Kratka prezentacija glede optimalnega energetskega koncepta za trajnosti energetski prehod, ki izpolnjuje vse kriterije glede potrebnega obsega energije, zanesljivosti oskrbe, energetske avtonomije, optimalne stroškov investicij, konkurenčne cene energije in razogljičenja proizvodnje električne energije do leta 2050.
Še predstavitev na Znanstvenem posvetu AZTRS:
Mario Draghi dela na posebni nalogi, ki mu je bila zaupana s strani Evropske komisije – da pripravi poročilo o evropski konkurenčnosti. Poročilo naj bi bilo predstavljeno junija, je pa Draghi včeraj javno spregovoril o ključnih ugotovitvah in priporočilih. Kot je razvidno, je ugotovil očitno: da je Evropa obstala, da se namesto proti ostalemu svetu države gospodarsko borijo med seboj, da druge države (ZDA, Kitajska) ne igrajo po pravilih in da EU potrebuje radikalne spremembe glede industrijske politike. Sicer bodo ključne industrije in podjetja zaprla štacuno in preselila proizvodnjo v bolj prijazne regije (z boljšim poslovnim okoljem, več subvencijami in manj administriranja).
Draghi ima seveda prav, vendar je pred 21 leti enako ugotovilo že Sappirjevo poročilo (“An Agenda for Growing Europe”, s podnaslovom “Making the EU Economic System Deliver”), takrat sicer Kitajska še ni bila na vizirju in se je Evropa otepala zgolj zaostajanja za ZDA. Po Sappirjevem poročilu, ki je predlagalo radikalno spremembo evropskega proračuna (manj za kmetijstvo in bistveno več za spodbujanje raziskav in razvoja in tehnološkega razvoja). Vendar se po tem poročilu ni zgodilo nič. Članice EU so zavrnile možnost radikalne spremembe proračuna in potrebnih politik, Italijan Romano Prodi (“Professor”) pa ni več dobil priložnosti za vodenje Komisije.
Naivno bi bilo pričakovati, da bo tokrat kaj drugače. Evropa je (gospodarsko in politično) klinično mrtva.
Spodaj je govor Maria Draghija. Za anale.
“Izzvali so vojno in sabotirali vse poti do miru, da bi se Ukrajinci borili z Rusijo do zadnjega Ukrajinca in to javnosti prodali kot “podporo” in “pomoč” Ukrajini.”
Foreign Affairs writes about the “hidden history” of diplomacy that could have ended the war. It was not “hidden”! The media refused to report on verifiable facts & smeared anyone who discussed it as “Putinists” and “propagandists”.
Why did the media fail to report on the following:
- On the first day after Russia invaded, Zelensky confirmed that Moscow contacted them to negotiate peace based on neutrality.
- On the third day after the invasion, both Moscow and Kiev confirmed negotiations would start based on restoring Ukrainian neutrality.
- The US spokesperson, Ned Price, argued the US could not support the peace negotiations as this war was much greater than Ukraine.
- The Israeli and Turkish mediators at the negotiations confirmed they were close to an agreement as Russia would compromise on everything besides neutrality / end of NATO expansionism, but the US and UK blocked it as they saw an opportunity to weaken Russia by fighting with Ukrainians.
- The head of Zelensky’s political party confirms there was a deal, and the former advisor of Zelensky also confirms there was a deal but the Americans could get the Russians and Ukrainians to fight each other.
- Ukrainian ambassador Chalyi who participated in the peace negotiations argues Putin “tried everything” to get a peace agreement and they were very close to a deal before it was postponed.
- General Harald Kujat, former head of the German Army and Chairman of the NATO Military Committee, argues a deal reached before the US and UK sabotaged it by telling Zelensky they would not support the peace agreement but would give him all the weapons he needed to defeat Russia on the battlefield. According to Kujat, the US and UK saw an opportunity to kill Russians and thus weaken a strategic rival.
