Prejšnji teden so Daron Acemoglu, Simon Johnson in James Robinson (AJR) dobili letošnjo nagrado švedske centralne banke za ekonomijo za prispevek k razumevanju, kako se oblikujejo institucije in kako te vplivajo na razvoj in blaginjo držav. Čeprav je nagrada močno zaslužena, pa je njihovo delo sprožilo precej polemičnih odzivov.

Raziskovalno delo AJR naslavlja eno najpomembnejših vprašanj v ekonomiji: kako pojasniti razlike v razvitosti med državami? Zakaj so se nekatere države razvile, drugi pa ostajajo revne? Če izključimo biološke, kulturne ali geografske razlike, nam kot ključni dejavnik ostanejo razlike v zgodovinsko-politični ureditvi med državami. Torej kakšne politične in pravne ureditve so imele države v zgodnjih fazah razvoja, preden so postale moderne države.

Nadaljujte z branjem→

Kot napovedujem v sosednji kolumni, je kitajski industrijski vzpon dokaj podoben ameriškemu iz 19. stoletja glede ključnih karakteristik, to je korupciji kot gonilu razvoja. Zato oznaka  “The Gilded Age” – Pozlačena doba. Yuen Yuen Ang (iz John Hopkins University) je v dveh izjemno dobrih knjigah (The China Gilded Age in How China Escaped the Poverty Trap) pokazala, da je prav korupcija (v sicer avtoritarnem sistemu) pospešila razvoj v Kitajski (podobno kot podeljeni monopoli v ZDA v 19. stoletju ali tehnološki monopoli v 21. stoletju). Kitajska se je lotila preganjanja korupcije šele v zadnjem desetletju, ko je že dosegla visoko raven razvitosti. Podobno kot ZDA v začetku 20. stoletja z protimonopolno zakonodajo.

Spodaj je nekaj odlomkov iz primerjalne analize Angove glede ameriške in kitajske pozlačene dobe industrializacije. Angova dokazuje, da glede rivalstva med ZDA in Kitajsko ne gre za “spopad civilizacij”, pač pa za neverjetno podobnost razvoja v njuni zgodnji fazi industrializacije. Kot pravi Angova:

ko odstranimo datume in imena v ameriški zgodovini 19. stoletja, so vzporednice med tem obdobjem in Kitajsko po letu 1978 osupljive. 

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pisanje o kakršnemkoli pozitivnem vidiku delovanja šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) je danes v Sloveniji skoraj samomor. Potem, ko je vsa politika, mediji, stroka in splošna javnost prepričana, da je TEŠ največja korupcijska afera v državi in najbolj zgrešena investicija v naši zgodovini, prostora za kakšen dodaten pogled skorajda ni. A ker dogajanja v zvezi s TEŠ kot pri vsaki drugi zadevi, vseeno nikoli niso samo črno-bela, bi vseeno poskusili navesti nekaj zanimivih številk o TEŠ-u, ki zainteresiranemu bralcu odpirajo še kako dodatno dimenzijo te naložbe. V tekstu so predstavljene predvsem javno dostopne in preverljive številke skupaj z opisom, kak vsebinski komentar pa bi bil že nevaren.

Investicijski vložek v TEŠ

Začnimo torej s številko o investicijski vrednosti naložbe v šesti blok TEŠ ki je znašala približno 1,4 milijarde evrov. Zaradi spornosti določenih postopkov pri naročanju tega objekta pri dobavitelju, je ta kasneje priznal previsoko plačilo v višini nekaj preko 200 milijonov eur in to menda tudi poravnal. A na drugi strani je bilo za redno obratovanje naprave v zadnjih desetih letih dodatno vložen podoben znesek, tako da kot investicijski vložek še vedno upoštevamo omenjenih 1,4 milijarde eur. Po prvotnem načrtu naj bi TEŠ obratoval vsaj kakih 20 let s 3,5 TWh letne proizvodnje električne energije, kar pomeni 27 eur investicijskega vložka skupaj z obrestmi na proizvedeno megavatno uro. Po trenutnih načrtih naj bi poslovanje v nekaj naslednjih letih predčasno zaključili, kar glede na do sedaj in v bodoče proizvedeno elektriko pomeni skupne stroške investicije okoli 37 eur/MWh.

