Če je Mario Draghi v svojem prvem mandatu na čelu ECB s programom odkupovanja državnih obveznic dejansko reševal Italijo (da bi s tem rešil evro območje pred razpadom), pa je program za povečanje konkurenčnosti evropskega godpodarstva v Draghijevem poročilu (2024) dejansko načrt za reševanje Nemčije. Nemčija kot največja industrijska sila v Evropi (27 % delež v Evropi, delež Francije in Italije skupaj je 26 %) bi s skupnimi EU sredstvi financiranja (evro obveznice) največ pridobila. Pridobila bi s skupno financiranimi investicijami v raziskave in razvoj, tehnološkimi subvencijami, v podhranjeno nemško prometno in socialno infrastrukturo ter s skupnimi vojaškimi nakupi (kjer sta nemška in francoska vojaška industrija prevladujoči v Evropi).Spodaj je dobra nit na to temo.

Torej zakaj so Nemci tako na nož sprejeli Draghijevo poročilo, če pa bi prav Nemčija z njim najbolj pridobila? Nemce je zbodlo “skupno financiranje” (skupnem dolgu v obliki evro obveznic). To je za Nemce, kot da bi biku pred oči pomolili veliko rdeče platno. Ob omembi tega je povsem uplahnil interes za Draghijevo poročilo. Ob “skupnem dolgu” Nemci izgubijo razsodnost. Prvič, ker imajo patološko averzijo do dolga nasploh (nemško dolg (Schuld, Schulden) pomeni krivda), zato so sebe in ostale članice v evro območju omejili z neživljenjskimi in kontraproduktivnimi dolžniškimi zavorami oz. fiskalnimi pravili). In drugič, ker “skupni dolg” interpretirajo na način, da bi kot največje gospodarstvo Nemčija morala prispevati največ. Seveda bi, vendar bi bila hkrati tudi največja dobitnica teh sredstev. Neposredno in posredno. Ne pozabite, da je Nemčija takoj za Kitajsko največji globalni “hub” (center) gospodarske dejavnosti – največ globalnih dobaviteljskih verig se konča na Kitajskem, toda največ se jih začne v Nemčiji in ZDA.

Toda kdo lahko nerazsodno osebo prepriča z racionalnimi predlogi?

Nadaljujte z branjem→

ZDA so se s projektom “spraviti Nato v Ukrajino” nadejale izčrpati dva tekmeca – Rusijo in Evropo. Nakar bi se lotili Kitajske. Glede Rusije jim projekt ni uspel. Celo okrepila se je. In se še tesno strateško povezala s Kitajsko. Še več, obe sta proti njej organizirali nov globalni politični moment, ki se manifestira prek BRICS+ in glasovanj v Združenih narodih.

Toda glede Evrope je ZDA popolnoma uspelo. Zvlekle so jo v vojno. EU se je odcepila od ruskega plina in kupuje do 5-krat dražji ameriški plina. EU se je s sankcijami odrezala od 140-milijonskega ruskega trga. In EU je šla po poti ZDA v trgovinsko konfrontacijo s Kitajsko. EU se pospešeno deindustrializira, njena podjetja se bodo izslelila, kar bo ostalo se bo razprodalo za drobiž. Ena Tesla ima višjo tržno kapitalizacijo kot vsa 100+ let stara nemška avtomobilska podjetja skupaj.

Lahko si mislite karkoli hočete o njem, toda ta gospod v spodnjem zapisu ima prav:

We are decent people. We signed long-term contracts with Europe. We always honour our obligations, unlike Europe or the United States.

We worked for decades during the Soviet era, starting in the 1970s, to develop mutually beneficial cooperation in the sphere of gas supply.

It was thanks to affordable Russian gas that energy sectors in Europe, and primarily Germany, as well as their economies as a whole did so well.

Chancellor Olaf Scholz said in an interview that it was Russia who cut off gas exports to Europe.

Why should an adult person lie? Everyone knows what happened.

Back when Angela Merkel was chancellor, the United States set Germany against launching the Nord Stream 1 and 2 pipelines and for using more expensive – much more expensive – American LNG.

Today, Europe covers its basic energy requirements with liquefied natural gas, including American LNG.

But if anyone would like to buy our gas, we don’t go back on our agreements.

We are neighbours. There are pipelines.

Although three legs of the Nord Stream pipelines have been blown up, there are other pipeline routes, including via Ukraine and Türkiye, across the Back Sea.

