No, če je po glasovanju v Združenih narodih uspelo to pogruntati in napisati novinarjem v The Economistu (katerega lastništvo je znano in uredniška politika tudi), ki citira izjavo evropskega diplomata v duhu zgornjega naslova, potem se je najbrž splošni globalni sentiment res precej premaknil v smeri obsodbe dvojnih standardov ZDA, ki aktivno z orožjem podpira izraelski genocid v Gazi.

“THE RUSSIANS are not the bad guys any more. Now it’s the Americans.” Thus, explains a European diplomat at the UN, the war in Gaza is eclipsing the one in Ukraine. These days many countries are wary of criticising Russia’s aggression. Instead their outrage is directed at Israel and, increasingly, at America for arming and protecting the Jewish state. The accusation of Western double standards, gleefully amplified by Russia and China, resonated across the halls of UN headquarters on September 18th as the General Assembly adopted a far-reaching resolution to exert pressure on Israel to end its occupation of Palestinian territories within a year. It passed with an overwhelming 124 votes in favour to 14 against (and 43 abstentions).

The war is hastening the broader realignment of global forces: America, stretched by multiple crises, is losing its old supremacy. Russia has recovered the military initiative and is determined to disrupt the America-built order. China hopes to refashion it to its liking, convinced of its own inexorable rise. And lesser states seek opportunity in the space created by competition among the big powers.

This new world disorder will be on display as leaders gather in New York this week for the UN’s annual summitry. Much about the talkfest is, inevitably, theatre. The Security Council is increasingly paralysed by the rivalry between the big powers. Even so, the diplomatic battles reflect the shifting power balance of the world beyond, and affect it.

Nadaljujte z branjem→

Težko je verjeti, da smo prišli do te točke. Poslušajte argument cenzorke v Evropskem parlamentu, zakaj je vzela besedo poslancu, ki je izjavil da s podpiranjem nadaljevanja vojne v Ukrajini ne pomagamo Ukrajini in ukrajinskemu narodu.

Četrtek in petek sta bila dneva samospraševanja komentatorjev v Washington Postu o tem, kakšno strategijo naj ZDA uberejo po tem, ko se jim je izjalovila strategija poodcenjevanja Rusije. Kljub temu, da so komenatorji prišli do teh dveh pomembnih spoznanj (1. da se je ameriška politična elita uštela v strategiji podcenjevanja Rusije in 2. da ameriška politična elita nima plana B, strategije, kako nadaljevati po izjalovitvi prve strategije), pa še vedno ostajajo ujetniki preživele fantazme po koncu hladne vojne: da je svet (še vedno) enopolaren in da so ZDA še vedno dominantna globalna velesila, in da ZDA lahko kakorkoli Rusijo z novo hladno vojno, z osamitvijo prek sankcij spravijo na kolena.

Toda vmes se je svet drastično spremenil, Kitajska je gospodarsko in tehnološko prehitela ZDA, Kitajska si je z modro strategijo gradnje infrastrukture in z izgradnjo trgovinske in kapitalske prepletenosti ustvarila dominantni vplivni položaj v državah globalnega juga, Kitajska in Rusija sta se povezali v strateško gospodarsko in vojaško zavezništvo, Kitajska in Rusija ter ključne države globalnega juga so se povezali v gspodarsko zavezništvo BRICS+, ki obsega 45 % svetovnega BDP in kontrolira večino energentov in ključnih surovin. Dejansko so ZDA tiste, ki so ostale osamljene v svojem zahodnem milnem mehurčku minule hegemonije. ZDA danes težko še koga osamijo, saj se je njihov vplivni krog skrčil na dobrih 40 zahodnih držav, ki jih vse daje razvojna in demografska skleroza. Preostalih 170 držav si je pragmatično izbralo zaveznici v Kitajski in Rusiji.

Robyn Dixon & Michael Birnbaum:

Nadaljujte z branjem→

Super animacija nemške protiogljične histerije!

