da živeti skupaj. Potrebno je oboje. Hkrati.

Film je sicer dostopen na naših programskih shemah (NEO in EON).

Bill Gates v prispevku »Tri neprijetne resnice o podnebju«, pripravljenem pred konferenco COP30 v Braziliji, predstavi tri »težke resnice« o globalni podnebni krizi. Po njegovem mnenju se svet sicer sooča z resnimi posledicami segrevanja, vendar so projekcije katastrofičnih scenarijev pretirane. Ljudje bodo lahko tudi v prihodnje živeli in uspevali v večini regij sveta, pod pogojem, da se politika, znanost in gospodarstvo osredotočijo na realne cilje: inovacije, odpravo revščine in zdravje. Gates poziva k spremembi paradigme – od merjenja uspeha zgolj po temperaturah in emisijah k merjenju po izboljšanju kakovosti človeškega življenja.

Prva resnica, ki jo izpostavi, je, da tudi ob zmernih ukrepih svet verjetno ne bo presegel 2–3 °C segrevanja do leta 2100. Cilj 1,5 °C, zapisan v pariškem sporazumu, je po njegovem mnenju nedosegljiv, a to ne pomeni, da je vse izgubljeno. Rast porabe energije je nujna, saj je neposredno povezana z gospodarsko rastjo in izboljšanjem življenjskih pogojev. Izziv je v tem, da mora svet istočasno povečati dostop do energije in zmanjšati emisije. Rešitev vidi v inovacijah – razvoju novih tehnologij brezogljične proizvodnje, cenejših materialov, bolj učinkovitih baterij in naprednih omrežij. Če bodo vlade in zasebni kapital vlagali v raziskave, bo do sredine stoletja mogoče zadovoljiti potrebe po energiji brez povečanja emisij. Napredek v zadnjih desetih letih – predvsem pri sončni in vetrni energiji ter električnih vozilih – je po njegovih besedah dokaz, da lahko človeška iznajdljivost bistveno zmanjša stroške prehoda v čisto energijo.

Druga resnica je, da se je svet preveč osredotočil na kratkoročne cilje zmanjševanja emisij, pri tem pa zanemarja človeško blaginjo. Gates opozarja, da se sredstva za razvojno pomoč in zdravje v revnih državah krčijo, čeprav so ti programi ključni za odpornost ljudi proti vplivom podnebnih sprememb. Poudarja, da podnebne spremembe sicer najbolj prizadenejo revne, vendar zanje niso največja nevarnost – večji grožnji ostajata revščina in bolezen. Strategije podnebnega delovanja morajo zato dajati prednost ukrepom, ki imajo največji učinek na človekovo življenje, zlasti izboljšanju kmetijstva, zdravstva in dostopa do poceni energije. Neučinkoviti ali napačno usmerjeni projekti, kot so prepovedi umetnih gnojil ali omejevanje energetskih naložb v revnih državah, po njegovem povzročajo več škode kot koristi.

Tretja resnica se nanaša na prioritete prihodnjih vlaganj. Gates poudarja, da je treba razvojne cilje – zdravje, hrano, energijo in izobraževanje – obravnavati kot obliko podnebne prilagoditve. »Razvoj je prilagajanje,« pravi, saj večja gospodarska rast in izboljšano zdravje zmanjšujeta ranljivost prebivalstva. Navaja študije, ki kažejo, da se pričakovano število smrti zaradi podnebnih sprememb prepolovi, če se upošteva predvidena gospodarska rast revnih držav. Povečanje blaginje torej neposredno zmanjšuje tveganje. Zato je treba sredstva vlagati v ukrepe z največjim učinkom na človeka – v bolj produktivno in odpornejše kmetijstvo, nove sorte pridelkov, naravne gnojilne tehnologije, biotehnološke inovacije in digitalna orodja, ki pomagajo malim kmetom. Podobno velja za zdravstvo: dostop do osnovne zdravstvene oskrbe, cepljenja, boljše prehrane in elektrifikacije zdravstvenih ustanov prinaša največ koristi za najmanj denarja.

Gates opozarja, da se javna razprava preveč osredotoča na ekstremne vremenske dogodke, medtem ko spregleda, da večino smrti v revnih državah povzročajo bolezni, revščina in podhranjenost. Prekomerna vročina ubije približno pol milijona ljudi na leto, medtem ko mraz povzroči skoraj desetkrat več smrti. Kljub večji pogostosti vročinskih valov so žrtve ekstremnega vremena v zadnjih sto letih upadle za 90 %, predvsem zaradi boljše infrastrukture in zgodnjega opozarjanja. To kaže, da je ključno vlagati v odpornost – v zdravje, izobraževanje in tehnologijo – ne le v zniževanje emisij.

