Smela izjava Ursule von der Leyen:

Oba UI modela, ki ju največ uporabljam, sem vprašal, kaj menita o realističnosti izjave predsednice Evropske komisije, da bi rada na podlagi zagotovitve 1.1 milijarde evrov sredstev dosegla, da “se bo prihodnost UI dogajala v Evropi”. Ne bom rekel, da sta oba navedla, da EU s tem denarjem nima za burek, pač pa, da s tem denarjem EU seveda ne more spodbuditi razvoja samostojnih UI modelov v Evropi (kajti zgolj posamezna največja podjetja na tem področju imajo in načrtujejo letne izdatke za kapitalske investicije (CAPEX) v infrastrukturo in za raziskovalce za en do dva reda velikosti (za večkratnik 10 oziroma večkratnik 100 milijard) višje od načrtovanjega večletnega proračuna EU. EU na tem področju s tem proračunom seveda ne more biti nek globalni igralec, zato ji pa oba modela UI priporočata, da se EU usmeri (1) v razvoj ekosistema, katalitično spodbujanje zagonskih podjetij na področju UI, financiranje dostopa do računske moči, financiranje standardiziranih testnih okolij za industrijske vertikale in (2) v specializirane aplikacije UI na posameznih področjih (denimo jezikovne in podatkovne zbirke, zdravstvo itd.).

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je zelo dober komentar Patricie Marins o usodni napaki Evrope, ki živi v iluziji iz pradavnine, (1) da lahko s sankcijami zavre razvoj konkurenčnih držav in (2) da lahko brez napora ohrani svoj globalni status. Po fenomenalnem tehnološkem in gospodarskem vzponu Kitajske in njeni globalni trgovinski dominaciji je postalo jasno, da zahodne države ne morejo več učinkovito sankcionirati velikih držav. Ne Kitajske, ne Rusije, ne Irana, ne Brazilije…. Kajti danes je globalna moč Kitajske tista zaščita, ki sankcioniranim državam daje zavetje in jih s trgovinskimi, tehnološkimi in finančnimi povezavami zaščiti pred izolacijo. In še huje je, sankcije delujejo kontraproduktivno – namesto da bi zavrle, še bolj pospešijo tehnološki razvoj sankcioniranih držav.

Še posebej problematična je pozicija Evrope, kjer je tehnološki razvoj povsem zamrl oziroma se zadušil v hiper regulaciji in makroekonomskem fokusu na fiskalnem varčevanju namestu spodbujanju rasti in razvoja. Evropska industrija je postala glonalno nekonkurenčna in čez 10 let bo obseg kitajske trgovine z Latinsko Ameriko in z Afriko že presegel tako kitajsko trgovino z Evropo kot evropsko trgovino s temi kontinenti. Evropa bo postala globalna tretja liga.

Res mi ni jasno, kako v Evropi nihče med politiki tega ne razume.

__________________ 

When I see the news about suffocating China with more sanctions citing Boeing, I remember that the Chinese are already flying an aircraft with national engine and avionics, and the Russians are heading down the same path.

The Chinese are developing simultaneously not one, but four commercial aviation engines simultaneously, with one model already flying in tests for over a year.

They will not only enter this market competitively, but they will also cover whatever is missing from the Russian materials to compete in the market.

Sanctions have turbocharged Chinese industrial development and, to a certain extent, Russia’s as well. But Chinese development has been frightening; it doesn’t compare to Russia’s or any other.

In the face of U.S. sanctions, they went from 14 nm chips in 2020 to 7 nm chips in 2023 and plan to present a 5 nm chip by the end of the year, while today they already have domestic machines for 28 nm chips. Only the U.S. had put the Chinese on the chip blacklist, and after a few years, the Chinese banned NVIDIA precisely because they evolved their domestic industry so quickly.

Nadaljujte z branjem→

Aktualna izdaja prestižne MIT Technology Review poroča o študiji dveh raziskovalcev iz Harvarda, ki sta v analizi, objavljeni v akademski reviji Joule, demonstrirala, da denimo 100 % proizvodnja električne energije v ZDA z vetrnimi elektrarnami do konca tega stoletja ne bi zmanjšala temperature površja celinskih ZDA, pač pa bi prispevala k povečanju temperature za 0.24 stopinj Celzija. Avtorja zato pravita, da je potreben fokus ne samo na vetrne elektrarne, pač pa tudi na sončne. Sicer tudi sončne elektrarne prispevajo k segrevanju, vendar 10-krat manj kot vetrne.

Je pa pri teh ugotovitvah treba biti previden. Potrebno je upoštevati časovni horizont. Te ugotovitve veljajo v horizontu do konca tega stoletja. V daljšem časovnem horizontu, denimo na tisoč let, pa imajo “preprečne emisije CO2” z zamenjavo elektrarn na premog z elektrarnami na veter vseeno ugoden vpliv na ravni CO2 (in posledično temperature), ker je pri CO2 potrebno upoštevati učinek akumulacije.

