Nekatere posledice in pasti rasti proizvodnje električne energije iz sonca v Evropi

Drago Babič

Proizvodnja električne energije iz sonca v Evropi hitro raste, kar ima pomembne posledice za trge električne energije. Sončna energija se proizvaja le podnevi in je v zimskih mesecih v državah daleč od ekvatorja skoraj zanemarljiva v primerjavi s pomladnimi in poletnimi meseci (v Nemčiji ena desetina, pri nas do ena šestina pomladne). To vodi do ponavljajočega se vzorca dnevnih nihanj skupne proizvodnje in cene električne energije, ki jo imenujemo »račja krivulja oz. račji vrat«. V nadaljevanju se bomo poglobili v ta pojav in raziskali nekaj manj znanih, a logičnih posledic razcveta sončne energije.

Rast sončne energije

Zmogljivosti tovarn za proizvodnjo foto napetostnih elektrarn (panelov) rastejo eksponentno, vsake tri leta se podvojijo. Tako naj bi letos zmogljivost porasla na 1.000 GW letno, vzporedno tudi pada cena panelov, ki se približuje ceni 10 c/W. To bo povzročilo pravo poplavo na trgu sončnih panelov, kar bo tudi pocenilo izgradnjo celotnih foto napetostnih elektrarn in omogočilo nadaljnji razvoj proizvodnje električne energije iz sonca. Tako velik delež sončne energije bo temeljito spremenil celoten elektro energetski sektor. Elektroenergetski sistemi bodo dobili dvojno podobo, vsakodnevno bodo prehajali med sončno energijo in tradicionalnimi, dispečabilnimi viri energije. Za razumevanje teh dnevnih premikov je nujno spremljati njihov urni potek. Ta analiza z urno dinamiko spremlja tržne cene električne energije, vrednosti sončne energije in zmanjševanje oz. povečevanje odvisnosti od drugih virov energije.

Nadaljujte z branjem

Trumpov »mirovni načrt« za Ukrajino in evropske dileme

Po poročanju Financial Timesa je madžarski predsednik vlade Viktor Orban v pismu evropskim voditeljem skiciral »mirovni načrt« za Ukrajino, ki naj bi ga imel najverjetnejši bodoči predsednik ZDA Donald Trump. No, ta načrt je tipično trumpovski:

Prvič, ZDA bodo še naprej vojaško podpirale Ukrajino, vendar le, če bo ukrajinsko vodstvo sedlo za pogajalsko mizo z Rusijo. Drugič, ZDA želijo, da Evropa prevzame levji delež vojaške in finančne pomoči Ukrajini.

Vsaj polovica ljudi se bo zgražala že nad idejo, da bi v Ukrajini lahko priško do »nepravičnega miru«, kjer bi agresor zmagal s formalno pridobitvijo ukrajinskega ozemlja. Toda ta svet ni pravičen. Oblikujejo ga interesi velikih držav, čemur pravimo realpolitika, pa naj se mi prebivalci majhnih držav še tako zgražamo nad tem. Tako kot je realpolitika, da lahko velika država, kot je Rusija, napade sosednjo državo in ji nihče tega ne more preprečiti, tako je realpolitika, da lahko druge velesile v konstelaciji vseh drugih interesov na to pristanejo in napadeno državo mirno žrtvujejo. In realpolitično dejstvo je, da bo prejkoslej prišlo do mirovnega sporazuma glede Ukrajine, o čemer se bosta med seboj dogovorili Rusija in ZDA, ne glede na interese Ukrajincev. Ker bosta obe velesili na ta način stabilizirali vojaško-strateška medsebojna razmerja.

Nadaljujte z branjem

Oliver – Trag u beskraju

Ko si v Dalmaciji, je Oliverjeva glasba samoumevna kot burin ponoči in kot popoldanski maestral. V vsakem majhnem mestecu, ko sediš zvečer na barki in srkaš vino, se z nekega trga ali terase sliši Oliver. Začel sem ga poslušati šele posthumno in nekaj pesmi se mi je vsedlo…

Lekcija iz nesuverenosti: Izpad Microsoftovega operacijskega sistema

Včerajšnja nadgradnja Microsoftovega operacijskega sistema s CrowdStrike kibernetsko zaščito je povzročila današnji izpad operacijskih sistemov v ključnih infrastrukturnih (letalski promet) in poslovnih dejavnostih (bančništvo itd.) ter velikih podjetjih širom zahodnega sveta. Seveda tudi pri nas.

Vendar pa do izpada ni prišlo na Kitajskem…

.. in v Rusiji (spodaj je zanimiva anekdota o ameriških potnikih, ki so zaradi izpada letaliških operacijskih sistemov na poti proti ZDA morali začasno pristati na ruskem letališču, kjer pa so okusili “slast” ameriških sankcij proti Rusiji, saj zaradi nepovezanosti ruskih bank z ameriškimi niso mogli uporabiti bančnih kartic).

