Parodija

Drago Babič

V predhodnem članku, objavljenem na tem blogu 28.3. letos, sem opisal probleme, ki jih bo prinesel sistem »net meteringa« za male proizvajalce, v kolikor bo njegov obseg zrasel preko sprejemljivih mej za obstoječi elektroenergetski sistem. Ta meja je že dosežena, podrobneje jo bomo prepoznali letos pomladi in poleti, ko se bomo srečevali s sistematičnimi poletnimi dnevnimi presežki električne energije v našem EE sistemu in posledično z zelo nizkimi cenami te presežne energije na kratkoročnem trgu.

Še bolj izrazito se bodo pojavljali taki presežki v naslednjih letih, ko bo pri nas in širše v Evropi zgrajenih še bistveno več foto napetostnih elektrarn. Vsaj taki so načrti. Ker je bil ta sistem oskrbe malih potrošnikov intenzivno spodbujan s strani državnih organov s subvencijami in učinkovito reklamo, bi pričakovali, da bo država s spremljajočimi ukrepi poskrbela, da se bo ta način proizvodnje elektrike brez pretresov čim bolj gladko vključil v celotni elektroenergetski sistem. Najmanj bi morali zagotoviti čim cenejšo kratkoročno hrambo dnevnih viškov elektrike, da bi jih lahko koristili v nočnem času, ko proizvodnje iz sonca ni.

Vendar na žalost temu ni tako.

Nadaljujte z branjem→

Kot kažejo zadnji podatki IMF je Nemčija v recesiji, evrsko gospodarstvo pa na robu recesije, v letošnjem letu pa bo rast v evrskem gospodarstvu mizerna, če sploh bo.

Dva glavna dejavnika, ki vplivata na depresijo v evrskem območju, sta energetska kriza in restriktivna monetarna politika (visoke obrestne mere, ki negativno vplivajo na zasebno potrošnjo trajnih dobrin in na poslovne investicije). Kljub temu, da so cene energije po vrhu iz leta 2022, ko se je začela vojna v Ukrajini, spet padle, pa so cene energentov v Evropi precej višje kot v glavnih konkurentih – ZDA in Kitajski. Kot ugotavlja zadnje poročilo Mednarodne agencije za energijo (IEA), je konkurenčnost evrskega gospodarstva močno ogrožena zaradi višjih cen električne energije. Denimo lani so bile cene elektrike za velike industrijske odjemalce v Evropi za skoraj dvakrat višje kot v ZDA (110 proti 60 USD/MWh) in za 60 % višje kot v Kitajski.

Nadaljujte z branjem→

Kratka prezentacija glede optimalnega energetskega koncepta za trajnosti energetski prehod, ki izpolnjuje vse kriterije glede potrebnega obsega energije, zanesljivosti oskrbe, energetske avtonomije, optimalne stroškov investicij, konkurenčne cene energije in razogljičenja proizvodnje električne energije do leta 2050.

Še predstavitev na Znanstvenem posvetu AZTRS:

Mario Draghi dela na posebni nalogi, ki mu je bila zaupana s strani Evropske komisije – da pripravi poročilo o evropski konkurenčnosti. Poročilo naj bi bilo predstavljeno junija, je pa Draghi včeraj javno spregovoril o ključnih ugotovitvah in priporočilih. Kot je razvidno, je ugotovil očitno: da je Evropa obstala, da se namesto proti ostalemu svetu države gospodarsko borijo med seboj, da druge države (ZDA, Kitajska) ne igrajo po pravilih in da EU potrebuje radikalne spremembe glede industrijske politike. Sicer bodo ključne industrije in podjetja zaprla štacuno in preselila proizvodnjo v bolj prijazne regije (z boljšim poslovnim okoljem, več subvencijami in manj administriranja).

Draghi ima seveda prav, vendar je pred 21 leti enako ugotovilo že Sappirjevo poročilo (“An Agenda for Growing Europe”, s podnaslovom “Making the EU Economic System Deliver”), takrat sicer Kitajska še ni bila na vizirju in se je Evropa otepala zgolj zaostajanja za ZDA. Po Sappirjevem poročilu, ki je predlagalo radikalno spremembo evropskega proračuna (manj za kmetijstvo in bistveno več za spodbujanje raziskav in razvoja in tehnološkega razvoja). Vendar se po tem poročilu ni zgodilo nič. Članice EU so zavrnile možnost radikalne spremembe proračuna in potrebnih politik, Italijan Romano Prodi (“Professor”) pa ni več dobil priložnosti za vodenje Komisije.

Naivno bi bilo pričakovati, da bo tokrat kaj drugače. Evropa je (gospodarsko in politično) klinično mrtva.

Spodaj je govor Maria Draghija. Za anale.

Nadaljujte z branjem→

“Izzvali so vojno in sabotirali vse poti do miru, da bi se Ukrajinci borili z Rusijo do zadnjega Ukrajinca in to javnosti prodali kot “podporo” in “pomoč” Ukrajini.”

Foreign Affairs writes about the “hidden history” of diplomacy that could have ended the war. It was not “hidden”! The media refused to report on verifiable facts & smeared anyone who discussed it as “Putinists” and “propagandists”.