Seveda sta avtorja s svojimi ugotovitvami naletela na številne kritike iz tabora zagovornikov vetrnih elektrarn. Najdete jih na spodnji povezavi.

______________

Wind power is booming in the United States. It’s expanded 35-fold since 2000 and now provides 8% of the nation’s electricity. The US Department of Energy expects wind turbine capacity to more than quadruple again by 2050.

But a new study by a pair of Harvard researchers finds that a high amount of wind power could mean more climate warming, at least regionally and in the immediate decades ahead. The paper raises serious questions about just how much the United States or other nations should look to wind power to clean up electricity systems.

The study, published in the journal Joule, found that if wind power supplied all US electricity demands, it would warm the surface of the continental United States by 0.24 ˚C. That could significantly exceed the reduction in US warming achieved by decarbonizing the nation’s electricity sector this century, which would be around 0.1 ˚C.

Nadaljujte z branjem→

Včeraj je ameriški predsednik Donald Trump potočil krokodilje solze nad tem, da naj bi Kitajska zavzela zelo sovražno trgovinsko pozicijo s “pismom svetu”, v katerem naj bi napovedala uvedbo izvoznih kontrol “na skoraj vse proizvode, ki jih izvaža, tudi tiste, ki jih ne”. Trump to imenuje celo kot “moralno sramotno” ravnanje z ostalimi državami.

Trump se s “pismom” referira na uradno obvestilo kitajskega ministrstva za trgovino (MOFCOM, Notice 2025/61), izdano 9. oktobra 2025. V njem Kitajska širi izvozne kontrole na redke zemlje: za izvoz številnih izdelkov (tudi tistih, proizvedenih zunaj Kitajske) je potrebna kitajska izvozna licenca, če vsebujejo tudi sledove kitajskega izvora redkih zemelj oziroma magnetnih/sputter materialov; pri tem se prošnje za vojaške končne uporabnike praviloma zavrnejo (če vsebnost redkih zemelj presega prag 0,1 % vrednosti). Ne gre za vsesplošno prepoved “skoraj vsega”, temveč za strožji licenčni režim z ekstrateritorialnim dosegom, utemeljen z “nacionalno varnostjo”. Ta ukrep cilja predvsem na omejitev (neposredno in posredno) dostopa ameriških podjetij do kitajskih mineralov redkih zemelj oziroma proizvodov, ki temeljijo na njih, ki se uporabljajo v proizvodnih verigah v vojaški industriji, proizvodnji polprevodnikov, magnetov in tehnologij v infrastrukturi umetne inteligence.

Z drugimi besedami, Kitajska je uvedla povračilni ukrep, s katerim omejuje ameriškim podjetjem možnost razvoja tehnologij in orožja, s katerimi bi lahko ZDA neposredno ogrožale Kitajsko ali pomenile njeno tehnološko konkurenco. Ukrep je povračilne narave, kajti ZDA so natanko enako in z enakim argumentom (“nacionalna varnost”), le da pri drugih proizvodih, že 8 let nazaj (pri tehnologijah, pri orožju pa že ves čas) ukrepale proti Kitajski. ZDA so sprožile vojno na tem področju, Kitajska pa jim je žogo vrnila na njihovo stran igrišča, in to znotraj ameriškega kazenskega prostora.

Trump je seveda ustrezno dramatiziral zadevo. Pri čemer je pozabil, da je tehnološko in trgovinsko vojno s Kitajsko začel prav on v svojem prvem mandatu (spomnite se “črnolistanja” Huaweija in pol ducata drugih kitajskih tehnoloških podjetij, 2-letnega priprtja (hišnega pripora) podpredsednice Huaweija (sicer hčerke ustanovitelja podjetja), 6-ih krogov dvigov carin na kitajske izdelke), nadaljeval Biden s popolno prepovedjo izvoza čipov in tehnologije za  proizvodnjo čipov v Kitajsko, in do absurda prignal Trump v novem mandatu z absurdno visokimi carinami na kitajske izdelke (vse do 245 %), nato z dajatvami na kitajske tovorne ladje v ameriških pristaniščih in prejšnji teden še s prepovedjo preleta ruskega ozemlja za kitajska civilna letala. In Trump je seveda tisti, ki je februarja letos začel trgovinsko vojno s celim svetom z uvajanjem “recipročnih carin”, katerih analitični temelj in njihova višina sta bila izsesana iz prsta.

