Odločujoči na MOPE in sestavljalci NEPN se navdušujejo nad nemškim modelom energetskega prehoda (Energiewende). V tem duhu so v zadnji verziji NEPN (2024, v5) predvideli, da se bo proizvodnja elektrike iz sončnih panelov iz sedanje 1 TWh (2023) do 2030 povečala na 3.8 TWh, do 2040 na 8.7 TWh in do 2050 na 13.7 TWh!

Vir: NEPN 2024 v5, str. 285-6

Pri tem predvidevajo, da bo elektrika iz sončnih panelov zaradi padajočega trenda cen panelov in inverterjev vedno cenejša. Tako rekoč zastonj bo.

V drugem koraku pa, kot da ne bi šlo za povezano zadevo, predvidevajo, da moramo:

(1) do leta 2030 zaradi integracije razpršenih sončnih elektrarn v omrežje v nadgradnjo distribucijskega omrežja vložiti 4 milijarde evrov (do leta 2050 pa skupaj z investicijami v prenosno omrežje celih 14.9 milijard evrov (=13.6 + 1.9), Vir: Resolucija o Dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050 (ReDPS50), 2021),

(2) izgraditi najmanj eno plinsko elektrarno (500 MW = ca 500 mio evrov) do 2035 in še eno do 2050 za nadomeščanje elektrike v času jesensko-zimske sezone in ob deževnih in oblačnih dnevih, ko ni sonca.

Hkrati pa bo treba investirati tudi v baterije za zapolnjevanje dnevnih špic v povpraševanju ter večernih in nočnih potreb po elektriki, in sicer 500 MWh do 2030, 1950 MWh do 2035, 3900 MWh do 2040 in 6300 MWh do 2050. Pri sedanji ceni okrog 1 mio eur/MWh bi to pomenilo 6.3 milijarde evrov investicije do 2050 (ob predpostavki, da se bodo cene baterij postopno zmanjšale na 1/3 sedanje cene in da bi povprčna cena baterij v obdobju 2025-2050 znašala 0.5 mio eur/MWh, bi ta investicija v baterije zahtevala za dobre 3 milijarde evrov.

Tisti, ki bodo vlagali v nove proizvodne enote (plinske elektrarne), baterije in v omrežje (proizvajalci, distributerji in sistemski operater omrežja) bodo seveda ta vlaganja ovrednotili in jih ustrezno zaračunali odjemalcem elektrike. To se bo odrazilo v višjih cenah same energije, v višji omrežnini in v različnih inovativnih dodatkih na ceno, ki se jih bodo še spomnili.

No, ker je Nemčija vzor za slovenske odločevalce glede politike energetskega prehoda, lahko pogledamo, kako se bo ta masovni prehod na elektriko iz sonca odrazil v cenah elektrike pri nas. V spodnji sliki je primerjava nemških in slovenskih cen elektrike za gospodinjstva (z vsemi dajatvami, vendar brez DDV). Kot lahko vidite, je bila cena elektrike za gospodinjstva v Nemčiji že od 2007 2-krat višja kot v Sloveniji. Do 2022 se se je povečala celo na 2.4-kratnik (2023 je anomalija zaradi energetske krize).

Nadaljujte z branjem→

Česarkoli se na Kitajskem lotijo, vodi zaradi velikega obsega vlaganj v raziskave in razvoj ter velikega obsega kasnejše proizvodnje v ogromno tehnološko prednost in prednost glede produktivnosti pred drugimi državami. Od navadnih solarnih panelov, baterij za avte, električnih avtov, elktrolizerjev do jedrskih reaktorjev. Kitajska je kot prva začela s komercialno uporabo jedrskih reaktorjev 4. generacije (ki so bolj varni od konvencionalnih; glejte spodaj), glede konvencionalnih jedrskih reaktorjev pa so njihove cene za polovico nižje od najbližjega zahodnega zasledovalca (Južna Koreja). Konkurenca kitajskim reaktorjem so samo ruski. Seveda nič od obojega ne bomo (smeli) kupiti v Sloveniji.

