Neverjetno, kako se upa nekdo tako neveden in tako intelektualno inferioren osebek, kot je Piers Morgan, spustiti v debato s profesorjem Mearsheimerjem. Morda prav zato. Najbolj nevedni in najbolj intelektualno inferiorni so najbolj glasni.

Leta 2006 se ni zmotil niti za ped

Masterful takedown by Dominique de Villepin, former French Prime Minister, of Macron’s utterly irresponsible rhetoric on sending NATO ground troops to Ukraine (Villepin himself calls it irresponsible).

I translated it in full, because I think it’s so important people are aware of the extreme danger behind Macron’s (and some other NATO leaders) attempt to escalate the conflict:

“For this debate [over sending ground troops] to have been useful, it would have first been necessary for us to be able to answer 5 questions. Five risks associated with this escalation, this step we would be taking if we were to send ground troops, send fighters. Five risks.

The first is the expansion of the conflict. If we send ground troops, do we know if on the Russian side others will send, on the other side, ground troops? Will we face African fighters, will we face Asian fighters, will we face Middle Eastern fighters in this global south that also wants to take on the West? First risk.

[Host comments: This does not seem to me a favored scenario…]

Nadaljujte z branjem→

…ko je bilo še dovolj vode. Kajti zaradi pomanjkanja vode se je letos promet skozi Panamski kanal zmanjšal za eno tretjino.

Seveda ne, čeprav si večina zahodnih držav na čelu z ZDA to močno želi in navkljub 2-desetletji dolgim napovedim največjih svetovnih medijev in navkljub stalnim tovrstnim napovedim zahodnih “ekspertov za kitajsko gospodarstvo“. Navkljub tekočim težavam kitajski gospodarski model še vedno deluje za nekajkrat bolje od najboljšega zahodnega. In kitajska rast temelji predvsem na rasti produktivnosti in na rasti domačega povpraševanja. Prvo pomeni popolni odmik od nekdanjega modela rasti na podlagi cene delovne sile (danes Kitajska letno uvede za 10-krat več robotov v industriji od ZDA), drugo pa odmik od odvisnosti od izvoza (Kitajska je skoraj podobno odvisna od izvoza kot ZDA, kar je zelo nizko).

Kitajski hibridni (tržno-planski) model odlično deluje brez recesije že skoraj 50 let (od leta 1976), kar še ni uspelo nobeni državi na svetu. Njena prednost so konfucijska mentaliteta in centralno upravljanje. Zahodnjaki bi radi več dopuščanja demokratične samoiniciative in da se gospodarski model od investicij premakne na zasebno porabo. Torej, da bi trende glede razvoja določala podjetja, katerih uspeh bi nato temeljil na dinamiki zasebnega povpraševanja. Ampak  prav to, da kitajska centralna oblast določa trende glede prioritet razvoja (trenutno so to visoke tehnologije in “zelene” tehnologije, kot so e-avti, baterije, solarne elektrarne, vodikove tehnologije, ob hkratni zagotovitvi surovinske baza), torej da vodi industrijsko politiko, je ključna prednost Kitajske pred zahodnimi državami. Kajti kitajska centralna oblast tem prioritetnim sektorjem / panogam nameni tudi subvencije in s tem aktivno usmerja naložbe zasebnega kapitala.

V ZDA so se po več kot 6 desetletjih vztrajnega zanikanja potrebe po industrijski politiki (in zasmehovanju tega v ekonomskih učbenikih) pomena slednje za razvoj spomnili šele v času sedanjega predsednika Josepha Bidena, kjer poskušajo v okviru “Zakona o zniževanju inflacije” (IRA) z velikimi subvencijami spodbuditi tehnološki razvoj in domačo proizvodnjo visokotehnoloških izdelkov (kot so polprevodniki). Vendar so na žalost zamudili vsaj za 10 let, hkrati pa nimajo inženirske baze, ker trg pač preferiral finančnike. Evropska unija pa še ni niti na ravni zavedanja tega, da industrijska politika ni napisati štiri cilje, nato pa denar razdeliti v mikronskih odmerkih po nekaj tisoč evrov petim milijonom podjetij.

