This talk about Europe’s ability to wield its holdings of US Treasuries as a political tool is as divorced from reality as the talk about China’s ability to wield its holdings of US Treasuries as a political tool. via @ft:

Treasuries could be Europe’s best defence for Greenland The region’s vast holdings of US government debt give it leverage with the Trump administration https://www.ft.com/content/7d64364f-467d-43a1-aece-c0e7b96a3315

For all the huffing and puffing, Chinese holdings of US assets actually increased. This shouldn’t have been a surprise. If you run massive trade surpluses, you have no choice but to acquire foreign assets, and if you won’t acquire the alternatives, you must buy US assets.

These analysts seem to forget that you cannot change your capital account without also changing your trade account, and that you cannot change your external imbalances without also changing your internal imbalances.

If Europe sells its holdings of US Treasuries, it must either replace them with other US assets, in which case nothing substantial will have changed, or it must replace them with assets of other countries, which mostly means risky developing-country assets (neither Japan nor China will accept the currency and trade-account impacts of massive net capital inflows), or it must tolerate a large and rising trade deficit, with all the implications these entail for domestic growth and domestic manufacturing. These are the only practical options.

Nadaljujte z branjem→

On 22 January 2026, I was on “Breaking Points” with Krystal Ball and Saagar Enjeti talking about what happened at Davos over the past three days. We started by discussing Canadian PM Mark Carney’s speech proclaiming a “rupture” in relations between the US and its NATO allies. We then talked about Trump’s speech at Davos and more generally his radical foreign policy, to include his Board of Peace, which was originally designed to bring peace to Gaza, but has now morphed into a replacement for the UN. 

Here’s what actually happened at Davos while the media covered speeches:

January 17: Trump announces 25% tariffs on Europe.

January 21: Trump meets NATO Secretary General. “Framework” on Greenland announced.

Same day: Tariffs suspended.

48 hours.

The mechanism was demonstrated in real time.

Tariffs are not trade policy.

They are security instruments.

And Europe just learned they have no countermeasures.

Nadaljujte z branjem→

Na radiju je ta pesem dobro zvenela. Potem pa sem pogledal video… Huh, koliko gravža na enem kupu. 

Shanaka Perera v zelo zanimivem članku »Globalism Just Died in Its Own Cathedral« analizira prelomni trenutek na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu pred dvema dnevoma, ki ga razume kot simbolni in dejanski konec povojnega neoliberalnega globalnega reda. Avtor trdi, da so finančni trgi in politične elite še vedno ujeti v analitične okvire, ki ne ustrezajo več realnosti, kar ustvarja sistemsko napačno vrednotenje tveganj.

Perera izhaja iz teze, da je na Davosu propadla temeljna predpostavka sodobnega globalizma: da so carine predvsem instrument trgovinske politike. Po njegovem mnenju so carine v novi ameriški strategiji postale varnostno-politično orožje, kar pomeni, da trgi, ki jih obravnavajo zgolj kot ekonomsko distorzijo, ne razumejo njihove prave funkcije in bodo to zmoto plačali z izgubami.

Osrednji dogodek članka je nastop ameriškega ministra za trgovino Howarda Lutnicka, ki je pred zbranimi globalnimi elitami izjavil, da je »globalizem pustil na cedilu Zahod«. Perera poudari, da to ni bila diplomatska provokacija ali retorični eksces, temveč javna razglasitev strateškega preloma. Reakcije – od odhoda Christine Lagarde z večerje do odprtega nasprotovanja Ala Gora – kažejo, da je šlo za institucionalni razkol, ne za predstavo.

V nadaljevanju avtor razgradi t. i. mehanizem zamenjave carin za varnostne koncesije (Tariff-Security Swap), ki ga ekonomski modeli ne zaznajo. Klasični pristopi, ki izhajajo iz optimizacije blaginje potrošnikov in trgovinskih tokov, so po Pereri metodološko zastareli, saj ne vključujejo varnostnih ciljev kot dela funkcije koristi države.

Nadaljujte z branjem→

Generalni sekretar Nata Mark Rutte je včeraj prodal Grenlandijo svojemu šefu v Washingtonu.

