Iskreno – moraš biti precej usekan, da pomisliš, da bi prehitre dirkače s športnimi avti na cestah lovil z električnim avtom (kjer pritisneš na gas in se ti baterija sprazni kot dyson sesalec pri turbo sesanju) z dosegom 200 km (Tesla Y ima pri pri stalni hitrosti 200 km/h doseg 170–220 km) …

… ali da boš nasprotnika granatiral ali raketiral na “okolju prijazen način” iz električega tanka ali električnega letala.

Trump, karkoli si o njemu mislimo, je na to temo razvil dobro parodijo:

»They want our army tanks to be all electric so that when we go into enemy territory blasting the hell out of everybody we do it… environmentally friendly.«
»The battery is so big you’d have to have a truck behind it…«

John Mearsheimer:

On 25 February 2026, I appeared on Glenn Diesen’s podcast to talk about whether the US is likely to attack Iran, especially in light of his State of the Union address the previous evening (February 24). I made the argument that one could read Trump’s address to signal that he is moving away from attacking Iran. Of course, one cannot be confident that is the case, but his rhetoric certainly pushes in that direction.

Trump emphasized in his talk that Iran cannot have nuclear weapons, but that he has yet to hear these “secret words” from Iran: “we will never have a nuclear weapon.”

The Iranian Foreign Minister, however, said just before Trump’s address that “Our fundamental convictions are crystal clear: Iran will under no circumstances ever develop nuclear weapons.” That statement should satisfy Trump’s demand.

It is important to note that Trump did not demand that Iran give up its: 1) nuclear enrichment capability; 2) ballistic missiles; 3) support for Hamas. Hezbollah, and the Houthis. Those non-demands certainly facilitate a deal.

And then there is the broader context. First, every country in the world except for Israel is pushing Trump not to attack Iran, including America’s Gulf allies who usually have adversarial relations with Iran. Second General Caine, the Chairman of the Joint Chiefs of Staff, has effectively told Trump that there is no good military option and if he attacks he runs the risk of getting into a protracted war the US cannot win. Third, his political advisors are telling him not go to war. Trump is already in deep trouble in the polls and there is a real danger that the Democrats will take both houses of Congress in the November elections. A failed war in Iran will just make a dangerous situation worse.

There are only two major actors pushing for war against Iran: Israel and its extraordinarily powerful lobby in the US. They may succeed in pushing Trump to start a war, in which case this will be another war for Israel.

Dodatno k temu, kar pravi Mearsheimer: Trumpova strategija je bila kot vedno – pritisniti na nasprotnika z vsemi močmi, dokler ta ne poklekne in pristane na pogoje izsiljevanja. No, Iranci niso pokleknili in zdaj Trump čaka na face-saving rešitev, ki jo je nakazal prejšnji teden in dodatno potrdil v svojem state-of-the-union govoru – torej, da Iranci sveto obljubijo, da ne bodo razvili jedrskega orožja in da bo Trump lahko rekel: super, vidite, kakšen dober deal sem dosegel. In poslal vojsko nazaj domov.

Problem je seveda, da Trump boljše rešitve nima. V regiji nima dovolj vojaških kapacitet za resno in dolgotrajno bojevanje z Iranom (ob napadu na Irak leta 2003 so Američani v regijo poslali 6 letalonosilk, zdaj pa le 2; in ameriški generali in izraelski obveščevalci ocenjujejo, da je kapacitet dovolj za največ en teden zmernih letalskih napadov), kaj šele vojaškega korpusa, ki bi ga lahko poslal neposredno na teren v Iran, da zavzame Teheran in “obglavi” režim.  Iran ni Irak in zdajšnje priprave Američanov na napad in zajetje Irana preprosto niso na potrebni ravni za dosego cilja.

No, tudi te vojaške kapacitete, ki jih je Trump poslal v regijo, bodo težko pomagale, saj imajo same s seboj preveč problemov. Ena izmed obeh letalonosilk (G: Ford) se duši v lastnih fekalijah in se je morala zateči v ameriško bazo na Kreto na popravilo “kanalizacije”. Notranji viri poročajo, da se je problem s fekalijami zaostril zaradi upora osebja na letalonosilki, ki so na poziciji že 8 mesecev (namesto običjanih 6) in ki ne želijo vojskovanja, pač pa iti domov, zato so “pomagali” pri zamaševanju wc-jev z raznimi oblačili. Ob takšni morali vojske je seveda težko začeti resno bitko, tudi če bi generali ocenili, da lahko prinese jasno zmago.

Ameriški generali svarijo pred velikimi žrtvami na ameriški strani v primeru napada na Iran

Izraelski “obveščevalci” pa svarijo, da imajo ameriške sile v regiji dovolj kapacitet le za 4 do 5 dni intenzivnega zračnega napada na Iran.

Poglejte to norost spodaj.

Jebemumast, pred Mojzesom in po Mojzesu ni bilo nikogar pomembnega več. In Juda Iškarijot je bil v funkciji tega.

