Drago Babič

V javni obravnavi je zadnja verzija posodobitve Nacionalnega energetsko podnebnega načrta, ki bo usmerjal naše aktivnosti na področju energetike do leta 2030 s pogledom do leta 2040. V energetiki se načrtuje najmanj za 10 let vnaprej, zato je obdobje do leta 2030 prekratko, da bi zajelo vse nujne aktivnosti za doseganje podnebne nevtralnosti v energetiki do leta 2050.  Potreben bo bolj ambiciozen pogled v prihodnost, najmanj v leto 2033, ko naj bi TEŠ prenehala s proizvodnjo elektrike iz premoga, in nato še v leto 2042, ko naj bi prenehala proizvodnja v Nuklearni elektrarni Krško. Ob tem moramo računati, da se bo poraba električne energije v tem obdobju podvojila, predvsem zaradi nadomeščanja fosilnih goriv z električno energijo.

Ta dolgoročni pogled je v gradivu premalo izražen, preveč poudarka je na podrobnem navajanju kratkoročnih aktivnosti do leta 2030. Gradivo je preobsežno za namen krovnega dokumenta, zaradi obsežnega navajanja podrobnosti se izgubljajo glavne usmeritve, ki so ponekod vprašljive. Zdi se, da so avtorji zaradi ukvarjanja s posameznimi drevesi izgubili (pogled na) gozd. Osnovno gradivo bi moralo biti krajše in naj bi vsebovalo glavne usmeritve, podrobnosti pa bi se morale obdelati v Strokovnih prilogah.

Glavna pomanjkljivost gradiva je ideološki pristop namesto znanstvenega. Vnaprej se arbitrarno določijo cilji razogljičenja energetike, vključno z doseganjem deleža OVE v skupni koriščeni energiji, in cilji zmanjševanja porabe različnih vrst energije, ki ne izvirajo iz znanstveno ugotovljenih izhodišč in ukrepov. Zato lahko upravičeno pričakujemo, da ti cilji ne bodo doseženi ali pa bodo povzročili predrago oskrbo z energijo, z energetsko revščino prebivalstva in deindustrializacijo gospodarstva. To bo povzročilo splošno gospodarsko nazadovanje, kot se sedaj dogaja  v Nemčiji.

Nadaljujte z branjem→

Hiter komentar na odločitev Evropske komisije o uvedbi višjih (in diferenciranih) carin na uvoz kitajskih e-avtomobilov:

Najprej je treba pričakovati, da se bo Kitajska pričakovano (zaradi ohranjanja kredibilnosti) odzvala s povišanjem carin na evropske avte in druge proizvode (grozila je z uvedbo carin na evropska letala, francoski konjak in živilske izdelke). (običajno se, zaradi pokritja v WTO pravilih, povračilne carine uvedejo na enak obseg trgovine, kot je bil prizadet z enostransko uvedbo zaščitnih ukrepov nasprotne strani).

V posledici bo prišlo do relokacije evropske proizvodnje tradicionalnih avtov za kitajski trg v Kitajsko in (zgolj) delne relokacije kitajskih e-avtov za EU trg v EU.

Vendar to zaradi nižjih stroškov proizvodnje v Kitajski pomeni nižje cene za kitajske potrošnike in višje cene za evropske kot bi bilo brez teh carin.

Prizadeti bodo predvsem nemški proizvajalci avtomobilov (in zaposlenost v nemški avtomobilski industriji), francoski pa bolj malo, ker niso veliki izvozniki v Kitajsko. Zato je še včeraj Politico pisal o trenjih med Berlinom in Parizom, kjer so v prvem navijali za izenačitev 15 % kitajskih carin (dvig EU carin iz 10 % na 15 %), v Parizu pa za drastične več kot 30 % carine.

Hkrati je treba gledati še tri učinke. Prvi je, kakšen bo neto učinek relokacije evropske in kitajske proizvodnje avtov zaradi carin. Ta je odvisen predvsem od uravnoteženosti obsega uvoženih avtomobilov in od delovne intenzivnosti avtomobilske proizvodnje. Denimo, če bi bila brez carin uvoz in izvoz avtov med EU in Kitajsko izenačena in če bi bila delovna intenzivnost proizvodnje enaka, bi bili neto učinki na zaposlenost in davke majhni. Ob izravnani trgovini in če bi kitajska podjetja v Evropo prinesla popolno robotizacijo proizvodnje avtov (kot jo imajo v Kitajski), pa bi v EU bili negativni učinki na zaposlenost in proračun precej večji, saj bi izgubili več delovnih mest, s tem pa tudi davčnih prilivov in hkrati morali plačevati nadomestila za brezposlenost.