No hard feelings. Šef ima vedno prav in si vzame, kar se mu zahoče. Kot je rekel Tukidid (antični atenski general in zgodovinar, avtor znamenite Zgodovine peloponeške vojne): 

»Močni storijo, kar lahko, šibki pa trpijo, kar morajo.«

Vzeto iz njegove Zgodovine peloponeške vojne (Knjiga V, Poglavje 89):

“Mi s tem ne delamo ničesar novega, temveč sledimo obstoječemu zakonu: da to, kar je postavljeno, prevzamejo ljudje; da je šibkejši vedno in povsod podvržen močnejšemu. In verjamemo, da bi tudi vi, če bi imeli našo moč, ravnali enako, in ne bi mislili, da nas boste zdaj prepričali s prošnjami, ker niste kos nam.”

Mark Carney, predsednik vlade Kanade, je končno na glas povedal, kar je bilo splošno jasno: da je bil na (ameriških) pravilih temelječ mednarodni red fikcija, farsa in hipokrizija. Da je bil selektivno uporabljan, po subjektivni presoji Washingtona, da ni veljal za zahodne države in da so zahodne države voljno in zavestno sodelovale v desetletjih prevare, da obstajajo objektivna mednarodna pravila, veljavna za vse. Na “pravilih temelječ mednarodni red” je bil zgolj v celofan zavita oblika prisile ZDA nad nezahodnim delom sveta.

No, do tega priznanja je lahko prišlo šele, ko je Washington svojo moč uporabil tudi na zahodnih državah, ki so bile doslej izvzete iz te ameriške v celofan zavite uporabe (pri)sile.  In te države nenadoma presenečeno in užaljeno na glas priznavajo, kar je bilo preostalemu delu sveta absolutno jasno že ves čas.

Canadian Prime Minister Mark Carney told the World Economic Forum at Davos that the U.S.-led “rules-based international order” is finished and “will not return.”

“For decades, countries like Canada benefited from what was called the rules-based international order,” Carney said. “We joined its institutions. We praised its principles. We benefited from its predictability.” But, he added, “we knew the story… was partially false.”

“The strongest would exempt themselves when convenient,” Carney said, arguing that “trade rules were enforced asymmetrically,” and “international law applied with varying rigor depending on the identity of the accused or its victim.”

“We participated in the rituals. And we largely avoided calling out the gaps between rhetoric and reality.”

That “pleasant fiction,” he states, no longer works. The new world is one where economic integration and financial infrastructure are openly used by hegemons—hinting at the United States—as “weapons” for “economic coercion.”

Nadaljujte z branjem→

Zdaj pa recite, da imate dober kontra argument proti temu izvajanju Luttnicka. Zakaj se je Evropa zakadila proti cilju neto ničelnih izpustov, če pa ne proizvaja niti sončnih panelov, niti vetrnic, niti inverterjev, niti baterij…?! Zakaj se je Evropa zakadila proti cilju neto ničelnih izpustov, če pa s tem neposredno spodbuja kitajsko gospodarstvo in če s tem postaja absolutno odvisna od Kitajske?!

In še dodatno: zakaj Evropa to počne, če pa z zniževanjem lastnih ogljičnih izpustov neposredno vpliva na povečanje globalnih izpustov CO2?!

Kje je tukaj logika, kje je tukaj zdrava pamet, kje so tukaj strateški interesi Evrope?

Krave se nam posmehujejo, tile kekci na okrogli mizi pa samo čukasto gledajo.

Igor Emri

Slovenija je v treh desetletjih samostojnosti zamenjala številne vlade, politične obraze in programe. A kljub temu ostajajo temeljna vprašanja presenetljivo podobna: kako zagotoviti rast življenjskega standarda, kako ohraniti naravo in okolje ter kako ustvariti družbo enakih možnosti.

Morda težava ni v tem, kdo vlada, temveč v tem, kako je politika sploh organizirana.

Demokracija brez vsebine?

Demokracija temelji na volji ljudi. To je njena največja vrednota in hkrati njena največja ranljivost. Volimo redno, a pogosto med možnostmi, ki niso rezultat dolgoročnega razmisleka, temveč trenutnih razmerij moči, retorike ali ideoloških delitev, ki so v veliki meri zgodovinske.

Politika se je v tem procesu pogosto spremenila v poklic. Izkušnje in znanje so pomembni, vendar pogosto manj kot pripadnost, lojalnost ali komunikacijska spretnost. Posledica so kratkoročne odločitve, utrujenost volivcev in občutek, da se družba vrti v krogu.

Ali je mogoče demokracijo nadgraditi, ne da bi jo omejili?

Nadaljujte z branjem→