Obe državi, Kitajska in Rusija, sta namreč zaradi strateških varnostnih razlogov razvili lastne IT platforme. Rusija pa je bila zaradi ameriških sankcij prisiljena pred dvema letoma in pol lansirati svoj lastni “SWIFT” sistem za informacijsko povezavo med bankami.

Kot sem pisal konec lanskega leta, Evropa lastnih IT sistemov in lastnih tehnoloških rešitev na drugih področjih nima. Zato ni suverena, pač pa je povsod odvisna od in s tem podrejena ZDA. Amerika lahko Evropo v kateremkoli trenutku (namerno ali nenamerno) ugasne ali zapre:

Kdor želi biti politično suveren, mora biti najprej vojaško suveren, torej imeti svojo vojsko in razvito vojaško industrijo, mora imeti svoj SWIFT bančni sistem, mora imeti svoj GPS sistem, mora imeti lasten velik in razvejan finančni sistem, mora imeti svoje ponudnike telekomunikacijske opreme in tehnoloških aplikacij, in imeti mora svoje ponudnike in strežnike e-pošte.

Rusija in Kitajska vse to imata. Evropa pa je vse to »outsourcala« v Ameriko. Evropo varujejo ameriške jedrske konice in vojaške baze v Nemčiji. Članice EU ne morejo refinancirati svojega dolga, če se ameriški finančni velikani (sami ali po navodilu) odločijo, da prenehajo kupovati evropske državne obveznice. Evropske banke ob zaustavitvi SWIFT sistema zamrznejo. Evropska letala in avtomobilski navigacijski sistemi padejo, če nam ZDA ugasnejo dostop do GPS. Če nam Microsoft zaklene Windowse in Office, postanejo računalniki le še kup elektronike in plastike. Če nam Microsoft in Google zakleneta strežnike za e-pošto, lahko v Evropi komuniciramo le še s pismi, ali hitreje s pisemskimi golobi. In če nam zaprejo še »oblake« s podatki, smo ostali brez dostopa do lastnih podatkov.

Evropa bo suverena, ko se bo vojaško, tehnološko in finančno osamosvojila. Tako kot so se ZDA nekoč odklopile od V. Britanije, Rusija in Kitajska pa od ZDA.

Koliko stavimo, da evropski “voditelji”, na čelu z novoizvoljeno staro predsednico Evropske komisije, niso dojeli sporočila te današnje lekcije?

Trump državniško, Biden out?

Zadeve v ameriški politiki gredo z večjo dinamiko. Trump je na republikanski konvenciji pokazal ne samo, da je povsem pokoril stranko in jo poenotil za seboj, ampak tudi državniško držo (kolikor je to pri njem sploh mogoče). Iz sebe je naredil orjaškega zmagovalca (če ga seveda ne bodo (tokrat bolj) “uspešno umaknili” iz igre). Bloomberg:

Donald Trump took the stage at Fiserv Forum in Milwaukee last night as a conquering hero. It marked an incredible political comeback.

Trump survived two impeachments; his 2020 election loss; the GOP’s efforts to exile him after the Jan. 6 Capitol insurrection; primary challenges from would-be Republican successors; and, just last week, an assassin’s bullet.

Perhaps most remarkable of all: The man who beat Trump in the last election, Joe Biden, looks increasingly unlikely to make it through the Democratic convention next month, whereas Trump is now the undisputed Republican power.

Trump’s domination of the party was evident throughout the four-day convention. In contrast to his first go-round, in 2016, Trump was no longer bound by stuffy Republican notions of decorum or obligations to appease evangelicals, foreign policy hawks, anti-abortion activists or any other conservative faction.

Instead, last night’s proceedings had the trappings of WrestleMania — and many of the participants, too. Former wrestling star Hulk Hogan gave a pep talk and UFC president and promoter Dana White gave Trump’s introduction. In between was a high-decibel performance by Kid Rock that would have sent old-guard Republicans like his former vice president, Mike Pence, to the fainting couch, had Pence not already been ostracized from the party.

Trump’s speech was billed by the campaign as something new — not the dark “American carnage”-style red meat he’s famous for. It would be more a statesman-like call for national unity. Let the record show that Trump did utter pre-written words to that effect: “The discord and division in our society must be healed.”

Nadaljujte z branjem

Kontraproduktivnost ameriških tehnoloških sankcij proti Kitajski

O kontraproduktivnosti ameriških tehnoloških sankcij proti Kitajski sem že precejkrat pisal. Huawei in razvoj 7 nm in 5 nm čipov in litografije za njuno proizvodnjo so najboljša ilustracija tega, kako so prepovedi dobav čipov Huaweiju in prepoved izvoza tehnologije za proizvodnjo čipov (ASML) zgolj spodbudile razvoj čipov in tehnologije za proizvodnjo čipov na Kitajskem, do česar brez ameriških sankcij ne bi prišlo.

