Kdo potrebuje vojno na Bližnjem vzhodu?

Marko Golob

Pred nekaj urami je udarila bomba (tokrat samo figurativna) v obliki intervjuja na CNN razvpite novinarke Christiane Amanpour z libanonskim ministrom za zunanje zadeve Abdalallah Bou Habibib-om en dan pred iranskim napadom na Izrael.

»Bomba« je bila izjava libanonskega zunanjega ministra, da se je Hezbollah pod vodstvom generalnega sekretarja Nasrallaha z Izraelom in s soglasjem ne samo izraelskega predsednika Bibija Netanyahuja, temveč tudi ob vednosti Združenih držav Amerike in Evrope dogovoril za premirje.

Samo nekaj dni za tem je Izrael nanj odvrgel za 80 ton bomb. Zakaj? Zakaj je bil pred dvema mesecema v Teheranu ubit glavni pogajalec in sekretar Hamasa Haniyeh, ki je veljal za voditelja Hamasa, ki si je najbolj prizadeval za mir? Zakaj je bil atentat izvršen ravno v Iranu na dan ustoličenja nove vlade (ki si je javno prizadevala za pomiritev z zahodom), kjer je bil Haniyeh, kot diplomat in mednarodno priznani predstavnik svojega ljudstva uradni gost? Zakaj javno ponižanje Irana?

Komu je nadaljevanje klanja Gaze, invazija v Libanonu in vojna z Iranom v interesu?

Nadaljujte z branjem

Izumrli bomo

Dobra numerična analiza v spodnjem tvitu.

Izumrli bomo. Mi zahodnjaki. Kot dinozavri. Vendar brez padca kometa ali jedrske vojne. Sami se bomo uničili. Ker se nočemo več razmnoževati.

Kako so ZDA izgubile vojno s Kitajsko pri solarnih panelih

David Fickling je v ponedeljek v Bloombergu objavil izvrstno analizo, kako so ameriška podjetja, ki so bila začetniki in imajo za seboj šest desetletij razvoja na področju solarnih panelov, v zadnjih petnajstih letih izgubile vojno s kitajskimi na področju proizvodnje solarnih panelov. Vendar zgodba ni takšna, kot nam jo poskušajo prodati ameriške administracije – da je kitajska vlada s subvencijami na nedovoljen način pomagala kitajskim podjetjem. Tako ameriška kot kitajska vlada sta subvencionirali razvoj solarne industrije. Zgodba je bolj enostavna – proizvodnja solarnih panelov je izjemno nedonosna in potrebuje velik obseg proizvodnje, da pokrije stroške. In samo kitajski trg je bil dovolj velik, da je omogočil tovrstne ekonomije obsega. Hkrati pa omogočil znižanje stroškov in cen panelov na sedanjo raven, s katero ne more konkurirati nihče, ki ni vložil v obseg proizvodnje podobne velikosti.

In seveda,uvedba carin na kitajske panele ne more rešiti problema nekonkurenčnosti ameriške solarne industrije. Le podražila bo panele in upočasnila instalacijo solarnih kapacitet. Ergo, carine bodo zgolj upočasnile boj proti podnebnim spremembam. Če so sončni paneli seveda sploh pravi način boja proti podnebnim spremembam, kot zatrjujejo njihovi ideološki podporniki. Toda če so, bodo carine samo upočasnile celoten proces.

Za tiste, ki se vam ne ljubi brati, je spodaj kratek video s ključnimi ugotovitvami. Ostali pa nadaljujte za tem z branjem kratkega povzetka, še bolje pa z originalnim člankom.

Nadaljujte z branjem

Vojna med Izraelom in Iranom in zahodna propaganda

Profesor Marandi je dobro pošolal britanskega novinarja glede morebitne vojne med Izraelom in Iranom.

