Bine Kordež

V prejšnjih člankih na temo razmer na področju cen elektrike smo ugotavljali, da se stroški proizvodnje elektrike v domačih elektrarnah v zadnjih letih niso pretirano povečali, vseeno pa smo na prodajnem trgu beležili visok skok cene električne energije. Do leta 2021 so se veleprodajne cene na mednarodnih trgih in tudi doma gibale okoli 50 ali 60 eur/MWh, v letu 2022 pa so borzne cene v Evropi dosegle tudi nivo 1.000 eur/MWh, kar je bila predvsem posledica nervoze in negotovosti glede oskrbe z elektriko in ne povečanih stroškov proizvodnje. To je na drugi strani seveda omogočilo ogromne zaslužke posrednikom v trgovanju z elektriko. Zato je zanimivo pogledati učinke teh sprememb na rezultate elektrogospodarstva v Sloveniji.

Nadaljujte z branjem→

Zanimiva ugotovitev analize, ki prinaša morda za koga presenetljive ugotovitve, vendar so te povsem logične. Otroci staršev z nizkimi dohodki so običajno “bolj lačni” uspeha, želijo napredovati in izboljšati svoj ekonomski in socialni položaj, zato vložijo več truda v študij in delo. Na drugi strani pa otrokom bogatih staršev tega ni treba, lahko se posvetijo svojim hobijem, zato večinoma končajo v nižjem dohodkovnem razredu od staršev.

Zanimiva nit, preberite do konca

Bine Kordež

Da smo se v Evropi odločili za trajnostni razvoj in zeleno transformacijo, ni dvoma. Drži pa, da se v zadnjem času ob tem pojavljajo opozorila, da je pri teh usmeritvah potrebno upoštevati tudi druge vidike razvoja. Vse bolj namreč prevlada spoznanje, da je uvajanje obnovljivih virov energije kljub pozitivni učinkom v celoti vseeno dražje kot dosedanji fosilni viri, kar je za razvite države mogoče sprejemljivo, precej bolj zahtevno pa za preostali svet. Težko bo namreč prepričati Indijca ali Afričana, ki se borita za vsakodnevno preživetje, da morata za dobro človeštva opustiti cenejše energetske vire. In to potem, ko smo “zahodnjaki”, le šestina svetovnega prebivalstva, pridelali več kot polovico vseh dosedanjih izpustov.

Težko se je znebiti občutka, da je v teh prizadevanjih razvitih držav zelo veliko hipokrizije. Zaradi prehoda na obnovljive vire energije je v Evropi elektrika vse dražja, kar nas sicer pozitivno sili tudi v varčevanje z energijo ter opuščanje energetsko potratne potrošnje in proizvodnje. Istočasno pa vseeno trošimo na primer celo več jekla in aluminija, ki ga potem za nas proizvajajo v manj razvitih državah, praviloma z energetsko še bolj potratno proizvodnjo. Vzporedno pa potem sprejemamo strategije, kako bomo v Evropi v naslednjih desetletjih zmanjšali odvisnost od drugih držav. Pri tem je posebno na udaru Kitajska (po ameriškem nareku?), ki s svojo dolgoročno strateško politiko prevzema primat v vse večjem številu najbolj naprednih tehnologij.

Nadaljujte z branjem→

Aurelio Juri

Odziv na intervju z Vojkom Volkom: “Izenačevanje agresorja in žrtve je moralno zavržno”

Naj mi Tone Rački dovoli, da se mu pridružim, pri odzivu na nedavni intervju Barbare Kramžar s svetovalcem za mednarodne zadeve in nacionalno ter mednarodno varnost v kabinetu premiera, Vojkom Volkom. V celoti delim kar je g. Rački napisal, s tem da mu lahko tudi odgovorim na vprašanje, ki si ga zastavlja, ali so stališča Vojka Volka njegova osebna ali tudi stališča vlade, katere sekretar je. Odgovor je pritrdilen in enak bi bil karkoli bi g. Volk izjavil. Kolikor spremljam njegove performanse, občasna pojavljanja v javnost, opredeljevanja mestoma tudi kontradiktorna, do vojne v Ukrajini in masakra v Gazi, mi ni težko reči, da je on dejanski kreator in usmerjevalec slovenske zunanje politike z občasnimi malimi vložki s strani njenih formalnih nosilcev in izvajalcev, kot so predsednica Republike, predsednik Vlade in ministrica za zunanje in evropske zadeve. Državni zbor večinoma le potrjuje kar Vlada določi.

Nadaljujte z branjem→

Zaradi nafte, socializma, Rusije,…?

V Evropi dopuščamo, da Izrael pred našimi očmi vrši holokavst nad palestinskim prebivalstvom. Nobeden od evropskih politikov nima več pravice kadarkoli omenjati človekovih pravic. Kajti pustili so, da jih ubijejo v Gazi. Skupaj z njimi pa elementarno človečnost.

