Rusijo je težko imeti rad. Kljub ruski kulturni veličini (izpred sovjetskega časa). Zaradi prastarih predsodkov (carski fevdalizem), starih predsodkov (komunizem najslabše vrste), do sodobnih predsodkov (oligarhija, korupcija, neenakost, politična nesvoboda) in najbolh svežih predsodkov (napad na Ukrajino, potencialna nevarnost ruskega napada in jedrske vojne). Tudi če bi mene vprašali, bi bil moj sentiment glede Rusije močno pretežno negativen. Not my cup of tea. Morda zato, ker nikoli nisem bil v Rusiji in nisem imel stikov s kakšnim Rusom (če odmislimo hčerkino učiteljico baleta) in so moji sentimenti utemeljeni na zgornjih ukoreninjenih klišejih.

Kljub temu pa morda koga preseneča, da imajo v mnogih državah dokaj pozitivno mnenje o Rusiji. Zanimivo bi bilo videti časovno dinamiko tujih sentimentov glede Rusije in koliko so se ti v državah izven zahodne politične sfere izboljšali prav zaradi ruskega napada na Ukrajino, ki ga mnogi vidijo kot simbolni boj Rusije proti ameriški globalni hegemoniji in za bolj enakopraven multipolarni svet.

Kot sem napovedoval dve leti nazaj, cenovna kapica na rusko nafto ni uspela prizadeti ruskega izvoza nafte (po poročanju Reutersa so se fiskalni prihodki Rusije iz naslova izvoza nafte in plina medletno (glede na lanski junij) povečali za več kot 50 %). Tudi če bi bila kapica uspešna, bi pri 60 $/sodček Rusija še vedno dobivala enako raven prihodkov iz naslova izvoza nafte, ker je bila ta kapica na ravni povprečne cene pred vojno. Toda kapica ni bila učinkovita, povprečna cena ruske nafte (merjena s kotacijo Urals, po kateri pa se dejansko proda malo nafte) je v zadnjem letu in pol znašala okrog 70 $/sodček. Kapica je bila utemeljena na predpostavki, da imajo zahodne države monopol nad storitvami, povezanimi z izvozom nafte – nad ladjarskimi družbami, zavarovalnicami in bankami. Vendar je Rusija – v sodelovanju z državami uvoznicami nafte – brez težav zaobšla te omejitve: z oblikovanjem sive flote tankerjev, formalno nepovezanih z ruskimi subjekti in lastnim zavarovanjem in financiranjem prodaje in prevoza nafte.

No, zdaj je v obtoku nova ideja, kako zaustaviti transportne tokove ruske nafte, in sicer s pomorsko blokado ladjarskih poti za “ruske” tankerje v Baltskem morju. Problem te ideje je najprej generalni: Konvencija Združenih narodov UNCLOS garantira vsem ladjam prost miroljuben prehod. Če bi ladjam, ki prevzažajo rusko nafto, to preprečili, bi lahko Rusija to dejanje razumela kot akt blokade v nasprotju z mednarodnim pravom in z vojaškim spremstvom tankerjem omogočila prehod. To bi seveda lahko vodilo v vojaško eskalacijo, kar pa dvomim, da si kdo izmed  politikov iz Baltskih držav želi. Drug problem pa je, da ti tankerji formalno niso povezani z ruskimi subjekti, torej bo težko dokazovati upravičenost odvzema pravice neškodljivega prostega prehoda. Spodaj je dober komentar Sergeya Vakulenka iz think-tanka Carnegie.

Ergo, če želijo Rusiji preprečiti izvoz nafte, se bodo ameriški politiki morali pogovoriti s kupci ruske nafte (denimo s kitajskimi in indijskimi ter posredno tudi evropskimi) in jih “prepričati”, da jo prenehajo kupovati. Good luck with that!

Nadaljujte z branjem→

Kitajska strategija izhaja iz lekcije, da je Sovjetska zveza propadla in razpadla zaradi gospodarskega kolapsa. Kitajska ne namerava narediti te napake.

Russia’s latest military gains in the Donetsk region (Report, July 5) reinforce the case for a negotiated settlement of the war in Ukraine. The US and its allies support Ukraine’s key war aim, which is a return to the 2014 frontiers, ie, Russia’s expulsion from Crimea and Donbas. But all informed analysts agree that short of a serious escalation of war, the likeliest outcome will be continued stalemate on the ground, with a not insignificant chance of a Russian victory.

This conclusion points to the desirability, even urgency, of a negotiated peace, not least for the sake of Ukraine itself. Reluctance by the official west to accept a negotiated peace rests on the belief that anything short of a complete Ukrainian victory would allow Putin to “get away with it”.

But this ignores by far the most important outcome of the war so far: that Ukraine has fought for its independence, and won it — as Finland did in 1939-40. Some territorial concessions would seem a small price to pay for the reality, rather than semblance, of independence.

If a peace based on roughly the present division of forces in Ukraine is inevitable, it is immoral not to try for it now.