Posebej izpostavi pomen umetne inteligence, ki že omogoča boljšo kmetijsko svetovalno podporo in dostopno zdravstveno diagnostiko v revnih okoljih. AI lahko pospeši razvoj cepiv, izboljša predvidevanje vremena in pomaga kmetom povečati pridelke. Takšne inovacije neposredno zmanjšujejo vpliv podnebnih sprememb, saj ljudem omogočajo, da so odpornejši, bogatejši in bolj zdravi. Gates zato predlaga, da mednarodna skupnost na COP30 in v prihodnje sprejme dve prioriteti: (1) znižanje t. i. »zelenega pribitka« (Green Premium) na nič – torej izenačitev cene čistih in umazanih tehnologij – ter (2) strogo merjenje učinka vseh podnebnih ukrepov glede na to, koliko življenj izboljšajo ali rešijo.

V prvem cilju vidi strateško nalogo vseh držav: namesto političnih obljub naj se COP konference usmerijo po sektorjih (energija, industrija, promet, kmetijstvo, gradbeništvo) in ocenjujejo napredek glede na to, ali nove tehnologije postajajo dostopne in cenejše. Vlade morajo spodbujati inovacije, zasebni sektor pa vlagati v prebojne tehnologije, saj bodo države, ki prve razvijejo rešitve brez emisij, dolgoročno pridobile tudi gospodarsko moč in energetsko neodvisnost. Drugi cilj – merjenje učinka – zahteva, da se vsaka podnebna politika oceni glede na učinek na človeško življenje. Po njegovih podatkih cepljenje v revnih državah rešuje življenje že za približno 1.000 dolarjev, kar pomeni, da imajo nekatere zdravstvene in razvojne naložbe večji vpliv na preživetje kot mnogi dragi podnebni projekti. Podobno velja za preprečevanje malarije, izboljšanje kmetijske produktivnosti in dostop do čiste energije.

Gates zaključuje, da svet potrebuje strateški obrat: od simboličnega lovljenja ciljev h konkretnemu izboljšanju človeške blaginje. Podnebne spremembe so resna grožnja, vendar niso največja; največje tveganje ostaja revščina. Le s kombinacijo inovacij, razvoja in pravične porazdelitve tehnologij lahko svet do sredine stoletja doseže stabilnejše podnebje in boljše življenje za vse. Poziva k spremembi razmišljanja na prihajajočem COP30: namesto da se osredotočimo zgolj na stopinje Celzija, moramo meriti napredek v kakovosti življenja – pri zdravju, hrani, energiji in enakih možnostih. To je po njegovem edina pot, da bo »nič emisij« tudi »nič revščine«.

Včeraj je pred sestankom s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom ameriški predsednik Donald Trump tvital o skorajšnjem srečanju G2. S tem je priznal novo globalno realnost z dvema globalnima velesilama oziroma povratek  v obdobje pred letom 1990. V času prve globalne hladne vojne (1945-1990) smo imeli dvopolarni svet (ZDA in Sovjetska zveza na čelu svojih satelitov) in Neuvrščenimi kot simpatičnimi “leftovers”, po padcu berlinskega zidu in “koncu zgodovine” smo imeli enopolarni svet z globalno dominacijo ZDA. ZDA so se v tem času, ko so želele širšo podporo za svoje enostranske interese in / ali vojaške aktivnosti šle tudi šarado z G7.

No, včeraj in po desetletju druge globalne hladne vojne je ta šarada formalno odpadla, Trump je priznal, da sta zgolj dve državi, ki se lahko enakovredno pogovarjata o globalni ureditvi – ZDA in Kitajska. Vprašanje pa je, ali si Kitajska res, vsaj uradno, želi tega statusa “sopredsedujoče sveta”, kajti to je v nasprotju z njeno dosedanjo doktrino in v nasprotju z dosedanjo strategijo, kjer se vsem državam ponuja kot miroljuben, enakovreden trgovinski partner, ki se ne želi vmešavati v notranje zadeve držav partneric oziroma biti to, kar so ZDA – globalni vladar in policaj.