Why did the media fail to report on the following:

• On the first day after Russia invaded, Zelensky confirmed that Moscow contacted them to negotiate peace based on neutrality.
• On the third day after the invasion, both Moscow and Kiev confirmed negotiations would start based on restoring Ukrainian neutrality.
• The US spokesperson, Ned Price, argued the US could not support the peace negotiations as this war was much greater than Ukraine.
• The Israeli and Turkish mediators at the negotiations confirmed they were close to an agreement as Russia would compromise on everything besides neutrality / end of NATO expansionism, but the US and UK blocked it as they saw an opportunity to weaken Russia by fighting with Ukrainians.
• The head of Zelensky’s political party confirms there was a deal, and the former advisor of Zelensky also confirms there was a deal but the Americans could get the Russians and Ukrainians to fight each other.
• Ukrainian ambassador Chalyi who participated in the peace negotiations argues Putin “tried everything” to get a peace agreement and they were very close to a deal before it was postponed.
• General Harald Kujat, former head of the German Army and Chairman of the NATO Military Committee, argues a deal reached before the US and UK sabotaged it by telling Zelensky they would not support the peace agreement but would give him all the weapons he needed to defeat Russia on the battlefield. According to Kujat, the US and UK saw an opportunity to kill Russians and thus weaken a strategic rival.

Nadaljujte z branjem→

Samuel Charap (analitik v RAND korporaciji) in Sergey Radchenko (profesor na John Hopkins University) sta v Foreign Affairs podrobno analizirala doslej javno še ne razkrite verzije mirovnega sporazuma med Ukrajino in Rusijo iz marca in aprila 2022. Ob tem, da sta potrdila trditve Vladimirja Putina (na ruski strani) in Davyda Arakhamie (na ukrajinski strani), sta razkrila mnoge doslej še nepoznane podrobnosti sporazuma. Ključna novost je razkritje obstoja dogovora o “multilateralnih varnostnih zagotovilih” Ukrajini.

Ukrajina in Rusija naj bi se sporazumeli o varnostnih garancijah Ukrajini, ki jih bi ji dale Rusija in ključne zahodne države in v okviru katerih bi v primeru napada na Ukrajino garantirajoče države poskrbele za njeno obrambo. Rusija je pristala na nekaj podobnega, kot je Člen 5 Sporazuma NATO, torej da se v primeru njenega morebitnega napada na Ukrajino, zahodne države lahko aktivno vključijo v obrambo Ukrajine. V zameno bi se Ukrajina zavezala k permanentni nevtralnosti in da na njenem ozemlju ne bi bila nameščena tuja vojaška oporišča. Ukrajina bi dobila prosto pot za članstvo v EU. O statusu Krima pa bi se državi dogovorili v roku 10 do 15 let.

Ta dogovor ni bil sprejemljiv za zahodne države. Menda zato, ker niso bile obveščene o multilateralnih garancijah in ker naj ne bi bile naklonjene sprejemanju tovrstnih garancij. Meni se sicer ne zdi razumljivo, zakaj zahodne države ne bi želele dati tovrstnih varnostnih zagotovil Ukrajini, ko pa so ves čas želele Ukrajino vključiti v NATO, kar bi pomenilo podobne varnostne garancije. Moja špekulacija je, da bi tak sporazum zacementiral meje Nata oziroma trajno preprečil, da se Nato razširi tudi v Ukrajino. Torej to, kar je – po besedah generalnega sekretarja Nata Stoltenberga – Rusija zahtevala leta 2021 od članic Nata kot pogoj, da ne napade Ukrajine (in kar je vodstvo Nata zavrnilo).

Nadaljujte z branjem→

Vredno poslušanja. Zelo.

Kot sem pričakoval včeraj, se Izrael ne bo zadovoljil s “face-saving” povračilnim ukrepom Irana za izraelsko raketiranje iranske ambasade v Siriji. Izraelske oblasti se “morajo” odzvati na enak način, da “ohranijo svojo mednarodno kredibilnost”. Na to se bo nato odzval Iran. In tako naprej. Vendar bo Izraelu bistveno prej zmanjkalo balističnih raket in raket za protizračno obrambo (Iron Dome) kot Iranu. Tega se očitno zavedajo tudi izraelske oblasti, kar je dobro obveščenega izraelskega novinarja Ronena Bergmana (New York Times) napeljalo h komentarju:

“Če bi razprave prenašali v živo na Youtube, bi imeli 4 milijone ljudi, ki bi na letališču Ben Gurion vpili in poskušali pobegniti od tod.”

Izraelska vlada se po porazu proti Hamasu in po genocidnem pobijanju palestinskega prebivalstva vedno bolj zapleta in očitno edini izhod vidi v sprovociranju regionalne vojne na Bližnjem vzhodu, v katero bi zapletla še ZDA.

Interestingly, he also confirms that Israel did NOT inform the U.S. ahead of its strike on Iran’s consulate in Damascus, and that the strike was precisely to get America involved in a war with Iran in an attempt by Israel to escalate their way out of their current predicament:

“Israel did not coordinate the assassination operation in Damascus with the United States. The IDF Operations Directorate updated them about the operation only simultaneously with the bombing of the building. The Americans were infuriated. They are very concerned and feel that Israel has put them exactly in the situation they tried to avoid. […] They do not want to get involved in a war with Iran, which the United States, after responding forcefully to an attack on American targets and calming the Ayatollahs, thought it had managed to prevent.”

Vir: Arnaud Bertrand