Metod Di Batista

Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je končno, po več kot 10 letih, izdalo okoljevarstveno dovoljenje za ureditev tretjega voznega pasu na štajerski avtocesti.

Dodatna tretja vozna pasova na avtocestnem odseku Domžale – Zadobrova se bosta izvedla na račun ukinitve sedanjih odstavnih pasov, ki se bosta preoblikovala  v vozna pasova. Zgrajene bodo le odstavne niše. To bo velika pomanjkljivost v smislu zagotavljanja prometne varnosti in pretočnosti, ob motnjah kot so prometne nesreče ali vzdrževalna dela.

Prometna stroka že več kot 10 let opozarja na nujnost širitve avtocest s tretjimi pasovi na odsekih, kjer je že dolgo prekoračena kapaciteta in ni zagotovljena raven kvalitete za to kategorijo cest. Pri tem ima velik vpliv visok delež tovornega prometa in njegovo vsakoletno povečevanje.

V tem obdobju se nam je zgodila ideologija trajnostne mobilnosti, ki je prepovedovala vlaganja v širitve avtocest, ker bi to povzročilo še več dodatnega (induciranega) prometa na njih. Kljub dokazovanju nekaterih, da je ta ideologija škodljiva, so jo podpirali številni predsedniki vlad, ministri in državni uradniki, ki so bili odgovorni za prometno politiko zadnjih 15 let v Sloveniji.

Nadaljujte z branjem→

Mediji so glede Juliena Assangea odigrali podobno vlogo, kot so igrali v primeru ameriškega napada na Irak, Libijo, Afganistan in kot jo igrajo v primeru vojne v Ukrajini – igrajo po notah, ki jih pišejo ameriške obveščevalne agencije. Morda se nekateri novinarji tega niti ne zavedajo. Ne poznajo (ne)subtilnih pritiskov lastnikov, financerjev in oglaševalcev na vsebino medijskih objav. In tudi ko so se ex post kot faktično lažne izkazale narative ameriških obveščevalnih agencij v vseh teh dejanjih, si mediji ne upajo objaviti dejstev o vzrokih in posledicah kriminalnih dejanj ameriškega režima. Pa čeprav so javno dostopna. Tudi v primeru Assangea in Ukrajine ne bo drugače. Mediji so sostorilci.

Mar ni perverzno, da so najbolj nesvobodni mediji prav v času kapitalizma in zaradi kapitalizma?

It was the media, led by the Guardian, that kept Assange behind bars. Their villainy will soon be erased because they write the script about what’s going on in the world.

It is only right that we all take a moment to celebrate the victory of Julian Assange’s release from 14 years of detention, in varying forms, to be united, finally, with his wife and children – two boys who have been denied the chance to ever properly know their father. 

His last five years were spent in Belmarsh high-security prison as the United States sought to extradite him to face a 175-year jail sentence for publishing details of its state crimes in Iraq, Afghanistan and elsewhere.

For seven years before that he was confined to a small room in the Ecuadorian embassy in London, after Quito awarded him political asylum to evade the clutches of a law-breaking US empire determined to make an example of him.

His seizure by UK police from the embassy on Washington’s behalf in 2019, after a more US-aligned government came to power in Ecuador, proved how clearly misguided, or malicious, had been those who accused him of “evading justice”.

Everything Assange had warned the US wanted to do to him was proved correct over the next five years, as he languished in Belmarsh entirely cut off from the outside world. 

No one in our political or media class appeared to notice, or could afford to admit, that events were playing out exactly as the founder of Wikileaks had for so many years predicted they would – and for which he was, at the time, so roundly ridiculed.

Nor was that same political-media class prepared to factor in other vital context showing that the US was not trying to enforce some kind of legal process, but that the extradition case against Assange was entirely about wreaking vengeance – and making an example of the Wikileaks founder to deter others from following him in shedding light on US state crimes.

Nadaljujte z branjem→

Intervju z Davidom Wolffom o padcu ameriškega povojnega imperija in vzponu novega svetovnega reda pod vodstvom Kitajske v navezi z državami BRICS+. Spodaj je še nekaj odstavkov transkripta.

David Wolff je  upokojeni profesor ekonomije na Univerzi v Massachusettsu v Amherstu, kjer je poučeval ekonomijo od leta 1973 do 2008. Zdaj je gostujoči profesor na podiplomskem programu mednarodnih zadev Univerze New School v New Yorku.

Once upon a time, after 1945, there was one dominant economic power: the United States. It built an alliance with the former dominant powers: Britain, France, Germany, Italy, and (Western) Europe. For most of the last 75 years, the G7—comprising the United States, Canada, Japan, Britain, France, Germany, and Italy—was dominant.

Over the last generation, the last 20-25 years, that situation changed with the spectacular rise of China. From being the largest country by population and one of the poorest on Earth, China achieved an economic growth rate never seen before. For the last 25-30 years, China’s GDP growth has been 6-9%, which is two to three times that of the United States and greater than 99% of the rest of the world.

China became a modern powerhouse economic unit.

Then, a few years ago, China began wisely to build up alliances very carefully with everyone and anyone it could find willing to do so.

Nadaljujte z branjem→

In a rational political world, the key issues on the table in next Thursday’s debate would be the Biden administration’s foreign policy: that is, the president’s unwavering support for Ukraine in the war with Russia and his inability to have any significant impact on Israel’s continuing war in Gaza.

Of course on debate night the main attention will be on Joe Biden’s ability to stay focused and on point, both verbally and physically with the sure-to-be garrulous and off-topic Donald Trump.

So here is a breakdown on some of the issues, as I understand them from my contacts with various military and political insiders over many decades.