LAST YEAR engineers at China’s Shidaowan nuclear power plant turned off the pumps pushing coolant around the reactor core. Then they waited. At a typical power plant, this would have been dangerous. Nuclear reactions create lots of heat, which is normally transferred by a coolant and then converted into electricity. With the pumps off, the nuclear fuel might have continued to heat up until it liquefied and damaged the reactor. Such “meltdowns” can release radiation. That is what happened in 2011 at the Fukushima Dai-ichi nuclear plant in Japan after a tsunami damaged its cooling systems.

But no such disaster occurred at Shidaowan. At first the reactor did heat up. Then it cooled down before any damage was done, says a paper by the plant’s engineers published in July. This was thanks to the plant’s clever design. Conventional reactors are powered by long fuel rods containing uranium. At Shidaowan, though, the fuel is in the form of tiny particles of uranium coated with carbon and other chemicals, and embedded in tennis-ball-sized spheres. These are known as “pebbles”. They can cope with extremely high temperatures without melting.

Nadaljujte z branjem→

Pridiga tedna.

Dominique De Villepin is a French politician who served as Prime Minister of France from 31 May 2005 to 17 May 2007 under President Jacques Chirac. … He came into the international spotlight as Minister of Foreign Affairs with his opposition to the 2003 invasion of Iraq, one year after his appointment to the office, which culminated with a speech to the United Nations. (Wikipedia)

V legendarnem filmu Dead on arrival (1988) Dennis Quaid pride na policijsko postajo prijavit svojo smrt. Ima še 36 ur življenja. Nekako tako je izgledalo ta ponedeljek, ko je Mario Draghi predstavil poročilo o evropski konkurenčnosti. Prijavil je smrt evropskega socialnega in gospodarskega modela in razloga za obstoj EU … če se EU korenito ne spremeni.

Na predstavitev Draghijevega poročila o evropski (ne)konkurenčnosti smo čakali tri mesece. Namesto junija so ga zaradi pohitrenega postopka formiranja vodstva nove Evropske komisije zaradi presenečenj na evropskih volitvah in domnevne ogroženosti dosedanje in nove predsednice Evropske komisije s strani Maria Draghija prestavili na jesen.

Draghijevo poročilo sicer ni nič posebnega. Gre za analizo evropskega zaostajanja v konkurenčnosti in za predloge ukrepov za reindustrializacijo Evrope. Takšnih analiz s priporočili smo v zadnjih desetletjih videli na desetine. Izstopa zgolj bolj jasen jezik in brutalno priznanje, da bo EU »izgubila razlog za obstoj«, če se korenito ne spremeni. Če EU kot zveza držav ni sposobna zagotavljati svojim ljudem blaginje in drugih ključnih vrednot, dobesedno, ni razloga, da bi obstajala.

Nadaljujte z branjem→

Vsak narod ima svoje mite in iracionalne travme, ki ga definirajo v vsakodnevnem življenju. In ki jih tujci ne morejo razumeti. Vsaj ne z racionalno analizo. Ena izmed nemških iracionalnosti je “racionalnost švabske gospodinje”. V času evrske krize jo je lepo razložila že tedanja kanclerka Angela Merkel, in sicer: Vsaka švabska gospodinja ve, da je treba v času krize šparati, enako racionalno mora ravnati tudi vlada. Zato je nemška vlada v času evrske krize ves čas varčevala, ker ji je bilo bolj mar za proračunsko “schwarze Null” kot za vlaganja v infrastrukturo, ki bi – ob posodobljeni infrastrukturi – poganjala nemško rast BDP in se prelivali tudi v ostale trgovinsko povezane države in poganjale tudi njihovo rast. In Nemčija je isto – varčevanje v času krize, že leta 2010, zahtevala tudi od ostalih članic evro območja prek instalacije Fiskalnega pakta, ki se je nato prelevil v nacionalna fiskalna pravila. V fiskalne prisilne jopiče. Zaradi česar do leta 2015 v evro območju (razen v Nemčiji) praktično ni bilo rasti.

