V The Economistu, ki je običajno zelo neprijazen do neliberalnih režimov, ki niso po njegovem okusu in ki je znan po tem, da rad neštetokrat objavlja, kako bosta denimo kitajsko in rusko gospodarstvo zdaj pa čisto zares kolapsirala, je objavil zanimivo ekonomsko poročilo o ruskem gospodarstvu. V poročilu pravi, da rusko gospodarstvo ne samo cveti, ampak leti. Razlog naj ne bi bil (kot običajno) povečan izvoz, ampak povečana domača poraba. In sicer predvsem javne investicije (vojaška industrija, infrastruktura) in zasebna poraba. Rusija je celo prejšnje desetletje vodila striktno restriktivno fiskalno politiko (zaradi česar je njen javni dolg ekstremno nizek – povprečno 15 % BDP v desetletju do 2022, zdaj 19 % BDP), zdaj pa je odprla mošnjiček in troši. Letošnji proračunski deficit naj bi znašal 2 % BDP (kar je malo po zahodnih standardih). Rusija si to lahko privošči zaradi velikih finančnih rezerv, ki si jih ustvarila v preteklosti. Kot pravijo v The Economistu: Rusija je dolgo “varčevala, da ima lahko sedaj zabavo”.

Na drugi strani kljub veliki inflaciji zasebna poraba raste, saj dohodki rastejo hitreje od cen. Ruska centralna banka je sicer dvignila obrestno mero na 18 %, kar bi večino zahodnih držav poslalo v recesijo. Ne pa tudi Rusije. Kajti ruska vlada je zavarovala gospodinjstva (z moratoriji na odplačevanje kreditov), podjetja pa so nezadolžena. Visoka obrestna mera pa privablja tuje investicije iz prijateljski držav.

Kako dolgo si lahko Rusija privošči to trošenje? V The Economistu pravijo, da dokler ne potroši velikih finančnih rezerv. In to je kakšnih 5 let ali več.

Tole je precej streznjujoče za zahodne analitike. Kajti zahodni politiki ne morejo tako dolgo čakati na kolaps ruskega gospodarstva. Rusija mora v tem času zmagati vojno v Ukrajini, evrska gospodarstva pa se izviti iz stagnacije, kar bo za slednje težko ob teh cenah energentov in izgubljeni konkurenčnosti ter restriktivni fiskalni politiki, ki jo uvaja Bruselj (proračunski deficiti so blizu ali bad mejo 3 % BDP). Fiskalno varčevanje še dodatno ubija rast. Zdi se, da bo prej Rusija izčrpala zahodne države, predvsem evrske, kot pa obratno. In problem je, da imajo demokratične zahodne države krajši politični časovni horizont od Putinovega. Demokratično izvoljene vlade težko zdržijo 4 leta recesije ali stagnacije. Razraste se nezadovoljstvo in populizem odnese vladajoče. Torej zgodi se jim lahko to, kar so zahodni politiki napovedovali Putinu – da bo nezadovoljstvo zaradi sankcij spodbudilo nemire v Rusiji, zaradi česar bo Putinov režim padel. To je bila skrajno neumna predpostavka za avtokratski režim, je pa realistična za demokratične režime.

Nadaljujte z branjem→

Since there’s been a lot of interest in the Battle of Kursk recently, I thought I’d dive into some details on how the Red Army defeated the German forces in Kursk Oblast. Here’s a thread…🧵

1. Anticipating the Enemy:

The Soviets didn’t just stumble upon German plans; they actively manipulated them. Soviet intelligence, particularly the “Lucy” spy ring, fed the Kremlin precise details about German intentions months in advance. Stalin and his generals, knowing the German penchant for encirclement, deliberately left the Kursk Salient exposed, baiting the Germans into a trap. This bold gamble turned German blitzkrieg tactics against them.Image

2. Operational Deception:

The Soviets employed Maskirovka (deception tactics) to an unprecedented degree. They moved entire armies under cover of darkness, constructed fake airfields and tank divisions, and used radio silence to confuse German intelligence. The Germans vastly underestimated the scale of Soviet preparations, unaware of the forces they would face.

Nadaljujte z branjem→

Kot sem že nekajkrat pisal, sankcije proti Rusiji delujejo, vendar na perverzen način – negativno delujejo predvsem na tiste, ki so uvedli sankcije, in predvsem na evropske države. Zato, ker so bolj odvisne od uvoza ruskih energentov in ključnih surovin (med njimi predvsem umetnih gnojil) in od izvoza v Rusijo. Evrsko gospodarstvo se je zaradi sankcij znašlo najprej v energetski krizi, kar je zaradi subvencioniranja cen za gospodinjstva in podjetja načelo proračune evrskih držav in naredilo energetsko intenzivno industrijsko proizvodnjo v Evropi globalno nekonkurenčno. Hkrati se je močno zmanjšal izvoz v Rusijo – če je leta 2021 znašal še 89 milijard evrov, se je v 2022 zmanjšal na 55, v 2023 pa na 38 milijard evrov. Posledično je industrijska proizvodnja v Evropi upadla za 15 %, evrsko gospodarstvo stagnira (lani zgolj 0.5 % rast), Nemčija je bila lani v recesiji in bo tudi letos. Na drugi strani svetovno gospodarstvo raste – države v razvoju so lani in naj bi tudi letos dosegle rast okrog 4.5 %, Kitajska nad 5 %, ZDA pa okrog 2.5 %.

