Tako, da se je nesramno preselila na meje Nata. Poglejte video.

Ups, tako da se je Nato preselil na njene meje.

No, podobno nesramno Kitajska napada Ameriko. Tako, da je svoje meje nesramno premaknila v bližino ameriških vojaških baz.

Včasih so se to zdele teorije zarote, toda točke 2, 3 in 4 glede vrednot so onstran tega. Realnost je hujša od teorij zarot.

Za Rusijo, ki sile Nata v Ukrajini vidi kot eksistencialno grožnjo, kot varnostno grožnjo za obstoj Rusije, seveda politične igrice v obliki začasnega premirja, ne morejo priti v poštev. Ker za Rusijo to ni politična igrica, kot se jo igrajo ZDA od leta 2000 naprej. Minsk 1 in 2 sta dokončno razbila to iluzijo. Edina sprejemljiva rešitev za Rusijo je, da v Ukrajini, desno od Dnjepra ne bo sil in orožja Nata. Dokler ta rešitev ne bo na mizi in dokler ZDA niso sposobne vojaško premagati Rusije, se bo ta vojna nadaljevala. 

Vsak od razumnih ljudi, ki se bori za interese svoje države, bi – če bi bil na čelu Rusije – ravnal enako. In Američani to vedo od znane depeše Williama J. Burnsa, ameriškega veleposlanika v Rusiji, iz februarja 2008, ki je dva meseca pred vrhom Nata v Bukarešti, kjer sta Ukrajina in Gruzija bili navedeni v sklepnem dokumentu kot bodoči članici Nata, opozoril State department, da je to jasna “rdeča črta” tako za Putina kot za kateregakoli ruskega politika.

Nadaljujte z branjem→

Evropska komisija je dvakrat počepnila pred Trumpom. Najprej s popolno kapitulacijo glede obrambnih izdatkov. S tem, ko je pristala na to, da bo za orožje dajala 5 % BDP, je preprosto žrtvovala evropski razvoj in prihodnost za ameriško orožje. Drugič pa je počepnila še s popustljivostjo v pogajanjih s Trumpom glede carin. Taktika, da bo s popuščanjem Trumpu in iskanjem komprpmisa, Komisija dosegla boljši pogajalski izkupiček, se ji seveda ni splačala. Trump ne ceni šibkih, na šibkih se izživlja. Zato je na uvoz iz EU kljub popuščanju nabil splošne 30 % carine, čemur bo dodal še specifične sektorske carine. S tem pa bo Komisijo prisilil v ponovna popuščanja.

Olivier Blanchard, nekdanji dolgoletni glavni ekonomist IMF, pred tem pa profesor makroekonomije na MIT, katerega učbenik vsi uporabljamo, ima podobno mnenje glede trgovinskih pogajanj z ZDA, kot sem pisal jaz na začetku Trumpovega mandata. Glede Trumpovih izsiljevanj ne sme biti popuščanja. Potrebno je narediti koalicijo držav in Trumpa družno udariti, kjer ameriško gospodarstvo najbolj boli, to pa je predvsem pri prodaji tehnoloških storitev, orožja in plina. Tukaj imajo države največji vzvod za izsiljevanje Trumpa. In Trump bi stopil nazaj, tako kot je pri Kitajski.

Na žalost Komisijo vodijo popolni šarlatani ali, alternativno, ameriška »sredstva«. Zdi se, da tako kot je ameriška politična elita popolna talka izraelskega lobija, je evropska politična elita popolna talka ameriškega lobija.

Nadaljujte z branjem→

Kdor je pristal na povečanje obrambnih izdatkov na 5 % , je izdajalec evropskih interesov. To so ljudje, ki so namenili 20 % proračuna za (večinoma ameriško) orožje, namesto za vlaganja v domač razvoj (spodbujanje R&D, vlaganja v šolstvo in infrastrukturo) in za zmanjšanje sredstev za socialne transferje.

Spodaj je izjemno dober komentar Briana McDonalda na komentar, ki ga je nedavno objavil Peter Frankopan v Financial Timesu o kitajsko-ruskem “zmajevskem medvedu”. Slednji naj bi bila nova “os zla” dveh zlobnih, nenačelnih zaveznic. McDonald pravi, da gre seveda zgolj za mit, ki so si ga narisali v zahodnih državah, da tu ni nobene nočne more o »Zmaju in Medvedu«, da nihče v Pekingu ali Moskvi ni napisal tega scenarija. Da gre zgolj za zahodno pravljico, izmišljeno zato, da bi omilila šok ob izgubi nadzora. Resnica je preprostejša. Dve veliki državi z različnimi zgodbami sta našli skupni jezik, ker nočeta, da jima sistem, ki še vedno želi voditi igro, narekuje, kako naj živita in koliko se lahko razvijata. Če na zahodu trdijo, da gre zgolj za zakon iz strahu, je tudi prav. Toda na stepah in v pacifiških pristaniščih nastaja drugačna pripoved – zgodba, utemeljena na pravici, da stojiš na lastnih nogah, ne glede na to, kaj si misli stari imperij. Dela se nova zgodovina.

