Zanimiva zgodba v spodnji niti o tem, kako težko se bo znebiti nafte in drugih fosilnih materialov pri proizvodnji materialov, ki jih uporabljamo vsak dan. Primer lego kock: najbrž niste vedeli, da sta za en kilogram “plastike” (ABS), ki se uporablja za proizvodnjo lego kock, potrebna 2 kilograma nafte. Razvojniki pri LEGO se že dolga leta trudijo, da bi našli “zeleno” alternativo za ABS, denimo reciklirane plastenke. Poskušali so z desetinami različnih materialov, vendar jim nikakor ne uspe doseči ustrezne kvalitete materiala (trdnosti). Najbolj ironično pa je, da imajo vsi alternativni materiali, ki so jih testirali, bistveno večji ogljični odtis od nafte in da so tudi ustrezno dražji od nafte.

Podobno velja za druge praktične uporabe fosilnih goriv. Denimo: zeleni ideologi nas na polno prepričujejo, da je vodik “sveti gral” energetskega prehoda iz fosilnih goriv na obnovljive vire. Vodik naj bi se uporabljal kot hranilec energije: dnevne viške energije iz sončnih elektrarn naj bi prek elektrolizerjev pretvarjali v vodik, ta vodik shranjevali za čas kurilne sezone in ga uporabljali namesto plina za proizvodnjo električne energije v jesensko-zimskem času, ko ni sonca. Problem tega energetskega svetega grala je podoben tistemu svetopisemskemu svetemu gralu – je zgolj mit, je utvara, je samoprevara. Problem vodika kot hranilca energije je namreč najmanj dvojen: (1) je izjemno porozen plin in ga je je izjemno težko (in drago) skladiščiti (še najlažje v solnih kavernah, ki pa so zgolj na severu Evrope), in (2) proizvodnja vodika prek elektrolize vode iz sončnih panelov je božjastno draga.

V naših geografskih razmerah, kjer sonce sije 12.5 % časa letno, in ob cenah tehnologije, kot naj bi veljale sredi 2030-ih let (predvidevanja IEA), bi en kilogram vodika iz dnevnih viškov elektrike iz sonca (ob 12.5 % izkoriščenosti elektrolizerjev in sedanjih cenah elektrike iz sonca) stal okrog 17 evrov. Če to preračunate v megavatne ure, bi 1 MWh vodika (brez davščin) stala 425 evrov. Za primerjavo: 1 MWh dizla (brez davščin) stane okrog 75 evrov. Če bi imeli posebne sončne elektrarne s priključenimi baterijami in na ta način stopnjo izkoriščenosti elektrolizeerjev dvigniti iz 12.5 na 30 %, bi se proizvodna cena vodika do leta 2040 lahko spustila na okrog 6 evrov za kilogram. To pomeni, da bi proizvodna cena 1 MWh vodika (brez davščin) stala okrog 150 evrov, kar je dvakrat dražje od dizla brez davščin. Drugače rečeno, vodik bi moral biti neobdavčen in njegovo proizvodnjo bi morali subvencionirati z okrog 75 evrov za MWh. In seveda bi morali najti norce med investitorji, ki bi bili pripravljeni investirati v proizvodnjo, ki deluje samo 30 % časa.

Nadaljujte z branjem→

Zabavni podatek: kmalu bo kitajski hitri vlak z >1000 km/h hitrejši od ameriškega potniškega letala Boeing 747 (988 km/h)

Iz vidika potnika so seveda hitri potniški vlaki neprimerno boljša alternativa za potovanje od letalskega prevoza (bistveno hitreje, od centra do centra mesta, vmesni postanki, udobneje, bolj varno).

Potem pa je še tukaj ekološki vidik. Vlaki so neprimerljivo bolj ekološki iz vidika izpustov toplogrednih plinov (TGP) od letal, ki so v notranjem prometu na enoto (potniški kilometer) najbolj umazan način potovanja.

Z mrežo hitrih vlakov je mogoče – v velikih državah – zamenjati notranji potniški letalski promet in prispevati k razogljičenju transporta. V Sloveniji lahko – glede na železniško infrastrukturo iz sredine 19. stoletja – samo sanjamo o hitrih potniških vlakih. Bi pa bilo izjemno zaželjeno, če bi v EU v prihodnjih 10 letih (namesto vlaganj v orožje) izgradili panevropsko železniško mrežo za hitre vlake in če bi se vanjo povezala tudi Slovenija. To bi poganjalo gospodarsko rast v Evropi celo desetletje, zmanjšalo izpuste TGP in povečalo blaginjo Evropejcev.

No, danes tem klavcem (lokalnim kolaborantom nemških okupatorjev) v Ukrajini postavljajo spomenike in po njih imenujejo avenije. Neonacistični bataljoni pa so sestavni del redne vojske UKrajine.

