Spodaj je zgodba v 11 slikah o kitajskem sistematičnem prevzemanju sveta v zadnjih treh desetletjih. In to, za razliko od ZDA, brez da bi ji bilo treba postavljati vojaške baze po svetu, brez da bi se vmešavala v politične procese znotraj držav, brez da bi poskušala vplivati na izide volitev, brez da bi orkestrirala politične prevrate in brez da bi napadla katero državo. Strategija Kitajske je bila  zelo preprosta, vendar sistematična:

1. vlaganja v raziskave in razvoj v ključne tehnologije namesto v vojaške izdatke,
2. investicije, investicije, investicije v lastno gospodarstvo (infrastrukturo, industrijo, energetiko, stanovanjski sklad),
3. strateško najemanje / prevzemanje ključnih nahajališč strateških materialov širom sveta,
4. zagotovitev ključnih energentov s strateškimi navezavami (Rusija, Iran, Savdska Arabija itd.),
5. oblikovanje vertikalnih predelovalnih verig teh materialov pod kitajskim nadzorom,
6. sistematično povezovanje vseh ključnih trgov prek lastnega financiranja naložb širom sveta v infrastrukturo (železnice, pristanišča, ceste, letališča),
7. nevtralnost ob vseh konfliktih in zagovarjanje mirnih rešitev ter intenzivnosti trgovinskega sodelovanja (glavni trgovinski partner).

Slika 1: Kitajska vlaganja v raziskave in razvoj  (Kitajska v. ZDA)

Nadaljujte z branjem→

Nemška poslovna morala (sentimenti) je na psu. Kot ugotavlja anketa nemške zbornice za trgovino in industrijo, tako slabo v nemčiji ni bilo še nikoli. in kriza še kar traja in ji ni videti konca niti naslednje leto. Glavna faktorja sta visoke cene energije zaradi vojne v Ukrajini in nekonkurenčnost na kitajskem trgu zaradi tehnološkega zaostanka. Vendar naročila zaradi stagnacije padajo tudi na domačem trgu. Cela situacija izgkeda kot spirala smrti navzdol.

Only 19 percent of companies rate their current situation as “good,” while 35 percent describe it as “bad.” The balance has dropped by 11 points to minus 16 points, well below the long-term average of plus 21 points.

“We last saw such a situation 20 years ago, during the severe crisis in 2002 and 2003. This is a clear alarm signal,” warned Wansleben. “At that time, the government sought to address the crisis with the Agenda 2010 reforms. We need deep reforms now as well.”

Moram priznati, da tega nisem vedel, ker se nisem s tem ukvarjal. Toda spodnji spisek usod južnokorejskih predsednikov je impresiven: razen enega so vsi pristali v zaporu. Menda obstaja šala v Južni Koreji glede njihovih predsednikov: “Vsi so v zaporu ali na poti tja”.

1. Syngman Rhee (1948–1960) – Overthrown.
2. Yun Bo-seon (1960–1962) – Overthrown.
3. Park Chung-hee (1962–1979) – Assassinated.
4. Choi Kyu-hah (1979–1980) – Removed by a military coup.
5. Chun Doo-hwan (1981–1988) – Sentenced to death after his presidency.
6. Roh Tae-woo (1988–1993) – Sentenced to 22 years in prison after his presidency.
7. Kim Young-sam (1993–1998) – Imprisoned during the term of President No. 3. As president, secured convictions against two of his predecessors.
8. Kim Dae-jung (1998–2003) – Imprisoned under President No. 3 and sentenced to death under President No. 5 (later pardoned). Nobel Peace Prize laureate.
9. Roh Moo-hyun (2003–2008) – Impeached (later overturned by the Constitutional Court). Investigated for corruption after his term and committed suicide.
10. Lee Myung-bak (2008–2013) – Arrested for corruption after his presidency; sentenced to 15 years in prison.
11. Park Geun-hye (2013–2016) – Impeached and arrested for corruption; sentenced to 24 years in prison.
12. Moon Jae-in – Recent president; no imprisonment.
13. Yoon Suk Yeol – Impeachment likely.

Vir: Nexta via X

Običajni osumljenec za prevrate različnih vrst, ki je trenutno na delu v Gruziji, je imel svoje prste vmes očitno tudi v Južni Koreji…

______________

The attempted coup by the president of South Korea against the majority in the National Assembly has failed.

The quick reaction of the leadership of the Democratic Party, which holds the majority, has saved the day.

There was a struggle over the budget which the president’s minority government had lost.