Samuel Charap (analitik v RAND korporaciji) in Sergey Radchenko (profesor na John Hopkins University) sta v Foreign Affairs podrobno analizirala doslej javno še ne razkrite verzije mirovnega sporazuma med Ukrajino in Rusijo iz marca in aprila 2022. Ob tem, da sta potrdila trditve Vladimirja Putina (na ruski strani) in Davyda Arakhamie (na ukrajinski strani), sta razkrila mnoge doslej še nepoznane podrobnosti sporazuma. Ključna novost je razkritje obstoja dogovora o “multilateralnih varnostnih zagotovilih” Ukrajini.
Ukrajina in Rusija naj bi se sporazumeli o varnostnih garancijah Ukrajini, ki jih bi ji dale Rusija in ključne zahodne države in v okviru katerih bi v primeru napada na Ukrajino garantirajoče države poskrbele za njeno obrambo. Rusija je pristala na nekaj podobnega, kot je Člen 5 Sporazuma NATO, torej da se v primeru njenega morebitnega napada na Ukrajino, zahodne države lahko aktivno vključijo v obrambo Ukrajine. V zameno bi se Ukrajina zavezala k permanentni nevtralnosti in da na njenem ozemlju ne bi bila nameščena tuja vojaška oporišča. Ukrajina bi dobila prosto pot za članstvo v EU. O statusu Krima pa bi se državi dogovorili v roku 10 do 15 let.
Ta dogovor ni bil sprejemljiv za zahodne države. Menda zato, ker niso bile obveščene o multilateralnih garancijah in ker naj ne bi bile naklonjene sprejemanju tovrstnih garancij. Meni se sicer ne zdi razumljivo, zakaj zahodne države ne bi želele dati tovrstnih varnostnih zagotovil Ukrajini, ko pa so ves čas želele Ukrajino vključiti v NATO, kar bi pomenilo podobne varnostne garancije. Moja špekulacija je, da bi tak sporazum zacementiral meje Nata oziroma trajno preprečil, da se Nato razširi tudi v Ukrajino. Torej to, kar je – po besedah generalnega sekretarja Nata Stoltenberga – Rusija zahtevala leta 2021 od članic Nata kot pogoj, da ne napade Ukrajine (in kar je vodstvo Nata zavrnilo).
Vredno poslušanja. Zelo.
Kot sem pričakoval včeraj, se Izrael ne bo zadovoljil s “face-saving” povračilnim ukrepom Irana za izraelsko raketiranje iranske ambasade v Siriji. Izraelske oblasti se “morajo” odzvati na enak način, da “ohranijo svojo mednarodno kredibilnost”. Na to se bo nato odzval Iran. In tako naprej. Vendar bo Izraelu bistveno prej zmanjkalo balističnih raket in raket za protizračno obrambo (Iron Dome) kot Iranu. Tega se očitno zavedajo tudi izraelske oblasti, kar je dobro obveščenega izraelskega novinarja Ronena Bergmana (New York Times) napeljalo h komentarju:
“Če bi razprave prenašali v živo na Youtube, bi imeli 4 milijone ljudi, ki bi na letališču Ben Gurion vpili in poskušali pobegniti od tod.”
Izraelska vlada se po porazu proti Hamasu in po genocidnem pobijanju palestinskega prebivalstva vedno bolj zapleta in očitno edini izhod vidi v sprovociranju regionalne vojne na Bližnjem vzhodu, v katero bi zapletla še ZDA.
Interestingly, he also confirms that Israel did NOT inform the U.S. ahead of its strike on Iran’s consulate in Damascus, and that the strike was precisely to get America involved in a war with Iran in an attempt by Israel to escalate their way out of their current predicament:
“Israel did not coordinate the assassination operation in Damascus with the United States. The IDF Operations Directorate updated them about the operation only simultaneously with the bombing of the building. The Americans were infuriated. They are very concerned and feel that Israel has put them exactly in the situation they tried to avoid. […] They do not want to get involved in a war with Iran, which the United States, after responding forcefully to an attack on American targets and calming the Ayatollahs, thought it had managed to prevent.”