Ne glede na zahodno proizraelsko propagando (“Izrael bo uničil iranske vojaške kapacitete, rafinerije, kritično infrastrukturo in Izrael bo zmagal”), je izid te vojne zelo negotov. Obe državi imata jedrske konice (Iran jih uradno nima, Izrael pa tega tudi uradno ne priznava), vendar ima Iran hipersonične rakete, ki jih izraelski Iron Dome, kot se je izkazalo včeraj, ne more prestreči. ZDA (in s tem Izreal) še nimajo hipersoničnih raket (LRHW je šele v testni fazi). Na drugi strani naj bi Iran, kakor je bilo mogoče zaslediti v medijih, v preteklih dveh mesecih od Rusije dobil nekaj globalno najboljših protizračnih sistemov obrambe S-400 (morda celo S-500), ki lahko prestrežejo hipersonične rakete (hitrost raket v sistemu S-400 je v razponu med 3.5 in 5.9 macha, kar je seveda hitrejše od vseh balističnih raket, ki jih premore ameriška vojska – in s tem Izrael. Torej, če bosta v nekem trenutku Izrael ali Iran presodila, da je ogrožena njuna eksistenca in bosta aktivirala rakete z jedrskimi konicami, je večja verjetnost, da bodo te explodirale na ali nad izraelskim teritorijem. Lahko pa seveda Izrael preseneti s kakšno diverzijo.

Če je še ostalo kaj razuma med neokoni, ki namesto Bidna vodijo ameriško administracijo, bi bil zdaj skrajni čas, da zaustavijo konje in umirijo Netayahuja. Jedrska vojna Izraelu ne bo pomagala glede eksistence judovske države, če je to glavni cilj ameriškega preferiranja Izraela. Tudi če bi Izrael zmagal v tej vojni, je njegova eksistenca ogrožena, ker bo moral pobiti vedno več ljudi. Izraelska eksistenca je možna, kot pravi Nassim Taleb, zgolj v miru s sosedi, kar pa pomeni priznanje Palestinske države.

Ameriška weaponizacija človekovih pravic

John Mearsheimer v brilijantni knjigi “The Great Delusion” (2019) trdi, da je v mednarodnih odnosih enopolarni sistem liberalne demokracije inherentno bolj nestabilen od multipolarnega sistema ravnotežja moči. Liberalni hegemon se bo namreč nenehno vpletal v druge države z namenom, da jim vsiljuje svoje liberalne vrednote, na čelu s človekovimi pravicami in demokracijo, kot univerzalne vrednote. In to bo počel z vsemi sredstvi, v končni instanci z orožjem, posledica česa so vedno novi inscenirani konflikti in vsiljene vojne namesto mirnega sožitja.

No, točno to počnejo ZDA po vsem svetu, pri čemer pa zlorabljajo institut človekovih pravic kot sredstvo za dosego svojih pravih ciljev (geopolitični vpliv, nadzor nad ključnimi resursi itd.). Glede Kitajske ZDA weaponizirajo institut človekovih pravic na primeru pokrajine Xinjiang, kjer kitajskemu vodstvu očitajo kršenje človekovih pravic ujgurske manjšine oziroma celo, da kitajska podjetja uporabljajo Ujgurje kot suženjsko delovno silo. V ta namen so ZDA uvedle trgovinske sankcije proti Kitajski, kjer je prepovedan uvoz izdelkov, ki je bil popolnoma ali deloma proizveden v pokrajine Xinjiang. Problem pri tem je, prvič, da se ZDA sploh niso potrudile dokazati kršenja človekovih pravic in prisilnega dela ujgurskega prebivalca. In drugič, da s tem, ko prepovedujejo uvoz izdelkov iz pokrajine Xinjiang, dejansko škodijo ujgurski manjšini, ki naj bi jo ščitile s svojimi sankcijami. Ta prepoved uvoza namreč vpliva na zmanjšane razvojne možnosti in povečano brezposelnost v pokrajini Xinjiang. Toda ujgurska manjšina tukaj za ZDA služi zgolj kot orožje proti Kitajski zaradi ameriške geopolitične agende, Ujgurji pa plačujejo ceno za to.

Spodaj je dober komentar Arnauda Bertranda na to temo.

Nadaljujte z branjem

Kdaj poletijo granitne kocke? Ko državljanom zmanjka razumevanja za hecanje države iz njihove inteligence

Še ena izjemen podkast Marka Radmilovića na Valu 202. Tokrat na temo inteligenčnih testov, ki sta si jih na račun državljanov privoščila državna Agencija za energijo in ELES z novim obračunom omrežnine. Radmilović te inteligenčne teste genialno konča z ne več retoričnim vprašanjem:

Čeprav je na prvi pogled ni, ali lahko kljub temu najdete povezavo med semaforji Franca Kanglerja in omrežnino Roberta Goloba? Namig: Prve kocke vzletijo, ko pristanejo zadnje položnice.