Spodaj je dober komentar Arnauda Bertranda na to temo, ki pojasnjuje, zakaj Kitajska že več kot desetletje zavrača ameriške pobude za t. i. »G2« ureditev sveta, v kateri bi skupaj z ZDA vodila globalni red. Temeljni razlogi so tako ideološki kot strateški. Peking se sklicuje na svoje načelo neposeganja in na »pet načel miroljubnega sožitja«, po katerih so vse države enakovredne in imajo pravico do samostojnega razvoja. Ideja o delitvi svetovnega vodstva z eno silo bi bila v nasprotju z zgodovinsko izkušnjo Kitajske z imperializmom in s Deng Xiaopingovim opozorilom, da se Kitajska nikoli ne sme spremeniti v hegemonistično superdržavo.

Poleg tega bi se s pristankom na G2 Kitajska izolirala od držav v razvoju, s katerimi gradi politične in gospodarske vezi, ter izgubila možnost neuvrščenega manevriranja. Zato Kitajska namesto »skupnega vladanja svetu« ponuja model »odnosov med velikima državama novega tipa«, ki temelji na treh načelih: ne-konfrontaciji, medsebojnem spoštovanju in sodelovanju v obojestransko korist. To pomeni, da želi biti enakovreden partner ZDA, ne pa zaveznik ali sopredsedujoča sila svetovnemu redu.

Moj medklic v tej hvalevredni usmeritvi Kitajske je naslednji: že mogoče res, da si Kitajska zaenkrat tega statusa G2 morda ne želi, toda z rastjo njene globalne gospodarske in tehnološke moči raste tudi njena politična moč in hkrati potreba, da zaščiti svoje gospodarske interese s političnimi sredstvi. In slej ko prej bo morala svoj nevtralni status zamenjati za bolj aktivnega. V Južnokitajskem morju to že dve desetletji počne. Ampak tudi do tega preskoka bo prišlo spontano v skladu z rastjo njene globalne gospodarske in tehnološke premoči in potrebe po zaščiti svojih interesov.

Nadaljujte z branjem→

Perhaps unsurprisingly, I haven’t seen many media outlets report accurately on the “deal” reached between Trump and Xi today, most forgetting to mention crucial aspects of it and almost all failing to contextualize the “47%” tariff figure quoted by Trump.

Let me try to detail the deal as accurately as I can, drawing from sources from both sides (on the Chinese side I mostly used a China Ministry of Commerce statement issued today at 3pm Beijing time, so roughly 1 hour and a half after the “deal” was concluded: https://mofcom.gov.cn/xwfb/xwfyrth/art/2025/art_c42035acf50846ffb9fb4761ee224faf.html  and on the U.S. side I used statements by Trump himself and others present in the meeting).

The key terms:

1. The U.S. will remove the so-called “50% rule” that it implemented in September for one year, in exchange of which China will suspend its rare earths export controls for one year

The removal of the “50% rule” is absolutely key, yet almost no media reported it, only mentioning that China had agreed to suspend its rare earths export controls for one year. Worth mentioning that the removal of the “50% rule” has been confirmed by Bessent himself as of a couple of hours ago (https://reuters.com/world/china/us-halt-entity-restrictions-one-year-after-trump-xi-meeting-bessent-says-2025-10-30/ )

As a reminder the “50% rule” was THE main reason why China retaliated with the rare earths export controls. It was a huge escalation by the U.S. as it effectively increased the number of Chinese companies on the “Entity List” by 14 times (!), from 1,400 companies to 20,000 (https://x.com/RnaudBertrand/status/1980429356473413689 ). Meaning 14 times more Chinese companies cut off from the Western financial system, forbidden to use USD, etc.

Nadaljujte z branjem→

Trump bo ob tem sicer izpadel TACO, toda kljub temu je to zmaga razuma na ameriški strani, kajti Kitajska je imela močnejše karte. Sicer bi se zaustavila vsa ameriška avtomobilska, elektro in vojaška industrija. Trump ni imel druge možnosti, kot da ukine vse omejitve, ki jih je uvedel in da ob povratku na prejšnje stanje razglasi zmago.

Na koncu je prevagal razum na ameriški strani. Ta je odpravila praktično skoraj vse omejitve, ki jih je uvedel Trump in delno pred njim Biden. Kitajska je odpravila samo povračilne recipročne ukrepe (carine) in omejila poostrena izvozna dovoljenja za izvoz redkih zemelj na stanje izpred začetka oktobra (izvozna dovoljenja so še vedno v veljavi, le da so omejitve za odobritev blažje).

Zmaga je v tem, da je nadaljevanje trgovine koristno za obe strani. Obe strani sta dobili čas, da se prilagodita na možne bodoče zaostritve – Kitajska bo dodatno preusmerila svojo trgovino, trgovino z ZDA še bolj preusmerila prek tretjih držav, ZDA pa imajo čas, da oblikujejo svoje dobaviteljske verige pri redkih zemljah.