Vir: Arnaud Bertrand
Za sankcije velja, da čeprav niso učinkovite, se uporabljajo kot alternativno orožje namesto vojne za doseganje želenih ciljev. Kot je nekoč povedal britanski diplomat Jeremy Greenstock:
To velja v zadnjih letih še posebej za ameriške trgovinske in tehnološke sankcije proti Kitajski. Začel je prejšnji predsednik Trump s trgovinsko vojno in nato s sankcioniranjem posameznih kitajskih podjetij (skupaj 306) pod pretvezo, da naj bi bile povezane s Komunistično partijo Kitajske. Sedanji predsednik Biden je še eskaliral to tehnološko vojno in uvedel sankcije še proti dodatnim 319 kitajskim podjetjem.
Vsem je jasno, da sankcije nimajo nobene zveze z domnevnimi povezavami s kitajsko komunistično partijo, pač pa gre za obupani poskus ameriške administracije, da bi zavrla tehnološki razvoj (onemogočanje dostopa do komponent) in možnost komercializacije izdelkov kitajskim podjetjem, ki so iz inovativnega, tehnološkega in komercialnega vidika postala premočna za ameriško konkurenco. In prav tako je vsem jasno, da s temi sankcijami ameriški administraciji ne uspeva zavreti kitajskih konkurentov (najbolj očiten je primer Huaweija in njgeovega lastnega preboja na področju čipov ter serije kitajskih proizvajalcev električnih avtomobilov in baterij).
Toda ZDA očitno nimajo ničesar “med besedami in vojaškim posredovanjem“, s čimer bi lahko zaustavile tehnološki in gospodarski vzpon Kitajske. Med obupom in realnostjo ZDA preostanejo samo sankcije.
President Joe Biden has added more Chinese companies and individuals to an export blacklist than any US administration, as growing frictions between the world’s biggest economies continue to complicate global trade. The Commerce Department added six Chinese companies to its entity list on Thursday, bringing the tally of new targets during the Biden administration to 319. That compares to the 306 entities added during Donald Trump’s time in the White House, when he oversaw a trade war with Beijing that hurt both countries’ economies.
Vir: Bloomberg
Iranski napad na Izrael v noči na nedeljo je imel predvsem piarovski namen. Po izraelskem napadu na poslopje iranske ambasade v Damasku, kjer so bili ubiti visoki častniki iranske vojske, je Iran “moral” izvršiti povračilno akcijo, da si ohrani svoj obraz. To pa je naredil na tak način, da bi povzročil čim manj škode Izraelu in da ne bi izzval izraelskih povračilnih ukrepov. Iran je napad napovedoval, nato pa ga izvršil s počasnimi droni, raketami in balističnimi raketami, ki so jih izraelske, ameriške, britanske in jordanske sile brez težav sestrelile že nad tujimi ozemlji. Le nekaj raket je zadelo vojaške cilje v Izraelu (letališči Nevatim in Ramon z najsodobnejšimi radarji (kar je bil najbrž signal Irana, kaj lahko naredi, če želi)). Že tekom “napada” je iransko diplomatsko predstavništvo pri OZN sporočilo, da je Iran s tem izvršil svojo akcijo in da je s tem zanj zadeva končana.
Torej Iran je izvršil povračilni napad, da bi ohranil svoj obraz v mednarodni skupnosti in da ne bi izzval povračilnih ukrepov Izraela (ob hkratnem signalu, kaj lahko sledi) oziroma da ne bi privedel do večje eskalacije konflikta in regionalne vojne, v katero bi se zapletle tudi ZDA in zaveznice obeh strani. Uradni Washington je, kot pravilno ocenjuje The Economist, zadovoljen s tovrstnim razpletom:
So Iran has launched its retaliation against Israel. It amounts, we’ve observed, to the opposite of shock and awe. Yes, it was unprecedented for hundreds of slow-moving drones, as well as faster missiles, to fly towards Israel directly from Iranian soil. But the vast majority of them were easily shot from the sky, by Israeli forces or their allies or neighbours. So far, it appears, not a single person has died as a result.
