Tale komentar Thomasa Fazija je blizu temu, kar sem pisal včeraj, in sicer, da izvolitev Trumpa daje priložnost Evropi, da se osamosvoji od ZDA. Fazi dobro sklepa, da se utegne Trumpova ideja, da bo na hitro končal vojno v Ukrajini sfižiti. Trump in ZDA si ne morejo privoščiti, da bi Rusiji preveč popustili, zato bo Trump Rusiji predlagal rešitve, ki so zanjo iz strateškega vidika nesprejemljive. Predlog, ki je pricurljal v javnost, naj bi šel v smeri, (1) da se Ukrajina zaveže, da 20 let ne bo vstopila v Nato, (2) na zdajšnji frontni črti se oblikuje demilitarizirano območje, in (3) ZDA z namenom varnostnih garancij Ukrajini še naprej zagotavljajo vojaško pomoč. Putin in Rusija na tak predlog ne moreta pristati, saj s tem Rusija ni dosegla osnovnega cilja svoje vojaške operacije v Ukrajini, torej trajne nevtralnosti in vojaške ošibitve Ukrajine, da ta s pomočjo orožja Nata ne bi mogla ogrožati varnostnih interesov Rusije. In ker Rusija zmaguje v tej vojni, Rusija na ta predlog ne more pristati. Posledično bi se ZDA utegnile umakniti iz te godlje, ki so jo zakuhale pred letom 2022 z vabljenjem Ukrajine v Nato, in prevaliti breme vojaškega podpiranja nadaljevanja vojne v Ukrajini na evropske države. ZDA bi se s tem znebile finančnega bremena, Evropa pa bi ob nadaljevanju gospodarske stagnacije prevzela še polno breme financiranja Ukrajine. V to smer so včeraj razmišljali nemški politiki, ko so predlagali, da naj bi evropske države of ZDA kupovale orožje, da bi ga nato pošiljale v Ukrajino.

Seveda gre za nonsens in popolni gospodarski samomor Evrope, saj bi Evropa ostala trajno odrezana od poceni energentov in s tem obsojena na deindustrializacijo in gospodarsko depresijo, hkrati pa bi si nakopala še za okrog 1 % BDP letnih izdatkov za financiranje vojne v Ukrajini. Le kakšno korist bi Evropa lahko imela od te “rešitve”?!

No, tukaj nastopi trenutek za razum, ko bo vse večjemu številu evropskih politikov kliknilo v možganih, da z vojno v Ukrajini izgubljata samo Ukrajina in Evropa, vsi ostali pa imajo od tega koristi, in da je treba z vojno in sankcijami na uvoz energentov čim prej končati. Ta Trumpov izolacionizem je lahko tisti trigger, ki bo Evropo prisilil, da se začne spraševati o lastnih interesih in vzpostavitvi lastne varnostne infrastrukture in lastne strateške avtonomije, vključno in najprej z vojaško.

Ampak do takrat bo preteklo še veliko časa. Evropsko zunanjo politiko bodo še dolgo določali v Washingtonu.

Nadaljujte z branjem→

Huh, tale program za predsedovanje Donalda Trumpa 2025-2028, objavljen na republikanski platformi, se bere kot ekstremno radikalni program, na katerega bi bila ponosna večina evropskih desnih ekstremističnih strank. No, dobra polovica programskih točk je čisto OK, v skladu z novo prebujenim ekonomskim nacionalizmom, ko – potem, ko jih je močno prehitela Kitajska – ZDA ne ustrezata več liberalizem in globalizacija (očitno bo treba učbenike ekonomije napisati na novo). Toda točke 1, 2, 10, 16 in 18… V ZDA se obeta največja kulturna vojna po odpravi sužnjelastništva in apartheida. ZDA ne bodo več prijazne do tujcev, spolno drugačnih in dvomilcev v božansko naravo izraelskega naroda.