Kitajska je gromozanski gospodarski stroj z eno vizijo in enim šoferjem in tega me je po svoje strah. Ker se ga ne da zaustaviti zaradi notranjih razprtij v menedžmentu ali svojeglavosti / neposlušnosti med posadko. Kitajski gospodarski stroj je kot buldožer na steroidih, ki bo v dveh desetletjih tehnološko in po kapacitetah obvladoval ves svet.

Spodaj je dober komentar Michaela Robertsa na to temo.

Can China succeed in achieving both its growth target for this year and reach the longer-term objectives over the next ten years or so, taking nearly 1.4bn people up to living standards only enjoyed by a small group of nations in Europe, North America and East Asia?

If you were to read the Western press and their economists, you would conclude that the chances of China doing that are no better than a snowball surviving on being thrown into the sun.  It is the almost unanimous cry of Western economists, particularly the ‘China experts’, that the China ‘miracle’ is over, and worse, China is heading into a debt deflation spiral that will mean growth targets will not be met at best, and more likely there will be a major slump.  This is despite the fact that in 2023 China had an official growth rate of 5.2%, more than double that of the ‘booming’ US economy, and five times the rate of growth in the rest of top capitalist economies of the G7. 

Nadaljujte z branjem→

Treba je priznati, zelo dobra analiza Vladimirja Putina (spodaj) o samodestrukciji ZDA kot globalnega hegemona po letu 1990. Zgodba nekako spominja na samodestrukcijo LDS po močni zmagi leta 2000, na samodestrukcijo Cerarjeve SMC po (pre)močni zmagi leta 2014 in na samodestrukcijo Golobovega GS po (pre)močni zmagi leta 2022. Premočna zmaga, odsotnost enako močnega nasprotnika kot protiuteži lastni moči in želja po uničenju potencialne konkurence (tudi med zavezniki) zmagovalca zapelje v neizvane strateške napake in končno samodestrukcijo, uravnoteženost nasprotnikov pa spodbuja stalni boj in inovativnost za ohranitev ravnotežja moči.

The United States is a big and unique country in its own way. It took the people of America only 300 years to turn it into a superpower; this is a relatively short period, by our standards. This is an obvious fact.

We also know outstanding American politicians; we know outstanding American businesspersons and cultural figures. All this is incontestable.

Our countries were allies during both world wars, while fighting Nazism and fascism. What has happened since?

We know that after the war and after their allied relations, the United States and the Soviet Union started dividing the world. They successfully carved it up, built international relations and created the contemporary system of international law under this balance of power.

Later, the Soviet Union disintegrated for a number of reasons, which I won’t go into now, but it was mainly because of domestic reasons. Only one superpower, the United States, remained. How did your elite take advantage of this monopoly, this world domination? That’s the question.

I believe the United States has failed to cope with the burden of responsibility it took on.

Nadaljujte z branjem→

Ko sem pred dvema desetletjema začel govoriti in pisati tudi o temnejših straneh globalizacije in na predavanjih kazati pozitivne in negativne učinke globalizacije, me je večina ljudi čudno gledala. Enako se je godilo kolegom po svetu. Denimo Daniju Rodriku iz Harvarda, ki je že leta 1988 napisal knjigo “Has Globalization Gone Too Far?“. Ali Davidu Authorju, Davidu Cardu in Gordonu Hansonu, ki so leta 2002 predstavili za mnoge šokantno raziskavo “The China Syndrome“, v kateri so pokazali, da je prek globalizacije trgovina s Kitajsko odgovorna za eno četrtino izgubljenih ameriških delovnih mest v industriji. Temu so sledili tudi drugi avtorji in moja lista literature na to temo se je kmalu podaljšala na celi dve strani. Prosta trgovina s Kitajsko je nenadoma postala krivec za večino slabih stvari, ki so doletele ZDA – zmanjšana inovativnost, povečana neenakost, poslabšano zdravje in povečaana umrljivost, povečana odvisnost od alkohola in drog, samomorilnost, zmanjšano število porok in zmanjšana rodnost itd. Fenomena se je oprijel izraz “The China Shock”. 

