Ko se umetna inteligenca osamosvoji in je ne moremo več kontrolirati

Hinton, the godfather of AI, said it best: we built the learning algorithms, but we no longer understand what they’ve built.

That’s the paradox of deep learning. We designed the rules for how these systems learn, yet the internal logic of their neural networks has become too complex for us to fully grasp. Millions or even trillions of parameters interact in ways no human can trace.

We can observe what they do, we can measure accuracy, behavior, and output but not truly explain why they do it. Their reasoning isn’t transparent; it’s emergent.

In a sense, we’ve created alien intelligences born from our math, still tethered to our code yet evolving patterns we can’t decode. The machines are doing something beyond our comprehension and that might be both the most exciting and the most unsettling thing about the age of AI.

Nexperiina lekcija za evropske vazale: Boj se svojega prijatelja

Nevarno je biti nasprotnik Amerike, usodno je biti njen zaveznik (H. Kissinger).

Prav to je zadnji mesec izkusila Nizozemska na primeru Nexperie. Pod ameriškim pritiskom je uvedla prisilno upravo nad kitajskim matičnim podjetjem Nexperia (de facto prevzela kontrolo nad podjetjem). Nakar je Kitajska uvedla povračilni ukrep in prepovedala izvoz komponent iz Nexperiine kitajske hčerinske družbe matičnemu podjetju v Nizozemski (70 % vseh dobav Nexperie). Kitajsko hčerinsko podjetje je začelo samo oskrbovati stranke s svojimi čipi in poslalo ponudbo vsem odjemalcem, da v izogib prekinitvi dobav sklenejo pogodbo s kitajsko hčerinsko družbo in da plačujeo v juanih. Nakar je Donald the TACO Trump prejšnji teden pristal na vse kitajske zahteve, tudi na suspenz “BIS 50%” pravila, ki je bilo osnova za ukrep nizozemske vlade. Bela hiša je v sporočilu javnosti glede dosežkov trgovinskega dogovora med ZDA in Kitajsko zapisala “Kitajska bo sprejela ustrezne ukrepe, da zagotovi ponovno vzpostavitev trgovine iz Nexperiinih obratov na Kitajskem“. Torej Trump se je dogovoril s Kitajsko o odpravi ukrepa in pustil na čistini nizozemsko vlado, ki še vztraja pri ukrepu. Najverjetnejša posledica bo zaprtje nizozemske matične družbe in prenos proizvodnje čipov v Kitajsko. Nizozemska bo izgubila okrog  2 milijardi evrov letnega prometa iz tega naslova. Hkrati pa postala tvegana država za tuji kapital.

Usodno je biti vazalna država Amerike.

I suspect David is right here 👇 And if so it’d be the most ironic possible resolution for the Nexperia debacle.

What the White House factsheet (https://whitehouse.gov/fact-sheets/2025/11/fact-sheet-president-donald-j-trump-strikes-deal-on-economic-and-trade-relations-with-china/ ) says about Nexperia is: “China will take appropriate measures to ensure the resumption of trade from Nexperia’s facilities in China, allowing production of critical legacy chips to flow to the rest of the world.”

Not a word about the Netherlands or Europe, it says trade will resume FROM CHINA.

So it’s entirely possible, even likely, that the deal is that Nexperia China, which effectively split from Nexperia Netherlands after the Dutch seized the company, will become the main contracting party.

Meaning the deal would effectively hand China full operational control of Nexperia’s operations while leaving Europe with a hollowed-out shell company.

Nadaljujte z branjem

Bill Gates je pravkar končal podnebno vojno in ustvaril novo “srednjo pot” v podnebni vojni

Darko Mulej

To ni preobrat. To je učbeniška poteza “Teza, Antiteza, Sinteza”, ki je pravkar spremenila celotno razpravo.

Bill Gates, veliki svečenik globalističnega, tehnokratskega konsenza, je pravkar zlomil svojo lastno cerkev. Njegov novi memorandum, s šokantnimi izjavami, da podnebne spremembe “ne bodo končale civilizacije” in da bi “dopustil, da se temperatura dvigne za 0,1 stopinje, da bi se znebil malarije,” ni preprosta menjava stališč. Je nekaj veliko močnejšega. Pravkar je končal podnebno vojno, kot jo poznamo, z ustvarjanjem nove, pragmatične in neverjetno močne srednje poti.