In a furious reaction President Yoon Suk Yeol and his defense minister and school buddy Kim Yong-hyun decided to declare martial law. Remarkably the prime minister of the president’s government was not informed about the step:

Nadaljujte z branjem→

ZDA in Evropa sicer načeloma lahko z visokimi carinami, tehnološkimi sankcijami in prepovedjo uvoza (vsaj delno) zaustavijo neposredni uvoz kitajskih high tech izdelkov. Toda kitajski odgovor je precej bolj subtilen in učinkovit. Kitajska ne samo, da kontrolira proizvodnjo med 67 in 80 % vseh komponent in končnih izdelkov t.i. čistih tehnologij (sončni paneli, baterije, vetrnice, elektrolizerji in komponente zanje), ki jih v zahodnem svetu potrebujemo za razogljičenje, pač pa kontrolira tudi dobavne verige v obsegu 60 do 100 % vseh ključnih materialov za sodobno high tech industrijo. Spodnja slika kaže globalni delež Kitajske pri ponudbi kritičnih materialov (critical raw materials, CRM). Slike so iz šestega poročila Evropske komisije o CRM.

Kot kaže spodnja slika, je Evropa med 32 in 100 % odvisna od uvoza iz Kitajske pri ključnih kritičnih materialih, pri mineralih redke zemlje med 85 in 100 %, pri germaniju 45 % in galiju 71 % (slednji uradni podatki EK se zdijo nekoliko prenizki, glede na to, da Kitajska kontrolira 98 % globalne proizvodnje galija in 60 % proizvodnje germanija).

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

»Masti ste vredni leskove«   (verz iz »Stoji učilna zidana« in ljudski rek)

»Najbolj slep je tisti, ki noče videti«

Malo pred drugo iraško vojno je v Fotono prišel ameriški vojaški ataše. Seveda ga je zanimalo, kaj vse so Iračani dobili od nas, ampak od vseh vprašanj je bilo najbolj zanimivo vprašanje, če smo morda prodali Iraku laserske puške. Za kaj gre? Gre za orožje, ki je sicer po mednarodni konvenciji prepovedano, ki pa ne ubija, ampak zaslepluje. Gre v resnici za strašno orožje; laserskega žarka ne vidite (operira tipično v IR tj. infrardečem spektru), ne slišite, ima večkilometrski doseg in povzroča izjemno škodo. Namreč, če laserski žarek oslepi (kratkotrajno ali trajno – odvisno od energije) vojaka, potrebujete najmanj še enega do dva, da ga izvlečeta iz boja. Torej ste z enim laserskim strelom vrgli iz boja najmanj 2 vojaka. Še huje je, če gre za uporabo proti moderni tehniki. Le-ta ima praviloma zahtevno optiko, brez katere je njeno delovanje nemogoče. Laserski žarek ne samo, da onesposobi očesa operaterja, uniči tudi CCD čipe v senzorjih. Brez njih je npr. tank onesposobljen. Vidite torej, kakšen bojni faktor pomeni zaslepljevanje. No, brez bojazni, v Fotoni, vsaj kolikor je meni znano, nikoli nismo izdelovali laserskih pušk (čeprav tehnološko to ne bi bil nikakršen problem).

Kaj ima sedaj to veze z Lesko (Orešnikom)? Tudi tu gre za zaslepljevanje, samo na bistveno višjem (orbitalnem) nivoju. O tem praviloma niste mogli slišati v javnih medijih. Pred kratkim, pa se je na to temo oglasil bivši šef poljskih kopenskih sil, sedaj že upokojeni general Waldemar Skrzypczak na poljskem portalu Fonda. Takole ga povzema ruski TASS:

Nadaljujte z branjem→

Ključno vprašanje je, ali bi se Kitajska tudi brez ameriških sankcij tehnološko osamosvojila. Scott Kennedy v Foreign Affairs trdi, da ne. Kitajska je bilo prvotno zadovoljna s tekmovanjem pri ostalih proizvodih. Do tega, da mora postati tehnološko neodvisna od ZDA, so jo prisilile ameriške sankcije. Podobno velja glede trgovine nasploh. Kitajska je bila zadovoljna z globalno multilateralno ureditvijo trgovine po pravilih WTO, Trumpove in Bidnove carine in negotovost oziroma nevarnost, da jo lahko Amerika kadarkoli s carinami ali sankcijami odreže od ameriškega in evropskega trga, je Kitajsko prisililo, da prestrukturira trgovinske tokove v smeri BRICS oziroma držav globalnega juga. Oboje je Kitajsko samo še bolj tehnološko, gospodarsko in politično ojačalo in jo predestiniralo za bodočo vodilno globalno silo.

This is a good read by @KennedyCSIS in ForeignAffairs on “how America’s war on Chinese tech backfired”. Kennedy essentially makes the point, as was all too predictable, that far from hampering China’s tech development efforts, US sanctions actually ended up: 1) “turbo-boosting” China’s technological ambitions and pace of innovation, and 2) damaging U.S. innovation capacity by reducing R&D revenue for US firms, restricting scholarly cooperation, and limiting access to talented Chinese researchers and students.

In short, exactly the contrary of what was intended…

Nadaljujte z branjem→

Zanimiva teza v spodnji niti, o kateri doslej nisem razmišljal.