If cooperation is mutually beneficial, why shoot yourself in the foot? Let beautiful Europe shoot itself in the foot.

A year ago, I read a statement by French Economics Minister Bruno Le Maire, who said that industries in Europe, including France, paid four times more for electricity than in the United States.

This is exactly what the United States wanted.

They always try to get rid of rivals.

When they saw Russia as a rival, they created an anti-Russia, a Russophobic and Nazi regime in Ukraine and set it against our country.

The EU was a rival for the US too. It is not a rival anymore and never will be, if I correctly interpret development trends in Europe.

Europe is being deindustrialised.

When one of Germany’s best assets – the automobile industry – starts moving production to other countries and Volkswagen shuts down plants and lays off thousands of personnel, it is suggestive.

European bureaucracy is obediently following the course set by the United States.

But more and more EU countries are coming to see that this is not in their interests, but in the interests of their overseas partner.

Vir: Sergej Lavrov, via X

Zelenski je napovedal, da je pripravil mirovni načrt za Ukrajino, ki naj bi ga ta teden skomuniciral z ameriškim predsednikom Bidnom, kasneje pa tudi z obema predsedniškima kandidatoma – Harrisovo in Trumpom. Njegov načrt bi moral dobiti hitro soglasje od partnerjev, med oktobrom in decembrom, potem naj bi po njegovem mnenju tudi lahko deloval.

In kakšen je ta načrt? No, gre za prebrisan, skorajda genialni načrt v dveh fazah. Po pisanju MoA naj bi v prvi fazi Zelenski ameriškemu vodstvu predstavil naslednji načrt:

• to allow unrestricted long range missile strikes into Russia
• to invite Ukraine in the borders of 1991 to join NATO at a nearby date
• to immediately negotiate and accept Ukraine’s membership in the the European Union
• to permanently supply advanced heavy weapons to Ukraine
• to provide additional hundreds of billions of dollars for ‘reconstruction’ without any restrictions attached to it

Ukrajinski pravijo, da naj bi bil ta načrt namerno narejen kot spisek tako vehementnih zahtev, da jih ameriško vodstvo ali EU niti pod razno ne bi mogli sprejeti. In zdaj nastopi druga faza: ta zavrnitev naj bi Zelenskemu omogočila opravičilo, češ, ker nas zahodni partnerji ne podpirajo, smo prisiljeni v pogajanja z Rusijo. In na teh pogajanjih naj bi Zelenski pričakoval, da bo dobil podobne zahteve od Rusije kot v mirovnem sporazumu iz Istanbula (takrat naj bi po pričevanju Arestoviča, nekdanjega tesnega sodelavca Zelenskega, dobesedno odpirali šampanjce, tako ugoden naj bi bil sporazum za Ukrajino. Potem pa je priletel Boris Johnson in Ukrajincem pokvaril zabavo, posledica česar je okrog 700 tisoč mrtvih Ukrajincev).

Kaj je problem tega “masterplana”? Bolje, da si sami odgovorite.

Nadaljujte z branjem→

Ker se politiki s tem ne ukvarjajo, se bodo morali zgodovinarji. Ko bodo pojasnjevali, kako se je zibelka industrije vsled zgrešenih prioritet in politik spremenila v ogromen muzej industrije na prostem.

No, če je po glasovanju v Združenih narodih uspelo to pogruntati in napisati novinarjem v The Economistu (katerega lastništvo je znano in uredniška politika tudi), ki citira izjavo evropskega diplomata v duhu zgornjega naslova, potem se je najbrž splošni globalni sentiment res precej premaknil v smeri obsodbe dvojnih standardov ZDA, ki aktivno z orožjem podpira izraelski genocid v Gazi.

“THE RUSSIANS are not the bad guys any more. Now it’s the Americans.” Thus, explains a European diplomat at the UN, the war in Gaza is eclipsing the one in Ukraine. These days many countries are wary of criticising Russia’s aggression. Instead their outrage is directed at Israel and, increasingly, at America for arming and protecting the Jewish state. The accusation of Western double standards, gleefully amplified by Russia and China, resonated across the halls of UN headquarters on September 18th as the General Assembly adopted a far-reaching resolution to exert pressure on Israel to end its occupation of Palestinian territories within a year. It passed with an overwhelming 124 votes in favour to 14 against (and 43 abstentions).

The war is hastening the broader realignment of global forces: America, stretched by multiple crises, is losing its old supremacy. Russia has recovered the military initiative and is determined to disrupt the America-built order. China hopes to refashion it to its liking, convinced of its own inexorable rise. And lesser states seek opportunity in the space created by competition among the big powers.

