Nikoli nisem bil pristaš Viktorja Orbana. Nasprotno. Toda glede te ukrajinske vojne imam podobne poglede kot on – treba jo je čim prej končati in to za pogajalsko mizo, ne z orožjem.

Orban je v zadnjem intervjuju glede tega dal odlično nogometno lekcijo evropskim politikom. Pravi, da ko mulci igrajo nogomet, se vsi hkrati zapodijo za žogo. Ko nogomet igrajo profesionalci, igralci gredo tja, kamor bo šla žoga. In politiki bi morali ravnati enako. Morali bi biti v stanju razumeti, kje bo nov epicenter sprememb, ne pa statično ostajati tam, kjer je sedaj. Po njegovem je jasno, da bo najkasneje po novembrskih predsedniških volitvah v ZDA prišlo do spremembe glede stališča do ukrajinske vojne in evropski politiki bi se morali že danes na to aktivno pripravljati. S politiko usmerjeno k miru, ne s politiko vojne. Da se ne bodo takrat, ko bo napočil mir, zbegano spraševali, “kaj pa zdaj?” (kot je včeraj izjavil ministrski predsednik nemške dežele Saške).

Le kako, da se naš Janez ni nalezel nobene Orbanove modrosti?

The European football championship has just ended.

I always say that when they’re playing football the kids in the yard are in a bunch, because everyone’s running to where the ball is.

When the pros play, no one goes to where the ball is, but everyone goes to where the ball will be.

And this is also the essence of politics.

We need to know where the epicentre of events will be, where the centre will be.

Nadaljujte z branjem→

Evropski politični tepci, ki se jim je nenadoma začelo svitati, da so igrali tepčka v igri nekoga drugega:

“Predstavljajte si, da je Trump izvoljen in potem poskrbi, da se ta vojna konča.

Kako bomo potem videti? Kaj bomo počeli s tem kaosom?”

— Michael Kretschmer, predsednik vlade dežele Saške

In potem ukrajinski predsednik Zelenski danes na srečanju z vatikanskim sekretarjem pove, da želi, da se vojna čimprej konča, da bi obvarovali človeška življenja. Vsega 5 dni po njegovem telefonskem razgovoru s Trumpom, kjer mu je slednji povedal, da bo – po izvolitvi – nehal pošiljati pomoč, če ukrajinsko vodstvo ne sede za pogajalsko mizo z ruskim. No money, no funny anymore.

Evropski politiki pa gledajo s široko odprtimi usti, kaj se jim je zgodilo…

Zgodba Belle Hadid je zelo zanimiva iz večih vidikov. Prvi je to, kar smo lahko spremljali zadnje dneve. Namreč Adidas je najel manekenko Bello Hadid, ki je napol Palestinka, za oglaševalsko kampanjo za retro športne copate, ki se nanašajo na olimpijske igre leta 1972 v Münchnu. Nato pa se je prejšnjo soboto Adidas po pritiskih Izraela odločil, da umakne oglaševalsko kampanjo z Bello Hadid. Izrael je namreč kritiziral izbiro Hadidove. Obtožil jo je sovražnosti do Izraela in opozoril, da so palestinski napadalci na igrah v Münchnu ubili 11 izraelskih športnikov. Adidas se je danes opravičil za referenco v kampanji na olimpijske igre 1972, opravičil se je tudi Belli Hadid, vendar oglaševalske kampanje ni obnovil. Adidas ima sicer “nesrečno” nacistično preteklost (CBS):

Adidas has a history of Nazi ties. The company’s founders, brothers Adolf “Adi” and Rudolf Dassler, were members of the Nazi party. According to Adi Dassler’s biography on the Adi & Käthe Dassler Memorial Foundation website, the brothers were pressured to join the party to maintain their company. Adi Dassler also supervised the Hitler Youth Sports league in the town where the company was headquartered, according to the foundation.

Druga zanimivost, povezana s Bello Hadid, pa je “nesrečna skupna zgodovina” z Židi. Stari starši Belle Hadid so namreč pred 70 leti sprejeli v svoj dom v Safadu begunsko židovsko družino iz Poljske. Toda dve leti in pol kasneje, ko so Bellini stari starši odšli rodit Bellinega očeta v Nazaret, jih je na povratku domov čakalo dramatično presenečenje: židovska družina, ki so ji dali zatočišče, jih namreč ni več spustila nazaj v lastno hišo. In zdaj so Bellini stari starši z dojenčkom postali brezdomci in se morali preseliti v begunsko taborišče v Siriji. Spodaj je pričanje Belle in njenega očeta.

Zanimiva tragična zgodba, ki spominja na zgodbo o nastanku izraelske države, kjer so nekdanji izraelski priseljenci iz Evrope pregnali staroselce, uvedli apartheid in staroselce pregnali v dve enklavi, pri čemer je ena – Gaza – desetletja veljala za največji zapor na prostem na svetu.