Problem koncepta švabske gospodinje je v nečem, čemur rečemo “fallacy of composition“, torej napačno sklepanje o lastnosti splošnega na podlagi lastnosti posameznih delov. V konkretnem primeru to pomeni, da če se vsi subjekti v dani situaciji (kriza) racionalno obnašajo in varčujejo, to vodi v vedno globljo krizo, ker nihče ne troši. Torej čeprav se vsak izmed posameznikov zase racionalno obnaša z varčevanjem v krizi, pa to na makro nivoju države vodi v ogromno makro neracionalnost (poglobljeno krizo). Kajti nobeden izmed teh racionalnih posameznikov z na osebni ravni povsem racionalnim obnašanjem se ne zaveda njiihove medsebojne prepletenosti, torej da je moja potrošnja tvoj dohodek in obratno. Zato “paradoks švabske gospodinje“. In zato kadar nobeden od racionalnih potrošnikov v času krize noče trošiti in raje varčuje, mora takrat vstopiti država s povečanim trošenjem in na na ta način spodbuditi gospodarsko rast.

No, nemške vlade tega niso nikoli razumele. Tega niso razumele v času evrske krize, niso razumele v času Covida in tega ne razumejo zdaj. Zato je sedanji finančni minister Lindner zavrnil Draghijev predlog skupnih evroobveznic za financiranje tehnološke reindustrializacije EU. In enako je naredil najverjetnejši bodoči kancler Friedrich Merz (CDU).

V spodnjem podcastu vam bo paradoks švabske gospodinje na tem primeru plastično razložila Isabella Weber, do lani najbolj osovražena ženska med ekonomisti.

Glejte spodnjo sliko, dramatičnost situacije je bistveno večja kot ob hipnem in kratkotrajnem upadu industrijske proizvodnje ob izbruhu Covid-19. Tokrat gre za dolgoročni negativni trend deindustrializacije držav evro območja po začetku vojne v Ukrajini. Gre za trend, ki mu ni videti konca:

• Trendno upadanje proizvodnje po začetku energetske krize zaradi vojne v Ukrajini
• Upadanje se nadaljuje tudi po 2.5 letih od začetka vojne in kljub stabilizaciji cen energentov (na precej višji ravni)
• V Nemčiji kolapsiranje industrije že od sredine 2018, dramatična pospešitev po začetku vojne v Ukrajini
• Deindustrializaciji Nemčije ni videti konca

Glede Nemčije je presunljvo, kako splošen je trend deindustrializacije. Med pandemijo in po njej je šlo predvsem za vmesne proizvode in investicijske dobrine. Zdaj se je katastrofa poglobila v vseh sektorjih, tudi v proizvodnji potrošnih dobrin in energetiki.

Presunljivo je, da evropski politiki ne naredijo ničesar za zaustavitev te katastrofe. Nasprotno,

(1) še naprej spodbujajo nadaljevanje vojne v Ukrajini in celo eskalacijo vojne v smeri ruskih napadov na cilje v Evropi (z dovoljenjem ukrajinskim oblastem, da z raketami dolgega dometa ciljajo cilje globoko v Rusiji, s čimer postanejo evropske vojaške kapacitete legitimne ruske tarče), in

(2) še naprej poganjajo mantro kvazi-zelenega prehoda prek instalacije sončnih in vetrnih elektrarn, ki ne znižujejo bistveno CO2 emisij, pač pa vodijo k še večji odvisnosti od (ruskega in ameriškega) plina ter k še višjim cenam električne energije in plina.

(za “zelene” zanesenjake: nestanovitna vira sonca in vetra zahtevata fleksibilne plinske elektrarne (plus baterije) za zapolnjevanje manjka energije v dnevnih špicah povpraševanja (zvečer in ponoči) in za proizvodnjo nadomestne elektrike, ko sonce in veter ne delujeta (velika večina časa v letu), to pa pomeni podvojitev vrednosti investicij (v OVE vire, nadomestne plinske elektrarne in v ojačanje distribucijskega in prenosnega omrežja) glede na alternativo, da bi vlagali v hidro in jedrske elektrarne (pri slednjih ni potrebe po vlaganjih v distribucijsko omrežje, vrednost potrebnih investicij je nižja zaradi 2 do 5-krat (ali več) daljše življenjske dobe hidro in jedrskih elektrarn, potrebne so manjše strateške rezervne kapacitete), in s tem seveda vodijo v podvojitev cen elektrike glede na alternativo. Hkrati povečano povpraševanje po plinu vpliva na dvig cen plina, kar draži tako elektriko kot industrijsko proizvodnjo).

