Nekaj poudarkov iz odlične knjige Johna Mearsheimerja “The Great Delusion: Liberal Dreams and International Realities” iz leta 2018. Mearsheimer je v knjigi opisal to, kar danes tako boleče spoznavajo na Zahodu – tako politiki kot intelektualci: da je pričakovanje, da liberalna hegemonija lahko pripelje do dolgotrajne globalne stabilnosti in miru, velika zabloda. Kot pravi Mearsheimer: “V nasprotju s prevladujočo modrostjo na Zahodu liberalna zunanja politika ni formula za sodelovanje in mir, temveč za nestabilnost in konflikte.” Liberalna hegemonija ne bo dosegla svojih ciljev, njen neuspeh pa bo neizogibno povzročil izjemno škodo. Liberalna država se bo znašla v neskončnih vojnah zaradi izvažanja svojih liberalnih vrednot in svojega videnja demokracije, kar bo povečalo in ne zmanjšalo raven konfliktov v mednarodni politiki ter tako poslabšalo probleme širjenja oboroženih konfliktov in terorizma.

Škoda, da ta knjiga ni bila napisana pred 30 leti in da je nismo takrat prebrali. Lahko bi se izognili mnogim zablodam in manj ljudi bi umrlo zaradi “izvoza demokracije” s strani “najbolj liberalne in demokratične države na svetu”.

_____________

My basic argument is that the United States was so powerful in the aftermath of the Cold War that it could adopt a profoundly liberal foreign policy, commonly referred to as “liberal hegemony.” The aim of this ambitious strategy is to turn as many countries as possible into liberal democracies while also fostering an open international economy and building formidable international institutions. In essence, the United States has sought to remake the world in its own image. Proponents of this policy, which is widely embraced in the American foreign policy establishment, believe it will make the world more peaceful and ameliorate the dual problems of nuclear proliferation and terrorism. It will reduce human rights violations and make liberal democracies more secure against internal threats.

From the beginning, however, liberal hegemony was destined to fail, and it did. This strategy invariably leads to policies that put a country at odds with nationalism and realism, which ultimately have far more influence on international politics than liberalism does. This basic fact of life is difficult for most Americans to accept. The United States is a deeply liberal country whose foreign policy elite have an almost knee – jerk hostility toward both nationalism and realism. But this kind of thinking can only lead to trouble on the foreign policy front. American policymakers would be wise to abandon liberal hegemony and pursue a more restrained foreign policy based on realism and a proper understanding of how nationalism constrains great powers.

Nadaljujte z branjem→

• Labour’s vote share in England has *stayed the same* since the last election
• Most of the Tory losses are explained by former Tory voters choosing Reform
• Keir Starmer has won fewer votes than Jeremy Corbyn did in 2017
• “In many ways, this looks more like an election the Conservatives have lost than one Labour have won.

Laburisti so leta 2019 dobili 32.2 % glasov (konzervativci 43.6 %), včeraj pa so laburisti dobili 33.8 %, konzervativci pa le 23.7 %, ker so jim Farageovi populistični reformisti odnesli 14.3 %.

Včeraj je Laburistična stranka v V. Britaniji močno zmagala in po 14 letih z absolutno večino zamenjala konzervativce na čelu države (no, zaradi čudnega večinskega sistema so laburisti ob zgolj tretjini glasov (manj kot 34 %) dobili skoraj dve tretjini sedežev (65 %) v parlamentu, Farageovi populisti pa ob več kot 14 % glasov zgolj 4 sedeže).

Zanimivo je, da so anketirani kot največji (in to s naskokom največji) razlog, zakaj bodo volili za laburiste, navedli, da zato, da “vržejo ven konzervativce“. Konzervativci so zakrivili največjo bedo v sodobni zgodovini Britanije, najprej z neznosno in nepotrebno politiko varčevanja po letu 2010, ki je ultimativno privedla tudi do Brexita (ki so ga konzervativci omogočili), za post-Brexit stagnacijo, za katastrofalno obvladovanje Covid krize in energetske krize po 2022.