No, Kitajska je ZDA zdaj vrnila udarec v popolnosti. Marca letos je kot kontra ukrep na ameriške absurdne carine zgolj uvedla izvozna dovoljenja za izvoz redkih zemelj, zdaj pa jih je zaostrila na maksimum. Kitajska pozicija glede trgovinske vojne je bila od leta 2017 konsistentna (zadnje sporočilo kitajske ambasade v ZDA to samo še enkrat ponavlja): “ne želimo si trgovinske vojne, vendar se je ne bojimo“.

Ključno vprašanje je, zakaj je Kitajska čakala tako dolgo z “weaponiziranjem” redkih zemelj v sporu z ZDA? Odgovor naj bi se skrival v besedici: helij.

Nadaljujte z branjem→

Naslovna izjava ni moja (vir), je pa zelo zelo blizu realnosti. Nobelove nagrade za mir so politična farsa. Dobivajo jih posamezniki iz držav, ki jih izbere ameriška CIA za subverzivne akcije proti (lastni) državi, kjer CIA izvaja svoje prevratniške aktivnosti.

Ne morem soditi za druge dejavnosti, toda tudi na področju ekonomije je izbor nagrajencev absolutno politiziran. Priporočam branje knjige The Nobel Factor oziroma mojega komentarja izpred let.

On 9 October 2025, I was on the “Deep Dive” with Lt. Col. (ret.) Danny Davis. We talked mainly about Trump’s Gaza plan, which will hopefully shut down the genocide for good, but which promises no hope for settling the conflict. The reason is simple: Israel will not allow the Palestinians to have a viable state of their own. To put it in different words, Israel will not allow the Palestinians to exercise self determination. There is no political horizon for the Palestinians, as points 19 and 20 of Trump’s 20-point plan make clear. The Israelis, of course, have a political horizon for the people of Gaza: expulsion via genocide. But thankfully, it appears for the moment at least that the genocide has been halted and the Palestinians will not be expelled from their homeland.

Redneck varianta

Marko Golob

Smo res tako ogroženi v Evropi, da moramo tako povečati izdatke za obrambo? Kdo nas ogroža? Rusi? Kitajci?

Kako naj bi nas ogrozili Kitajci je zanimivo vprašanje? Nas napadli preko pol zemeljske oble? Ali pa gre za to, da se oborožujemo za to, da bi se z njimi spopadli na njihovem teritoriju? Za kaj že?

Pa Rusi? Naj 150 milijonov Rusov napade polmilijardno (z UK vred) Evropo? Ne glede na vse pomanjkljivosti evropske obrambe je to za Rusijo, ki je skoraj pol manjša od bivše SZ, prevelik zalogaj. Saj jih Rusov niti ni dovolj, da bi nas okupirali. Maksimalni ruski moblizacijski potencial (teoretični) je 12 milijonov. Zakaj teoretični? Ker potem ne bi bilo nikogar, ki bi delal v rudnikih, tovarnah in na polju. Realni mobilizacijski potencial je od 2 do 3 milijone. S tem pa ne moreš okuprati Evrope (če vzameš grob standard 1 vojak na 40 prebivalcev). Lahko pa Rusija Evropo uniči. V pol ure! Ampak kaj bi imela od tega? Take stvari niso brez žrtev na lastni stani. Kaj bi par milijonov mrtvih pomenilo za Rusijo? Se jim to v pogojih demografske krize “splača”? Ni bolje v miru trgovati z Evropo? In, če pošteno pogledate, je to vse kar je Rusija hotela od Evrope. In malo spoštovanja.

Nadaljujte z branjem→

Redneck verzija

Zgodovina je polna primerov, kjer so se države fiskalno izčrpale z vojskovanjem, kar je vodilo v njihov zaton (Španija in Portugalska v 17. stoletju) ali v revolucije (Francija v 18. stoletju) in kjer so se izčrpale v oboroževalni tekmi (Sovjetska zveza v 1980-ih letih). Države EU so letos očitno sprejele enako strategijo. V že tako izjemno velikih težavah s tehnološko nekonkurenčnostjo, deindustrializacijo in gospodarskim zatonom so se odločile, da namesto v razvoj prihodnja leta vlagajo v orožje.

Ključno pri razumevanju odločitve za povečano oboroževanje je, prvič, ali je to iz razvojnega vidika modro in drugič, ali je ob tem mogoče ohraniti celo kožo, torej zdrave javne finance. Začnimo z drugim vidikom. Odločitev za povečanje obrambnih izdatkov s približno 1,6 % na 5 % bruto domačega proizvoda (BDP) predstavlja enega najbolj radikalnih premikov v fiskalni politiki v zgodovini sodobne Slovenije in Evropske unije. Takšen korak, ki ga vodi spremenjena percepcija geopolitične in varnostne situacije v Evropi, ima globoke in večplastne posledice za fiskalno vzdržnost, gospodarsko rast in strukturo javnih financ.

Nadaljujte z branjem→