Včerajšnji govor J.D. Vancea, ameriškega podpredsednika, na mümchenski varnostni konferenci je evropske voditelje šokiral. Upravičeno. Po eni strani jim je nastavil ogledalo v svojem bistvu nedemokratičnega omejevanja svobode govora (cenzuriranje spletnih medijev, obsodbe in zaporne kazni za spletne zapise) in svobode politične izbire (anuliranje predsedniških volitev v Romuniji, grožnja anuliranja volitev v Nemčiji, politični pritiski Evropske komisije na desne vlade v Madžarski, Romuniji, Slovaški, Italiji). To politično omejevanje svobode govora in politične izbire je seveda posledica tega, ker vsaj polovica evropskega prebivalstva ne sledi družbenemu progresivizmu, ki ga forsira evropska politična elita. Predvsem glede migracij, spolne identitete, splava in kulture, pa tudi glede vojne v Ukrajini. Dobra ilustracija tega je lanska škandalozna otvoritev Olimpijskih iger v parizu. Vance je evropski politični eliti očital, da izvaja represijo nad vsaj polovico prebivalstva, ki deli bolj tradicionalne vrednote. 

In Vance je imel absolutno prav, ko je evropske politike okrcal, da izvajajo represijo nad necentrističnimi političnimi gibanji in strankami – nad “skrajno” levico in “skrajno” desnico. Dobra ilustracija tega je spet Francija, kjer “skrajno” levi in desni stranki kljub zmagi na volitvah nista dobili možnosti, da bi smeli sestaviti vlado. Enako se dogaja v Nemčiji glede napovedi izničenja volitev, če bi zmagala AfD.

To je bilo res šokantno za evropske politike, ki tako radi hodijo po svetu in predavajo vsem o demokraciji, človekovih pravicah in svobodi govora. Bolj rečeno, svoj pogled na svet in svoje vrednote vsiljujejo vsem ostalim.

Toda Vanceov govor je bil tudi zelo kontradiktoren. Po eni strani zato, ker je o spoštovanju demokracije predaval predstavnik konzervativnega in populističnega krila republikanske stranke, ki je spet prišla na oblast v ZDA, in ki zavrača demokratične institucije, ki ji stojijo na poti (sodišča) in ki zavrača mednarodni pravni red (od trgovinskega do pravnega). Po drugi strani pa zato, ker so še dober mesec dn nazaj evropski politiki zgolj sledili agendi, vrednotam in narativi prejšnje ameriške administracije. Bidnova administracija je bila prva, ki je obsodila predsedniške volitve v Romuniji, češ da je prihajalo do ruskega vmešavanja (kar se je izkazalo kot absolutna izmišljotina). In Bidnova administracija je bila tista, ki je prek USAID in NED plačevala tako velike mainstream medije kot “neodvisne” medije in “nevladne” organizacije, da so širili ameriško vladno narativo in vrednote, ki so tuje vsaj polovici Evropejcev.

In tretjič, Vanceov govor je seveda treba razumeti tudi v smislu discipliniranja evroskih politikov. EU je ameriška vazalna politična tvorba, evropsko zunanjo politiko so od ustanovitve evropske integracije vedno določali v Washingtonu. Vance je preprosto prišel jasno in glasno povedat, kakšna je nova ameriška narativa in da naj se evropski voditelji priklonijo novemu gospodarju. Evropski politiki bodo seveda nekaj časa kot brezglave kokoši kokodakali in skakali po zraku, na to pa – kaj? Se bodo priklonili novemu gospodarju? Ali pa bodo, kar si vsi, ki imamo Evropo res radi, najbolj želimo, začeli delati na tem, da Evropo tehnološko, gospodarsko in politično osamosvojijo od ZDA? Da končno naredijo suvereno Evropo.

Spodaj je dober komentar Thomasa Fazija.

Nadaljujte z branjem→

Drago Bbaič

Mednarodno gospodarsko in politično okolje se hitro spreminja. Značilen je hiter vzpon Kitajske, ki je s pospešeno urbanizacijo in industrializacijo postala največja svetovna proizvajalka materialnih dobrin, saj letno proizvede okoli 28 do 30% vseh industrijskih proizvodov. Že leta 2010 je v tem prehitela ZDA, ki se je v zadnjem času preusmerila iz klasične industrijske proizvodnje v visokotehnološke storitve, kjer je danes (še) vodilna v svetu. Vendar jo Kitajska tudi tu ogroža. Na ključnem področju umetne inteligence, s programom »DeepSeek« dokazuje, da lahko z bistveno manjšim vložkom in predvsem hitreje doseže podobne rezultate, kot so jih v zadnjih letih ustvarili ameriški in obenem svetovni visokotehnološki velikani (Open AI, Google, IBM, Tesla, Microsft, Meta, itd.).

