Glejte spodnji zapis in primerjavo evropske strategije Industrija 4.0 ter kitajske strategije Made in China 2025 (pred časom sem o njej pisal in o tem, da je Kitajska predčasno izpolnila cilje, ki si jih je zadala leta 2015 glede razvoja na področju petih ključnih tehnologij).

EU nima za burek. Vodstvo Evropske komisije in voditelji držav imajo na eni strani ves čas polna usta strategij “pametne specializacije”, “Industrije 4.0”, na drugi strani pa niso pripravljeni za implementacijo nameniti vsaj 1,000 milijard evrov subvencij, pač pa nasprotno se vedno znova zaciklajo v zahteve glede fiskalne konsolidacije (rezanje javnih izdatkov).

EU je razvojno mrtva. Izvarčevala se bo do smrti in kljub temu umrla v dolgu. Zakaj? Ker se javni dolg (če je ta problem) zmanjšuje samo z gospodarsko rastjo (ko BDP raste hitreje od dolga; (r < g), zaradi česar razmerje dolg/BDP upada. To so osnove makroekonomije v drugem letniku študija ekonomije). Gospodarsko rast pa je mogoče doseči le z investicijami v sodobno infrastrukturo, tehnološki razvoj in modernizacijo proizvodnje. Brez teh investicij (z varčevanjem) gospodarske rasti ni. Ostane pa samo vedno večji dolg, ker se prebivalstvo stara in je potrebno vedno večji delež javnih sredstev nameniti za zdravstvo, pokojnine in oskrbo starejših. S hitrejšo gospodarsko rastjo bi ta problem z lahkoto rešili. Ampak treba je prej začeti intenzivno investirati v znanje in gospodarsko strukturo prihodnosti.

Ukrajinski “prostovoljec” za New York Times:

A volunteer helping to evacuate people near Pokrovsk, an eastern town that Russian troops are closing in on, said the West just wanted to weaken Russia, not help Ukraine win.

“Soon, there may be no one left even to use the weapons they give us,” said the volunteer, Yevhen Tuzov, “because all our Western partners want is for us to fight until the last Ukrainian.”

Zahodna strategija “vojne do zadnjega Ukrajinca”, ki jo je namesto ameriških vladnih predstavnikov javno izpostavil zloglasni senator Lindsey Graham:

… je prišla do svojega bridkega konca. Ukrajini je zmanjkalo vojakov. Zadnje rezerve (elitne brigade) je ukrajinsko vodstvo poslalo v samomorilsko invazijo v ruski Kursk. Več kot 20,000 naj bi jih tam že umrlo. Preostanek njih na to še čaka.

Nadaljujte z branjem→

Tale zvok kitar….

Anketa Mediane, objavljena v nedeljo, je pokazala, da je vladi Roberta Goloba uspelo doseči neslaven rekord – najnižjo podporo javnosti doslej (podpira jo le 26.3 %, ne podpira pa 58.3 %). Podpora vladi je nižja celo od podpore osovraženi vladi Janeza Janše ob koncu njenega mandata leta 2022. Svobodo, dominantno stranko koalicije, bi na volitvah podprlo le še 11.7 %, kar je manj od tretjine glasov na volitvah leta 2022. 

Podobno se dogaja mavrični vladi Olafa Scholza v Nemčiji, ki ima najnižjo podporo po združitvi Nemčije leta 1991. Njegovo stranko SPD bi podprlo le še okrog 15 % volilcev. Obema vladama in njunima predsednikoma volilci zamerijo predvsem neodločnost in nesposobnost reševanja problemov ter notranja trenja. Slovenska specifika pri nezadovoljstvu z vlado so predvsem problemi v zdravstvu, nemška pa strah pred priseljenci. Oboje se zdi pretežak oreh za obe vladi.

Ob nizki podpori volilcev pa imata obe vladi skupno predvsem deindustrializacijo gospodarstva. V mandatih obeh vlad se je začel ali močno pospešil upad industrijske proizvodnje. Predvsem energetsko intenzivne proizvodnje. Obseg nemške industrijske proizvodnje je od začetka leta 2022 upadel za 10 %, obseg energetsko intenzivnih panog pa za 15 %.

Podobno velja za Slovenijo, kjer padec obsega proizvodnje energetsko intenzivnih panog prav tako znaša 15 %.

