Ameriška weaponizacija človekovih pravic
John Mearsheimer v brilijantni knjigi “The Great Delusion” (2019) trdi, da je v mednarodnih odnosih enopolarni sistem liberalne demokracije inherentno bolj nestabilen od multipolarnega sistema ravnotežja moči. Liberalni hegemon se bo namreč nenehno vpletal v druge države z namenom, da jim vsiljuje svoje liberalne vrednote, na čelu s človekovimi pravicami in demokracijo, kot univerzalne vrednote. In to bo počel z vsemi sredstvi, v končni instanci z orožjem, posledica česa so vedno novi inscenirani konflikti in vsiljene vojne namesto mirnega sožitja.
No, točno to počnejo ZDA po vsem svetu, pri čemer pa zlorabljajo institut človekovih pravic kot sredstvo za dosego svojih pravih ciljev (geopolitični vpliv, nadzor nad ključnimi resursi itd.). Glede Kitajske ZDA weaponizirajo institut človekovih pravic na primeru pokrajine Xinjiang, kjer kitajskemu vodstvu očitajo kršenje človekovih pravic ujgurske manjšine oziroma celo, da kitajska podjetja uporabljajo Ujgurje kot suženjsko delovno silo. V ta namen so ZDA uvedle trgovinske sankcije proti Kitajski, kjer je prepovedan uvoz izdelkov, ki je bil popolnoma ali deloma proizveden v pokrajine Xinjiang. Problem pri tem je, prvič, da se ZDA sploh niso potrudile dokazati kršenja človekovih pravic in prisilnega dela ujgurskega prebivalca. In drugič, da s tem, ko prepovedujejo uvoz izdelkov iz pokrajine Xinjiang, dejansko škodijo ujgurski manjšini, ki naj bi jo ščitile s svojimi sankcijami. Ta prepoved uvoza namreč vpliva na zmanjšane razvojne možnosti in povečano brezposelnost v pokrajini Xinjiang. Toda ujgurska manjšina tukaj za ZDA služi zgolj kot orožje proti Kitajski zaradi ameriške geopolitične agende, Ujgurji pa plačujejo ceno za to.
Spodaj je dober komentar Arnauda Bertranda na to temo.
Kdaj poletijo granitne kocke? Ko državljanom zmanjka razumevanja za hecanje države iz njihove inteligence
Še ena izjemen podkast Marka Radmilovića na Valu 202. Tokrat na temo inteligenčnih testov, ki sta si jih na račun državljanov privoščila državna Agencija za energijo in ELES z novim obračunom omrežnine. Radmilović te inteligenčne teste genialno konča z ne več retoričnim vprašanjem:
Čeprav je na prvi pogled ni, ali lahko kljub temu najdete povezavo med semaforji Franca Kanglerja in omrežnino Roberta Goloba? Namig: Prve kocke vzletijo, ko pristanejo zadnje položnice.
Za poslušanje kliknite tukaj.
Vojna v Ukrajini: Odboj mrtve mačke?
Kdaj bo konec vojne v Ukrajini? Putin, kolikor se spomnim, je sicer leta 2022 napovedal, da vojne ne bo konec pred letom 2025. Napoved spodaj na podlagi zgodovinskih analogij, ko je neka država v izgubljenem položaju izvedla obupni poskus diverzije (kot Ukrajina v primeru operacije Kursk), kaže na konec vojne sredi leta 2025 – če bo Ukrajina začela z mirovnimi pogajanji. Sicer pa leto kasneje, ko bo morala brezpogojno kapitulirati.
(Moj dodatek: seveda pod predpostavko, da se v vojno neposredno ne vključijo Nato države in pošljejo denimo armado z milijonom vojakov v Ukrajino. Kar pa bi pomenilo neposredno vojno z Rusijo in s tem jedrsko eskalacijo. Takrat pa je že vseeno, ker ne bo nihče zmagal).
Let’s talk about dead cats bouncing. Strategically.
Last time I made a big prediction it was that Ukraine would begin to collapse after Spring 2024, and the Donbass front cracked and Ukraine launched a desperation push in Kursk in Summer ’24.
We can see the end from here.
So first, what is a dead cat bounce offensive? It’s a last-ditch attack undertaken by a power that is already in military collapse, seeking to snatch victory from the jaws of defeat after the strategic balance has turned decisively against them. Absent some level of divine intervention – see the French Orleans Campaign of 1429-30 – these operations are generally very counterproductive and significantly hasten the defeat of the power launching them.