Perhaps Binyamin Netanyahu will feel the need, in turn, to respond to this. I hope not. Iran’s leaders, despite posturing intended for a domestic audience, have signalled they want the direct exchanges to stop here. Israel’s own act, earlier this month, when it bombed an Iranian consulate in Damascus and killed a top Iranian general, was a grave blow but also a provocative one. America and other allies who helped to defend Israel this weekend want no wider regional war.
Vendar pa to ne pomeni, da je konflikta med Izraelom in Iranom s tem tudi zares konec in da ni več nevarnosti za regionalno vojno.
Po začetku protiizraelskih demonstracij v Nemčiji, kot reakcije na prekomerno uporabo nasilja izraelske vojske nad civilnim prebivalstvom v Gazi, je v Nemčiji prišel do izraza “paradoks židovske krivde”. Zaradi nemške mračne zgodovinske epizode z nacističnim genocidom nad židovskim prebivalstvom v času druge svetovne vojne, je nemška vladajoča politika po vojni zašla v drugo skrajnost – v brezpogojno podporo izraelski državi. Tako zelo močno, da je uradno preganjala vse javne manifestacije proti izraelskemu ravnanju (ne gre zgolj za preganjanje antisemitizma, kar bi bilo logično in upravičeno, pač pa preganjanje vsakršnega kritičnega izražanja o ravnanju izraelske države, ki sploh ni povezano z antisemitizmom) in tako zelo močno, da je absolutno in brezpogojno podpirala Izrael v njegovi vojaški akciji v Gazi (s pošiljanjem orožja in zaščito Izraela pred Mednarodnim sodiščem). Ne glede na genocid nad palestinskim prebivalstvom v Gazi.
No, zadnja epizoda z včerajšnjo nemško uradno popolno prepovedjo kakršnekoli javne aktivnosti Yanisa Varoufakisa (nekdanjega finančnega ministra Grčije, sicer pa zvezdnika med evropskimi intelektualci), ki se je v Nemčiji želel udeležiti kongresa o Palestini, je nov ekstrem v tem nemškem “paradoksu židovske krivde”. Nemške oblasti Varoufakisu niso prepovedale le obiska Nemčije, temveč tudi živo udeležbo na videokonferencah ali predvajanje video posnetkov njegovih izvajanj.
Spodaj je prispevek, ki ga je Varoufakis želel predstaviti na kongresu. Presodite sami.
Mnogi špekulirajo, da bi izgradnja novega bloka jedrske elektrarne v Krškem (JEK 2) lahko prinesla podobna tveganja kot pri gradnji termoelektrarne TEŠ 6, ki naj bi jo predčasno zaprli zaradi slabe ekonomike. Vendar so te špekulacije povsem neupravičene. Poglejmo, zakaj.
Najprej poglejmo, zakaj potrebujemo nadomestilo za TEŠ 6. Slovenija po predvidenem zaprtju TEŠ 6, ki predstavlja eno tretjino slovenske proizvodnje električne energije, potrebuje zanesljiv in stabilen vir energije s predvidljivimi cenami. Če hočemo nadomestiti izpad električne energije iz termoelektrarne TEŠ 6 (okrog 3.5 TWh letno) in če hočemo podvojiti potrebno količino električne energije za potrebe razvoja in energetskega prehoda do leta 2050 (dodatnih 15 TWh električne energije) ter hkrati še razogljičiti proizvodnjo elektrike, se ne moremo zanašati na občasne in nestanovitne vire elektrike iz sončnih vetrnih elektrarn.
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.