Morda so nekateri na levici, tudi zaradi simbolike, na Velikonočni petek pričakovali križanje Janeza Janše v Celju. Vendar ga niso dobili. Sodišče je na prvi stopnji Janšo oprostilo obtožb v zadevi Trenta.

Ta sodba celjskega sodišča je bila iz političnega vidika izjemno modra. Tako modra, da se je najbolj zadrti levičarji in zagovorniki prava danes še ne zavedajo. Ne spuščam se v presojo, ali so Janša in soobtoženi krivi tega dejanja, tega ne vem, pač pa v implikacije te sodbe. Če bi sodišče Janšo obsodilo, bi Janša (spet) dobil status žrtve in najboljšo zastonjsko predvolilno kampanjo, ker jih je možnih. V predvolilnem in volilnem letu bi njegove delnice kot politične žrtve kotirale bistveno višje kot v primeru oprostilne sodbe. Kot žrtev bi mobiliziral bistveno več volilnih glasov, kot jih bo brez te avreole. Kot žrtev bi gotovo sestavljal povolilno vladno koalicijo, kot oproščenec pa je morda ne bo.

Pri čemer ne pravim, da je eno ali drugo dobro ali slabo. Glede na ekonomske politike te vlade, bi bilo najbrž dobro, da bodočo vlado sestavlja Janša, glede na druge vidike pa morda nekoliko manj.

Najbolj zadrti levičarji in zagovorniki prava bi morali za senat celjskega sodišča zahtevati državno odlikovanje. Vendar stavim, da danes tega uvida (še) niso sposobni.

Ameriški ChatGPT je nekoliko bolj diplomatski od kitajskega DeepSeek glede kolapsa ameriškega imperija. Pravi, da je povprečna življenjska doba imperijev približno 250 let in specifično glede prihodnosti ameriškega imperija:

“Čeprav je težko natančno napovedati prihodnost, trenutni trendi in napovedi strokovnjakov kažejo, da se ZDA soočajo z izzivi, ki bi lahko vodili v zmanjšanje njihovega globalnega vpliva v prihodnjih desetletjih.”

_______________

Hitrost razpada svetovnih imperijev in možnosti razpada ameriškega globalnega imperija

1. Povprečna življenjska doba imperijev in trajanje razpada

Zgodovinske analize kažejo, da je povprečna življenjska doba imperijev približno 250 let. Ta ocena temelji na študijah, ki so preučevale različne imperije skozi zgodovino, vključno z rimskim, otomanskim in britanskim imperijem.

Ko imperij doseže svojo največjo moč, lahko obdobje od začetka resne krize do popolnega razpada traja od nekaj desetletij do več kot sto let. Na primer, rimski imperij je po začetku krize v 3. stoletju potreboval približno 200 let, da je dokončno razpadel.

Nadaljujte z branjem→

Vprašal sem oba glavna jezikovna modela umetne inteligence, kako hitro razpadajo imperiji in koliko časa življenja še dajo ameriškemu imperiju. DeepSeek pravi, da ni vprašanje ali bo ameriški imperij razpadel ali ne, pač pa, kako hitro ter ali bo miren ali nasilen. Napoveduje, da bodo ZDA doživele postopen upad (20 – 50 let), ne pa nenadnega kolapsa. Vendar pa bi lahko kombinacija notranjih in zunanjih pritiskov (ekonomska kriza, politična nestabilnost, vojna s Kitajsko) povzročila hitrejši razpad v naslednjih 10–20 letih. In sedanji predsednik Donald Trump je pomemben pospeševalec tega kolapsa.

_________

Hitri razpad svetovnih imperijev: Primerjava in napoved za ZDA

Zgodovina kaže, da se veliki imperiji pogosto hitro sesedejo, ko začnejo doživljati resne krize. Čeprav se zdi njihov propad včasih postopen, se ključna faza razpada običajno zgodi v nekaj desetletjih ali celo krajšem obdobju. Analiza več zgodovinskih primerov razkriva vzorce hitrega upadanja imperijev, ki so nekoč veljali za nespremenljive.

Ključni dejavniki hitrega razpada

Razpad imperijev običajno sprožijo naslednji dejavniki (Tainter, 1988; Diamond, 2005):

1. Ekonomska nestabilnost – preveliki davki, inflacija in gospodarska neuravnoteženost (prim. rimski denarni krizi v 3. stoletju).
2. Politična decentralizacija in državljanski konflikti – notranji spori in upori (kot v Osmanškem imperiju v 19. stoletju).
3. Zunanji pritiski – vojne, invazije in geopolitična konkurenca (npr. španski imperij po Napoleonovih vojnah).
4. Upad legitimnosti vladavine – izguba zaupanja ljudstva (kot pri Sovjetski zvezi).

