Velika večina analiz, ki analizira strukturo elektroenergetskih sistemov, naredi najmanj tri standardne napake: (1) implicitno predpostavijo, da so vse tehnologije proizvodnje elektrike enako stanovitne, (2) implicitno predpostavijo, da imajo vse tehnologije proizvodnje elektrike enako energetsko gostoto in s tem enak energetski donos na investicijo (EROI) in (3) predpostavijo, da imajo vse tehnologije proizvodnje elektrike enako življenjsko dobo in enako krivuljo izkoristkov. In na tej osnovi uporabijo metriko poenotenih cen električne energije (LCOE), kar je seveda povsem zavajujoče, saj LCOE cene elektrike iz posameznih tehnologij zajemajo zgolj cene na ravni obrata (mejne stroške proizvodnje), ne zajemajo pa stroškov posamezne tehnologije na ravni celotnega elektroenergetskega sistema (to je polnih stroškov integracije posamezne tehnologije v omrežje).

Schernikau, Smith in Falcon (2022) so se v znanstvenem članku “Full Cost of Electricity ‘FCOE’ and Energy Returns ‘EROI’” lotili tega problema in primerjali polne stroške različnih tehnologij proizvodnje električne energije (FCOE) in energetske donose naložb (EROI) v posamezne tehnologije.

Schernikau et al uvodoma ilustrirajo, da je Nemčija med najbolj razvitimi državami največ vložila v razogljičenje (od leta 2000 je vložila vsaj ~360 milijard EUR v »energetski prehod«). S tem je sicer zmanjšala delež jedrskih in fosilnih goriv in do leta 2021 dosegla delež vetra/sonca v bruto proizvodnji električne energije okrog 28 %. Toda delež vetra in sonca v skupni porabi primarne energije  je bil še vedno le 5-odstoten. Še več, da bi dosegli ta »prehod«, so se morale nemške instalirane kapacitete za proizvodnjo električne energije podvojiti (v 20 letih, med 2002 in 2021, so se nemške instalirane kapacitete za proizvodnjo električne energije skoraj podvojile s 115 GW na 222 GW, skoraj celota na račun kapacitet vetra, sonca in biomase), medtem ko je skupna poraba električne energije ostala prktično enaka, poraba primarne energije pa je padla za več kot 15 % (glejte spodnje slike).

Nadaljujte z branjem→

Zahodne države postopno vendar nezaustavljivo demografsko izumirajo, ker (kot sem tukaj že večkrat zapisal) so mladi prebivalci zahodnih držav izgubili željo po razmnoževanju. Vlade zahodnih držav in mednarodnih organzacij zato stavijo na priseljevanje – da bo stalen neto pritok migrantov zapolnil luknjo v aktivnem prebivalstvu in prek plačevanja prisepevkov in dohodnine tudi zapolnil luknje v javnih blagajnah (zadravstevi in pokojninski), ki nastajajo zaradi starajočega domačega prebivalstva. Vendar se zdi, da so te predpostavke izgrajene na trhlih temeljih. Že nekaj akademskih raziskav, nazadnje za Dansko in nova za Nizozemsko, je pokazalo, da je neto fiskalni prispevek migrantov dejansko negativen.

Pravkar objavljena raziskava za Dansko (Jan van de Beek, Joop Hartog, Gerrit Kreffer, Hans Roodenburg, The Long-Term Fiscal Impact of Immigrants in the Netherlands, Differentiated by Motive, Source Region and Generation, december 2024) je uporabila zelo podrobne mikropodatke o fiskalnih prispevkih in socialnih transferjih celotnega prebivalstva za leto 2016. Na podlagi teh podatkov so avtorji izračunali diskontirane življenjske neto prispevke priseljenskega prebivalstva glede na domače prebivalstvo, pri čemer so razlikovali glede na motiv priseljevanja in glede na poreklo priseljencev (87 izvornih regij). Izračuni kažejo, da je neto fiskalni prispevek delovnih migrantov pozitiven, medtem ko so neto fiskalni prispevki priseljencev, ki pridejo na študij, družinskih članov in azilantov negativni.

Spodnja slika kaže bistevno razliko med domačim prebivalstvom in priseljenci. Domači prebivalci so “breme za proračun”, ko so mladi (v povprečju do 20. leta) in ko so stari (v povprečju po 60. letu), v vmesnem času (v času aktivne delovne dobe) pa imajo pozitiven prispevek k javnim blagajnam. Njihov življenjski neto prispevek je pozitiven. Za razliko od domačih prebivalcev pa samo 20 % vseh priseljencev v življenjskem obdobju neto pozitivno prispeva v javne blagajne. Skupine priseljencev z velikimi poztivnimi prispevki prihajajo iz Skandinavije, anglosaksonskega sveta in nekaj drugih držav, kot sta Francija in Japonska. In naprej, priseljenci zahodnega porekla (iz zahodnih držav) imajo neto pozitiven prispevek samo, če se priselijo v starosti med 16 in 50 let. Vsi ostali (nezahodni) priseljenci pa imajo neto negativen prispevek k javnim blagajnam, ne glede na to, kdaj se priselijo.