Zaradi hitrega napredka Kitajske se ZDA počutijo ogrožene in vedno bolj živčno in agresivno branijo svoj dosedanji vodilni svetovni geopolitični položaj.

Vojna v Ukrajini je tipičen rezultat te taktike, kjer so Američani želeli z eno potezo onemogočiti Evropi in Rusiji, da s tesnejšim sodelovanjem, ki se je nakazovalo v preteklih letih in ki bi se lahko razvilo v oblikovanje močne geopolitične sile, ogrozijo njihov vodilni geostrateški položaj. Podrobnejši načrt je predvideval najprej razbitje te povezave, nato podrejanje Evrope in izčrpavanje, če ne razkosanje in obvladovanje  Rusije. Prvi del je uspel, Evropa je ponižana in podrejena, skregana z Rusijo. Drugi del načrta pa ni uspel, saj se je Rusija z vojaško zmago v vojni v Ukrajini okrepila  in se (na žalost ZDA) tesneje povezala s Kitajsko, s katero je skupaj še z drugimi velikimi državami oblikovala nov svetovni blok, imenovan BRICS, ki odkrito napada svetovno prevlado ZDA.

Nadaljevanje ameriške strategije lahko prepoznamo v vojni s carinami proti Kanadi in Mehiki, v grožnjah o zavzetju Panamskega prekopa in priključitvijo Grenlandije, pričakujemo lahko še močnejše zaostrovanje, tudi vojaško, okrog Taiwana.  

Nadaljujte z branjem→

Ključni zadržek, ki ga imajo, praktično brez izjeme, vsi mainstream ekonomisti glede Trumpovih carin, je, da ne razumejo, kako bi carine lahko koristile Ameriki. Uvozne carine v teoriji in praksi pomenijo dvig uvoznih cen proizvodov, čemur sledijo še cene istovrstnih domačih proizvodov. Prizadeti so potrošniki teh izdelkov, saj zdaj plačujejo iste izdelke dražje. In če so carine uvedene na surovine oziroma vmesne proizvode, se zaradi tega podražijo inputi za domačo industrijo, kar naredi podjetja, ki uporabljajo te inpute, manj konkurenčne. 

Seveda pa dejanski cenovni učinek uvoznih carin ni enoznačen. Kajti učinek je odvisen od cenovne elastičnosti ponudbe in povpraševanja po teh izdelkih, pripravljenosti tujih ponudnikov, da znižajo izvozne cene, od učinka na vrednost valute (apreciacija/depreciacija) itd.

No, tako daleč pride konvencionalni mainstream pogled ekonomije na carine. Obstaja pa še manj znan, nekonvencionalni pogled na carine. Yanis Varoufakis, nekdanji grški finančni minister in predavatelj teorije iger, je predstavil, kakšno ekonomsko logiko naj bi uporabljal Donald Trump v svoji krusadi glede uvajanja carin. Varoufakis se je poglobil 4 desetletja nazaj v Trumpovo logiko razmišljanja. Pravi, da Trumpova obsesija s carinami temelji na prepričanju, da ostale države zlorabljajo dolar kot globalne rezervne valute, ki naj bi bil sicer izjemni privilegij ZDA. Zgodba “zlorabe dolarja” je po Trumpovem prepričanju v tem, da druge države, ki so neto izvoznice v ZDA, s tem, ko izvozne presežke v Ameriko plasirajo v nakupe ameriških obveznic, dejansko vplivajo na apreciacijo dolarja. Natančneje, ker centralne banke velikih neto izvoznic v ZDA celotnih izvoznih presežkov ne zamenjajo v domačo valuto, pač pa kot varner naložbe kupujejo ameriške državne obveznice, s tem zadržujejo rast vrednosti svojih valut nasproti dolarju. Če bi celotne izvozne presežke zamenjale v domače evre, juane in jene, bi te valute morale aprecirati nasproti dolarju, kar bi zmanjšalo konkurenčnost njihovega izvoza v ZDA in povečalo konkurenčnost ameriškega izvoza.

Od tod Trumpova fiksacija, da marajo ZDA zmanjšati trgovinski deficit in odtod ideja, da bodo ameriške carine zmanjšale ameriški uvoz. Vendar so carine le del zgodbe. Drugi del zgodbe se nanaša na spodbujanje ameriškega izvoza (kar bi tudi vplivalo na zmanjšanje deficita). To pa želi Trump doseči s prisilo, da evropske države kupujejo več ameriškega utekočinjenega plina in nafte, da kupujejo več ameriškega orožja, da nemška industrija preseli svojo prozivodnjo v ZDA in da Tajvan preseli svojo proizvodnjo čipov v ZDA itd. To zmanjšanje ameriškega deficita prek zmanjšanja uvoza (prek carin) in povečanja izvoza (prek prisile) bi posledično zaradi manjših izvoznih presežkov držav izvoznic in njihovih manjših nakupov ameriških obveznic lahko vplivalo na depreciacijo dolarja nasproti glavnim trgovinskim partnerjem.