Še večja (tragična) ironija usode pa je, da Izraelci danes to isto in masovno počnejo Palestincem.

Evropske vlade pa oboje podpirajo ali tolerirajo.

Spodaj je zelo dober članek Anne-Sophie Corbeau & Tatiane Mitrove iz SIPA centra na univerzi Columbia o iluzijah, ki si jih delajo v Evropi, da bi nadomestili izpad ruskega plina, ki priteka prek Ukrajine. Azerbejdžan nima zadostnih količin za nadomestitev ruskega plina (na voljo sta 2 bcm, potrebno pa je zagotoviti 14 bcm izadlega plina po koncu 2024) in Azerbejdžan že sedaj sam kupuje ruski plin in ga nato prodaja naprej (po ustrezno višji ceni). Edina varianta za nadomestitev izpada ruskega plina prek Ukrajine je, da bi ga Azerbejdžan kupoval v Rusiji in nato kot svojega prodajal v Evropo, zraven pa bi vsi mižali na obe očesi.

Natanko to sedaj počnejo vsi, tudi Ukrajinci. Gre za mehanizem t.i. virtualnega dvosmernega pretoka, pri čemer plin teče v eno smer (iz Rusije prek Ukrajine v Evropo), Ukrajina odvzame svoj del, vendar ta del formalno kupuje od evropskih trgovcev in razglaša, da je glede plina neodvisna od Rusije. No, tak mehanizem bi lahko uporabljali tudi za uvoz ruskega plina prek Azerbejdžana in se delali, da ne gre za ruski plin. Običajna evropska hipokrizija. Le da je precej dražja, kot če bi pošteno kupovali plin pri osnovnem viru.

European proposals[1] to replace Russian gas shipped via Ukraine[2] with gas from Azerbaijan when current transit agreements with Moscow expire at the end of 2024[3] may be easier said than done.[4] Lack of transparency around the deal has created unreasonable expectations and accusations.[5] While Ukraine, the EU, and Azerbaijan may all support the idea of buying Azeri gas and injecting it into Russian pipelines heading to Europe,[6] the three options to bring that plan to fruition face significant hurdles or require compromises on the goal. Most importantly, Azerbaijan will not have sufficient additional gas supplies in the short term to replace Russian gas volumes, Naftogas talks about “only 2 billion cubic meters [bcm] of the 14 bcm that the EU receives via the Ukraine pipeline” [7] although that could change in the longer term if buyer interest hits a level that spurs investment.

This blog post discusses the benefits of replacing Russian gas with Azeri fuel for Ukraine, the EU, and Azerbaijan, and explores the three options for bringing that fuel to Europe. The piece finds that in the short term the only realistic way to replace the existing volumes of Russian gas would be through swap deals between Azerbaijan and Russia, but this would have only limited benefits in terms of reducing EU dependence on Moscow.

Nadaljujte z branjem→

Nemška gospodarska katastrofa se samo še poglablja. Nemška industrijska proizvodnja je 15 % izpod ravni iz leta 2017, prodaja na drobno pa je upadla na raven iz leta 2019. Prihranki gospodinjstev so se previdnostno povečali za četrtino (kar se seveda odraža v ravni prodaje).

Obstaja sicer izhod iz te katastrofe: (1) velik stimulus paket za gradnjo infrastrukture in za industrijo, (2) ponovno odprtje jerskih elektrarn in izstop iz samomorilsje energetske politike imenovane Energiewende in (3) izstop iz ameriške koalicije glede sankcij proti Rusiji in ponovni začetek odjema ruskega plina in ponovna vzpostavitev izvoza v Rusijo. Seveda se pod to mavrično koalicijo nič od tega ne bo zgodilo. Lastna neumnost je največja ovira za preokrenitev negativnega trenda. Nemški Energiewende je bila gospodarsko, ekološko in geopolitično največja nemška neumnost po 2. svetovni vojni. Druga največja pa sodelovanje v ameriški koaliciji sankcij proti Rusiji.

Toda če te lastna neumnost zapelje v katastrofo, je seveda iluzorno pričakovati, da se boš v neki točki spametoval. Boleče je to gledati.

Branko Milanović ima absolutno prav: le če kolapsnejo finančne borze, bodo lastniki finančnega kapitala razumeli, da se jim vojna med Izraelom in Iranom ter jedrska vojna med Natom in Rusijo ne splača. Lastniki finančnega kapitala lahko profitirajo od majhnih vojn, ne pa od apokalipse.Apokalipsa jim uniči vse premoženje.

So financerji ZDA in Izraela dojeli včerajšnje sporočilo kolapsa borz?

