Avtor najbolj znanega neoklasičnega modela rasti (model eksogene rasti) Robert Solow (iz MIT) je nekoč glede prispevka računalnikov k rasti produktivnosti zapisal, da lahko “vsepovsod vidimo računalniško dobo – razen v statistiki produktivnosti“. To danes imenujemo Solowov računalniški paradox.

“You can see the computer age everywhere but in the productivity statistics.”
— Robert Solow, New York Times Book Review, July 1987

Glede pomena računalnikov za rast produktivnosti je nato prevladala sarkastična hipoteza Paula Krugmana, da je k rasti produktivnosti v 20. stoletju bistveno več od računalnikov prispevala iznajdba pralnih in pomivalnih strojev.

Podobno bo najbrž tudi glede učinkov umetne inteligence. Iz istega MIT (Massachusetts Institute of Technology” prihajata glede tega dve povsem različni oceni. Prva ocena se nanaša na izjemno široko navajan znanstveni članek z naslovom “Artificial Intelligence, Scientific Discovery, and Product Innovation”, ki ga je napisal Aidan Toner-Rodgers, nekdanji doktorski študent na MIT. Članek, ki je bil v fazi recenzije objavljen na spletnem repozitoriju arXiv novembra lani, je bil deležen pohval, saj je trdil, da lahko orodja umetne inteligence (UI) znatno povečajo produktivnost v laboratorijih za materialno znanost. Po navedbah raziskave so raziskovalci, ki so uporabljali UI, odkrili 44 % več novih materialov, vložili 39 % več patentnih prijav in dosegli 17 % večjo stopnjo inovacij pri končnih izdelkih. Vendar pa so bile te koristi večinoma omejene na že visoko uspešne znanstvenike, medtem ko se je splošno zadovoljstvo pri delu zmanjšalo – predvsem zaradi občutka zmanjšane ustvarjalnosti in manjše uporabe lastnih veščin. Toda kmalu so se pojavili resni dvomi o verodostojnosti raziskave, ko je nek računalniški znanstvenik podvomil v zanesljivost podatkov in uporabljeno metodologijo. MIT je nato izvedel notranjo revizijo, ki je ugotovila, da “nima zaupanja v izvor, zanesljivost ali veljavnost podatkov”, prav tako pa “nima zaupanja v resničnost ugotovitev, predstavljenih v raziskavi“. Univerza je zato pozvala k umiku članka z repozitorija arXiv ter k ustavitvi postopka objave v reviji Quarterly Journal of Economics. Doktorski študent Aidan Toner-Rodgers se je moral posloviti z MIT.

Nadaljujte z branjem→

Na naslednjih parlamentarnih volitvah se obeta velik obrat na desno. Skrajno desno. Pa ne samo v Sloveniji, pač pa v pretežnem delu Evrope. Le da se bo v Sloveniji zgodilo prej. Gre za trend zatona sredinske politike.

Zaton sredinske politike, tako leve kot desne, sovpada s krizo hiperglobalizacije. Kriza hiperglobalizacije in njena povratna zanka poteka na več ravneh. Na trgovinski ravni se »navadni ljudje« počutijo izigrane, ker so zahodna podjetja bodisi preselila proizvodnjo v države s cenejšo delovno silo, bodisi je multilateralni liberalni trgovinski okvir omogočil, da kitajska podjetja po kitajskem vstopu v WTO leta 2001 postopno pometejo z domačo konkurenco. Učinek na domača delovna mesta je bil isti.

Druga raven, kjer so se tradicionalni volilci počutili prevarane, je bila politika odprtih vrat glede priseljevanja. Pa ne gre zgolj za priseljevanje kulturno raznorodnih priseljencev, kot je bil pritok Sirijcev in Afganistancev v Nemčijo. Analize kažejo, da je bil glavni razlog za izid referenduma o Brexitu velik delež poljskih priseljencev v volilnih območjih, ki so bila najbolj prizadeta z izgubo industrije in vladno politiko varčevanja. S tem je prepletena tretja raven prevaranosti, to je odziv vlad na finančno krizo. Te so storile vse, kar so lahko, da bi zaščitile finančni sektor. Prevzele so breme presežne finančne izpostavljenosti bank v javni dolg, nato pa uvedle varčevalne ukrepe z izmišljenim argumentom, da bi sicer povečani deficiti in dolg povzročili rast inflacije.

Nadaljujte z branjem→

Nit na osnovi dobrega članka Isabelle Weber in Toma Krebsa v Foreign Affairs – »What Germany’s Economy Really Needs: Merz’s Plans for Rearmament and Austerity Won’t Work«. Merzeva vlada dela natanko to, kar so počele (desno in levo) sredinske vlade pred njo – na izzive časa se odziva s politiko varčevanja pri ljudeh in s fokuisiranjem na investicije, ki ne prinašajo novih delovnih mest (zelene investicije in investicije v orožje). Najboljši recept za polnjenje jader populističnim strankam levo in desno od centra.