Here are his words on Gaza: “I am both astonished and outraged by the fact that those who represent the descendants of a people who were persecuted for centuries for religious or racial reasons… That the descendants of this people who are today the decision-makers of the State of Israel, that they could not only colonize an entire people, partly drive them out of their land and seek to expel them for good… But also, after the massacre of October 7, engaged in a real massive slaughter on the populations of Gaza and continue, incessantly, hitting civilians, women, and children.

And to see the silence of the world, the silence of the United States, protectors of Israel, the silence of the Arab states, the silence of the European states who claim to be defenders of culture, humanity, human rights.

 I think we are living through a horrible tragedy because we are also powerless in the face of this thing that is unleashing. At least, I say: bear witness! The only thing that remains if we cannot resist concretely is to testify. Let’s resist in our minds, let’s not be fooled, let’s not forget, let’s have the courage to face things head-on.”

What might the foreign policy of a President Kamala Harris look like? This week brought lots of loose speculation on that question—but also one solid sign of hope for advocates of military restraint. 

On Ukraine, China, and the Middle East, Harris’s foreign policy would be more or less a continuation of Biden’s, a piece in Politico suggests. The article paraphrases one former Pentagon and NATO official as saying that Harris “came into the vice presidency with relatively little foreign policy experience, which left her dependent on her advisers, who are largely traditionalists.”  

But, actually, “traditionalist” is a misleading term for the adviser considered most likely to replace Jake Sullivan as national security adviser in a Harris administration: Philip Gordon. Gordon, Harris’s top foreign policy aide since 2022, “became an outspoken dissident against the foreign policy consensus” after serving in the Obama administration, writes Matthew Petti of Reason. In 2020, Gordon published a book that condemned America’s decades of regime change wars in the Middle East—wars that, in his view, resulted in “no case of clear success, some catastrophic failures, and universally high costs and unintended consequences.”

Of course, by 2020, it had dawned on a number of people—even some in the very heart of the Blob—that the disastrous outcomes of recent regime change wars raised doubts about their wisdom. But Gordon’s penchant for restraint had shown up earlier than that, and in a particularly illuminating context.  

Nadaljujte z branjem→

Dober članek v Washington Postu o ameriškem “civiliziranem” načinu vsiljevanja svoje volje drugim državam. ZDA sankcionirajo tretjino držav na svetu, pri čemer je največ sankcij – merjeno s številom sankcionoranih subjekotv – uvedla administracija Joeja Bidna. Problem sankcij je … da ne delujejo. Oziroma delujejo na perverzen način. Če je namen sankcij, da “spametujejo” voditelje držav oziroma jih prisilijo, da se uklonijo ameriški volji ali odstopijo, potem sankcije ne delujejo. Kajti od Kube naprej (Severna Koreja, Iran, Sirija, Rusija itd.) ZDA s sankcijami niso uspele zamenjati režimov sankcioniranih držav. So pa sankcije povzročile humanitarne katastrofe v številnih državah zaradi zmanjšanega dostopa do hrane, zdravil in drugih kritičnih dobrin, zato jih OZN v splošnem ne priporoča. Običajno ameriški politiki poudarjajo, da bi humanitarne katastrofe lahko povzročile družbene nerede, prek katerih bi lahko prišlo do zamenjav režimov. Vendar se to do sedaj v 60 letih še ni zgodilo.

Resnici na ljubo so ZDA bistveno bolj uspešne pri zamenjavi režimov, ko se prek svojih ambasad vmešavajo v volitve drugih držav ali inicirajo družbene nerede prek nevladnih organizacij, ki jih sponzorirajo (arabska pomlad, Majdan v Ukrajini itd.). Najbrž poznate tisti vic:

“Zakaj v ZDA ne pride do revolucije?”

“Ker tam ni ameriške ambasade”.

Zakaj torej ameriške administracije tako rade uporabljajo sankcije v politične namene? Odgovor je perverzen: Ker je to bolje od tega, kot da ne naredijo nič ali da vojaško posredujejo.  No, so pa sankcije dober, milijardni biznis za lobiste v Washingtonu, podkupljive politike in množico prekupčevalcev, kot kaže članek v WaPo.

Res civiliziran globalni hegemon, ki ima občutek, da se mora vpletati v zadeve vsake države na tem svetu, da bi se ta obnašala po volji ZDA.

Zakaj torej ZDA ne sankcionirajo Izraela zaradi genocida v Gazi? Ker je Izrael izpostava ameriške politike na Bližnjem vzhodu in namesto ZDA počne to, kar bi sicer “morale” ZDA, da bi kontrolirale nafto. Grozovito.

Nadaljujte z branjem→