No, zdaj so raziskovalci New York Federal Reserve s posebno analizo še dodatno pokazali, kako kontraproduktivne so bile ameriške prepovedi tehnološkega izvoza v Kitajsko. Ugotovili so, da so ameriške izvozne kontrole povzročile razbitje dobaviteljskih verig s Kitajsko, kar je šlo predvsem na škodo ameriških podjetij. Ameriška podjetja teh povezav niso uspela nadomestiti, niti ni znakov, da bi prišlo do oblikovanja novih, krajših in “prijateljskih”, dobaviteljskih verig. Prizadeta ameriška podjetja so zaradi tega doživela padec borznih kotacij za 2.5 % in padec tržne kapitalizacije za 140 milijard $. Prav tako so se zmanjšali njihovi prihodki in dobičkonosnost.

Na drugi strani pa so na podlagi strateškega obnašanja kitajske države in podjetij kitajska podjetja močno povečala vlaganja v raziskave in razvoj in nove tehnologije, s čimer so postala bolj samozadostna in neodvisna od ameriške tehnologije. Dolgoročno pa to lahko pomeni izrivanje ameriških podjetij na tretjih trgih.

Nadaljujte z branjem

Pismo madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana Charlesu Michelu, predsedniku Evropskega sveta

Da ne bo nesporazumov ali kaj izgubljenega v prevodu, se je Viktor Orban odločil javno objaviti pismo predsedniku Evropskega sveta Charlesu Michelu. Pismo vsebuje povzetek pogovorov, ki jih je opravil Orban in nekaj predlogov glede ravnanja EU v prihodnje. No, Orbana bodo te aktivnosti stale aktivnega predsedovanja EU, saj se je Evropska komisija odločila sabotirati sodelovanje v aktivnostih Madžarske kot predsedujoče države EU, ki bodo potekale na Madžarskem.

Presodite sami.

Dear President,

Please find below a summary evaluation of my recent discussions with leaders of Ukraine, Russia, China, Türkiye and President Donald J. Trump, as well as a few suggestions for your consideration.

1. It is a general observation that the intensity of the military conflict will radically escalate in the near future.

2. I personally witnessed that the warring parties are determined to involve themselves deeper into the conflict, and neither of them would like to make initiatives for a ceasefire or peace negotiations. Therefore we can assume that tensions will not decrease and the parties will not start searching for a way out of the conflict without significant external involvement. 

3. There are three global players that are able to influence developments: the European Union, the United States and China. We also have to take into consideration as an important regional player Türkiye as the only successful mediator between Ukraine and Russia since the outbreak of the hostilities in 2022.

4. China will continue its policy also formulated in international documents calling for a ceasefire and peace talks. However, China will play a more active role only if the chance for success of its engagement is close to certain. In their evaluation this is not the case at the moment.

5. With regards to the United States, I experienced at the NATO Summit and during my talks with President Trump that the US is at the moment heavily preoccupied with the presidential campaign. The incumbent President is making immense efforts to stay in the race. It is obvious that he is not capable of modifying the current US pro-war policy and therefore cannot be expected to start a new policy. As we have witnessed many times over the past years, in these situations bureaucracy without political leadership will continue to go down the previous path. 

6. During my talks with President Trump, I came to a conclusion that foreign policy will play only a small role in his campaign, which is dominated by internal political questions. Therefore we can expect no peace initiative coming from him until the elections. I can however surely state that shortly after his election victory, he will not wait until his inauguration, but will be ready to act as a peace broker immediately. He has detailed and well-founded plans for this.

7. I am more than convinced that in the likely outcome of the victory of President Trump, the proportion of the financial burden between the US and the EU will significantly change to the EU’s disadvantage when it comes to the financial support of Ukraine.

8. Our European strategy in the name of transatlantic unity has copied the pro-war policy of the US. We have not had a sovereign and independent European strategy or political action plan up to now. I propose discussing whether the continuation of this policy is rational in the future. In the current situation we can find a window of opportunity with a strong moral and rational basis to begin a new chapter in our policy. In this new chapter we could make an effort to decrease tensions and/or create the conditions for a temporary ceasefire and/or start peace negotiations.

9. I propose initiating a discussion on the following proposals:

a. the initiative to conduct high-level political talks with China on the modalities of the next peace conference;

b. while maintaining the current high-level political contacts with Ukraine, reopening direct lines of diplomatic communication with Russia and the rehabilitation of such direct contacts in our political communication;

c. the launch of a coordinated political offensive towards the Global South whose appreciation we have lost concerning our position on the war in Ukraine resulting in the global isolation of the transatlantic community.