Nadaljujte z branjem→

Last March, Saudi Arabia signed, with Chinese mediation, a memorandum of understanding with Iran. Many observers considered this memorandum a concession by Riyadh in the face of the Iranian rise, which was at its peak in the Middle East. This understanding coincided with the Iranian axis’ announcement of the so-called ‘Unity of Fronts’ strategy. Today, in light of regional changes and the Iranian decline, it seems that the Middle East has entered into a competition between three projects, one of which aims to maintain the previous equation before the October 7 attack, and two of them want a new Middle East of their own. A geopolitical reading of the Middle East today.

On January 15, 2016, the nuclear agreement between the P5+1 and Iran entered into force. This agreement was not a set of technical provisions that temporarily limited Tehran’s ability to produce a nuclear bomb only, but rather an international concession that gave Khamenei’s regime a green light to expand its influence and control over the Middle East, starting with supporting the Assad regime to control the city of Aleppo, through blackmailing Saudi Arabia with missiles from the Houthi militia from Yemen, up to the attacks of October 7. Today, it can be said that the understandings of the JCPOA agreement, in its regional aspect, have ended by a decision from Israel after Trump ended its economic aspect in his first term.

Nadaljujte z branjem→

Še ena slika, ki še enkrat več ilustrira, da je elektrika iz sonca in vetra draga. Korelacija v spodnji sliki je tudi vzročnost: večji kot je delež sončne in vetrne energije v skupni proizvodnji elektrike, dražja je ta. Seveda zaradi njunih visokih sistemskih stroškov (stroški izravnave, stroški nadomestne energije, stroški omrežja, stroški rezerv).

Slika je enaka tudi samo za države EU (2021):

Andrew Korybko

Russia and the EU will manage the latest phase of their US-instigated divorce without much difficulty, but the US might offer to bring them back together by authorizing its vassals’ import of Russian pipeline gas in exchange for some concessions from the Kremlin in the energy sector and Ukraine.

Pundits are discussing Ukraine’s decision to cut off Russian gas to Europe after Kiev refused to extend its five-year agreement with Moscow that expired on the first of the year, with the vast majority laying blame on the other side and hyping up the negative consequences for their opponent’s interests. The reality is that this development is much more political than anything else since the EU and Russia already weathered much more serious disruptions throughout 2022.

The Yamal pipeline through Poland was shut down a few months after the special operation began for sanctions-related reasons while Nord Stream 1 was gradually phased out of operation due to maintenance needs worsened by Canada’s delay on returning repaired gas turbines to Russia. That pipeline and the inactive Nord Stream 2 were then blown up in a terrorist attack in September of that year, though one still remains undamaged but has yet to re-enter into operation for political reasons.

The combined effect resulted in the share of Russia’s pipeline gas in EU imports plunging “from over 40% in 2021 to about 8% in 2023” according to the European Council. Nevertheless, the EU “narrowly avoided” a recession that year in CNN’s words, though it could enter into one later this year if Germany’s economic struggles deepen. Even so, it won’t be directly affected by Ukraine’s latest decision since this route only concerns 5% of EU imports, with the main clients being Slovakia, Hungary, and Moldova.

Nadaljujte z branjem→

Medtem ko je slovenska vlada v Bruselj poslala prenovljeni energetsko podnebni načrt (NEPN), ki v enem scenariju posnema nemško in dansko pot v energetsko pogubo in temu namenja 57 miljard evrov investicij, pa so Nemci in in Danci končno spregledali, da je njihova energetska politika kaput. Potrebna je bila samo daljša Dunkelflaute (zimsko brezvetrje), zaradi česar so cene elektrike poletele v vesolje in zaradi česar so sosednje države z bolj razumno energetsko politiko (Švedska, Norveška, Francija) ponorele. Nemška energetska nerazumnost namreč v času brez sonca in vetra prek skupnega evropskega trga elektrike vpliva na podivjanje cen tudi v z omrežjem povezanimi državami. Zato so norveški in švedski politiki zagrozili, da bodo “presekali kable” (prekinili omrežne povezave) z Nemčijo, če ta ne preneha s samomorilno energetsko politiko. Nemčija s to samomorilno energetsko politiko uničuje ne samo domača gospodinjstva in gospodarstvo, ampak negativno vpliva tudi na sosednje države.