Germany is facing its deepest economic and democratic crisis in decades. Real wages are down, the far right is rising—and the new government has no plan that speaks to the scale of the challenge.

Germany’s economy has stalled. After six years of stagnation, real GDP growth has plateaued and is almost ten percent below where it should be. The 2022 energy shock triggered the largest one-year drop in real wages since World War II.

Despite some gains in 2024, real wages are still eight percent below the pre-pandemic trend. Economic insecurity is fueling political extremism. The far-right AfD just finished second in federal elections—and since jumped to the first rank in some polls.

Nadaljujte z branjem→

Gre preprosto za politično odločitev o tem, kdo je bolj potenten in bolj zanesljiv partner. In v obeh pogledih je Kitajska v očeh južnoameriških držav zmagala. Od ZDA dobijo pridige in izsiljevanja, od Kitajske pa investicije v proizvodnjo in infrastrukturo in zanesljivega partnerja.

No matter how much he insists he doesn’t want to, Luiz Inácio Lula da Silva sure looks like he’s picked a side in the standoff between Brazil’s two largest commercial partners.

The president known as Lula is currently on a state visit to China signing trade accords with Xi Jinping, shrugging off the risk that strengthening links with Beijing will irk US President Donald Trump.

It’s the Brazilian leader’s latest bet that China is a more willing and reliable partner than America as he seeks to transform a commodities-heavy economy into a bigger player in the global value chain.

Chinese car giants BYD and Great Wall Motor have already fueled the revival of Brazil’s automotive industry, and Lula wants more — specifically, infrastructure investments that can help get Brazilian products to Asia faster.

Nadaljujte z branjem→

Včerajšnji dogovor med ZDA in Kitajsko, po katerem so za obdobje treh mesecev ZDA znižale carine na kitajske izdelke na 30 %, Kitajska na ameriške pa na 10 %, je treba razumeti predvsem iz vidika popuščanja ZDA, da do pogovorov sploh lahko pride. Kitajska stran je namreč kot pogoj za začetek pogajanj postavila zahtevo, da ZDA svoje ekscesne carine najprej zniža na izhodišče, to je na obdobje pred 2. aprilom 2025. Obe državi sta v ženevskem dogovoru zato carine spustili nazaj na to izhodišče pred 2. aprilom 2025, kar omogoča, da se državi sploh lahko začneta pogovarjati o bodoči ureditvi bilateralne trgovine.

Ta dogovor lahko Trump sicer prodaja kot zmago in borze lahko spet letijo v nebo. Toda v resnici gre za Trumpovo kapitulacijo. Moral je stopiti nazaj, da so se Kitajci sploh pripravljeni začeti pogovarjati.

Nadaljujte z branjem→

Prva kitajska hitra železnica je začela obratovati leta 2008 med Pekingom in Tianjinom. Leta 2008 je skupna dolžina omrežja hitrih železnic (HSR) znašalo 672 kilometrov. Leta 2009 je znašalo že 2,699 kilometrov. Do konca leta 2024 se je kitajsko omrežje hitrih železnic razširilo na 48.000 kilometrov, s čimer je Kitajska utrdila svoj položaj kot država z najobsežnejšim sistemom hitrih železnic na svetu. To omrežje predstavlja približno dve tretjini svetovne infrastrukture hitrih železnic.

Kitajska vlada načrtuje nadaljnjo širitev tega omrežja do 60.000 kilometrov do leta 2030, z namenom izboljšanja povezanosti po vsej državi. Samo v letu 2024 je Kitajska v železniško infrastrukturo vložila približno 850,6 milijarde juanov (okoli 118,3 milijarde ameriških dolarjev), pri čemer je bilo odprtih več kot 3.100 kilometrov novih železniških prog, vključno z 2.457 kilometri hitrih železnic.Ta hiter razvoj je močno izboljšal učinkovitost potniškega prometa – kitajske železnice so v letu 2024 prepeljale več kot 4 milijarde potnikov, kar je rekordna vrednost.

Seveda pa tako ambiciozna širitev prinaša tudi velike finančne izzive. China State Railway Group, državni upravljavec, je akumuliral skoraj 1 bilijon ameriških dolarjev dolga. Kljub tem izzivom ostaja kitajsko omrežje hitrih železnic temeljni steber njene infrastrukturne strategije, katere cilj je spodbujati gospodarski razvoj in regionalno povezovanje.

No, medtem ko se ZDA ukvarjajo s carinami, EU pa s sankcijami proti Rusiji, je Kitajska lansirala projekt super hitrega vlaka. Vlaka, ki naj bi postal hitrejši od Boeinga ali Airbusa. Vlaka, ki naj bi postal hitrejši od zvoka.

Nadaljujte z branjem→

Grenlandija

Antarktika

Nadaljujte z branjem→

Temperatura površine oceanov se je po iznihanju šoka zaradi podvodnega izbruha Hunga Tonge spet začela ohlajati

Nadaljujte z branjem→