Ne dvomim, da se bodo po tem Trumpovem programi zgledovale mnoge evropske stranke. V “zanimivo” zgodovinsko obdobje drsimo.

Vir: GOP 2024 Platform MAGA

Tale slika spodaj nazorno kaže, kakšne galaksije ločijo normalne ljudi od ekonomistov glede razumevanja problema inflacije. Ekonomisti se ukvarjamo s stopnjami rasti inflacije, torej s spremembami spremembe cen (v matematiki je to drugi odvod ravni cen, torej pospešek cen). Naš fokus je na tem, ali stopnja inflacije pospešuje ali se umirja, torej ali postaja krivulja indeksa inflacije bolj strma ali bolj položna. Pri tem pa ekonomisti spregledamo slona v sobi: spregledamo kumulativno spremembo cen v tem času. Kot lahko vidite v spodnji sliki, postanemo ekonomisti izjemno srečni, ko se krivulja indeksa cen splošči in stopnja rasti cen pade pod 2 % na letni ravni (na vrhu krivulje), takrat je anše delo opravljeno. Toda medtem so se cene (hrane) povečale za več kot četrtino. Torej medtem, ko se mi ekonomisti miselno ukvarjamo s šraufanjem naklona krivulje indeksa cen, se je ljudem kupna moč zmanjšala za več kot četrtino.

Inflacija je bila, kot kažejo ankete, glavni razlog, da so Američani kaznovali demokratsko stranko na oblasti.

Vir: Dario Perkins, via X

How will a president-elect Donald Trump handle the war in Ukraine?

I doubt that he will be able to close down the war in 24 hours, as he had promised. I rather think that he will escalate it. As I stated two weeks ago:

I expect the new president to double down on the anti-Russian project in Ukraine …

A new Wall Street Journal piece on Trump’s promise does not give me any reason to believe otherwise.

Trump Promised to End the War in Ukraine. Now He Must Decide How. (archived
Foreign-policy advisers close to the president-elect put forth different versions of a plan to effectively freeze the front line

Like in Trump’s first term, different factions are set to compete to influence the Republican’s foreign policy. More traditionally minded allies such as Mike Pompeo, the former secretary of state now in contention to lead the Pentagon, are likely to push for a settlement that doesn’t appear to give a major win to Moscow. Other advisers, particularly Richard Grenell, a top candidate to lead the State Department or serve as national-security adviser, could give priority to Trump’s desire to end the war as soon as possible, even if it means forcing Kyiv into significant concessions.

But what are ways to do that?

One idea proposed inside Trump’s transition office, detailed by three people close to the president-elect and not previously reported, would involve Kyiv promising not to join NATO for at least 20 years. In exchange, the U.S. would continue to pump Ukraine full of weapons to deter a future Russian attack.Under that plan, the front line would essentially lock in place and both sides would agree to an 800-mile demilitarized zone. Who would police that territory remains unclear, but one adviser said the peacekeeping force wouldn’t involve American troops, nor come from a U.S.-funded international body, such as the United Nations.

“We can do training and other support but the barrel of the gun is going to be European,” a member of Trump’s team said. “We are not sending American men and women to uphold peace in Ukraine. And we are not paying for it. Get the Poles, Germans, British and French to do it.”

Nadaljujte z branjem→

Pred ameriškimi volitvami so evropski voditelji stavili na zmago Kamale Harris. V veliki večini so vsi zasebno, nekateri tudi javno, podcenjujoče govorili o Trumpu in možnost njegove zmage oziroma potencirali nevarnosti, ki bi jih prinesla njegova zmaga. Po Trumpovi zmagi so se vsi petelinčki potuhnili, mu nabuhlo čestitali in ponižno ponudili nadaljevanje sodelovanje in “prilagoditev” svojih stališč Trumpovim. Med prvimi in najbolj neposredno je bila nemška nedorasla zunanja ministrica Annalena 360 Baerbock:

Evropski odnos do Trumpa izgleda kot karikatura nekdanje srbske strategije do Turčije:

Vendar je tak ponižen, lakajski in ponižujoč odnos ne samo aboten, ampak povsem nepotreben in zgrešen. Evropska unija ima 450 milijonov prebivalcev in je tretje najmočnejše gospodarstvo na svetu. EU se ni treba poniževati pred ZDA, pač pa se mora EU končno naspram ZDA osamosvojiti. Res, da je EU ameriški projekt iz časa hladne vojne za vzpostavitev geopolitičnega ravnovesja v Evropi. Vendar je čas, da EU odraste in se osamosvoji – politično, gospodarsko in vojaško. Slednje je temelj politične suverenosti.

Nadaljujte z branjem→

Vir: Aleš Kralj, via X

Trumpova “landslide” zmaga v ZDA, tako glede elektorskih glasov kot glede absolutnega števila volilne podpore, kar se mene tiče, odpira predvsem vprašanje: Kako se je lahko zgodilo, da je oseba, kot je Donald Trump (ne bom našteval njegovih človeških in političnih lastnosti, ki jih načeloma preziram), ne samo tako premočno zmagala med ameriškimi volilci, ampak postala izven ZDA tista oseba, ki med dvema zelo slabima izbirama predstavlja manjše zlo?

Za ameriške volilce je, kot kažejo ankete, dokaj jasno, zakaj so večinsko volili za Trumpa. Trije ključni razlogi so (1) ekonomski (predvsem učinek inflacije na znižanje kupne moči prebivalstva), (2) kulturno-ekonomski (predvsem odpor do nekontroliranega priseljevanja, ki poraja strah med ljudmi, katerih socio-ekonomski položaj je šibek), in (3) vojaško-ekonomski (ne toliko zaradi nasprotovanja vojnam tam daleč v preostalem svetu, pač pa, ker ameriški vojaški angažma pomeni tudi finančnega in zahteva velika povečanja vojaških izdatkov in javnega dolga. Tako vidijo “navadni” ameriški volilci. Trump, paradoksalno, zaradi izkušnje z inflacijo in nekontroliranim priseljevanjem migrantov v času Bidnovega mandata za navadnega volilca predstavlja manjše zlo od Harrisove, čeprav predstavlja nevarnost, da bo ogrozil zdravstveno zavarovanje za najšibkejše in programe socialnih pomoči ter odobril nove davčne ugodnosti premožnim.

Toda, kako je možno, da Trump predstavlja manjše zlo tudi za “navadne” ljudi izven ZDA? Pustimo politične elite v Evropi, ki so se v preteklih štirih letih prelevile v popolne ameriške marionete (in ki ob Trumpovi zmagi jokajo), in prisluhnimo sentimentu navadnih ljudi, pa tudi gospodarstvenikov – od Evrope, Latinske Amerike, Afrike do Azije. Izven ZDA navadni ljudi Bidnov štiriletni mandat enačijo z vojno, z eno dolgo globalno vojno, Bidna pa vidijo kot največjega vojnega hujskača (warmongerja). Kot politika, ki je netil požare po svetu (Ukrajina, Tajvan-Kitajska) in dovažal gorivo (orožje in strelivo) za uničevanje in nadaljevanje vojn v neskončnost. Če ne bi bilo Bidna, se vojna v Ukrajini ne bi začela. Če ne bi bilo Bidna, se tenzije s Kitajsko glede Tajvana sploh ne bi odprle. Če ne bi bilo Bidna, vojna v Gazi ne bi eskalirala in vojna v Libanonu se ne bi začela. In Kamala Harris, tista brezbarvna, neprisotna in zmedena oseba, ki ne zmore artikulirati treh koherentnih programskih stavkov brez teleprompterja, je bila Bidnova desna roka v netenju požarov in masakru in genocidu nad Palestinci.