Preprosta, vendar ubijalsko dobra. Pokaže, da Nemci s svojo protiogljično histerijo ničesar ne rešujejo. In še huje, pri nemški protiogljični histeriji sploh ne gre za skrb za zniževanje CO2 emisij (sicer ne bi stavili na veter in sonce, ki ne znižujeta bistveno CO2 emisij, saj brez ostalih stabilnih virov elektroenergetski sistem brez plina in premoga ne more delovati), pač pa je vedno šlo zgolj za ideološki cilj – za zaprtje jedrskih elektrarn. Ne glede na ceno ali izpuste CO2.

Drugače rečeno, nemški Zeleni so izrabili zeleno agendo, da bi iz ideoloških razlogov zaprli nizkoogljične, energetsko izdatne jedrske elektrarne z najugodnejšo ceno elektrike.

Zakaj tehnološki giganti, kot sta Microsoft in Amazon, vlagata v jedrske elektrarne? (Microsoft je sklenil pogodbo za ponovni zagon zaprte jedrske elektrarne Three Mile Island. Amazon zaposluje jedrske inženirje, da bi razdelali strategijo izgradnje majhnih modularnih jedrskih reaktorjev in goriva) Preprosto, ugotovili so, da s sončnimi ali vetrnimi elektrarnami ne morejo poganjati svojih velikih podatkovnih centrov. Z energetsko siromašnimi sončnimi paneli in vetrnicami, odvisnimi od vremena in sezone, ter baterijami pač ni mogoče poganjati energetsko požrešnih računalniških centrov. Pač pa so potrebni energetsko izdatni in stabilni energetski viri z nizko ceno energije. Samo jedrska energija izpolnjuje te pogoje.

Kdaj bodo do tega razsvetljenja prišli evropski politiki?

Dejavniki stroškov gradnje jedrskih elektrarn

Primarni namen izgradnje JEK2 je v zagotovitvi zanesljive in stabilne oskrbe z nizkoogljično električno energijo po konkurenčnih cenah. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (International Energy Agency)[1] (na ravni posameznih elektrarn), ki jih IEA uporablja za svoje izračune, dosegajo jedrske elektrarne (JE) najnižje cene električne energije (izražene s poenotenimi stroški proizvodnje elektrike (LCOE)) med vsemi viri. Kot je razvidno iz spodnje slike, imajo obstoječi jedrski obrati mediano cen 32.8 $/MWh (razpon cen med 28 in 36 $/MWh), novi jedrski obrati pa imajo mediano cen 68.6 $/MWh (razpon cen med 42 in 102 $/MWh). Elektrika iz JE je v povprečju približno dvakrat cenejša od elektrike iz vetrnih elektrarn (mediana cen 69.6 $/MWh, razpon cen med 29 in 240 $/MWh) in dvainpolkrat cenejša od elektrike iz sončnih elektrarn (mediana cen 95.4 $/MWh, razpon cen med 34 in 275 $/MWh). Nekoliko nižje so cene elektrike iz novih hidro elektrarn (povprečno za 5 $/MWh glede na sončne elektrarne), medtem ko so cene elektrike iz starejših hidro elektrarn zelo nizke in podobne cenam iz obstoječih obratov JE.

Slika: Poenotene cene električne energije (LCOE) po različnih tehnologijah ($/MWh)

Opomba: Ocene LCOE različnih tehnologij so narejene ob konzervativnih predpostavkah 7 % diskontne stopnje in cene CO₂ kuponov v višini 75 $/tono.

Vir: IEA (2024). Levelised Cost of Electricity Calculator; lastna slika.

Kljub vsem metodoškim slabostim LCOE[2] je po tej metriki jedrska energija ekonomsko najbolj ugoden vir proizvodnje električne energije. To velja predvsem za obstoječe obrate, saj so operativni stroški teh elektrarn nižji od vseh konkurentov na fosilna goriva, pri čemer so zaradi primerjalno nizkih stroškov goriva tudi najmanj podvržene tveganjem inflacije obratovalnih stroškov.

Na drugi strani pa, kot ugotavlja Agencija za jedrsko energijo (Nuclear Energy Agency), zaradi primerjalno najvišje kapitalske intenzivnosti gradnje med vsemi tehnologijami na ekonomiko novih obratov JE močno vplivajo njihovi kapitalski stroški, ki predstavljajo 60 do 70 % njihove LCOE. Pri tem sta najpomembnejša dejavnika (1) donos na lastniški kapital oziroma obresti na kredite in (2) obdobje gradnje, ki ključno vplivata na obseg in dinamiko skupnih stroškov kapitala (NEA, 2023).