Za poslušanje kliknite tukaj.

Nadaljujte z branjem

Vojna v Ukrajini: Odboj mrtve mačke?

Kdaj bo konec vojne v Ukrajini? Putin, kolikor se spomnim, je sicer leta 2022 napovedal, da vojne ne bo konec pred letom 2025. Napoved spodaj na podlagi zgodovinskih analogij, ko je neka država v izgubljenem položaju izvedla obupni poskus diverzije (kot Ukrajina v primeru operacije Kursk), kaže na konec vojne sredi leta 2025 – če bo Ukrajina začela z mirovnimi pogajanji. Sicer pa leto kasneje, ko bo morala brezpogojno kapitulirati.

(Moj dodatek: seveda pod predpostavko, da se v vojno neposredno ne vključijo Nato države in pošljejo denimo armado z milijonom vojakov v Ukrajino. Kar pa bi pomenilo neposredno vojno z Rusijo in s tem jedrsko eskalacijo. Takrat pa je že vseeno, ker ne bo nihče zmagal).

Let’s talk about dead cats bouncing.  Strategically.

Last time I made a big prediction it was that Ukraine would begin to collapse after Spring 2024, and the Donbass front cracked and Ukraine launched a desperation push in Kursk in Summer ’24.

We can see the end from here.

So first, what is a dead cat bounce offensive?  It’s a last-ditch attack undertaken by a power that is already in military collapse, seeking to snatch victory from the jaws of defeat after the strategic balance has turned decisively against them.  Absent some level of divine intervention – see the French Orleans Campaign of 1429-30 – these operations are generally very counterproductive and significantly hasten the defeat of the power launching them.

There have been a lot of dead cats bouncing over the course of miliary history, enough that we can actually make predictions using them.  So let’s do exactly that and examine three such operations from the conflict closest in character to the Ukrainian War: World War One.

Nadaljujte z branjem

Vojna v Ukrajini: Vojna za naravne vire?

Spodnja slika iz Forbesa kaže, kako nekateri na Zahodu vidijo vojno v Ukrajini – kot vojno za naravne vire. Kot lahko vidite, danes poteka bitka za zavzetje “najbolj vrednih” pokrajin. Luhansk in Donetsk, ki sta že skoraj v celoti pod rusko kontrolo, sta glede naravnih virov ovrednoteni na skupaj 7 tisoč milijard dolarjev. Herson in Zaporožje, ki sta tudi večinoma pod rusko kontrolo sta ovrednoteni na dobrih 600 miloijard dolarjev. Veliko naravnih virov ima še Dnipropetrovsk (ovrednoteneo na 3 tisoč 500 milijard dolarjev). Regije zahodno od Dnjepra, za katere Rusija nima veliko interesa in ki naj bi morda nekoč tvorile “Novo Ukrajino”, ki se bi lahko vključila v EU in Nato, nimajo veliko naravnih virov – ovrednoteno vse skupaj na nekaj več od regije Zaporožje. Regije pod rusko kontrolo imajo tudi največ rodovitne zemlje, kar bo ključno v prihodnosti za proizvodnjo hrane.

Je torej vojna v Ukrajini zgolj prikrita vojna za naravne vire? Delno najbrž res. Vendar ima po mojem mnenju geopolitika bistveno večji vpliv od naravnih virov. Če bi ZDA prek Nata v Ukrajini kontrolirale Ukrajino, bi bile vojaško na meji z Rusijo in bi seveda strateško ogrožale rusko varnost. Rusije v preteklih desetletjih ukrajinski naravni viri niso kaj preveč skrbeli, niso imeli problemov s tem, da je Ukrajina (njeni oligarhi) sama izkoriščala svoje naravne vire in izvažala hrano. Rusija ima dovolj lastnih naravnih virov, ki jih ne izkorišča optimalno. Problem za Rusijo je nastal šele, ko so na vrhu Nata leta 2008 Ukrajino dali na listo potencialnih članic Nata. Šele takrat je Rusija začela z diplomatsko ofenzivo.