Navadni ljudje izven ZDA Bidnu in Harrisovi ne bodo nikoli oprostili masakra in genocida Izraelcev nad Palestinci. Masakra in genocia, ki bi ga lahko preprečila in zaustavila, pa ga nista želela, pač pa sta ga še dodatno in neomejeno podpirala z orožjem in zaščito Izraela pred mednarodno skupnostjo in pred mednarodnim pravnim redom.

Mi Evropejci pa Bidnu in Harrisovi ne bomo nikoli oprostili, da sta nas zapeljala v vojno v Ukrajino, dovažala orožje in strelivo v Ukrajino, da bi se vojna z namenom ošibitve Rusije nadaljevala v neskončnost, do zadnjega Ukrajinca. Nikoli jima ne bomo oprostili, da je zaradi vojne v Ukrajini prišlo do energetske krize in visoke inflacije, kar je zmanjšalo kupno moč navadnim ljudem in kar je vodilo v deindustrializacijo in gospodarsko stagnacijo Evrope. Bidnu in Harrisovi ne bomo nikoli oprostili, da sta Evropo – prek evropskih lakajskih politikov – vzela za talca v ameriški strateški geopolitični “igrici” z Rusijo in da je Evropa (ob Ukrajini) plačala in bo še dolgo plačevala ogromno ceno ameriško sponzorirane vojne v Ukrajini.

Navadni ljudje izven ZDA Trumpa zaradi njegovih abotnih človeških lastnosti in politične nepredvidljivosti večinsko ne marajo. Toda ob vsej antipatičnosti in politični nepredvidljivosti je Trump bistveno bolj predvidljiv od njegove demokratske oponentke ali drugih washingtonskih jastrebov. Zaradi “transakcijske” (“kšeftovske”) narave Trumpovega značaja, ga ljudje izven Evrope danes vidijo kot žarek upanja, da bo v svojih odnosih do sveta izven ZDA uveljavil poslovni interes pred jastrebskim geostrateškim. To pa pomeni ne samo, da “ne bo začel novih vojn, pač pa končal obstoječe“, kot zatrjuje Trump, pač pa da se bo poskušal “zdilati” (poslovno dogovoriti) glede razkoraka v medsebojnih interesih. To pomeni, da bi utegnil končati vojno z Ukrajini tako, da slednji odtegne vojaško pomoč, Rusiji pa obljubi omilitev / odpravo sankcij v zameno za dogovor o mirni in kompromisni rešitvi spora. Podobno velja za vojno v Gazi. In podobno velja za trgovinsko in tehnološko hladno vojno s Kitajsko, kjer je Trump že nakazal rešitev v smeri, da je odprt za rešitev, kjer bodo kitajska podjetja lahko prodajala svoje izdelke v ZDA, vendar naj jih izdelujejo v ZDA in naj zaposlijo ameriško delovno silo.

Morda se motimo glede teh pričakovanj glede Trumpa. Morda bo prevagala njegova nepredvidljiva narava. Vendar če se je nekdo (Trump) 80 let boril zgolj za svoje ekonomske interese, nekdo drug (Biden) pa je bil celo svojo kariero izrazit vojaški jastreb (warmonger), ki je zelo vokalno podpiral vse ameriške in izraelske agresije po svetu, potem je pričakovati, da v štirih letih svojega mandata ob koncu življenja ne bo bistveno spremenil svoje življenjske filozofije.

In kar se mene tiče (ki so me, tako kot profesorja Jeffreya Sachsa in profesorja Johna Mearsheimerja, Biden in ameriški demokrati v zadnjih štirih letih močno razočarali), favoriziram slogan “make trade, not war“.

Trumpov mandat je zaradi njegove fiksacije na posel, od katerega ima on koristi, zaradi česar se bo ukvarjal z Ameriko, namesto s svetom, ob končanju vojne z Ukrajino tudi velika priložnost za Evropo, da se končno osamosvoji od ZDA in odraste.

Zato se mi Trump zdi za svet manjše zlo od Harrisove.