Nadaljujte z branjem→

Letošnja podelitev nagrade švedske centralne banke trem ekonomistom (Acemoglu, Johnson & Robinson, AJR) za prispevek na področju razumevanja vpliva institucij na gospodarski razvoj je svojevrsten akt cinizma komiteja, ki pri Riksbank izbira vsakoletne nagrajence. Brendan Greeley je v Financial Timesu čudovito pojasnil kontroverzno izbiro kot “nagrado za uporabo ekonomije prav pri tistih stvareh, kjer je ekonomija sama po sebi slaba pri razumevanju“.

Ekonomija je dobra pri številkah, toda določenih stvari, v bistvu velike večine, ni mogoče pojasniti s številkami. In tukaj se ekonomija zateče k mehkim konceptom, kot so denimo institucije, da bi z njimi pojasnila tisti del, kjer pojasnjevalna moč v statističnih modelih na podlagi korelacij med številkami kaže velike škrbine. Toda problem ekonomije je, da je pri tem standardno površna. Ekonomistov ne zanima kompleksnost medsebojnih odnosov in historična evolucija, ki je pripeljala do te kompleksnosti odnosov, pač pa iz celotne zgodbe izberemo eno ali nekaj anekdot, ki nam “pašejo” v naš reduciran empirični koncept. Ne preberemo celotne zgodovinske knjige, pač pa nekaj strani, in na podlagi teh nekaj anekdot zapolnimo škrbino v naših “empiričnih”, no statističnih modelih s korelacijami med številkami.

Nadaljujte z branjem→

Najprej je šla v franže danska pravljica o zelenem vodiku za Nemčijo, nato norveška, zdaj pa še španska. Proizvodnja vodika iz viškov elektrike iz sonca in vetra ne zmore preskočiti niti e od ekonomike. Predraga elektrika in prenizka izkoriščenost elektrolizerjev sta ključni faktor, nato pridejo težave z ekonomiko pri transportu in skladiščenju in na koncu še težave z ekonomiko pri proizvodnji elektrike iz zelenega vodika. In če so pri elektriki iz sončnih panelov in vetrnic države še nekako s subvencijami zvabile podjetja in gospodinjstva, da na račun tihe mase večine odjemalcev elektrike, ki plačujejo te subvencije, investirajo v to zgodbo, pri zelenem vodiku ni tako velike subvencije, da bi kdo sploh začel z resno proizvodnjo.

Ta teden naj bi voditelji držav BRICS na vrhu v Kazanu predstavili načrt za nov plačilni sistem med državami članicami, imenovan “BRICS-Bridge”. Čeprav so osnovni razlogi za nov plačilni promet predvsem geopolitične in strateško-varnostne narave, pa ne gre zanemariti ekonomskih koristi.

Nov BRICS plačilni promet prinaša predvsem dvoje prednosti za njegove uporabnike. Prvič, za razliko od sedanjega centraliziranega sistema, ki (prek SWIFT informacijskega sistema) temelji na medsebojnih odnosih med 11,000 bankami, ki morajo imeti korespondenčno banko v Ameriki, pa bi naj bil nov BRICS plačilni sistem decentraliziran. Temeljil naj bi na konceptu, ki ga je razvila in testirala “centralna banka centralnih bank” BIS iz Basla (imenovan mBridge), v katerem med seboj komunicirajo in poravnavajo obveznosti centralne banke, poslovne banke posamezne države pa nato poravnavajo svoje mednarodne obveznosti prek nacionalne centralne banke. Slednje delujejo kot klirinški sistem med državami (nekaj podobnega je že leta 1944 predlagal britanski ekonomiost John M. Keynes na srečanju zaveznikov v Bretton Woodsu). Prednost tega sistema je, da je bistveno hitrejši od sedanjega sistema, saj se namesto v dnevih (kot danes) mednarodne transakcije lahko poravnajo v minutah ali celo sekundah znotraj klirinškega sistema centralne banke.

Druga prednost BRICS plačilnega sistema je, da transakcije ne gredo več skozi ameriške korespondenčne banke in jih torej ni mogoče spremljati, kontrolirati ali celo ogroziti. S tem se države zavarujejo pred morebitnimi ameriškimi (in zahodnimi) sankcijami, saj jih v primeru političnih ukrepov ni mogoče izključiti iz mednarodnega plačilnega sistema, kot se je to zgodilo Iranu in Rusiji in kot bi se lahko zgodilo Kitajski.

Nadaljujte z branjem→