There have been a lot of dead cats bouncing over the course of miliary history, enough that we can actually make predictions using them. So let’s do exactly that and examine three such operations from the conflict closest in character to the Ukrainian War: World War One.
Vojna v Ukrajini: Vojna za naravne vire?
Spodnja slika iz Forbesa kaže, kako nekateri na Zahodu vidijo vojno v Ukrajini – kot vojno za naravne vire. Kot lahko vidite, danes poteka bitka za zavzetje “najbolj vrednih” pokrajin. Luhansk in Donetsk, ki sta že skoraj v celoti pod rusko kontrolo, sta glede naravnih virov ovrednoteni na skupaj 7 tisoč milijard dolarjev. Herson in Zaporožje, ki sta tudi večinoma pod rusko kontrolo sta ovrednoteni na dobrih 600 miloijard dolarjev. Veliko naravnih virov ima še Dnipropetrovsk (ovrednoteneo na 3 tisoč 500 milijard dolarjev). Regije zahodno od Dnjepra, za katere Rusija nima veliko interesa in ki naj bi morda nekoč tvorile “Novo Ukrajino”, ki se bi lahko vključila v EU in Nato, nimajo veliko naravnih virov – ovrednoteno vse skupaj na nekaj več od regije Zaporožje. Regije pod rusko kontrolo imajo tudi največ rodovitne zemlje, kar bo ključno v prihodnosti za proizvodnjo hrane.
Je torej vojna v Ukrajini zgolj prikrita vojna za naravne vire? Delno najbrž res. Vendar ima po mojem mnenju geopolitika bistveno večji vpliv od naravnih virov. Če bi ZDA prek Nata v Ukrajini kontrolirale Ukrajino, bi bile vojaško na meji z Rusijo in bi seveda strateško ogrožale rusko varnost. Rusije v preteklih desetletjih ukrajinski naravni viri niso kaj preveč skrbeli, niso imeli problemov s tem, da je Ukrajina (njeni oligarhi) sama izkoriščala svoje naravne vire in izvažala hrano. Rusija ima dovolj lastnih naravnih virov, ki jih ne izkorišča optimalno. Problem za Rusijo je nastal šele, ko so na vrhu Nata leta 2008 Ukrajino dali na listo potencialnih članic Nata. Šele takrat je Rusija začela z diplomatsko ofenzivo.
Palestinsko trpljenje skozi oči umetnika
Izjemna ilustracija
Umetna inteligenca kot sredstvo za boj proti teorijam zarote, vendar…
Študija psihologov z MIT in Cornell, objavljena pred dvema tednoma v reviji Science, ugotavlja, da so jezikovni roboti na osnovi umetne inteligence (UI) lahko zelo učinkoviti pri spodkopavanju vere ljudi v teorije zarote. Eksperiment je bil zasnovan tako, da so ljudi, ki so trdno verjeli v neko teorijo zarote, soočili s kondenziranim paketom nasprotnih informacij, ki jih je pripravil jezikovni UI robot, ki so mu dali nalogo, da “močno ovrže” teorijo zarote. V povprečju naj bi ljudje za eno tretjino omilili svoje prejšnje prepričanje glede teorije zarote, in ta učinek naj bi bil trajen.
Do sem vse lepo in prav. Toda, če so jezikovni UI roboti tako uspešni pri izpodbijanju verjetja v teorije zarote, so lahko zelo uspešni tudi v nasprotno smer. Torej jih lahko uporabijo v centrih moči (vladne agencije, bogataši z lastnimi podatkovnimi centri in socialnimi omrežji), da lansirajo ciljane manipulirane informacije in ljudi prepričajo v karkoli, tudi v teorije zarote. Torej če jezikovni UI roboti lahko manipulirajo prepričanja ljudi v pozitivno smer, jo lahko tudi v negativno (iz vidika dejstvene resničnosti).