Nadaljujte z branjem

Ameriški strateški poraz proti Kitajski (2): Kitajska ni več glavni sovražnik, ampak partner

Od neposrednega provociranja Kitajske glede zavzetja Tajvana je ameriška administracija kvazi prešla na partnerski odnos s Kitajsko tudi na vojaški ravni. Seveda gre zgolj za spremembo retorike, saj ZDA Kitajsko še vedno vidijo kot edinega tekmeca, ki lahko Ameriko zamenja glede globalne dominacije in v tem okviru strateškega sovražnika v Aziji glede statusa Tajvana (ki je ameriška tovarna čipov) in Južnokitajskega morja kot glavne plovne poti med Azijo in Evropo. Toda ko so v Trumpovi administraciji ugotovili, da Kitajske ne morejo trgovinsko premagati (da jih Kitajska strateško drži za vitalni organ pri redkih zemljah) in ko so ugotovili, da bi Kitajska zmagala v vojni okrog Tajvana (ker so ameriške letalonosilke neuporabne v času v sodobnih vojaških tehnologij), je pač pragmatično spremenila retoriko. Volk dlako menja, nravi pa nikoli.

It is absolutely incredible to see this dramatic pivot from Trump and his closest staff members on China!

They have made a complete 180 degree pivot from their hawkish China tweets and threats and have realized the US has no other option BUT to work with China.

For years we’ve heard this endless propaganda that “China is the biggest threat to the US” but almost overnight, media outlets like Bloomberg, the Atlantic, Financial Times are all publishing positive stories on China.

Trump and his cabinet are now saying it is a G2 world! This means end of unipolarity and welcome to a world where the US and China are equals, the two biggest superpowers in the world.

This is fantastic! For years I’ve promoted a closer US China relationship and fought against the aggressive anti-China hawks like @TomCottonAR and @Jkylebass and countless others who promote war and have such a shallow analysis and understanding of China.

The only future for our world is one where the US and China work together for the future of mankind. I’m so happy to see this pivot and Trump and his team make this turnaround! Huge win for the world.

Ameriški strateški poraz proti Kitajski (1): Carinski povratek na izhodiščno točko

Kitajci očitno niso blefirali, ko so več kot pol leta govorili, da je njihov pogoj, da se sploh začnejo pogovarjati z Američani glede trgovinskh ovir, ta, da Trumpova administracija vrne trgovinske ovire na raven, preden jih je začela dvigovati. In Trump (the TACO) je to očitno naredil, da bi kitajska omilila svoja izvozna dovoljenja za redke zemlje. Torej Trump je vso to dramo uporabil nato, da bi se vrnil v stanje, kjer je bil, preden je začel dramatizirati.

Vendar je to površen sklep na osnovi zgolj navdezne povrnitve prvotnega stanja. Vmes sta se zgodili dve ključni stvari. Prvič, Kitajska je uvedla instrument izvoznih dovoljenj za redke zemlje, s čimer dejansko kontrolira, kako se te redke zemlje uporabljajo in kdo jih uporablja (ne smejo biti uporabljene za uporabo v vojaški industriji). In drugič, Kitajska je v času tega dramskega vložka Trumpa demonstrirala svojo moč. Pokazala je, da je ona tista, ki diktira pogoje globalne trgovine in da mora biti Amerika pridna, če ne želi, da ji KItajska ugasne avtomobilsko, elektro in vojaško industrijo. To je izjemen strateški premik, ki ima izjemne implikacije na dejansko razporeditev globalne moči oziroma na percepcijo razporeditve te moči, kot jo dojemajo ostale države.

Vojna v Ukrajini in ameriška nesposobnost sankcioniranja Rusije in vojaškega poraza Rusije na bojišču in trgovinska vojna Amerike s Kitajsko in ameriška nesposobnost poraza Kitajske na polju trgovine sta pokazali, da je Amerika postala brezzobi tiger, Rusija in KItajska pa potentna zmaja. Za kom bi se vi usmerili, če bi bili voditelj države? Za premaganim ostarelim alfa samcem ali za zmagovitim potentnim alfa samcem? V živalskem svetu je odgovor jasen. Po prvem porazu levinje oprostijo ostarelemu alfa samcu in preženejo vsiljivca, po drugem porazu same naženejo ostarelega alfa samca in se priklonijo potentnemu mlademu zmagovalcu.

I was actually wrong in my post below on the new tariffs on China after the Trump-Xi deal, because it looks like Trump lied with his “47% overall tariffs” figure.