No, volilci bi tudi pri laburistih morali paziti na “darila”, ki jih prinašajo. Tako kot so bili volilci navdušeni nad Blairom in njegovo “tretjo potjo”, ki se je nato izkazala kot izrazito neoliberalna in tako kot se je Blair izkazal kof sokreator vojne v Iraku, v kateri so britanske in ameriške enote pobile več kot pol milijona civilistov, se morajo paziti politik “nove” laburistične stranke pod vodstvom Keira Starmerja. In to kljub sloganu “country first, party second“. Starmer se je po eni strani izkazal kot pravoveren sledilec ameriškega administracije tako glede podpiranja vojne v Ukrajini in še bolj glede podpiranja Izraela v vojni v Palestini (pod krinko politike “antisemitizma”; no, “zlobni viri” pravijo, da Starmer in laburisti ne bi nikoli zmagali, če ne bi imeli podpore finančnega kapitala in seveda lobija, ki stoji za njim). Na drugi strani pa je Starmer nakazal, da bo pravoverno sledil ameriškim neoliberalnim politikam tudi na področju financiranja infrastrukture in javnih služb. Kot piše Daniela Gabor v The Guardianu, je Starmer napovedal španovijo z največjim private equity skladom BlackRock “to rebuild Britain” (ja, tistim BlackRock, ki naj bi po mandatu ZDA dobil v upravljanje Ukrajino (sklada za obnovo Ukrajine), če bi Ukrajina slučajno zmagala v vojni z Rusijo). BlackRock ima v lasti precejšen del stanovanjskih nepremičnin v Britaniji, s čimer zaradi visokih najemnin dosega pretežni del svojih prihodkov v Britaniji.

BlackRock naj bi zdaj namesto vlade menedžiral tudi ključne javne investicije v energetiki in infratsrukturi. Razlog, zakaj je Starmer izbral tovrsten način financiranja, je enak skripti iz časov Thatcherjeve in Blaira: proračunski deficit in javni dolg Britanije naj bi bil prevelik in zaradi fiskalnih omejitev naj ne bi dopuščal povečanja javnih izdatkov za investicije, zato naj bi breme financiranja investicij prevzel zasebni sektor. Torej, magična beseda se imenuje javno-zasebno partnerstvo (JZP). No, česar politiki in zasebni investitorji glede JZP ne povedo, je, da so projekti, financirani prek JZP, neprimerno dražji od projektov, financiranih z javnim denarjem. Razlog je v tem, da strošek javnega dolga kot vira financiranja znaša okrog 3 % (realno pa je ob upoštevanju inflacije blizu nič), medtem ko zasebni vlagatelji želijo donose vsaj okrog 10 % (na letni ravni).

Torej, program laburistov prinaša predvsem privatizacijo javnih storitev, stanovanjskega fonda in priložnost za velike zaslužke zasebnemu finančnemu kapitalu. Finančni kapital zato ljubi novo prihodnjo britansko vlado. Vendar ne se čuditi, če nova laburistična vlada ne bo izboljšala blaginje “navadnih Britancev” in če bodo ti čez štiri leta besni na laburiste.

Nadaljujte z branjem→

Indeks proizvodnje nemške industrije se noče stabilizirati, pač pa še pospešuje upadanje. Zahvale za ta negativni trend 2-letni trend je treba poslati predvsem ameriškemu predsedniku Bidnu, predsednici Evropske komisije von der Leynovi in nemški vladni koaliciji pod vodstvom Scholza, ki so družno in enoglasno s sankcijami proti Rusiji nemški industriji vzeli poceni vir energije (dražji plin in posledično tudi cene elektrike) in odščipnili del izvoznega trga. No, Sholzeva mavrična koalicija je zaprla še jedrske elektrarne in tako še dodatno povišala cene elektrike. Ob politiki varčevanja bosta ti potezi šli v zgodovino kot največja avtogola v zgodovini nemškega gospodarstva. Biggest unforced error oziroma self-inflicted damage.

Celoten intervju z Michaelom Hudsonom je tukaj. Zelo vredno poslušanja.

