Bine Kordež

Verjetno ne mine teden, da ne bi prebrali kakšnega prispevka o nevarnostih in tveganjih Slovenije zaradi neugodnih demografskih gibanjih zaradi vse večjega deleža starejših oseb. Že leta, če ne desetletja, tako beremo članke, kako je naša pokojninska blagajna prazna, kako bo vprašljivo izplačevanje pokojnin tudi v sedanji višini, kako bomo morali namenjati za pokojnine največ med vsemi državami EU, kako bo potrebno delati “do smrti” in podobno.

Ko pa pogledamo tekoča gibanja, pa so vsaj dosedanji trendi daleč od zloveščih napovedi. V zadnjih 30 letih samostojne države namenjamo za pokojnine ves čas približno podoben odstotek BDP. Tudi razmerje med upokojenci in zavezanci za plačevanje pokojninskega prispevka se z leti ni poslabšalo, pravzaprav se že kar nekaj časa celo izboljšuje – število zaposlenih se povečuje hitreje kot je rast števila upokojencev. To so sicer dosedanji trendi in “najhujše” šele prihaja, a o zlomu pokojninskega sistema govorimo že deset ali dvajset let, razmere v tem času pa so se celo nekoliko izboljšale.

Nadaljujte z branjem→

Ena izmed top 10 pesmi austropopa. Gerd Steinbäcker (prvi S iz STS) si je te sanje, da bo enkrat ostal v Grčiji, uresničil. Nam te sanje še niso pobegnile.

Dunajska različica klasike, boter austropopa Wolfgang Ambros

Bidenu k zmagi na volitvah ne more pomagati več niti še tako dobro stanje v gospodarstvu in zadovoljnost ljudi. Le kaj je naredil tako zelo narobe?

Izglasovanje zakona o prepovedi TikToka v ameriškem Kongresu ta teden je bila podprta s številnimi norimi razlogi (da je TikTok antisemitsko pristran, da služi kot sredstvo za povečevanje podpore Hamasu med mladimi Američani) in manj norimi razlogi (da je TikTok konkurenca Meti (Facebooku) in da če Kitajska ne dovoli Facebooku delovanja na njenem ozemlju, lahko Američani naredijo enako glede TikToka).

No, meni se zdi še najbolj plavzibilen razlog, zakaj so se v Kongresu odločili za prepoved TikToka, političen – in to je paranoja. Ta teden je Reuters poročal, da je med Trumpovo administracijo CIA začela skrivno kampanjo na kitajskih socialnih medijih, katere cilj je bil obrniti javno mnenje na Kitajskem proti njeni vladi. Program je bil med drugim zasnovan tako, da “neti paranojo med tamkajšnjimi najvišjimi voditelji.” Torej, ob vsem proizraelskem in korporativnem lobiranju, je dejanski in najbolj logičen argument za prepoved TikToka potem naslednji: “če mi Američani uporabljamo socialne medije, da politično vplivamo na kitajsko javnost, najbrž tudi Kitajci delajo enako, zato prepovejmo delovanje njihovih socialnih medijev v ZDA”.

Spodaj je dober komentar Roberta Wrighta na to temo.

Nadaljujte z branjem→

Današnji Foreign Affairs (nekakšen outlet za objavo razmišljanj uradnega Washingtona) prinaša tri zanimive članke. Prvi je članek Raje Khalide “The Case for Palestine“, ki je pripravila skico ureditve bodoče Palestinske države in ta skica je dokaj revolucionarna:

At first, the state’s resident citizens should be those five million Palestinians now carrying PA identity cards and passports, but the state should eventually grant nationality without residency rights to Palestinian refugees worldwide, as an affirmation of identity. Palestinians could begin to be counted as individual citizens of a state that ties them to their homeland, not as a collective of diaspora communities and factions.

A government set up as part of the new state of Palestine might seem to offer few material benefits over today’s broken configuration of Palestinian politics. It is unlikely to be recognized by the United States or Israel. It would remain under Israeli occupation and would confer no diplomatic benefits over the current system. But a new government would offer Palestinians a chance to build new, better structures and restore trust in their leadership and the respect of the world. The state would be inclusive of all Palestinian factions and would serve as a forum where they can find commonalities and resolve differences. It is time for the state of Palestine to become more than ink on paper. Starting a government under its name is the next step in the long march of national liberation.