Dva zanimiva aspekta Bidnovega umika oziroma predaje oblasti. Prvi je to, kar pravi Adam Tooze: ameriški predsedniški koncept spominja na monarhičnega, kjer vladar preda oblast svojemu nasledniku, pri čemer volilci nimajo nobene besede.

Drugi aspekt pa je to, kar pravi DaiWW: javnost (volilci) ni imela nobene vloge pri Bidnovem umiku, odstopiti je moral preprosto zato, ker ga je k temu prisilil kapital. Odstopil je zato, ker so mu bogati donatorji odtegnili finančno podporo. ZDA so pač perverzna kapitalska “demokracija”: kongresnike in senatorje, predsedniške kandidate in predsednike postavlja kapital. Volilci imajo zgolj formalno pravico, da se izrečejo o kandidatih, ki jim jih ponudi kapital.

Nadaljujte z branjem→

V Bloombergu so dobro ujeli aktualni trenutek v ameriški politiki, ki ga krasi nerazumevanje vladajoče Demokratske stranke glede tega, zakaj so v vojni v Gazi izgubili volilce na levici in zakaj z nerazumevanjem identitetne politike ne morejo pridobiti volilcev med tradicionalisti in na desnici. Delajo si iluzije, da si lahko z več denarja za kampanjo in propagiranje dosedanjih politik kupijo še en mandat.

It says something about the state of America that one has to go back to the 1960s — the Cold War intrigue, the angry divisions over the Vietnam War, the trauma of the JFK assassination that spawned no end of conspiracy theories — to find some kind of precedent that helps make sense of the chaos unleashed in the US.

Just as Lyndon Johnson — who became president after John F. Kennedy was assassinated in Dallas — came to the historic decision not to seek reelection or accept the Democratic Party’s nomination, so did Joe Biden. Eventually.

The 81-year-old’s journey of self-realization has taken much longer, under the unflinching glare of the media. Colleagues at home and abroad, who a few months ago had fobbed off Biden’s ever more frequent lapses as just part of an elder statesman’s folksy charm, turned judgmental — first behind his back and then brutally in public.

Reality has hit hard and not just for Biden, who’d convinced himself that he alone could defeat Donald Trump in November.

It underlined the collective failure of Democrat leaders to understand the Trump phenomenon and its hold on what Hillary Clinton once dismissed as the “basket of deplorables.” 

Nadaljujte z branjem→

Končno je nekdo pogledal številke in si upal to povedati na glas. Brett Cristophers, profesor na Uppsala University, je v Financial Timesu podvomil v grafe, ki zadovoljno prikazujejo globalno “eksponentno rast” kapacitet in proizvodnje obnovljive energije v zadnjih letih, in pokazal zelo preprost spodnji graf. Graf kaže, da je za eksponentno rast instalacij kapacitet OVE odgovorna skorajda izključno Kitajsko. Ko odštejemo Kitajsko, postane krivulja globalne rasti OVE virov zelo položna.

No, Yusuf je šel še korak naprej in zbolj dezagregiranimi podatki pokazal, da je denimo v letu 2023 Kitajska zaslužna za skoraj dve tretjini (300 od 470 GW) novih kapacitet OVE. Evropa je lani prispevala le okrog 15 % (70 od 470 GW) h globalnemu povečanju novih kapacitet OVE.

Nadaljujte z branjem→

Zelo zanimivo poročilo družbe Govini (*), pogodbenika ameriškega ministrstva za obrambo, o stanju dobaviteljskih verig v ameriški vojaški industriji. Poročilo pravi, da je proizvodnja ključnih ameriških vojaških sistemov kritično odvisna od množice (več kot 42 tisoč) kitajskih dobaviteljev, medtem ko se je sestavljanje orožja skoncentriralo na 25 lokacijah v ZDA. Kot kaže slika spodaj, je vso ključno orožje za zračno bojevanje (od JASSM do Tomahawka) kritično odvisno od kitajskih dobaviteljev (in podobno velja za protizračne sisteme, kot je Patriot, glejte sliko 5 spodaj).

To pomeni resno varnostno tveganje za ZDA in hkrati resno ogroženost ameriških vojaških dobav.

Prvič, če bi prišlo do vojne okrog Tajvana, bi lahko kitajska vlada v trenutku presekala dobave kitajskih dobaviteljev ameriškim orožarskim podjetjem, kar bi omejilo možnosti ameriške vojaške pomoči Tajvanu ali lastne (ameriške) vojaške vpletenosti v vojno.

Drugič, ameriška vojaška industrija je za razliko od prvih dveh desetletij po 2. svetovni vojni glede kapacitet tako osiromašena, da ni sposobna hitrega povečanja proizvodnje orožja v primeru vojne. To pojasnjuje, kako sta obe vojni, v Ukrajini in Gazi, ki ju z orožjem podpira ameriška vlada, skorajda povsem izpraznili ameriška vojaška skladišča, zato v primeru dolgotrajnejših vojn ZDA več ne bodo v stanju vojaško podpirati Ukrajine in Izraela.