Nadaljujte z branjem→

Otomanski imperij je razpadel zaradi gospodarske nekonkurenčnosti po tem, ko so evropske države gospodarsko zacvetele po industrijski revoluciji. Iznajdba parnega stroja je omogočila revolucijo tako v načinu proizvodnje (industrija je zamenjala obrt) kot v transportu (železnica namesto kočij in parniki namesto jadrnic).

Podobno usodo je doživel kitajski nekajtisočletni imperij. Kitajska je bila do začetka 19. stoletja najmočnejša gospodarstka sila v svetu. Njen delež v svetovnem BDP je znašal približno eno tretjino. Vendar je Kitajska prespala industrijsko revolucijo, ostala v obrtnem gospodarstvu in fevdalizmu, in začela rapidno zaostajati. Kot kaže spodnja slika (moja slika po podatkih iz opusa Angusa Madisona), je delež Kitajske v svetovnem BDP v obdobju 150 let padel iz ene tretjine na manj kot 5 %.

Nadaljujte z branjem→

Originalni članek:

Changes in the Global Climate: Atmospheric Angular Momentum and Pacific Ocean Temperatures

Nadaljujte z branjem→

Ameriški predsednik Trump je še pred enim mesecem grozil državam, da jih bo sankcioniral, če si bodo drznile v medsebojnih transakcijah namesto dolarja uporabljati lastne valute. Grožnja je letela predvsem na države BRICS in med njimi predvsem na Kitajsko in Brazilijo, katerih obseg transakcij bi lahko ogrozil dolar kot rezervne valute. Status globalne rezervne valute je za ZDA pomemben predvsem zaradi dolarskega povpraševanja po ameriških obveznicah. S tem ko države transakcije sklepajo v dolarjih, izvozne presežke običajno plasirajo v ameriške obveznice, s tem dvigujejo njihovo ceno in posledično zmanjšujejo njihov donos (obrestno mero). Torej več je dolarskih transakcij in naložb v ameriške državne obveznice, ceneje se lahko ameriško finančno ministrstvo zadolžuje za financiranje proračuna in refinanciranje dolga. Izgubljanje statusa globalne rezervne valute dviguje stroške (re)financiranja ameriškega dolga.

No, in Trumpu je s sprožitvijo trgovinske vojne proti vsem državam sveta uspelo natanko to – sprožiti postopek dezaktivacije statusa dolarja kot rezervne valute. Nekatere države (predvsem Japonska in Kitajska) so začele prodajati ameriške obveznice (vsaka po 50 milijard dolarjev) in zmanjšale ali povsem zaustavile nakupe ameriških obveznic, kar je znižalo njihove cene in močno povišale njihove donose. Ob tem je dolar še depreciral, kar je še dodatno znižalo vrednost dolarskih naložb za tuje investitorje. Morda so si Trump in njegovi pametni svetovalci, ko so načrtovali carinsko vojno proti vsem, obetali kaj drugega, toda zgodilo se jim je natanko to, kar se je moralo zgloditi ob tako absurdno visokih carinah. Ob takih carinah bo zamrla trgovina z ZDA in z njo tudi potreba po ameriških dolarjih.

___________

Nadaljujte z branjem→

.

Medtem ko se Trumpov rodeo s carinami nadaljuje (po Trumpovem postopnem dvigovanju carin na izdelke iz Kitajske na 145 % je Kitajska postopno dvignila carine na ameriške izdelke na 125 %, nakar je Trump v petek znižal carine na nekatere občutljive izdelke, kot so pametni telefoni in polprevodniki, na 10 %, … in to je šele zgodnja faza carinske vojne), pa je že dokaj jasno, da bo glavna zmagovala te carinske vojne Brazilija. Brazilija je bila zmagovalka carinske vojne med ZDA in Kitajsko že v prvem Trumpovem mandatu. Takrat je Kitajska začela preusmerjati svoj uvoz nekaterih ključnih kmetijskih in živilskih izdelkov (soja, koruza, govedina, piščančje meso) proti Braziliji. Pri soji se je delež ameriških izvoznikov v kitajskem uvozu zmanjšal za 10 odstotnih točk in podobno kaže tudi pri ostalih izdelkih.

In takrat so bile carine nizke. ori 145-odstotnih carinah bo seveda uvoz ameriških kmetijskih in živilskih proizvodov postal prohibitivno drag. Proizvajalci hrane iz Brazilije, Argentine in drugih držav si zato že lahko manejo roke in pošljejo zahvalna pisma Trumpu za to darilo. Na drugi strani pa ameriški proizvajalci, ki so tradicionalno volilci republikancev, najbrž po tej Trumpovi sabotaži ne bodo več tako zelo zagreti zanje.

Nadaljujte z branjem→