In dobro je, da jo je Trump skupil po nosu in spoznal, da ima opravka z močnejšim nasprotnikom. Končno so ZDA dobile enakovrednega nasprotnika, kar po Mearsheimerju in konceptu ravnotežja moči pomeni večjo globalno politično stabilnost. Dobili smo G2.

Spodaj je prepis kitajskega uradnega sporočila po koncu pogajanj.

___________

China’s Ministry of Commerce unveiled the outcomes achieved by Chinese and US delegations during their recent economic and trade talks in Kuala Lumpur:

The US will cancel the 10% so-called “fentanyl tariffs” and suspend, for an additional year, the 24% reciprocal tariffs levied on Chinese goods, including goods from Hong Kong and Macao.

China will make corresponding adjustments to its countermeasures against the aforementioned US tariffs. Both sides have agreed to continue extending certain tariff exclusion measures.

The US will suspend for one year the implementation of a new rule announced on Sept. 29 that expands its “entity-list” export restrictions to any entity that is at least 50% owned by one or more entities on the list. China will suspend the implementation of relevant export control measures announced on Oct. 9 for one year and will study and refine specific plans.

The US will suspend the implementation of measures under its Section 301 investigation targeting China’s maritime, logistics and shipbuilding industries for one year. In response, China will correspondingly suspend the implementation of its countermeasures against the US for one year once the US suspension takes effect.

In addition, the two sides also reached consensus on issues including anti-drug cooperation on fentanyl, expanding agricultural product trade, and the handling of individual cases involving relevant enterprises.

Both sides further confirmed the outcomes of the Madrid economic and trade talks. The US made positive commitments in areas such as investment, and China will properly resolve issues related to TikTok with the US.

The China-US economic and trade talks in Kuala Lumpur have yielded positive results, demonstrating that by upholding the spirit of equality, respect and mutual benefit, and through dialogue and cooperation, the two sides can find solutions to problems.

China looks forward to working with the US to jointly ensure the implementation of the outcomes, and inject more certainty and stability into bilateral economic and trade cooperation as well as the world’s economy.

Ne vem sicer, v kolikšni meri je ta spodnji načrt resničen, toda običajno se te “pobegle informacije” kasneje izkažejo kot resnične. Pri spodnjem mirovnem načrtu je zanimivo, kako velike koncesije so nenadoma “pripravljene dati” EU države. Večina točk je praktično identičnih z ruskimi in ameriškimi. Kar pomeni, da evropski politiki počasi konvergirajo “realnosti na terenu” in stališčem Rusije.

Problem tega evropskega mirovnega načrta je seveda, da nima nobene teže, ker EU države niso za pogajalsko mizo. Pomeemben je le v tem, da bodo EU države manj nasprotovale, ko bosta Rusija in ZDA podpisale svoj mirovni načrt za Ukrajino. Ukrajine seveda nihče ne bo nič vprašal. Kar je sicer tragedija, vendar smo to vedeli od prvega dne vojne. Med “pravičnim” in “trajnim” mirom je umrlo 2 milijona ljudi.

The European peace plan for Ukraine will consist of 12 points

It will consist of 12 points, structured around two phases – “ceasefire” and “negotiations”:

• The ceasefire should begin 24 hours after the parties accept the plan.
• Freezing the current front line.
• Monitoring starts immediately under US leadership.
• Ukraine and Russia agree on a “non-aggression pact”.
• Zaporizhzhia Nuclear Power Plant is handed over to a “third party” with subsequent return to Ukraine.
• Cancellation of “symbolic sanctions” against Russia.
• Agreement on the final line of confrontation with arrangements for Russia’s administration of the occupied lands.
• Ukraine receives international security guarantees (no details).
• Kyiv and Moscow “enhance mutual understanding and respect for the diversity of languages, cultures, and religions”.
• Start of negotiations on the administration of territories taken by Russia.
• Gradual lifting of sanctions against Russia as the plan is implemented.
• Ukraine and Russia agree on compensations, and the West unfreezes assets.

It’s still an absolute non-starter, but look at how many concessions the EU is willing to make in comparison with their last “piss plan” proposal, obviously made from the “position of strength”.

Vir: Olga Bazova

Bolj preprosto in razumljivo razlago tega, zakaj bodo kredit na osnovi zaseženih ruskih monetarnih rezerv plačali evropski davkoplačevalci in zakaj bodo že pred tem iz Evrope pobegnili tuji depoziti, boste težko našli.