In tretjič, če bi se – hipotetično – nekdo odločil resno imobilizirati ameriško vojaško vojno sposobnost, bi bodisi zaustavil dobave sestavnih delov ali pa s ciljano akcijo onesposobil 25 lokacij, kjer poteka sestavljanje ključnih ameriških orožij.

Vzpostavitev dobavnih verig v vojaški industriji je dolgotrajen proces, ki traja več kot desetletje, zato bodo ZDA, tudi če takoj začnejo z “odcepljanjem” od kitajskih dobaviteljev, še dolgo vojaško ranljive in si pravzaprav ne morejo privoščiti globalnega spopada z Rusijo in Kitajsko. Rusija je za razliko od ZDA ohranila kapacitete vojaške industrije po koncu hladne vojne, zato jih je po začetku vojne v Ukrajini dokaj hitro reaktivirala in dodatno povečala. To ji daje prednost pred zahodnimi državami v vojni v Ukrajini, saj so kapacitete slednjih na ravni zgolj okrog ene petine ruskih. Na drugi strani je Kitajska povsem modernizirala vojaško industrijo, ki je z robotizacijo daleč najsodobnejša na svetu, hkrati pa so njene kapacitete orjaške.

Iz tega vidika je ameriško izzivanje Kitajske glede Tajvana ali vabljenje Ukrajine v Nato zgolj navadno petelinjenje, saj si ZDA vojaško ne morejo privoščiti spopada z Rusijo in Kitajsko.

Spodaj je kratek povzetek analize z nekaj ključnimi grafi, ki kažejo ranljivost ameriške vojaške industrije, v  nadaljevanju pa sledi še nekaj ključnih poudarkov, zakaj je prišlo do te ranljivosti.

Nadaljujte z branjem→

Pulitzerjev nagrajenec Seymour Hersh je spet lepo povzel težave Demokratske stranke s predsednikom Bidnom. Bidna naj bi končno prepričali, da se umakne iz predsedniške tekme. Vprašanje časa naj bi bilo, kdaj bo sporočil, da se umika. Toda problem demokratov s tem ni nič manjši. Prvič, če se Biden umakne iz predsedniške tekme, denimo z argumentom, da se bo posvetil preostali polovici leta svojega mandata ter urejanju zunanjepolitičnih zadev: kako naj pojasnijo javnosti, da nekdo, ki ni sposoben za kandidaturo za predsednika države, še naprej vodi državo? In kako naj ta nekdo rešuje probleme z obema vojnama, v Ukrajini in Gazi, ki jih je bodisi zakuhal ali aktivno omogočal in ki jih je do zdaj tako katastrofalno slabo menedžiral?

In drugič, kako se izogniti podpredsednici Kamali Harris, ki je podobno neizvoljiva kot Biden (pa ne zato, ker je ženska in temnopolta)?

Scores of published reports have stated that President Joe Biden has come to his political senses—with the help of Representative Nancy Pelosi, the strong-willed and straight-talking former speaker of the House—and concluded that he cannot run for re-election. 

The big issue for Biden has been the disaffection of many of his previously enthusiastic funders. One donor told me that there was much anger among his East Coast group at Biden’s inner circle for their mishandling of the president’s growing disconnection. “Not one of the president’s key aides,” he told me, “ever said one word to the donors” about the extent of Biden’s disabilities prior to his revelatory debate with Trump last month. “It was as if the Democratic band was playing ‘Nearer, My God, to Thee’ on the deck of the Titanic.”

Pelosi was the one with the political savvy to tell the president that there will be no second term—something no one in the White House apparently saw fit to do—and her intervention, once publicly known, freed the cowering and mumbling Democratic leaders in the Senate and the House to begin to share their real fears to the White House and Washington press. 

Pelosi’s influence has rescued the Democratic Party—at least in the short run.

Just what Biden will do next is not yet clear. Will he resign immediately and turn the White House over to Vice President Kamala Harris? Or will he follow Lyndon B. Johnson, who on March 31, 1968, told a stunned nationwide television audience that he would not run for re-election in November and would instead, eschewing domestic politics, focus on running the disastrous Vietnam war that he insisted at that late date, in what might charitably be called his own  derangement, could still be won. The notion that Biden is capable of managing the disastrous American involvement in the wars in Ukraine and the Gaza Strip until the inauguration of his successor next January 20 is just as far-fetched.

Nadaljujte z branjem→

Poanta, ki sem jo včeraj poudaril v Lekcijah iz nesuverenosti: s kontrole (informacijske) tehnologije lahko ZDA (in Izrael, kot se hvali Netanyahu) s pritskom na gumb zaustavita svet. Razen Kitajske in Rusije. Evropa je strateško eksistencialno nevarno odvisna od ameriške tehnologije in od enega ponudnika tehnologije. Tudi vsa velika podjetja. Že iz varnostnih razlogov je to nesprejemljivo, iz strateških pa absolutno nevarno. Predstavljajte si, da se to zgodi v času vojne. Ali pa da vam pred pomembno politično odločitvijo iz ameriške ambasade pošljejo namig, da vas bodo ugasnili, če se bo vlada ali parlament “napačno” odločil.