Nadaljujte z branjem→

Rusije sankcije očitno ne bolijo. Glejte spodnjo sliko, narejeno na podlagi podatkov in napovedi IMF v World Economic Outlook (iz oktobra 2022, 2023 in 2024). Le leta 2022 (prvo leto vojne v Ukrajini) je ruski BDP upadel za 2.1 % (nekateri so napovedovali tudi do 15 % upad, IMF je še oktobra 2022 Rusiji napovedoval upad BDP za 3.4 %). Oktobra 2022 je IMF Rusiji napovedoval upad BDP tudi za leto 2023, in sicer za 2.3 %. Toda v resnici je rusko gospodarstvo v 2023 zraslo za 3.6 % (torej napaka v napovedi za skoraj 6 odstotnih točk). Še oktobra 2023 je IMF Rusiji napovedoval rast v 2023 zgolj za 2.2 % (dejanska rast pa je bila 3.6 %) in zgolj za 1.1 % v 2024. Toda leto dni kasneje, oktobra 2024, je IMF Rusiji za leto 2024 napovedal rast 3.6 %. Za leto 2025 pa spet upad rasti na le 1.3 %. Torej sankcije niso imele negativnega učinka na rusko gospodarstvo, čeprav ga IMF vztrajno napoveduje.

Prav tako sankcije niso negativno vplivale na trajektorije rasti Kitajske in ZDA, katerih trendi rasti so ostali nespremenjeni. Sankcije proti Rusiji so obema zgolj koristile – ZDA pri izvozu energentov v Evropo po izjemno visokih cenah, Kitajski pa pri nadomeščanju evropskega izvoza v Rusijo (Kitajska je na mesečni ravni povečala izvoz v Rusijo iz 4 na 11 milijard dolarjev). So pa sankcije škodile evropskim državam, predvsem pa Nemčiji. Kot lahko vidite spodaj, je nemško gospodarstvo že drugo leto v recesiji. In nič boljše ne bo v 2025, čeprav ji IMF zaenkrat še optimistično napoveduje rast za 0.8 %.

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden so Daron Acemoglu, Simon Johnson in James Robinson (AJR) dobili letošnjo nagrado švedske centralne banke za ekonomijo za prispevek k razumevanju, kako se oblikujejo institucije in kako te vplivajo na razvoj in blaginjo držav. Čeprav je nagrada močno zaslužena, pa je njihovo delo sprožilo precej polemičnih odzivov.

Raziskovalno delo AJR naslavlja eno najpomembnejših vprašanj v ekonomiji: kako pojasniti razlike v razvitosti med državami? Zakaj so se nekatere države razvile, drugi pa ostajajo revne? Če izključimo biološke, kulturne ali geografske razlike, nam kot ključni dejavnik ostanejo razlike v zgodovinsko-politični ureditvi med državami. Torej kakšne politične in pravne ureditve so imele države v zgodnjih fazah razvoja, preden so postale moderne države.

Nadaljujte z branjem→

Kot napovedujem v sosednji kolumni, je kitajski industrijski vzpon dokaj podoben ameriškemu iz 19. stoletja glede ključnih karakteristik, to je korupciji kot gonilu razvoja. Zato oznaka  “The Gilded Age” – Pozlačena doba. Yuen Yuen Ang (iz John Hopkins University) je v dveh izjemno dobrih knjigah (The China Gilded Age in How China Escaped the Poverty Trap) pokazala, da je prav korupcija (v sicer avtoritarnem sistemu) pospešila razvoj v Kitajski (podobno kot podeljeni monopoli v ZDA v 19. stoletju ali tehnološki monopoli v 21. stoletju). Kitajska se je lotila preganjanja korupcije šele v zadnjem desetletju, ko je že dosegla visoko raven razvitosti. Podobno kot ZDA v začetku 20. stoletja z protimonopolno zakonodajo.

Spodaj je nekaj odlomkov iz primerjalne analize Angove glede ameriške in kitajske pozlačene dobe industrializacije. Angova dokazuje, da glede rivalstva med ZDA in Kitajsko ne gre za “spopad civilizacij”, pač pa za neverjetno podobnost razvoja v njuni zgodnji fazi industrializacije. Kot pravi Angova:

ko odstranimo datume in imena v ameriški zgodovini 19. stoletja, so vzporednice med tem obdobjem in Kitajsko po letu 1978 osupljive. 

Nadaljujte z branjem→