Nadaljujte z branjem→

Tudi če bi demokrati uspeli zamenjati Bidna s kom bolj izvoljivim, bi Bidnova katastrofalna zunanja politika ostala. Ne gre samo za vojno v Ukrajini, ki jo Putin dobiva, in vojno v Palestini, ki jo Izrael izgublja, pač pa za tehnološko in gospodarsko vojno, ki jo Kitajska dobiva in geopolitični spopad, ki ga dobiva BRICS+ pod vodstvom Kitajske in Rusije. Problem je, kako so neokonzervativni krogi znotraj Demokratske stranke te spore bodisi inicirali ali nanje napačno (beri: agresivno) odgovorili. S tem so zgolj spodbudili spopade, namedsto, da bi jih pomirili. S tem so povzročili fragmentacijo sveta, namesto da bi z modrejšo politiko ohranili enotnost svetovnega trgovinskega in političnega reda, kjer bi ZDA še naprej držale roko nad njim.

S svojim agresivnim pristopom je demokratska stranka aktivno pomagala vreči svet s tečajev, hkrati pa tudi sebe z vrha piramide. Demokrati tega kaosa, ki so ga povzročili, ne morejo rešiti. tudi brez Bidna na čelu ne.

But it is time to talk about the foreign policy elephants in the room in the current crisis over Joe Biden’s political future, which is also the immediate future of the fractious Democratic Party.

And they are the current disasters in Ukraine, where a reviled Vladimir Putin, the Russian president, is winning, and in Gaza, where Benjamin Netanyahu, the Israeli prime minister, is losing a murderous war with Hamas and the respect of much of the world. Joe Biden’s policies in both instances have been both a political and a humanitarian disaster.

Biden and his foreign policy gaggle, led by Antony Blinken, his secretary of state, and Jake Sullivan, the national security adviser, helped to provoke a war in Ukraine and have supported Netanyahu with words and a lot of American bombs and other weaponry in his decision to respond to the Hamas assault last fall with an all-out war against Hamas that has devastated the innocent civilian population of Gaza.

Nadaljujte z branjem→

Za osvežitev spomina: v prvem krogu parlamentarnih volitev v Franciji pred enim tednom je stranka Le Penove RN šokirala, ko je dobila večino kar v 51 % volilnih okrajev, nakar so se stranke sredine in levice dogovorile, da umaknejo kandidate, ki so bili na tretjem mestu. In očitno je delovalo, pa tudi volilci so v drugem krogu prišli na volišča v rekordnem številu (največ po letu 1981), in relativna zmagovalka volitev ni bila več skrajno desna RN, niti Macronova sredinska Renaissance, pač pa skrajno leva NFP. Torej namesto enega ekstrema smo dobili drugega.

Drugače rečeno, v Franciji smo namesto sredinske zmernosti dobili politične ekstreme. Olivier Blanchard (ja, nekdanji profesor na MIT in nekdanji glavni ekonomist IMF) je pred desetimi dnevi to zelo dobro opisal v Financial Timesu, in sicer kot Macronovo tragedijo v štirih dejanjih. Če povzamem, pred predsedniškimi volitvami 2017 je Macron je ustanovil novo sredinsko stranko En Marche (danes Renaissance), pri čemer je marginaliziral nekdanje prevladujoče stranke leve in desne sredine ter pustil le skrajnosti kot alternativo. Videti je bilo kot briljantna poteza – na dva načina. Politično je bila nova stranka dovolj široka, da je Macronu pomagala do lahke zmage nad Marine Le Pen na predsedniških volitvah in nato do velike večine na zakonodajnih volitvah, ki so sledile. Politično gledano mu je to omogočilo prestopiti tradicionalne rdeče črte tako levice kot desnice.

Nadaljujte z branjem→

Niti začeti pogovarjati se ne smemo o tem. Mir je nevaren.

No, John Lennon in Yoko Ono sta leta 1969 tudi pozivala k miru: “All we are saying is ‘Give peace a chance’“. Vendar se je vojna v Vietnamu končala šele 6 let kasneje, konec aprila 1975, ko so severnovietnamske čete zavzele Saigon, ZDA pa se že pred tem efektivno umaknile. Tiste, ki pozivajo k miru, se preprosto ignorira, nato pa realnost na bojišču naredi svoje. Škoda za Ukrajino in njeno prebivalstvo.

Zaradi obiska Viktorja Orbana, predsednika vlade Madžarske, ki trenutno predseduje Svetu EU, v Kijevu in Moskvi, da bi slišal mnenja obeh strani glede možnega konca vojne, so v evropskih institucijah vsi zelo nervozni. Najvišji, sicer neizvoljeni, predstavniki EU v en glas vpijejo, da Orban ne predstavlja uradne politike EU in da ruši evropsko enotnost. Toda zakaj ti neizvoljeni predstavniki institucij EU ne vprašajo Evropejcev, kakšno politiko do Ukrajine si oni želijo? Ups…

Ups, Evropski svet za zunanje zadeve je naročil takšno anketo in anketa je pokazala, da so navadni Evropejci na nasprotnem bregu od njihovih voditeljev glede nadaljevanja vojne v Ukrajini. Prvič, izjemno malo navadnih Evropejcev meni (zgolj med 5 in 20 %), da bi lahko Ukrajina zmagala v tej vojni (izjema so zgolj Ukrajinci in delno Estonci). Vsi ostali v veliki večini menijo, da bo prišlo bodisi do dogovorjene poravnave ali da bo Rusija zmagala.

Nadaljujte z branjem→

… in zaradi daleč največje energijske gostote zavzame tudi daleč najmanj prostora. Za razliko od sončne energije, za katero velja nasprotno.

Nadaljujte z branjem→