Drugi učinek je, ali bodo zaradi carin evropski proizvajalci e-avtov bolj konkurenčni? Ne, ker so tehnološko zaostali in ker stroškovno drastično zaostajajo.

Tretji učinek pa je, da carine na kitajske e-avte pomenijo višje cene in počasnejši prehod na e-avte v EU. Iz vidika boja proti podnebnim spremembam to vsekakor ni ohrabrujoče. Pred časom je Dani Rodrik iz Harvarda v Project Syndicate svaril pred tem učinkom. Ampak geopolitika ima seveda absolutno prednost pred drugimi cilji.

Odličen, zelo poveden skeč

… bi za 73 % bolj znižala izpuste CO2 in izdatki bi bili za polovico nižji. Tako izhaja iz pravkar objavljene študije, ki jo je objavil Jan Emblemsvåg v International Journal of Sustainable Energy. Te ugotovitve potrjujejo ugotovitve analize za Slovenijo, ki sva jo naredila s kolego Babičem (polna verzija v fazi objave). Zgolj s sončnimi in vetrnimi elektrarnami ni mogoče bistevno znižati CO2 izpustov (ker potrebujejo nadomestne kapacitete v obliki fleksibilnih elektrarn na plin ali premog), medtem ko je s kombinacijo hidro in jedrske energije ter nekaj sončnih / ali vetrnih elektrarn (max do 15 %) mogoče doseči razogljičenje proizvodnje električne energije, hkrati pa so potrebne investicije za polovico nižje kot v primeru čistega OVE koncepta.

Kako dolgo bodo politiki in politični funkcionarji še ignorirali stroko in znanost?

Germany has one of the most ambitious energy transition policies dubbed ‘Die Energiewende’ to replace nuclear- and fossil power with renewables such as wind-, solar- and biopower. The climate gas emissions are reduced by 25% in the study period of 2002 through 2022. By triangulating available information sources, the total nominal expenditures are estimated at EUR 387 bn, and the associated subsidies are some EUR 310 bn giving a total nominal expenditures of EUR 696 bn. Alternatively, Germany could have kept the existing nuclear power in 2002 and possibly invest in new nuclear capacity.

…

Thus, this paper poses the simple question – what if Germany had spent their money on nuclear power and not followed their policy from 2002 through 2022 (20 years); would Germany have achieved more emission reductions and lower expenses? To answer this research question requires first an assessment of the results of the German policy covering the period of 2002 through 2022 to establish a baseline. Then, two choices occur that could have been dealt with independently given Germany’s long nuclear history and competence – (1) to keep existing NPPs running, and/or (2) to invest in new NPPs. As noted, Germany has opted out of both these choices and invested in VREs, which makes the case particularly interesting.

…

The analysis of these two alternatives shows that Germany could have reached its climate gas emission target by achieving a 73% cut in emissions on top of the achievements in 2022 and simultaneously cut the spending in half compared to Energiewende. Thus, Germany should have adopted an energy policy based on keeping and expanding nuclear power.

Nadaljujte z branjem→

Ključni deli prezentacije (dolgem prepričevanju, kako je rast škodljiva in nepravična), iz katerih izhaja, kako si fundamentalistični levičarji predstavljajo “odrast”. Poglejte in se vprašajte, kako realističen je ta koncept. Pomislite na to, kdo bo ustvaril vse te dobrine, ki bi jih zastonj prejemali. In pomislite, kaj bo z nerazvitimi državami, če več ne bodo smele rasti? Bodo za večno obsojene na revščino in bedo?

Odrast je koncept za zahodnjaške fundamentalistične filozofe, ki imajo polne riti in zmedene glave. Odrast v svoji osnovni premisi “dovolj za vse” spominja na socialistično krilatico “vsakomur po svojih potrebah”. Odrast je dejansko socializem, vendar z malo materialne proizvodnje. Oziroma odrast je socializem zmešan s predindustrijsko ravnijo proizvodnje. Na ta način tudi postane bolj razumljivo, zakaj je ta koncept tako pri srcu radikalnim levičarskim gibanjem na Zahodu. Ki in ker še niso odrasla.