Torej Evropa se je s sankcijami ustrelila v obe koleni. Ali bolje rečeno – ZDA so EU prepričale v to, da se ustreli v obe koleni in “voditelji” EU držav so to tudi poslušno izvršili.

No, negativni učinek sankcij pa se kaže tudi na drugih področjih. Denimo na področju letalskega prometa. EU države so prepovedale polete v Rusijo, kar izkoriščajo ne-EU države, kot je denimo Srbija (od koder evropski poslovneži danes letijo, če letijo v Rusijo), Rusija pa je prepovedala prelet letal evropskih letalskih družb. Posledica je nekonkurenčnost poletov v Azijo zaradi daljše poti. Tako je British Airways pred dnevi susendiral lete v Peking, ker zaradi daljše poti ne more konkurirati kitajskim letalskim družbam, ki jih prepoved poletov skozi ruski zračni prostor ne tangira.

Sankcije torej vendarle delujejo, evropski voditelji si lahko čestitajo.

Spodaj je dober komentar na to temo.

Nadaljujte z branjem→

Regular readers will know that one of the topics that I keep returning to is the evidently self-abusive behaviour exhibited by European nations since the outbreak of the Russia-Ukraine war.

As I wrote a while back, the unwavering deference of European countries to US strategy in the management of the conflict — placing heavy sanctions on Russia and joining NATO’s proxy war by providing ever-growing levels of military aid to Ukraine, while ruling out any possible diplomatic solution — is almost inexplicable from rational, self-interested perspective, given how it clearly runs contrary to, and has already heavily jeopardised, Europe’s strategic interests from an economic, security and geopolitical perspective.

In that article, I put forward several explanations for this apparently irrational course of action — first and foremost the massive influence still wielded over Western Europe by the US almost 80 years after the end of the World War II, particularly via the European Union.

In a recent paper the role of the European Union in the war in Ukraine, however, Wolfgang Streeck makes a compelling argument that I hadn’t really considered, namely that, from the perspective of the EU establishment, subordination to the US-NATO strategy in Ukraine, and the pursuit of the proxy war against Russia, was a way of surreptitiously achieving the age-old goal of further supranational integration and centralisation (while simultaneously boosting the EU’s role as an auxiliary of the US and NATO).

Nadaljujte z branjem→

Evropa je v zatonu – gospodarskem in političnem. Postaja nepomemben mednarodni subjekt. Toda za to ni kriva Rusija, niti ruski plin, pač pa evropska politična podrejenost in servilnost do Washingtona. Preostalega sveta več ne zanima mnenje nemškega kanclerja ali francoskega predsednika, ker vsi vedo, da je identično tistemu, kar rečejo v Beli hiši. Ker so ga zdiktirali v Washingtonu. Evropa se je sama marginalizirala. Sama se je podredila Washingtonu.

John Mearsheimer je to evropsko totalno podrejenost Washingtonu apliciral na primer Ukrajine. Toda poglejte si druge aktualne primere – izraelski genocid v Gazi, odnos do Gruzije, Kitajske, Venezuele, spominska slovesnost v Nagasakiju… Povsod evropski politiki posnemajo in ponavljajo to, kar jim naročijo v Washingtonu.

John Mearsheimer, vrhunski politolog in profesor na univerzi v Chicagu, je edini, ki je v javnosti predstavil argumentirano analizo vzrokov za začetek vojne v Ukrajini. Rad bi videl, da bi kdo njegove argumente enako argumentirano izpodbil. Še vedno čakam, da se to zgodi.

The question of who is responsible for causing the Ukraine war has been a deeply contentious issue since Russia invaded Ukraine on 24 February 2022.

The answer to this question matters enormously because the war has been a disaster for a variety of reasons, the most important of which is that Ukraine has effectively been wrecked. It has lost a substantial amount of its territory and is likely to lose more, its economy is in tatters, huge numbers of Ukrainians are internally displaced or have fled the country, and it has suffered hundreds of thousands of casualties. Of course, Russia has paid a significant blood price as well. On the strategic level, relations between Russia and Europe, not to mention Russia and Ukraine, have been poisoned for the foreseeable future, which means that the threat of a major war in Europe will be with us well after the Ukraine war turns into a frozen conflict. Who bears responsibility for this disaster is a question that will not go away anytime soon and if anything is likely to become more prominent as the extent of the disaster becomes more apparent to more people.