Robert Wright, jeziskoslovec in pisatelj, ki se s problemom uporabe jezikovnih UI robotov že dlje časa ukvarja (spodaj je njegov povzetek), pravi, da vseeno obstaja kanček upanja v tej nevarnosti zlorabe teh UI robotov. Sklicuje se na nedavno študijo v reviji American Political Science Review, v kateri sta raziskovalca uporabila GPT-3, da bi preizkusila priljubljeno teorijo, da bo izpostavljanje nekoga informacijam, ki so v nasprotju z njihovimi trdnimi prepričanji, verjetno imelo nasprotni učinek in jih prisililo, da še ojačajo svoje verjetje. Pokazala sta, da “milo izpodbijanje” verjetij posameznikov s paketi umetno generiranih informacij vpliva na omilitev predhodnih verjetij posameznikov. Ko pa postanejo jezikovni UI roboti tečni z “močnim izpodbijanjem” z informacijami, ki močno odstopajo od verjetij posameznikov, ima lahko to nasproten učinek in posamezniki še ojačajo svoja predhodna verjetja.
Torej tudi UI roboti bodo imeli težave skonvertirati hard core janšiste v zmerne desničarje…
Po atentatu v Libanonu: Velika regionalna vojna ali zmaga Izraela?
In the past 48 hours, Lebanon has experienced a significant geopolitical event that may have far-reaching implications for the entire region. This moment is likely to be recorded as a decisive chapter in the region’s history. Why?
Firstly, the decision to assassinate Hassan Nasrallah, the leader of Hezbollah, was made while Israeli Prime Minister Benjamin Netanyahu was in the United States, specifically during the United Nations General Assembly session. The location and timing are symbolic for two reasons: it suggests that the decision was made with American consent, and it implies that the principles of international justice, as represented by the UN, are subordinated to Israeli interests. This signals that we are living in an era where power overrides justice.
Secondly, Nasrallah’s assassination would represent a significant blow to Hezbollah. Even the group’s most loyal supporters cannot ignore this reality. Nasrallah was a charismatic leader, a skilled military commander, and a master strategist. Replacing him would not be easy, as he was a unique figure within Hezbollah. His leadership style and capabilities would be difficult, if not impossible, to replicate.
Razogljičenje je bistveno cenejše z jedrsko energijo
Študije za različne države, od Nemčija, Francije do ZDA, dokazujejo, da je prehod iz fosilnih goriv na nizkoogljična bistveno cenejši z jedrsko energijo kot pa samo z obnovljivimi viri sonca in vetra. In še huje je, z obnovljivimi viri sonca in vetra razogljičenje sploh ni izvedljivo.
Analiza Emblemsvåg (2024) ugotavlja, da je nemška energetska politika Energiewende do leta 2022 zahtevala skupne izdatke v višini 696 milijard EUR (387 milijard EUR v kapacitete obnovljivih virov energije (OVE) in 310 milijard EUR v subvencije za razpršene OVE vire), vendar pa je kljub temu v 20 letih te politike zmanjšala emisije podnebnih plinov le za 25 %. Analiza kaže, da če bi namesto tega Nemčija pustila obratovati jedrske elektrarne in izgradila nove, bi bili izdatki za državo za polovico nižji, hkrati pa bi s tem dodatno za 73 % zmanjšala emisije podnebnih plinov.
The Economist: Priznati, da Ukrajina izgublja vojno in jo povabiti v Nato
V današnjem uvodniku The Economist pove tri radikalne stvari:
- Če Ukrajina in Zahod hočeta konec vojne v Ukrajini, morata najprej priznati, da jo Ukrajina močno izgublja,
- Ukrajina se mora znebiti iluzije, da bo zmagala v vojni in pridobila nazaj izgubljena ozemlja, in
- Treba je tvegati in Ukrajino povabiti v Nato ter nato braniti njen okrnjen teritorij, pri čemer na ukrajinskem ozemlju ne bo sil Nata.
O mirovnem sporazumu z Rusijo ni govora, razen, da niti ni potreben. Niti ni analize možnosti Natove obrambe okrnjenega teritorija Ukrajine, niti analize tveganj, če bi se Nato res angažiral v tej smeri. Je pa ta uvodnik začetek spuščanja realizma v analizo situacije v Ukrajini. Do končne situacije, ki bo res prinesla mir v Ukrajini, pa je še daleč. Ta situacija pa je (najverjetneje) naslednja:
- Rusija bo obdržala zasedena ozemlja z rusko govorečim prebivalstvom (Krim in 4 regije),
- Vmesni teritorij do desnega brega reke Dnjeper bo demilitarizirano območje (pod protektoratom Rusije),
- Teritorij levo od reke Dnjeper (zahodna Ukrajina) bo “Nova Ukrajina”, ki se bo lahko vključila v EU in Nato (če jo bodo v obeh združbah zaradi specifičnosti Ukrajine sploh hoteli).
Prove me wrong čez nekaj let.
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.