No, in tako smo dočakali, da se je zgodilo razodetje v Nemčji in Danski. Prvo razodetje: najbolj kredibilen nemški časopis Frankfurter Allgemeiner Zeitung (FAZ) je objavil komentar Michaela Spehra, urednika za gospodarstvo, ki uvodoma pravi, da je jasno, da nemški “energetski prehod ni uspel” in da “če bi se naše sosednje države pridružile naši poti zapiranja jedrskih elektrarn in elektrarn na premog, bi Evropa v teh zimskih mesecih popolnoma propadla” (moj prevod):

Zaradi temnega zatišja (Dunkelflaute) so zdaj vsi razumeli: energetski prehod ni uspel. Brez pomoči iz tujine in pridobivanja elektrike iz premoga ne gre. Nemčija vozi energetsko politiko v napačno smer. Naslednje leto se morajo stvari izboljšati. Tako ne gre več naprej. Visoke cene električne energije vodijo v eksodus industrije, pahnejo zasebna gospodinjstva v krizo in nasprotujejo ideji elektromobilnosti. Če bi se naše sosednje države pridružile naši poti zapiranja jedrskih elektrarn in elektrarn na premog, bi Evropa v teh zimskih mesecih popolnoma propadla.

Nadaljujte z branjem→

Še en odličen komentar glede vojne v Ukrajini na MoA. Trump lahko na hitro konča vojno v Ukrajini samo tako, da jo konča po ruskih pogojih. Druge izbire nima. Zahodne države so poskusile že vse, pokurile so vse možne sankcije in vsa možna orožja. Nobenega magičnega orožja ali ukrepa nimajo več. Ker ne bodo želele priznati poraza, jim preostane le, da Ukrajino prisilijo, da se bojuje do zadnjega mladega fanta. Kajti alternativa temu, če ne želijo priznati poraza in če ne želijo poslati svojih vojakov v Ukrajino, je jedrska vojna. Tega pa si zahodne države ne želijo. Sploh pa ne po demonstraciji Orešnika in ruskih novih “nevidnih” jedrskih podmornic.

In 2023 the situation in Ukraine had developed into what looked like a stalemate. But 2024 proved that bigger things had been in the making. In 2024, after taking Avdivka, the Russian forces began to deliberate and steadily move forward.

The introduction of FAB bombs, precision ammunition delivered from airplanes flying outside Ukrainian air defenses, broke the Ukrainian defense fortifications. Russian infantry, covered by ample artillery and with the help drones, infiltrated and overwhelmed Ukrainian lines. An ever increasing shortage of Ukrainian troops helped to increase the tempo of progress.

Diversion action, by Russia in the Kharkiv region and by Ukraine itself due to its attack into the Kursk region, further weakened the Ukrainian lines. A high number of casualties, unmotivated troops and a lack of heavy equipment have since diminished the Ukrainian forces. The downward spiral the Ukrainian army is currently in is likely to continue.

Nadaljujte z branjem→

Upajmo, da je to zadnji Silvester, ki ga bodo prebivalci Ukrajine preživljali v vojni. Upajmo, da se vojna v Ukrajini v naslednjem letu konča. Vendar to ni gotovo. Gotovo je le, da je Rusija prevladala v vojni proti Natu na ozemlju Ukrajine in da je zahodnim državam in ne Rusiji zmanjkalo denarja (in apetita) za nadaljevanje financiranja vojne. In Rusiji se nikamor ne mudi, saj z vojno izčrpava zahodne države, dokler ne bo njihovo prebivalstvo toliko utrujeno od financiranja te vojne, da bodo izvolili nova vodstva, ki ne bodo imela želje nadaljevati te vojne. V ZDA se je to že zgodilo. Kmalu se bo tudi v Nemčiji in Franciji.

Prejkoslej bo prišlo do diplomatske rešitve. Kako bo ta izgledala, je tudi v grobem jasno. Rusija bo obdržala zasedena ozemlja, okrog nove mejne črte se bo oblikovalo demilitarizirano območje, ki bo tako globoko, da Ukrajina ne bo mogla z raketami srednjega dosega doseči ruskega ozemlja. Sankcije proti Rusiji bodo ukinjene. Ukrajina bo ostala izven Nata in morda bo dobila zagotovila, da bo na ozemlju levo od Dnjepra lahko namestila zahodno orožje. Morda. Odvisno od tega, koliko bo Putin pripravljen popustiti za sprostitev sankcij.

Toda, kaj po tem? Wolfgang Münchau (nekdanji urednik Financial Timesa za Nemčijo, sedaj urednik Eurointelligence  in avtor nedavno objavljene knjige “Kaput” o propadu nemškega gospodarstva) je v komentarju v New Statesman zapisal, da se tukaj problemi za Ukrajino in njene podpornice šele začenjajo. Kdo bo plačal obnovo Ukrajine? ZDA niso pripravljene, in pod Trumpom bodo še manj, financirati proračunske luknje in obnove Ukrajine. Evropske države pa tega niso sposobne. Večina EU držav se sooča s stagnacijo ali recesijo in z visokimi proračunskimi deficiti ter zahtevami po zniževanju deficitov in dolga v novem finančnem okviru (novem fiskalnem pravilu). EU države prav gotovo ne bodo pripravljene najeti skupnega EU dolga (izdati evroobveznic) za financiranje obnove Ukrajine. In na koncu se bo postavila preprosta dilema: financiranje Ukrajine ali financiranje domače socialne države.