Nadaljujte z branjem→

Jill Stein uporablja zdravo pamet. Kandidati z njenim programom nimajo možnosti za izvolitev v ZDA.

She is running a third time in the 2024 election against former President Trump and Democratic candidate Vice President Kamala Harris. Stein is running on a campaign which focuses on an anti-war stance, universal healthcare, free public education, an eco-socialist “real Green New Deal”, and strong worker rights. (vir: Wikipedia)

Zaradi katastrofe v Černobilu je neposredno umrlo 40 ljudi. Vendar je strah po černobilski katastrofi preprečil izgradnjo 400 dodatnih jedrskih elektrarn ki bi vsaka prihranila približno 320 milijonov let dodatnega življenja z zmanjšanjem onesnaževanja z nafto in premogom. 40 izgubljenih življenj v Černobilu je vodilo k milijonkrat več smrti zaradi strahu, ne pa zaradi nesreče. Strah so izkoristile interesne skupine (lobiji) za svoje cilje – ameriški in britanski politiki (prek političnih donacij) za forsiranje fosilnih industrij (nafta in plin), evropski zeleni politiki pa za izganjanje jedrske energije in forsiranje nestanovitnih in energetsko siromašnih OVE virov. Oboje je vodilo k povečanju izpustov toplogrednih plinov in skrajšanja stotin milijonov let življenja zaradi onesnaženja.

The Political Economic Determinants of Nuclear Power: Evidence from Chernobyl

Alexey Makarin, Nancy Qian, and Shaoda Wang (NBER, 2024)

The rapid growth of nuclear power plants (NPP) declined dramatically after Chernobyl, especially in countries with democratic governments which had the highest number of NPPs at the time. To understand the mechanisms driving such change, we examine two case studies in detail: the United States and the United Kingdom. In the U.S., we document that: (a) after the Chernobyl accident, campaign contributions to House and Senate races from fossil fuel special interest groups became strongly associated with negative votes on nuclear-related bills, and such donations increased significantly; and (b) newspapers with more fossil fuel advertisements published more anti-nuclear articles after Chernobyl, while we do not observe significant changes in advertisement spending by the fossil fuel industry. We examine air pollution as a downstream outcome of reduced nuclear investment. We estimate that the decline in NPP caused by Chernobyl led to the loss of approximately 141 million expected life years in the US, and 318 million globally.

…takrat veste, da militantni neokonzervativci vodijo Ameriko ne glede na barvo administracije

Tale komentar Daniele Schwarzer, članice boarda Bertelsmann Stiftung, v Financial Timesu (Germany should listen to Draghi) je sicer koristen in streznjujoč za Nemce:

Gone are the days when Germans could consider bad economic news from Europe as other people’s problems. The continent’s once unchallenged industrial leader is in deep trouble — so much so that some neighbours now, only half-jokingly, talk about it as a “failed state” where the trains don’t run and 10-year-olds can’t read. Not only does Germany’s image abroad need improving, the country also needs to rethink its growth model and is best advised to do so in co-operation with fellow Europeans. This is why the first and loudest political reactions from German policymakers on Draghi’s magnum opus miss the point.

…

The Federation of German Industries (BDI) estimates that Germany needs to invest €1.4tn by 2030 to strengthen its industrial base and stay competitive in the global market. The BDI warns that 20 per cent of Germany’s industrial value creation is at risk — particularly in industries such as automotive, chemicals and energy-intensive sectors including coking plants and mineral oil processing — unless high energy costs, labour shortages, excessive bureaucracy and under-investment in critical infrastructure (notably transport and digital networks) are addressed. Indeed, without reform and investment, Germany risks further deindustrialisation and the decline of the small and medium-sized enterprises that form the backbone of its economy.

Vendar je njegova napaka v tem, da se pretvarja, da Nemčija in Evropa še imata čas, da se počasi organizirata in dohitita Kitajsko ali ZDA. Kar je popolna iluzija.

Evropa za Kitajsko tehnološko zaostaja za 15 let in nima hitrih mehanizmov, ki bi jih lahko uporabila za pospešitev tehnološkega razvoja.