The White House factsheet that was just released confirms that the “reciprocal tariff” (i.e. meaning the “Liberation Day” tariff) applied to China is now just 10%, the lowest applicable rate that I think only Singapore and the UK benefited from to date.

And when you pair this with the reduction of 10% of the so-called “fentanyl tariff”, it effectively means that China’s overall tariff rate is back to EXACTLY where things stood before Liberation Day (which I had calculated at 40.7%, see post below), which is pretty incredible when you think about it.

So Trump went through all that drama just to end up right where he was in late March.

 

Paradoks tehnološkega zaostanka ZDA

Paradoksalni časi. Nekdanji izvršni direktor Googla Eric Schmidt je nekoč napovedal, da bodo ZDA vedno vodilne na področju umetne inteligence in tehnologije. Njegov najnovejši članek v Atlanticu z naslovomKitajska gradi prihodnost” pa govori o tem, kako je Kitajska tehnološko prehitela ZDA in kako bi ZDA lahko kopirale kitajski pristop k tehnološkemu razvoju.  Njegov “recept” je: kopirati kitajski demokratični open source dostop do tehnologij, javno financirati univerze in raziskave, odpreti ZDA za tuje talente in za kitajske investicije, da bi lahko od njih kopirali tehnologije.

Paradoks seveda ni samo v tem, da je komunistična nedemokratična država tehnološko prehitela kapitalistično demokratično državo, pač pa v tem, da je komunistična nedemokratična država svojo tehnološko prednost izgradila na open source pristopu – na odprtju tehnološke kode za vse, medtem ko so se ameriška (kapitalistična) podjetja nedemokrastično zaprla in ljubosumno čuvajo vsak svojo kodo. Posledica te ljubosumne zaprtosti je, da se znanje ne more hitro širiti in da drugi ne morejo hitro napredovati. Posledično vsi skupaj zaostajajo. Mar ni to največji paradoks tehnološkega zaostanka ZDA? In da nato ameriški tehnološki guruji upajo na to, da bodo kitajska podjetja investirala v Ameriki, da bi lahko prišli do njene tehnologije.

In 1896, Li Hongzhang, a diplomat from imperial China, arrived in the United States for the first time. China, then under Qing dynasty rule, had yet to fully undergo the Industrial Revolution. The year before, the Chinese had suffered a humiliating defeat in the First Sino-Japanese War, and the country painfully awoke to its own backwardness. Li was stunned by New York City’s tall buildings, rising 20 stories or more, and remarked to American reporters that he had “never seen anything like them before.” He told them: “You are the most inventive people in the world.”

Nearly a century later, in 1988, Wang Huning—then a Fudan University professor and now the fourth-most-powerful man on China’s politburo—visited the United States and experienced a similar “future shock.” After the chaos of the Cultural Revolution, Communist China’s GDP was a mere 6 percent of America’s. During his six months in the United States, Wang marveled at the Gateway Arch in St. Louis, credit cards, computers, the Discovery space shuttle, and research universities such as MIT. “If the Americans are to be overtaken,” he later wrote, “one thing must be done: surpass them in science and technology.”

These days, it’s the foreigners visiting China who often experience future shock, astonished by the towering skyscrapers, high-speed rail, megabridges, and ubiquitous electric cars, super-apps, and trifold smartphones. China has become an innovation powerhouse. The country now accounts for 70 percent of the world’s granted AI patents, 75 percent of global patent applications in clean-energy technology, 41 percent of granted patents in the life sciences and biotechnology, and more patent applications in fusion technology than any other country. Eight of the world’s top 10 institutions by research output are in China, according to the Nature Index. China is debuting not just pilotless flying taxis but also legions of robots, the Tiangong space station, the world’s largest hydropower project, a leading hypersonic-weapons arsenal, and more. Standing on its streets, as we did on a visit this past July, one can feel the country’s intense desire to leapfrog into the future.

Nadaljujte z branjem

Z odprtimi rokami

Z ozirom na pretekle tragične dogodke in v nadaljevanju dramatično nadaljevanje je morda smiselno narediti korak nazaj k treznemu razmisleku. Enega sem ta teden že objavil (o nujnosti ekonomske in socialne integracije romskih skupnosti). O slednji govori ta film, ki sicer na humoren način prikaže vesolja, ki nas kulturno ločijo med seboj. Ob pametni integracijski politiki in veliki dozi strpnosti se da živeti skupaj. Potrebno je oboje. Hkrati.

Film je sicer dostopen na naših programskih shemah (NEO in EON).