Nadaljujte z branjem→

Pogovor med predsednikoma Rusije in ZDA izpred dveh dni glede ureditve konca vojne v Ukrajini potrjuje povratek Mearsheimerjevega koncepta realizma v mednarodnih odnosih oziroma koncepta ravnovesja moči. John Mearsheimer iz univerze v Chicagu je, kot sem tukaj že večkrat prikazoval, nazadnje v knjigi “The Great Delusion: Liberal Dreams and International Realities“, dokazoval, da je mednarodna ureditev na osnovi liberalne hegemonije, ki so jo forsirale ZDA po koncu hladne vojne, inherentno bolj nestabilna in vodi k stalnim vojnam, ker hoče liberalni hegemon vsiljevati svoje vrednote celemu svetu. Za razliko od koncepta ravnovesja moči med velesilami.

In ameriški predsednik Donald Trump se je očitno odločil, da prekine z modelom liberalne hegemonije in ZDA usmeri nazaj k strategiji ravnovesja moči. Najbolj zanimivo, ali ironično, pa je, da je o realizmu in “hard power politics” pred dvema dnevoma moral obrambne ministre Nata podučevati donedavni voditelj na televizijski mreži FOX News Pete Hegseth, ki zdaj opravlja funkcijo ameriškega ministra za obrambo. Povedal jim je, da “se ne da streljati vrednot, ne da se streljati močnih govorov”. In da ni zamenjave za “trdo silo”. Priceless.

Da Trump misli resno s povratkom na “stari” koncept ravnovesja moči, pa je njegov predlog, da bi tri velesile – ZDA, Kitajska in Rusija – usklajeno zmanjšale vojaške izdatke za polovico. Axios:

President Trump said Wednesday he’s going to meet with Chinese President Xi Jinping and Russian President Vladimir Putin to discuss slicing all three countries’ military budgets in half.

Za Trumpa to ne bo težko, če bo ukinil polovico izmed 600+ vojaških baz, ki jih imajo ZDA po svetu. Toda Kitajska ima relativno nizke vojaške izdatke in glede na stopnjevanje hladne vojne med njo in ZDA je težko verjetno, da se ne bo vojaško dobro pripravila na “vzdrževanje hladnega miru”. Kot je očitno, samo ravnovesje moči (govorimo o jedrskih konicah in nadzvočnih raketah za njihovo uporabo) lahko vzdržuje svet pred eskalacijo. Če Rusija ne bi imela velike prednosti v številu jedrskih konic in superiornosti njenih nadzvočnih raket, se Trump s Putinom ne bi pogovarjal o miru v Ukrajini.

Če bi jih imela EU, bi morda lahko sedela za pogajalsko mizo. Vendar jih nima, pač pa je zgolj podarila svoje ozemlje, na katerih imajo Američani svoje jedrske konice (vendar brez nadzvočnih raket, kar daje prednost Rusiji). Zato je Evropa pač lahko samo tiho in naredi to, kar ji ukažejo v Washingtonu. Basta.

___________

Vir slik: Daniel Kral

Ko gospodar reče drugače, njegovi lažnivi podrepniki spremenijo izjave za 180 stopinj in pri tem niti ne zardijo:

• Oct 24, Mark Rutte: “Ukraine’s path to membership is irreversible […] The day will come that Ukraine is a full member of NATO” (https://nato.int/cps/en/natohq/opinions_229230.htm )
• 13th February 25, Trump: “I don’t think it’s practical” to have Ukraine join NATO
• 13th February 25 (same day), Mark Rutte: “Ukraine was never promised NATO membership”

Morda. Vendar je tudi to praktično nemogoče. Tako poceni pa pogajalci že niso.

„The Italian Foreign Minister, reacting to the phone call between Russian President Vladimir Putin and U.S. President Donald Trump, expressed the opinion that Europe should not play a “secondary role” in negotiations on Ukraine.

There is no emoji to convey the full range of emotions, so I’ll have to use words. 👇

Let me remind you that it was precisely the leaders of EU countries—German Chancellor Angela Merkel and French President François Hollande—who not long ago openly admitted that they never actually intended to implement the Minsk agreements, despite previously assuring the world otherwise. Their official position now is that the Minsk agreements were merely an attempt to rearm Kyiv and “buy it time.”

In other words, they pretended to be working in good faith on the Ukrainian issue while actually engaging in a harmful charade.

The problem is not just that they lied—everyone is used to that by now. The real issue is that they betrayed Europe’s interests, and this betrayal is one of the causes of the current tragedy.

Nadaljujte z branjem→

(Kvazi) Zelena agenda, sankcije na uvoz energentov iz Rusije in fokus na vojno namesto na razvoj (na Made in Europe) so uničile evropsko gospodarstvo. Za vse troje je odgovorna ena ženska (ob veliko statistih).