10. I hope that my reports and suggestions may prove to be a useful contribution to possible proposals and initiatives you will present to EU leaders at an appropriate occasion and in a convenient format.

Yours sincerely,
Viktor ORBÁN
Budapest, 12 July 2024

Vir: Viktor Orban

Evrsko gospodarstvo stagnira, ostali pa rastejo

Zadnje napovedi IMF glede gospodarske rasti za 2024 kažejo nadaljevanje enake slike zadnjih dveh let – evrsko gospodarstvo stagnira, medtem ko ostali rastejo.

WEO Jul 2024-growth-projections-july-2024

Pri tem naj vas v zgornji sliki ne zavede, da je za 2024 za evrsko gospodarstvo napovedana višja rast (0.9 %), kot je bila dosežena lani (0.5 %) ali da naj bi naslednje leto rast poskočila na 1.5 %. Ne bo. Napovedi IMF imajo vgrajeno sistematično napako: za razvite države sistematično precenjujejo bodoče stopnje gospodarske rasti, medtem ko jih za države v razvoju sistematično podcenjujejo. Poglejte si denimo predlanske in lanske napovedi rasti za denimo Kitajsko, Indijo ali Rusijo in ugotovili boste, da so bile napovedi rasti IMF sistematično prenizke. Obratno je pri napovedih rasti evrskega območja.

Ta sistematična pristranost napovedi je očitno posledica neke ideološke komponente, ki je tako tipična za mednarodne organizacije.

Nadaljujte z branjem

Francija zavrača cilje Evropske komisije glede obnovljivih virov energije in zahteva cilje glede razogljičenja

Last December, France was once again called to order for having submitted an energy transition plan (Pniec) deemed insufficient. The project set a target of 33% renewable energy by 2030, well below the 44% required by a 2018 European directive.

Despite the criticism, France persists with its energy strategy. The updated version of the Pniec, recently published by the European Commission, shows that France is maintaining the same targets for the development of renewable energies. The French government prefers to insist on a “decarbonized” objective, including nuclear power, which is low in greenhouse gas emissions.

Under the plan, France aims to achieve a 58% share of decarbonized energy in its final consumption by 2030. Paris maintains that this will contribute fully to European climate objectives. The government stresses that the 23% renewable energy target set for 2020 will finally be reached in 2024.

The French government has written to the Commission to explain its refusal to retroactively purchase renewable energy production volumes from other countries, as provided for in the directive in the event of non-compliance with targets. This position could expose France to potential sanctions from the European Commission.
However, with renewed interest in nuclear power in Europe, France is hoping to rally other states to its cause, replacing renewable targets with decarbonization targets. The national plan targets a gross reduction in greenhouse gas emissions of at least 50% by 2030 compared with 1990 levels.

Vir: EnergyNews

Nadaljujte z branjem

Trumpov načrt za mir v Ukrajini

Če je verjeti trditvam v pismu madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana evropskim voditeljem, kot poroča Financial Times, ima najverjetnejši bodoči predsednik ZDA Donald Trump jasen načrt za končanje vojne v Ukrajini. Ta načrt bi lahko strnili v dve točki:

Prvič, ZDA bodo še naprej vojaško podpirale Ukrajino, vendar le, če bo ukrajinsko vodstvo sedlo za pogajalsko mizo z Rusijo.

Drugič, ZDA želijo, da Evropa prevzame levji delež vojaške in finančne pomoči Ukrajini.

Kaj v tej konstelaciji novih razmerij preostane EU? Da še naprej vztraja pri dosedanji politiki Bidnove administracije glede ozemeljske integritete Ukrajine in da od zdaj naprej sama vojaško in finančno podpira vojno v Ukrajini, dokler se ukrajinsko vodstvo samo ne odloči za mirovna pogajanja? Ali pa da se priključi novi politiki Trumpove administracije?

Odgovor na zgornjo dilemo je jasen: Tudi če bi EU želela vztrajati pri “načelni drži” glede vojne v Ukrajini, je to jalovo, ker si politično neenotna, vojaško siromašno, finančno nebogljena in gospodarsko skrahirana EU ne more privoščiti prevzema vojaškega in finančnega bremena vojne v Ukrajini. EU nima orožja, ki bi ga lahko ponudila Ukrajini in nima od kje vzeti finančnih sredstev, da bi finančno držala nad vodo Ukrajino. EU je lahko bila do sedaj “načelna” zgolj zato, ker je sledila ameriškim direktivam. Čeprav so kumulativno evropske države Ukrajini “pomagale” celo bolj od ZDA, je šlo večinoma za finančno pomoč.

Nadaljujte z branjem