Profesor Marandi je dobro pošolal britanskega novinarja glede morebitne vojne med Izraelom in Iranom.

Ne glede na zahodno proizraelsko propagando (“Izrael bo uničil iranske vojaške kapacitete, rafinerije, kritično infrastrukturo in Izrael bo zmagal”), je izid te vojne zelo negotov. Obe državi imata jedrske konice (Iran jih uradno nima, Izrael pa tega tudi uradno ne priznava), vendar ima Iran hipersonične rakete, ki jih izraelski Iron Dome, kot se je izkazalo včeraj, ne more prestreči. ZDA (in s tem Izreal) še nimajo hipersoničnih raket (LRHW je šele v testni fazi). Na drugi strani naj bi Iran, kakor je bilo mogoče zaslediti v medijih, v preteklih dveh mesecih od Rusije dobil nekaj globalno najboljših protizračnih sistemov obrambe S-400 (morda celo S-500), ki lahko prestrežejo hipersonične rakete (hitrost raket v sistemu S-400 je v razponu med 3.5 in 5.9 macha, kar je seveda hitrejše od vseh balističnih raket, ki jih premore ameriška vojska – in s tem Izrael. Torej, če bosta v nekem trenutku Izrael ali Iran presodila, da je ogrožena njuna eksistenca in bosta aktivirala rakete z jedrskimi konicami, je večja verjetnost, da bodo te explodirale na ali nad izraelskim teritorijem. Lahko pa seveda Izrael preseneti s kakšno diverzijo.

Če je še ostalo kaj razuma med neokoni, ki namesto Bidna vodijo ameriško administracijo, bi bil zdaj skrajni čas, da zaustavijo konje in umirijo Netayahuja. Jedrska vojna Izraelu ne bo pomagala glede eksistence judovske države, če je to glavni cilj ameriškega preferiranja Izraela. Tudi če bi Izrael zmagal v tej vojni, je njegova eksistenca ogrožena, ker bo moral pobiti vedno več ljudi. Izraelska eksistenca je možna, kot pravi Nassim Taleb, zgolj v miru s sosedi, kar pa pomeni priznanje Palestinske države.

Še ena izjemen podkast Marka Radmilovića na Valu 202. Tokrat na temo inteligenčnih testov, ki sta si jih na račun državljanov privoščila državna Agencija za energijo in ELES z novim obračunom omrežnine. Radmilović te inteligenčne teste genialno konča z ne več retoričnim vprašanjem:

Čeprav je na prvi pogled ni, ali lahko kljub temu najdete povezavo med semaforji Franca Kanglerja in omrežnino Roberta Goloba? Namig: Prve kocke vzletijo, ko pristanejo zadnje položnice.

Za poslušanje kliknite tukaj.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika iz Forbesa kaže, kako nekateri na Zahodu vidijo vojno v Ukrajini – kot vojno za naravne vire. Kot lahko vidite, danes poteka bitka za zavzetje “najbolj vrednih” pokrajin. Luhansk in Donetsk, ki sta že skoraj v celoti pod rusko kontrolo, sta glede naravnih virov ovrednoteni na skupaj 7 tisoč milijard dolarjev. Herson in Zaporožje, ki sta tudi večinoma pod rusko kontrolo sta ovrednoteni na dobrih 600 miloijard dolarjev. Veliko naravnih virov ima še Dnipropetrovsk (ovrednoteneo na 3 tisoč 500 milijard dolarjev). Regije zahodno od Dnjepra, za katere Rusija nima veliko interesa in ki naj bi morda nekoč tvorile “Novo Ukrajino”, ki se bi lahko vključila v EU in Nato, nimajo veliko naravnih virov – ovrednoteno vse skupaj na nekaj več od regije Zaporožje. Regije pod rusko kontrolo imajo tudi največ rodovitne zemlje, kar bo ključno v prihodnosti za proizvodnjo hrane.

Je torej vojna v Ukrajini zgolj prikrita vojna za naravne vire? Delno najbrž res. Vendar ima po mojem mnenju geopolitika bistveno večji vpliv od naravnih virov. Če bi ZDA prek Nata v Ukrajini kontrolirale Ukrajino, bi bile vojaško na meji z Rusijo in bi seveda strateško ogrožale rusko varnost. Rusije v preteklih desetletjih ukrajinski naravni viri niso kaj preveč skrbeli, niso imeli problemov s tem, da je Ukrajina (njeni oligarhi) sama izkoriščala svoje naravne vire in izvažala hrano. Rusija ima dovolj lastnih naravnih virov, ki jih ne izkorišča optimalno. Problem za Rusijo je nastal šele, ko so na vrhu Nata leta 2008 Ukrajino dali na listo potencialnih članic Nata. Šele takrat je Rusija začela z diplomatsko ofenzivo.

Izjemna ilustracija