Nadaljujte z branjem→

Dobro obveščen Pulitzerjev nagrajenec Seymour Hersh ima seveda logičen odgovor na naslovno vprašanje: Biden ne more sprementi svoje strategije, ker bi s tem priznal, da je bila strategija napačna in da je izgubil. Zato bo, čeprav sta njega in demokrate vojna v Ukrajini in Gazi politično ubila, vztrajal do konca.

Za spremembo politike bo treba počakati na nove politične voditelje. Kot je že zdavnaj povedal nemški fizik Max Planck: »nova znanstvena resnica ne doživi zmagoslavja zato, ker prepriča nasprotnike, temveč zato, ker nasprotniki sčasoma umrejo, medtem pa odraste nova generacija, ki je seznanjena z resnico«. Potrebna je menjava sedanje politične elite, le nova politična garnitura lahko prinese mir v Ukrajini in Gazi. Paradoksalno oziroma skrajno perverzno je le to, če bodo to politični populisti (od Trumpa, AfD do LePenove), s katerimi nihče izmed nas ne bi želel imeti niti najmanjšega opravka.

Putin is an enemy the West cannot topple—so why does Biden keep swinging?

President Biden’s foreign policy problems in the Middle East and Ukraine are daunting, especially in an election year, but the war between Russia and Ukraine could be nearing a military endgame, and not via negotiations. Vladimir Putin’s military is more entrenched inside Ukraine than ever, and the undermanned and under-equipped Ukraine military is facing a stalemate at best and the permanent loss of four oblasts. In essence, it is a defeat. 

Nadaljujte z branjem→

Včerajšnja Trumpova ideja, da namesto carinskih ovir na uvoz kitajskih avtomobilov Kitajcem predlaga naložbe v nova avtomobilska podjetja v ZDA, kjer bi proizvajali kitajske električne avtomobile in baterije, je velik korak naprej od zadnjih 6-7 let trgovinske in tehnološke vojne proti Kitajski. Ta model je podoben Reaganovemu, kjer so prek “prostovoljnih izvoznih omejitev” japonske proizvajalce avtomobilov prisilili, da raje ustanovijo podjetja v ZDA.

Ob upoštevanju še Trumpovega odnosa do vojne v Ukrajini to odpira naslovno vprašanje: bo Trump troublemaker ali dealmaker? Bo zgagar in agitator za vojno kot Biden ali pragmatik, ki ga zanimajo interesi ameriškega gospodarstva? Za Evropo je seveda bolje, če bo dealmaker.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Konec januarja so bili objavljeni prvi podatki o proračunskih gibanjih v preteklem letu. Po predhodnih podatkih, ki so več ali manj tudi končne številke, smo leto zaključili z 2,3 milijarde eur proračunskega primanjkljaja, kar pomeni 3,7 % BDP. Glede na lani sprejete rebalanse proračuna, po  katerih se je primanjkljaj gibal tudi preko 3 milijarde eur, nas takšna številka niti ne preseneča, prav tako pa ni povzročila kakšne posebne zaskrbljenosti ali odpirala vprašanj.

A najbrž bi se morali vseeno zamisliti nad tem, da smo imeli v “normalnem” letu 2019, torej letom pred pretresi zadnjih let (covid, energetska kriza, vojne) še 220 milijonov eur letnega presežka, lanski rezultat pa je bil primerjalno slabši kar za preko 2,6 milijarde eur. In to v preteklem letu, ko smo imeli pravzaprav ugodne gospodarske rezultate, ko je bil BDP realno kar 8 % višji kot leta 2019. Nedvomno je na mestu vprašanje, zakaj in kje smo dodatno potrošili znesek, ki presega desetino prejemkov vsega prebivalstva. Je kriv razbohoteni javni sektor, povečanje izdatkov za pokojnine, manj pobranih davkov, avgustovske poplave, energetska kriza, investicijski izdatki države ali kaj tretjega?

Kakšnih pojasnil s strani vlade, razen kako vsakič sprejemamo razvojno naravnane proračune, nismo dobili. Zato v nadaljevanju predstavljam, kje smo lani dodatno trošili in se kot država dodatno zadolžili v obsegu 4 % BDP več kot v letu 2019.

Nadaljujte z branjem→

Kot običajno, Piers Morgan s svojim binarnim načinom razmišljanja in nerazgledanostjo ni bil kos sogovorniku. Zanimivo je, da ga ni sram vsakokratnega intelektualnega ponižanja, ki ga je deležen v pogovoru z intelektualno superiornim sogovornikom.