First of all, there is a serious concern among the Democratic Party leadership and the major Democratic fundraisers, primarily the big donors in New York City, about Biden’s ability to defeat Trump in November. This is, of course, not to be spoken of in public.

A major touchstone for many will be Biden’s performance in the debate. The president is going to need to match the intensity he demonstrated at his State of the Union address in March next week to keep his contributors happy. A shaky performance, I have been told by two longtime politicos who have direct knowledge, will increase pressure on Democratic Party to do something drastic, and unprecedented, before the November election.

Nadaljujte z branjem→

Volitve v Evropski parlament so prinesle pričakovan zasuk v desno. Čeprav so oblasti v večini EU držav in najvišji predstavniki EU poskušali minimizirati izid volitev kot manjši zasuk v skrajnost, ki ne bo bistveno spremenil političnih razmerij, pa je nervoza očitna. Kaže se v sprožitvi sistemskih mehanizmov, ki bi omejile možnosti skrajnim političnim silam za prevzem vzvodov odločanja in učinkovito vladanje.

Evropske volitve zaradi specifične strukture delitve oblasti v EU, kjer je Evropski parlament šele na četrtem mestu, niso zelo pomembne, so pa pomembne kot vmesni signal vladajočim glede sentimentov volilnega telesa. V polovici EU držav, tudi v Sloveniji, so se pozicije strank, ki so precej desno od centra, okrepile. Zaradi njune velikosti in specifične vloge v odločanju na ravni EU so pomembni predvsem politični premiki v Nemčiji in Franciji. V obeh so se dramatično okrepile stranke močno desno od sredine, pa tudi močno levo od sredine. V Franciji je predsednik Emmanuel Macron takoj po prvih objavah volilnih rezultatov razpustil parlament in razpisal predčasne volitve, medtem ko se nemška vladna koalicija kljub bolečemu porazu ni odločila za tak korak.

Glede političnih premikov na evropski ravni je po mojem mnenju potrebno vzeti v obzir predvsem troje – najprej razumeti vzroke za te politične premike, nato kratkoročno predvideti možne sistemske mehanizme za omejitev manevrskega prostora populističnim voditeljem in predvsem, kako srednjeročno nasloviti  frustracije volilnega telesa.

Nadaljujte z branjem→

To je veljalo leta 2015, to je veljalo leta 2022 in to velja (še bolj) tudi danes. Vendar so ameriški neokoni imeli (in še vedno imajo) drugačne aspiracije.

Spodnja slika pove enostavno dejstvo: v vseh državah, v katerih je stopnja natalitete nižja od 2.1 (normalna reprodukcija prebivalstva), bo prebivalstvo postopno izumrlo. To je matematična gotovost. Spodaj je še ena slika, ki dodatno ilustrira to gotovost – kaže na invertirano (narobe obrnjeno) demografsko piramido v Južni Koreji (ki je najbolj ekstremen primer izumiranja prebivalstva – stopnja natalitete v 2023 je zgolj še 0.72). Torej manj mladih generacij v spodnjem delu piramide pomeni čez desetletja manj mladih v fertilni dobi in tako še manj otrok. Matematična gotovost izumrtja nacije.

Lahko pa diskutiramo o tem, kateri so ključni razlogi za to odločitev v evropskih državah (zahodnih državah nasploh), da se nočejo več razmnoževati. Jaz bi dal na prvo mesto hedonizem ter nek iracionalen sentiment med mladimi glede ogroženosti. V vseh pogovorih, ki jih imam z mladimi, tudi z mojim starejšim sinom, pride na površje njihov “argument”, da nočejo rojevati otrok v ta grd svet, ki smo jim ga pustili. Meni se ta “argument” zdi neumnost, saj se običajno največ otrok rodi v oziroma po vojnah in velikih katastrofah (zaradi preživetvenega nagona). Tudi naša generacija, ki je odraščala v času tranzicijske krize po koncu socializma, je doživela dokaj slabe čase in slabe pogoje za službe, še slabše za nakupe prvega stanovanja itd. Vendar smo bili “lačni” uspeha, imeli smo željo, da se postavimo na noge, da dobimo dobro službo, da osnujemo družino, da kupimo prvo stanovanje in da družini omogočimo dobro življenje.

Te mlade generacije pa te “lakote” ne poznajo več. Živijo pri starših, ne mudi se jim zaposliti, prvi avto in prvo stanovanje jim kupimo starši. Otroci bi se v teh pogojih morali zgolj “pariti” in ustvarjati družine. Toda tudi te želje po druženju in “parjenju” je danes manj. Mnogi se raje držijo doma in igrajo igrice na spletu. Z namišljenimi prijatelji v virtualnem svetu.

Gre za hedonizem ali prekletstvo napredka?

Fiskalno varčevanje v času stagnacije ali krize pomeni – po definiciji enačbe za BDP – poglobitev krize zaradi dodatnega, umetnega znižanja agregatnega povpraševanja. Evrsko območje je v stagnaciji. Fiskalno varčevanje v treh največjih državah za Nemčijo (ki bo samoiniciativno zategnila javne izdatke) bo poglobilo krizo oziroma privedlo do recesije v teh državah, zaradi fiskalnega prelivanja med državami (prek trgovinskih povezav) pa bo poglobilo stagnacijo v evrskem območju.

Mar se politiki niso ničesar naučili iz katastrofalnih napak ekonomske (fiskalne) politike v času evrske krize?! Le kako je lahko nekdo tako neumno kratkoviden? Država ni gospodinjstvo, država poveča trošenje, ko ga zasebni sektor zmanjša (kontraciklična fiskalna politika). Država varčuje, ko je rast visoka (ko zasebni sektor obilno troši), in takrat vodi primarni presežek in zmanjšuje javni dolg/BDP.

V vednost