Kaj mislite, za kaj se bodo odločili evropski volilci?

Tragedija je, da so ameriški in evropski politiki Ukrajino zvlekli v to vojno s spodbujanjem nerealnih pričakovanj in da jo bodo na koncu zapustili kot garjavega psa.

Nadaljujte z branjem→

Problem nizke rodnosti je vseevropski. Stopnja rodnosti je v večini držav padla pod 1.4 (živorojenega na žensko v fertilni dobi) ali se temu razmerju ultra nizke rodnosti približuje, pri čemer je razmerje 2.1 potrebno za golo reprodukcijo. Celo v Franciji, ki je imela tradicionalno najvišjo rodnost v Evropi, je v zadnjem desetletju stopnja rodnosti padla iz 2.1 na 1.68.

Brez imigracije bo Evropa počasi izumrla. Toda padla bo tudi gospodarska rast, kajti slednja je vsota rasti prebivalstva in rasti produktivnosti. In ob nizki rasti ter manj prebivalcev v delovni dobi se bo povečal pritisk na javne blagajne, saj bo manj sredstev za financiranje pokojnine, zdravstvenega in šolskega sistema, S tem pa bo padla tudi blaginja preostalega prebivalstva.

Financial Times:

Without immigration, low fertility rates mean a shrinking working-age population, adding pressures on public finances and limiting economic growth.

With young people reaching milestones, such as buying a house, later in life, the average age of EU women at childbirth rose to 31.1 years in 2023, a year later than a decade ago. The figure rises is 31.4 in Germany, and over 32 years in Spain, Italy and Ireland.

Nadaljujte z branjem→

Priporočam tole nit o sistematični uredniški politiki BBC glede poročanja o vojni v Gazi in nato še raziskovalni članek Owena Jonesa, na kateri osnovi je nastala ta nit. Kaj bi rekli, če bi področnega urednika slovenske javne RTV postavili kar v ameriški CIA? No, to se je očitno zgodilo na BBC, kjer poročanje o vojni v Gazi ureja Raffi Berg, spletni urednik za Bližnji vzhod, ki je svojo novinarsko pot začel v ameriški Foreign Broadcast Information Service, ki je dejansko operacija ameriške CIA. Kasneje se je aktivno udeležil protesta v podporo Izraelu, napisal promocijsko knjigo v delovanju Mossadovih agentov, za katero je zelo ponosen, da se nahaja na knjižni polici Benjamina Netanyahuja. Zdaj pa ureja narativo glede poročanja o vojni v Gazi na BBC – stil poročanja, naslove člankov, kje in kdaj bo članek objavljen, ali bo indeksiran na prvi strani spleta in na katerem mestu itd.

Vendar Berg ni edini, ki določa način in ton poročanja o vojni v Gazi. Podobno vlogo ima Robbie Gibb, ki je član 5-članskega odbora, ki določa “smernice” poročanja BBC. Njegov problem je podobno kot pri Bergu – da ni neodvisen, med drugim je povezan s poslovnim reševanjem medija The Jewish Chronicle (“the world’s oldest and most influential Jewish newspaper“). Danes na BBC določa smernice glede poročanja o vojni v Gazi.

Spodaj je nekaj odlomkov iz članka Owena Jonesa o uredniški politiki BBC.

_____________

O vlogi Raffija Berga:

Raffi Berg began his career in local radio, later spending nearly a year as a news editor for the U.S. Foreign Broadcast Information Service, an outlet he later discovered was run by the CIA—a fact he was “absolutely thrilled” to learn.

Berg’s first job at the BBC was as a reporter. His bylined work included “Israel’s teenage recruits,” a story published in 2002 that presented young IDF soldiers as courageous defenders of their country while failing to mention the occupation and settlement of Palestinian land or the widespread allegations of crimes documented by human rights organizations, including in Israel, and even the U.S. State Department. One BBC journalist described the article as an “IDF puff piece.”

Berg’s reported work also included a three-part series on Israeli settlers in the West Bank and Gaza. The series presented them as victims seeking “a better quality of life” and did not mention the fact that the settlements have been repeatedly deemed illegal. Instead, the series included a boxed sidebar, outside the text of the actual story, to relay that the settlements are “widely regarded by international community as illegal under international law,” but Israel maintains that “international conventions do not apply in the West Bank and Gaza because they were not under the legitimate sovereignty of any state in the first place.”

Nadaljujte z branjem→