_________________

Say what you like about Peter Frankopan — he can spin a grand yarn. In the Financial Times this weekend, he dusted off the old silk banners of Eurasia, wrapped them around some talk of empire, and gave us a sprawling picture of Russia and China — two predators, he says, forging a new world order to keep the West awake at night.

But look closer and you see less a calm history lesson than a sermon on Western fears. That whole “Dragon-Bear” tag? You’ll never hear that from a Russian or Chinese official. It’s pure Western fantasy, a think-tank label designed to scare up budgets and keep the worry-pot boiling. Nobody in Moscow or Beijing talks about themselves like that. They see a partnership of sovereign equals — no myth, no monster. It’s the West that needs a villain, so it builds one.

Nadaljujte z branjem→

EU je licemerna tvorba, mentalno zataknjena v preteklosti. Zataknjena v času, ko je bila še velesila in v pridiganju “vrednot”, v katere ne verjame niti sama, ki jih zelo selektivno uporablja in ki jih ne more implementirati, tudi če bi hotela. Ker je njena politična moč v zadnjih desetletjih vsled gospodarske stagnacije izpuhtela. Vojaško pa je irelevantna.

Licemerje EU se najbolj očitno kaže v odnosu do vojne v Ukrajini in Gazi. Rusijo zaradi napada na Ukrajino sankcionira od prvega dneva, izraelskega napada na Gazo pa po skoraj dveh letih ni bila sposobna niti verbalno obsoditi. Nasprotno, kljub izraelskemu genocidu v Gazi, kot ga je prepoznalo tudi Mednarodno kazensko sodišče pri OZN, najvišji predstavniki EU ves čas ponavljajo, da »se ima Izrael pravico braniti«. Posamezne države pa Izraelu dostavljajo orožje za nadaljevanje genocida. Za ruskega predsednika Putina, za katerim je Mednarodno kazensko sodišče razpisalo tiralico, članice EU zagotavljajo, da ga bodo aretirale, če bo v dosegu njihove pravne jurisdikcije. Z izraelskim predsednikom vlade pa se nekateri EU voditelji srečujejo in mu dovoljujejo prelet njihovega ozemlja. Popolno licemerje, ki EU dela nekredibilno v očeh celotnega sveta.

Nadaljujte z branjem→

Tale komentar Dmitrija Trenina se zelo splača prebrati, ker daje uvid v rusko videnje poteka vojne v Ukrajini. Razmišljanje Trenina je zelo racionalno in daje vedeti, da si Moskva ne dela nobenih iluzij glede nadaljnjega poteka vojne v Ukrajini. Zaveda se, da bo vojna še dolga in da se bo v nadaljevanju spremenil samo plačnik dosedanje ameriške vojaške pomoči Ukrajini. Od zdaj naprej bodo za to plačevale članice EU prek kupovanja ameriškega orožja. Trump je to včeraj tudi zelo jasno povedal.

In ključno: Moskvi je kristalno jasno, da v tej vojni ne gre za Ukrajino, ampak za globalni spopad zahodnih držav, ki ne želijo izgubiti svoje dosedanje globalne hegemonije, z novim gospodarskim in političnim polom, ki se oblikuje okrog Kitajske. Takšna vojna ne more biti kratka niti lokalna. ZDA svojega položaja globalnega hegemona ne bodo predale brez popolnega spopada. Obamine-Trumpove-Bidnove-Trumpove trgovinske vojne so samo civilizirana oblika tega spopada.

__________

Besedna omahovanja sedanjega ameriškega predsednika so značilni slog Donalda Trumpa. Spremljati jih je treba, a ne precenjevati: ne v bolj ugodno ne v manj ugodno smer za nas. Razumeti moramo tudi, da Trump ni “car” Amerike in da je “Trumpovo revolucijo”, o kateri se je govorilo na začetku leta, očitno nadomestil Trumpov lastni razvoj v smeri zbliževanja z ameriškim establišmentom.

S tega stališča je smiselno pogledati vmesne rezultate naše »posebne diplomatske operacije« – šest telefonskih pogovorov med predsednikoma, pogajanja med zunanjimi ministri in pomočniki voditeljev držav za zunanjo politiko ter komunikacijo na drugih visokih ravneh.

Pozitiven del vključuje predvsem obnovitev dialoga med Rusijo in Združenimi državami, ki ga je prekinila administracija Joeja Bidna.

Pomembno je tudi, da ta dialog ni omejen le na razpravo o vojni v Ukrajini. Opredeljene so bile potencialne priložnosti za sodelovanje na številnih področjih, od geopolitike do prometa in športa. To trenutno ni zelo relevantno, vendar bi lahko bilo koristno v prihodnosti. Navsezadnje obnovljeni dialog pod Trumpom najverjetneje ne bo prekinjen, čeprav se bosta njegova intenzivnost in ton spremenila.

Nadaljujte z branjem→