But ahead of the election, 75% of Britons have a negative view of politics in Britain.  And Labour and the Conservatives are set to record their lowest combined share of the vote in a century.  Instead, smaller parties such as Reform, the Liberal Democrats and the Greens have all made advances.

This result is a consequence of the disastrous decline in the British economy and living standards for most Britons alongside a decimation of public services and welfare.  British capital is broken.

…

In his recent book, Vassal State – how America runs Britain, Angus Hanton shows the dominant role that US companies and finance play in owning and controlling large sections of what remains of British industries.  This US takeover was accepted and even encouraged by successive British governments from Tory Thatcher to Labour’s Blair. 

…

From the 1980s, Britain has increasingly become what we could call a ‘rentier economy’, ending most of its manufacturing base and relying mostly on the City of London financial sector and accompanying business services, providing a conduit for the redistribution of capital from the Middle East oil sheikhs, Russian oligarchs, Indian entrepreneurs and American techs.

…

The rentier nature of British capital is revealed by this IPPR report: “Corporate investment has fallen below the rate of depreciation – meaning that our capital stock is falling – and investment in research and development (R&D) is lower than in our major competitors. Among the causes are a banking system that is not sufficiently focused on lending for business growth, and the increasing short-termism of our financial and corporate sector. Under pressure from equity markets increasingly focused on short-term returns, businesses are distributing an increasing proportion of their earnings to their shareholders rather than investing them for the future.”

Marco Del Negro in kolegi iz New York Federal Reserve so naredili odličen članek glede distribucijskih učinkov inflacije in dezinflacijskih učinkov. Glavne ugotovitve lahko strnemo tako: inflacija škodi vsem, še posebej revnim. Do tega pride, na eni strani zato, ker povišanje obrestnih mer (standardni ukrep, s katerim poskuša centralna banka zaustaviti ekonomsko aktivnost, da bi posledično zavrla rast cen) podraži kredite, ki jih imajo revni relativno več. Na drugi strani pa, ker zmanjšanje ekonomske aktivnosti pomeni večje težave glede obdržanja služb ali najti novo zaposlitev. Tudi bogati so prizadeti z inflacijo, vendar manj kot revni, ker se zmanjšajo dobički kot glavni vir njihovih prihodkov. Še bolj negativni učinek za revne pa nastopi, kadar je vir inflacije ponudbeni šok (rast cen energentov ali ključnih inputov), saj takrat agresiven boj proti inflaciji še bolj prizadene revne. Ponudbeni šok ima namreč za posledico višji dvig obrestnih mer in s tem še večje breme za zadolžena gospodinjstva z nizkimi dohodki, ob hkratnem zmanjšanju realnih plač zaradi visoke inflacije. Nasprotno pa zelo bogati (lastniki kapitala) s ponudbenim šokom celo pridobijo (zaradi nižjih realnih plač se povečajo dobički, kar je njihovi glavni vir dohodka).

Torej dezinflacijska politika v primeru ponudbenega šoka, kar smo doživljali zadnji dve leti, ima zelo boleče učinke na tiste z nizkimi dohodki. Pri povpraševalnem šoku (porast inflacije zaradi pregrevanja gospodarstva) so učinki nasprotni. Problem pa je, ker se centralne banke obeh tipov inflacije lotevajo na povsem enak način, saj imajo kot instrument za boj proti inflaciji na voljo samo obrestno mero.

Nadaljujte z branjem→

Raziskava javnega mnenja Evropskega sveta za zunanje zadeve (European Council on Foreign Relations) je pokazala, da so navadni Evropejci na nasprotnem bregu od njihovih voditeljev glede nadaljevanja vojne v Ukrajini. Prvič, izjemno malo navadnih Evropejcev meni (zgolj med 5 in 20 %), da bi lahko Ukrajina zmagala v tej vojni (izjema so zgolj Ukrajinci in delno Estonci). Vsi ostali v veliki večini menijo, da bo prišlo bodisi do dogovorjene poravnave ali da bo Rusija zmagala.

Nadaljujte z branjem→