Globalna nestabilnost, ki se je segrevala in kuhala zadnja tri leta, je prišla do vrelišča. Imamo neugodno situacijo (1) vojn (Ukrajina-Rusija) in vojn pred pred izbruhom (Bližnji vzhod) na področjih, kjer je to najmanj zaželjeno (monopolni ponudniki nafte), (2) izraelskega masakra v Gazi, ki militarizira ves arabski svet, (3) visoke dolžniške izpostavljenosti podjetij in držav visokim obrestnim meram, (4) kapitalskega balona v tehnološkem sektorju, ki se je pravkar razpočil (začenši prejpnji konec tedna v ZDA, danes zjutraj v Aziji in zdaj še dodatno v ZDA) in (5) ZDA, ki so pripravljene za ohranitev svoje hegemonije zakuriti ves svet. Predstavljajte si, da v tej situaciji izbruhne vojna med Iranom in Izraelom. pri čemer se bodo zahodne države vojaško angažirale, da branijo Izrael, arabske države in Rusija pa na strani Irana, ter da posledično Iran zapre Bab el-Mandeb ožino (vhod v Rdeče morje) in Hormuško ožino (vhod v Perzijsko morje). Dobimo lahko toksično kombinacijo Velike depresije in naftnega šoka iz 1979 ter kasnejše dolžniške krize.

Se bodo ZDA spametovale in poskušale de-eskalirati situacijo z uporabo diplomacije? Nič ne kaže na to.

Dva poudarka:

1. V ZDA “izgledamo kot hinavci”, govorimo o človekovih pravicah, medtem ko častimo vojnega zločinca in postajamo udeleženci genocida.
2. Netanyahu nima interesa za noben dogovor: Izrael zdaj dejansko etnično čisti Gazo, kar je vse, kar želi.

Temeljno pravilo v diplomaciji je, da morata z dogovorom obe strani pridobiti, torej da ima njuna interakcija pozitivno vsoto. No, Izrael se že 8 desetletij utaplja v svojih naporih, da pridobi samo on, nasprotna stran pa izgubi (igra z ničelno vsoto). Edina izjema je bil sporazum iz Osla, ki bi skoraj prinesel mir v regiji. Vendar pa Izrael nikoli ni bil pripravljen implementirati dogovora iz Osla – t.i. “rešitve dveh držav”, po kateri bi Palestinci dobili svojo državo (podobno kot Ukrajina ni implementirala dogovorov iz sporazumov Minsk 1 in 2 glede pravic ruske manjšine). In Netanyahu je glavni odgovrni krivec, da do te implementacije ni prišlo. Zato ne čudi, da je v trenutku, ko je bilo premirje med Izraelom in Hamasom tik pred sklenitvijo, Netanyahu ubil glavnega pogajalca Hamasa, ki je bil pripravljen skleniti dogovor o premirju.

Morda bo s tem Netanyahu kratkoročno pridobil, pritegnil ZDA v vojno z Iranom in širšo regionalno vojno ter začasno ostal na oblasti. Toda, kot pravi Robert Wright (spodaj), je to zgolj Netayahujeva ekstrema igra z ničelno vsoto, katere rezultat bo še večja militantnost Hamasa in vsega palestinskega prebivalstva. Miru v regiji ne bo. In očitno Netanyahu hoče prav to. Brez vojne ne more ostati na oblasti. Toda pregnati ali pobiti 2 milijonov Palestincev v Gazi pa tudi ne more. Takšnega holokausta vsem na očeh pa tudi zahodni, vsi proizraelsko usmerjeni, voditelji ne bi mogli ubraniti pred njihovimi volilci.

Nadaljujte z branjem→

Nevarnost prekinitve ognja nikoli ni bila večja, zato je Izrael z učinkovito akcijo v tuji državi učinkovito preprečil realizacijo te nevarnosti. In ubil glavnega mirovnega pogajalca nasprotne strani.

Izrael lahko s kiruško natančnostjo ubije mirovnega pogajalca v 1,187 milj oddaljeni hiši v Teheranu, ne more pa Hamasovih borcev oddaljenih nekaj deset milj, zato mora uporabljati 1,000-tonske bombe. Slednje je najbolj stroškovno učinkovit način, ker sicer bi moral ciljati slehernega posameznega Hamasovca. Kar pa je drago. In ameriške pomoči ne velja kar tako neučinkovito zapravljati.

Israel has explained it had no choice but to kill a Hamas leader in Tehran, due to serious concerns he was willing to sign a peace agreement. There was also concern Iran had elected a moderate president, meaning the risk of peace had never been higher. Clearly, something had to be done and that something involved taking out the chief negotiator with a bomb.

Israel demonstrated how impressively accurate its killing can be when it’s not launching bombs into Gaza. It can somehow get a bomb 1,187 miles into Ismail Haniyeh’s guest house, taking him out along with his children and grandchildren while minimising damage to the building.

Nadaljujte z branjem→