Dodatno k mojemu komentarju v petek (Vrhovno sodišče proti Trumpovim carinam: Je Trump kljub vsemu zmagal?), kjer sem povedal, da odločitev ameriškega vrhovnega sodišča ne ruši Trumpove zmage v carinski in trgovinski vojni (če v analizi uporabljamo trezne možgane namesto čustev in projekcij želja), je spodaj kratek izvleček iz današnjega komentarja – inteligentnega – Wolfganga Münchaua. Tudi on pravi, da je in da bo Trump v tej carinski vojni zmagal in da nasprotniki dajejo prevelik poudarek legalnosti njegovih dejanj.

Namesto tega pa bi se morali – to je moj dodatek – fokusirati na to, kako Trumpa efektivno zaustaviti v njegovi norosti, Kitajska mu je to jasno pokazala in je stisnil rep med noge. Za razliko od Kitajske pa je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen že preemptively stisnila rep med noge in popustila ter pristala na vse Triumpove zahteve. In najhuje je, da bi to naredila ponovno, tudi če vrhovno sodišče Trumpu ne bi prepovedalo uporabe tega konkretnega mehanizma za izsiljevanje.

Zakaj? Ker EU ni suverena združba držav in ker ni pripravljena na žrtev, če bi Trump zaostril delovanje. “Snagatorji” ne spoštujejo podložnega uklanjanja njihovemu izsiljevanju. Nasprotno, to jih še podžge, da se še bolj izživljajo nad nemočnimi. Snagatorji razumejo samo silo (kot pravijo Srbi: budala razume samo šamar) in umaknejo se samo pred enakovrednim nasprotnikom. Trump, kot je javno povedal, med nasprotniki spoštuje samo Putina in Xija. Ker sta inteligentna, konkretna in odločna (po njegovih besedah) in ker ve, da imata sredstva, da udarita nazaj enako močno ali še bolj.

In enako se zdaj dogaja z Iranom. Trumpov odposlanec Witkoff je čez vikend izrazil presenečenje, da se Iran ni uklonil navkljub ameriškemu kopičenju vojaške sile okrog Irana. Jasno, (1) Iran več izgubi, če se ukloni Trumpovemu pritisku, kot bi izgubil v primeru vojne in (2) ima sredstva, da udari nazaj še močneje (Izrael in ameriške baze v regiji zravna z zemljo in potopi ameriški letalonosilki). Zato je Trump cviknil in čaka na odrešilni “diplomatski dogovor”, da reši svoj obraz.

Kdaj se bo EU končno postavila na lastne noge in začela delovati kot globalna sila?

(no, zgolj retorično vprašanje, saj vsi vemo, da se ne bo nikoli)

Nadaljujte z branjem→

1. Uvod: Zakaj primerjati Sanda in mainstream sionističnega zgodovinopisja

Razprava med Shlomom Sandom (avtorjem knjige The Invention of the Jewish People) in t. i. mainstream sionističnim zgodovinopisjem ni zgolj akademska, pač pa se nanaša na temeljni spor o tem, kako se zgodovina uporablja kot institucija, ki proizvaja legitimnost, politično kohezijo in pravice. Tako kot pri nacionalnih ekonomskih politikah tudi tukaj ne gre za vprašanje ene same “resnice”, temveč za konkurenco interpretacij, ki imajo zelo konkretne politične in institucionalne posledice.

Sandov poseg je zanimiv predvsem zato, ker ne napada posameznih zgodovinskih dejstev, temveč logiko konstrukcije zgodovinskega narativa, ki podpira sodobni nacionalni projekt. Mainstream sionistično zgodovinopisje pa deluje kot stabilizacijski mehanizem države, podobno kot makroekonomski narativi stabilizirajo ekonomsko politiko.

Nadaljujte z branjem→

Knjiga The Invention of the Jewish People izraelskega zgodovinarja in profesorja Shloma Sanda predstavlja temeljito zgodovinsko in historiografsko analizo nastanka moderne ideje »judovskega ljudstva« kot enotnega, etnično neprekinjenega naroda. Sandova osrednja teza ni, da Judje kot verska ali kulturna skupnost ne obstajajo, temveč da je sodobno razumevanje Judov kot homogenega naroda z nepretrgano etnično linijo od antičnega Izraela do današnjih dni produkt moderne nacionalistične historiografije, predvsem 19. in 20. stoletja, in ne rezultat preverljivih zgodovinskih procesov.

Sand knjigo umešča v širši kontekst evropskega nacionalizma, v katerem so se v 19. stoletju začele oblikovati moderne nacionalne identitete. Po njegovem mnenju je tudi judovska nacionalna identiteta nastala po analogiji z evropskimi nacionalnimi projekti, ki so temeljili na ideji skupnega izvora, skupne krvi, jezika in ozemlja. V tem procesu naj bi zgodovinopisje igralo ključno vlogo: ne kot nevtralni opis preteklosti, temveč kot orodje politične mobilizacije.

Nadaljujte z branjem→