Nekje na sredini tega procesa so v igro vstopili politiki. Za Donalda Trumpa je bila trgovina s Kitajsko ena izmed dveh ključnih predvolilnih tem leta 2016 in takoj v začetku mandata je začel z enostransko trgovinsko vojno proti Kitajski ter jo nadgradil še s tehnološko. Naslednik Joe Biden je vse skupaj še zaostril v tehnološko vojno velikega obsega in pravim protekcionizmom ter izizvanjem Kitajske glede Tajvana še sprožil hladno vojno s Kitajsko.

Zakaj je torej prosta trgovina nenadoma šla iz mode? Zato ker je imela nekatere negativne stranske učinke? Ne. Dani Rodrik v zadnji kolumni v Project Syndicate piše, da je glede spreminjajoče se priljubljenosti proste trgovine treba “slediti denarju”. Različnim vplivnim slojem v družbi v različnih obdobjih bolj ali manj ustreza prosta trgovina. Res je, da so skozi zgodovino zadnjih 200 let odnos do globalne trgovine gnali interesi lastnikov kapitala. In zadnji val globalizacije po letu 1980 je bil v interesu ameriških korporacij, ki so v želji po maksimizaciji dobičkov proizvodnjo prenesle v Azijo ter Latinsko in Južno Ameriko

Nadaljujte z branjem→

Inflacija v evrskem območju je bila popolni ponudbeni šok. Prva slika spodaj kaže lepo korelacijo evrske inflacije s predhodnim šokom v cenah energije (ponazorjenih s cenami zemeljskega plina).

Druga slika izhaja iz zadnjega poročila ECB, kjer so evrsko inflacijo dekomponirali na različne ponudbene in povpraševalne komponente. Kot lahko vidite, tudi analitiki ECB prikazujejo, da je bila inflacija v evrskem območju popolni ponudbeni šok. Začelo se je v začetku leta 2021 z zamaški v ponudbenih verigah (primanjkovanje ključnih inputov v času kovidnih zaprtij) ter se nadaljevalo z energetskim šokom (porastom cen energije) kot posledice post-kovidnega odpiranja po marcu 2021 ter s porastom cen hrane od začetka leta 2022 naprej. Šok v cenah energije je predstavljal daleč največji šok. Povpraševalni šok, ki naj bi sledil iz trga dela (pritisk na plače) je bil povsem zanemarljiv (in še nastopil je, ko je inflacija že začela upadati).

Torej še enkrat, inflacija v evrskem območju je bila popolni ponudbeni šok. Tako kot je prišla s porastom cen inputov, energije in hrane, je tudi odšla, ko so ti pritiski uplahnili. Zakaj se je torej ECB odločila, da ponudbeno inflacijo v evrskem območju zdravi, kot da gre za povpraševalno inflacijo (ki izhaja iz pregrevanja gospodarstva in prehitre rasti plač)? Zakaj se je ECB odločila, da bo zaradi ponudbene inflacije ubila gospodarsko aktivnost v evrskem območju? In zakaj ECB danes še vedno vztraja pri visokih obrestnih merah in tako še naprej ubija gospodarsko aktivnost v evrskem območju?

(da ne bo pomote: saj poznam odgovore ECB na zgornja vprašanja, ki pa me ne zadovoljijo)

Spodobilo bi se, da bi Kitajska za to darilo (zamenjava izvoza zahodnih držav v Rusijo s kitajskim) poslala zahvalno pismo ZDA, članicam EU in drugim zahodnim državam.

To bi se res spodobilo. Ne dobiš vsak dan darila v vrednosti 100 milijard dolarjev.