Vir slik: Daniel Kral

Eden izmed najbolj zanimivih grafov v Draghijevem poročilu o (ne)konkurenčnosti evropske industrije:

• že pred vojno v Ukrajini so bile cene elektrike v EU za 2-krat višje kot v ZDA in za 60 % višje kot v Kitajsk,
• v času UKR vojne so cene EE v EU 2.5-krat višje kot v ZDA in Kitajski.
• pred vojno v UKR so bile cene plina v EU 2-krat višje kot v ZDA in za tretjino nižje kot v Kitajski
• v času UKR vojne so cene plina v EU za 3- do 5-krat višje kot v ZDA in za 50 % do 100 % višje kot v Kitajski.

Visoke cene energije v primerjavi s konkurenti so eden izmed ključnih dejavnikov industrijskega zatona Evrope, ki se je z vojno v Ukrajini še dodatno okrepil.

Vir: Draghijevo poročilo, The future of European competitiveness – A competitiveness strategy for Europe

Dobra niti profesorja Tomaža Žagarja o nemški kvazi-zeleni poti v pogubo:

Nemška energetska politika »Grüner Masterplan« in njeni rezultati.
▶️Število zanesljivih, stalno razpoložljivih tradicionalnih elektrarn se manjša. Nekdaj preko 100 GWe, sedaj že manj kot 70 GWe. Zakaj je to problem? 🧵1/n

Nadaljujte z branjem→

Donald Trump je katastrofa v vseh pogledih – kot človek, kot biznismen, kot politik … in kot govornik. Tudi včeraj je bil katastrofa. Še večja katastrofa je, da je sploh pristal na soočenje s Kamalo Harris. Toda največja katastrofa je bilo soočenje z Joejem Bidnom. V soočenju je sicer zmagal z knock-outom, toda zaradi katastrofalnega Bidnovega nastopa so slednjega, ki je močno zaostajal za Trumpom v anketah javnega mnenja, zamenjali z manj slabo kandidatko. S kandidatko, ki kljub popolni vsebinski praznini, na soočenju izpade mnogo bolj simpatično od okornega, neartikuliranega in lažnivega Trumpa.

Bomo videli, koliko škode si je Trump naredil z včerajšnjim soočenjem. Nate Silver, ki poganja najbolj zanesljive modele za napovedovanje ameriških volilnih izidov, bo čez 2 tedna na podlagi razlilčnih anket najbolje ocenil, ali se je Kamali Harris uspelo odlepiti od Trumpa. Zaenkrat Harrisova vodi za skoraj tri točke, vendar ji Silverjev model kaže, da bo kljub večjemu deležu glasov volilcev izgubila zaradi specifične porazdelitve elektorskih glasov po zveznih državah. Ključnih je 7 držav in tam Trump (še vedno) večinoma vodi.

Jaz sicer menim, da Trump z včerajšnjim neprepričljivim nastopom na soočenju ni izgubil volitev. Trump je bil katastrofa tudi na soočenjih s Hillary Clinton leta 2016, pa je kljub vsemu zmagal. Preprosto zaradi Trumpovega paradoksa. Karkoli Trump pove ali naredi, mu ne škodi. Kot je nekoč sam rekel: Lahko bi koga ustrelil na ulici, pa se mi ne bi nič zgodilo.  Die hard republikanski volilci bodo še vedno volili zanj, ker sovražijo demokrate. In republikanski donatorji bodo še vedno prispevali stotine milijonov njegovi kampanji, ker računajo, da bodo z njim obogateli bolj kot bi z demokratom / demokratko na čelu ZDA. In to je vse, kar jih zanima, ne pa kar Trump blebeta. Trenutno jih zanima predvsem, kako bo Trump sklestil zdravstveno zavarovalno shemo za revne in izdatke za Ukrajino in tako “privarčeval”, da bi lahko še dodatno znižal davke.

Trump je ameriški Superhik. Jemlje revnim, da bi dajal bogatim. In revni republikanci kljub temu volijo zanj. Paradoks, ki je težko razumljiv v teh krajih.