“Seize Russia’s cash or pay up” — the unelected EU Commission has dropped the mask, again. Brussels isn’t debating how to rob Moscow, it’s threatening member states that won’t assist in the theft. This isn’t diplomacy. It’s extortion, unmasked.

Behind closed doors, a silent coup is underway, against the very member states of the EU. What Politico now confirms, in chilling detail, is that the European Commission has weaponized frozen Russian assets not just to bankroll Kiev’s regime, but to blackmail dissenting EU members into submission.

Their logic is imperial: If Belgium, Austria, or Hungary won’t break international law and loot sovereign Russian funds, then fine, you’ll pay out of your own pockets instead. Eurobonds, €140 billion of shared debt, or a dangerous precedent of state piracy. Pick your poison.

This is mafia logic wrapped in the EU flag. And it exposes the reality: many EU leaders never consented to this war, never supported looting sovereign wealth, and were never elected to rubber-stamp their proxy vendetta against Russia. But now they’re told, choose between breaking the law or bankrupting your nation.

Belgium has resisted, so far. Rightly fearing lawsuits, economic blowback, and the reputational collapse that will come with seizing assets held under treaties like the 1989 Russia-Belgium investment pact. But UNELECTED Commission officials, are treating Belgian sovereignty as an obstacle to bulldoze, not a principle to respect. As one source admitted: “You offer people something they don’t want to do, so they accept the lesser option.” That’s not diplomacy, It’s hostage-taking.

And what’s the moral high ground? They’ll tell you Russia “deserves it.” That Putin’s war justifies asset seizure. But even as their legal scholars warn this opens a dangerous precedent, that no state’s reserves will ever be safe again, Brussels steams ahead. This isn’t about legality, morality, or even helping Ukraine. It’s about saving face. Brussels, and neocons in DC promised a Russian defeat. They delivered an industrialized meat grinder in Ukraine and now they need to fund the illusion a little longer.

So they threaten. “If you won’t rob Russia,” they say, “you’ll pay instead.” All while their EU economies crumble — Germany now facing €100 billion in lost GDP if this robbery scheme goes sideways. Meanwhile, France and Italy are too broke to fund it. Historically frugal Germany and the Netherlands, are being strong-armed into sharing the debt.

And yet the Commission pushes forward, not because they believe this will defeat Russia, but because their survival depends on it. To back down is to admit the proxy war has failed.

So what are the options?

Option A: Loot Russia. Commit unprecedented financial aggression against a nuclear-armed sovereign superpower and open every European capital to retaliatory economic warfare and endless lawsuits.

Option B: Issue eurobonds. Mutualize €140 billion in debt to bankroll a collapsing regime in Kiev, triggering political collapse in capitals already on the verge.

Option C: Default on your own promises and watch Ukraine collapse.

And yet in the face of this madness, nations like Hungary, Slovakia, Belgium, are standing up. Refusing to join the looters’ parade. And for that, they are slandered, sidelined, and threatened by unelected suits in Brussels who dare to speak of “democracy” as they mock it with utter contempt for Europeans.

The frozen Russian reserves are not “free money.” They are the sovereign wealth of a nation. To seize them is not policy, it is financial war. And when you break the last restraints of law, precedent, and trust, you are not stealing from Russia. You are blowing up the entire post-WWII financial order.

But perhaps that’s the point. When you’re losing, break the rules. When you’re collapsing, rob the bank.

This isn’t just a fight over money. It’s a fight over the soul of Europe.

And the unelected zealots in Brussels? They’ve already sold theirs.

Whatever the outcome, China wins.

This week’s Xi and Trump meeting isn’t about “talks.”
It’s about reality.

– China now stands as an equal to the United States.
– Years of tariffs and tech sanctions didn’t break China; they built it.

When the U.S. tried to weaponise trade, China created leverage:

• Rare earth dominance
• Tech and semiconductor innovation
• Diversified markets beyond American reach

Even U.S. analysts admit:

China will negotiate, but it won’t be pushed around.

While Trump brags about “pressure,” Xi walks in calm, prepared and confident.

Because this time, the U.S. isn’t calling the shots anymore.

This meeting marks more than diplomacy.
It signals the new balance of power.

…zato zdaj namesto letal nad sosednje države pošilja balone (polnjene s helijem). 

Zato je nujno treba nabaviti za 5 tisoč milijard evrov ameriških protizračnih sistemov (Patriot, THAAD, letal, dronov … in vsega drugega orožja, da bomo z njimi lahko sklatili ruske balone. Cepelini so ultimativna grožnja za Evropo.