This new world disorder will be on display as leaders gather in New York this week for the UN’s annual summitry. Much about the talkfest is, inevitably, theatre. The Security Council is increasingly paralysed by the rivalry between the big powers. Even so, the diplomatic battles reflect the shifting power balance of the world beyond, and affect it.

Nadaljujte z branjem→

Težko je verjeti, da smo prišli do te točke. Poslušajte argument cenzorke v Evropskem parlamentu, zakaj je vzela besedo poslancu, ki je izjavil da s podpiranjem nadaljevanja vojne v Ukrajini ne pomagamo Ukrajini in ukrajinskemu narodu.

Četrtek in petek sta bila dneva samospraševanja komentatorjev v Washington Postu o tem, kakšno strategijo naj ZDA uberejo po tem, ko se jim je izjalovila strategija poodcenjevanja Rusije. Kljub temu, da so komenatorji prišli do teh dveh pomembnih spoznanj (1. da se je ameriška politična elita uštela v strategiji podcenjevanja Rusije in 2. da ameriška politična elita nima plana B, strategije, kako nadaljevati po izjalovitvi prve strategije), pa še vedno ostajajo ujetniki preživele fantazme po koncu hladne vojne: da je svet (še vedno) enopolaren in da so ZDA še vedno dominantna globalna velesila, in da ZDA lahko kakorkoli Rusijo z novo hladno vojno, z osamitvijo prek sankcij spravijo na kolena.

Toda vmes se je svet drastično spremenil, Kitajska je gospodarsko in tehnološko prehitela ZDA, Kitajska si je z modro strategijo gradnje infrastrukture in z izgradnjo trgovinske in kapitalske prepletenosti ustvarila dominantni vplivni položaj v državah globalnega juga, Kitajska in Rusija sta se povezali v strateško gospodarsko in vojaško zavezništvo, Kitajska in Rusija ter ključne države globalnega juga so se povezali v gspodarsko zavezništvo BRICS+, ki obsega 45 % svetovnega BDP in kontrolira večino energentov in ključnih surovin. Dejansko so ZDA tiste, ki so ostale osamljene v svojem zahodnem milnem mehurčku minule hegemonije. ZDA danes težko še koga osamijo, saj se je njihov vplivni krog skrčil na dobrih 40 zahodnih držav, ki jih vse daje razvojna in demografska skleroza. Preostalih 170 držav si je pragmatično izbralo zaveznici v Kitajski in Rusiji.

Robyn Dixon & Michael Birnbaum:

Nadaljujte z branjem→

Super animacija nemške protiogljične histerije!

Preprosta, vendar ubijalsko dobra. Pokaže, da Nemci s svojo protiogljično histerijo ničesar ne rešujejo. In še huje, pri nemški protiogljični histeriji sploh ne gre za skrb za zniževanje CO2 emisij (sicer ne bi stavili na veter in sonce, ki ne znižujeta bistveno CO2 emisij, saj brez ostalih stabilnih virov elektroenergetski sistem brez plina in premoga ne more delovati), pač pa je vedno šlo zgolj za ideološki cilj – za zaprtje jedrskih elektrarn. Ne glede na ceno ali izpuste CO2.

Drugače rečeno, nemški Zeleni so izrabili zeleno agendo, da bi iz ideoloških razlogov zaprli nizkoogljične, energetsko izdatne jedrske elektrarne z najugodnejšo ceno elektrike.

Zakaj tehnološki giganti, kot sta Microsoft in Amazon, vlagata v jedrske elektrarne? (Microsoft je sklenil pogodbo za ponovni zagon zaprte jedrske elektrarne Three Mile Island. Amazon zaposluje jedrske inženirje, da bi razdelali strategijo izgradnje majhnih modularnih jedrskih reaktorjev in goriva) Preprosto, ugotovili so, da s sončnimi ali vetrnimi elektrarnami ne morejo poganjati svojih velikih podatkovnih centrov. Z energetsko siromašnimi sončnimi paneli in vetrnicami, odvisnimi od vremena in sezone, ter baterijami pač ni mogoče poganjati energetsko požrešnih računalniških centrov. Pač pa so potrebni energetsko izdatni in stabilni energetski viri z nizko ceno energije. Samo jedrska energija izpolnjuje te pogoje.

Kdaj bodo do tega razsvetljenja prišli evropski politiki?