The conventional wisdom in the West is that Vladimir Putin is responsible for causing the Ukraine war. The invasion aimed at conquering all of Ukraine and making it part of a greater Russia, so the argument goes. Once that goal was achieved, the Russians would move to create an empire in eastern Europe, much like the Soviet Union did after World War II. Thus, Putin is ultimately a threat to the West and must be dealt with forcefully. In short, Putin is an imperialist with a master plan who fits neatly into a rich Russian tradition.

Nadaljujte z branjem→

Zanimiva zgodba v spodnji niti o tem, kako težko se bo znebiti nafte in drugih fosilnih materialov pri proizvodnji materialov, ki jih uporabljamo vsak dan. Primer lego kock: najbrž niste vedeli, da sta za en kilogram “plastike” (ABS), ki se uporablja za proizvodnjo lego kock, potrebna 2 kilograma nafte. Razvojniki pri LEGO se že dolga leta trudijo, da bi našli “zeleno” alternativo za ABS, denimo reciklirane plastenke. Poskušali so z desetinami različnih materialov, vendar jim nikakor ne uspe doseči ustrezne kvalitete materiala (trdnosti). Najbolj ironično pa je, da imajo vsi alternativni materiali, ki so jih testirali, bistveno večji ogljični odtis od nafte in da so tudi ustrezno dražji od nafte.

Podobno velja za druge praktične uporabe fosilnih goriv. Denimo: zeleni ideologi nas na polno prepričujejo, da je vodik “sveti gral” energetskega prehoda iz fosilnih goriv na obnovljive vire. Vodik naj bi se uporabljal kot hranilec energije: dnevne viške energije iz sončnih elektrarn naj bi prek elektrolizerjev pretvarjali v vodik, ta vodik shranjevali za čas kurilne sezone in ga uporabljali namesto plina za proizvodnjo električne energije v jesensko-zimskem času, ko ni sonca. Problem tega energetskega svetega grala je podoben tistemu svetopisemskemu svetemu gralu – je zgolj mit, je utvara, je samoprevara. Problem vodika kot hranilca energije je namreč najmanj dvojen: (1) je izjemno porozen plin in ga je je izjemno težko (in drago) skladiščiti (še najlažje v solnih kavernah, ki pa so zgolj na severu Evrope), in (2) proizvodnja vodika prek elektrolize vode iz sončnih panelov je božjastno draga.

V naših geografskih razmerah, kjer sonce sije 12.5 % časa letno, in ob cenah tehnologije, kot naj bi veljale sredi 2030-ih let (predvidevanja IEA), bi en kilogram vodika iz dnevnih viškov elektrike iz sonca (ob 12.5 % izkoriščenosti elektrolizerjev in sedanjih cenah elektrike iz sonca) stal okrog 17 evrov. Če to preračunate v megavatne ure, bi 1 MWh vodika (brez davščin) stala 425 evrov. Za primerjavo: 1 MWh dizla (brez davščin) stane okrog 75 evrov. Če bi imeli posebne sončne elektrarne s priključenimi baterijami in na ta način stopnjo izkoriščenosti elektrolizeerjev dvigniti iz 12.5 na 30 %, bi se proizvodna cena vodika do leta 2040 lahko spustila na okrog 6 evrov za kilogram. To pomeni, da bi proizvodna cena 1 MWh vodika (brez davščin) stala okrog 150 evrov, kar je dvakrat dražje od dizla brez davščin. Drugače rečeno, vodik bi moral biti neobdavčen in njegovo proizvodnjo bi morali subvencionirati z okrog 75 evrov za MWh. In seveda bi morali najti norce med investitorji, ki bi bili pripravljeni investirati v proizvodnjo, ki deluje samo 30 % časa.

Nadaljujte z branjem→

Zabavni podatek: kmalu bo kitajski hitri vlak z >1000 km/h hitrejši od ameriškega potniškega letala Boeing 747 (988 km/h)

Iz vidika potnika so seveda hitri potniški vlaki neprimerno boljša alternativa za potovanje od letalskega prevoza (bistveno hitreje, od centra do centra mesta, vmesni postanki, udobneje, bolj varno).

Potem pa je še tukaj ekološki vidik. Vlaki so neprimerljivo bolj ekološki iz vidika izpustov toplogrednih plinov (TGP) od letal, ki so v notranjem prometu na enoto (potniški kilometer) najbolj umazan način potovanja.

Z mrežo hitrih vlakov je mogoče – v velikih državah – zamenjati notranji potniški letalski promet in prispevati k razogljičenju transporta. V Sloveniji lahko – glede na železniško infrastrukturo iz sredine 19. stoletja – samo sanjamo o hitrih potniških vlakih. Bi pa bilo izjemno zaželjeno, če bi v EU v prihodnjih 10 letih (namesto vlaganj v orožje) izgradili panevropsko železniško mrežo za hitre vlake in če bi se vanjo povezala tudi Slovenija. To bi poganjalo gospodarsko rast v Evropi celo desetletje, zmanjšalo izpuste TGP in povečalo blaginjo Evropejcev.