Nadaljujte z branjem→

In potem seveda dobiš tole: infrastrukturno razsulo v javnem prevozu v ZDA in visoko tehnološko razvit javni promet v Kitajski (da ne govorimo o tehnološki dominanci Kitajske na drugih področjih). Ampak ameriška politična elita pač ljubi hegemonijo in orožarsko industrijo (napaja se na borznih indeksih in donacijah teh podjetij).

Nikakor ne.

Leva (politična in intelektualna) scena je po včerajšnji zmagi desnice na evropskih volitvah neupravičeno poklapana. Interpretacija včerajšnjega volilnega dne je dokaj jasna:

1. volilci so se odločili zelo liberalno na vseh treh posvetovalnih referendumih,
2. hkrati pa so volilci izrazili zelo jasno nezaupnico sedanji vladajoči koaliciji pod vodstvom Goloba.

Torej: naši volilci so pretežno še vedno zelo liberalni, le nad sedanjo vlado so zelo razočarani.

Problem pa je, da ta vlada nima potenciala za izboljšanje, zato se celotni levosredinski politični sferi slabo piše na naslednjih parlamentarnih volitvah. Če seveda ne najde novega čudežnega dečka.

Politiki in mediji nas vsakih pet let prepričujejo, da so nacionalne volitve v evropski parlament “praznik evropske demokracije”. Žalostno, vendar objektivno dejstvo je, da nacionalne volitve v evropski parlament nimajo kakšne bližnje zveze z demokracijo v EU. Razen tega, do so bile volitve, in to svobodne volitve.

Prvič, evropski parlament (EP) je dobesedno četrtorazredna evropska institucija. Pa ne zato, ker bi kdo želel biti žaljiv, pač pa, ker so “founding fathers” EU pred desetletji EP postavili na četrto mesto med “Big 5” evropskimi institucijami po njihovi moči odločanja. V EU se ključne odločitve sprejmejo na podlagi dogovora v Evropskem svetu (predsedniki vlad oziroma držav), in to običajno najprej na relaciji Berlin – Pariz. Druga glavna odločitvena instanca je Svetu EU, kamor spadajo nacionalni ministri iz določenih področij, ki se dogovorijo o ključnih resornih politikah EU (denimo Ecofin o skupnem okvirju proračunskih politik držav itd.). Na tretjem mestu je Evropska komisja (EK), ki je izvršno telo Evropskega sveta in Svetu EU in ki hkrati predstavlja EU v svetu. Evropski parlament je šele na četrtem mestu po pomembnosti. Njegova vloga je v potrjevanju zakonodajnih predpisov, ki jih po navodilih Evropskega sveta in Svetu EU pripravi Evropska komisija. In običajno te predpise dosledno in ubogljivo sprejme. Kdaj pa kdaj se upre, vendar redko. In kdaj pa kdaj v kakšni solo akciji celo sprejme kakšno koristno odločitev, ki je v nasprotju s stališčem EK (denimo spremeba taksonomije glede virov energije).

Nadaljujte z branjem→

Državno lastništvo podjetij je lahko pozitivno iz vidika strateških interesov države, vendar pa zaradi vpletanja zasebnih interesov vladajočih in političnega mešetarjenja zna biti precej travmatično, kaotično in skregano z racionalno poslovno logiko za vodstva in nadzornike ter problematično za stabilnost poslovanja družb. Takšno zgodbo s primesmi melodrame lahko danes opazujemo v bitki pri Petrolu.

Ne želim se spuščati v partikularnosti zgodbe, vendar pa je za razumevanje dogajanja potrebno pojasniti ozadje. Vse zadeve se namreč zgodijo v določenem kontekstu. Obris zgodbe, pri čemer bom izpustil imena in podrobnosti, je naslednji. Lani novembra so nadzorniki družbe Petrol, ki je sicer skoraj tretjinsko v lasti države, vendar jo trenutno obvladujejo zasebni lastniki, nepričakovano zamenjali tedanjo predsednico uprave družbe. Bizarna podrobnost zgodbe je, da je predsednica uprave v sorodstvenem razmerju s partnerko predsednika vlade. En teden kasneje, 30. novembra lani, je vlada spremenila Uredbo o oblikovanju cen določenih naftnih derivatov, v kateri je za 3 cente pri litru goriva (za skoraj eno tretjino) znižala najvišje dovoljene marže trgovcev (pri dizlu iz 9,83 na 6,83 in pri neosvinčenem bencinu iz 9,94 na 6,94 centov pri litru). Argument vlade je bil, da želi s tem prispevati k znižanju inflacije.

Nadaljujte z branjem→