Včeraj se je nekdo na twitterju obregnil ob našo analizo glede optimalnega elektroenergetskega sistema za Slovenijo z naslednjim “argumentom”:

“Te raziskave bi morale biti odprtokodne, podatki in kalkulacije bi morali biti dostopni na GitHub ali kje drugje. Potem bi videli, ali imajo kakšen smisel in če jih zaženemo za 10 let nazaj smiselno napovejo stanje sedaj.

Zase vem, da bom v kakšnem letu samozadosten, elektriko iz omrežja bom potreboval tri mesece pozimi in še to zelo malo. Dovolj bi bil tudi agregat, ampak recimo da to bolj onesnažuje.

Če bo takih več, te kalkulacije gotovo ne bodo imele nobenega smisla.”

Napotil sem ga, naj umetno inteligenco (UI) povpraša o primernosti njegovega predloga in stroških:

“Kolikšen del porabe elektrike bi v Sloveniji pokrili v 2024, če bi vse individualne hiše opremili s sončno elektrarno z baterijo dvojne kapacitete sončne elektrarne? Koliko bi stal tak elektroenergetski sistem v 80 letih (po cenah iz 2024)? Upoštevaj, da se poraba električne energije do leta 2050 podvoji. Pri tem ob stroških zamenjave sončnih panelov in baterij ob koncu življenjske dobe upoštevaj stroške slabšega profila cene PV (nizkih cen podnevi, višjih ponoči), stroške nadgradnje omrežja (omrežnina), stroške regulacije, stroške rezervnih kapacitet, stroške degradacije baterij, stroške uvoza nadomestne elektrike ali plina za proizvodnjo elektrike v času peak loada in v času kurilne sezone, stroške razgradnje panelov in baterij. Upoštevaj tudi ali je tak sistem (sončna elektrarna + baterija) primeren za velike industrijske obrate. Nato to opcijo primerjaj z opcijo izgradnje jedrske elektrarne (s kapaciteto 1200 MW) in upoštevaj vse stroške v obdobju 80 let. Pripravi primerjalno tabelo.

Tudi jaz sem vprašal oba modela UI, ki ju največ uporabljam, in dobil odgovore, ki jih objavljam v nadaljevanju. Kot lahko vidite, oba modela pritrjujeta našim izračunom. Itak. Številke so nekoliko nižje (ker ta UI generirana sistema nista optimizirana, ne upoštevata obstoječih kapacitet in ker uporabljata drugačne predpostavke glede cen plina in elektrike, pa tudi med seboj se razlikujeta glede predpostavk), ampak razmerja med obema konceptoma so enaka kot v naših izračunih.

Ta dva odgovora UI služita zgolj kot ilustracija za to, zakaj s strešnimi sončnimi elektrarnami, tudi če bi jih dali na vseh 450 tisoč hiš v Sloveniji in opremili z baterijami dvojne kapacitete, ne bi mogli resneje pokriti porabe po elektriki in zakaj to ne more biti neka resna opcija (niti finančno, niti glede obsega pokritja porabe in niti glede zmožnosti pokrivanja potreb industrije in energetskega prehoda).

DeepSeek takole zaključuje svojo analizo:

Jedrska elektrarna ostaja ekonomično boljša izbira tudi ob podvojitvi porabe, z 2,9-krat nižjimi skupnimi stroški in 3,2-krat večjo pokritostjo porabe. Sončna opcija postaja še manj ugodna ob večji porabi zaradi eksponentne rasti stroškov rezervnih kapacitet in uvoza.

Optimalna rešitev za Slovenijo bi verjetno bila kombinacija jedrske elektrarne kot osnovnega vira s komplementarnimi obnovljivimi viri in pametnim upravljanjem povpraševanja.

ChatGPT pa končuje tako:

• Energijsko: množična strešna PV na hišah (tudi z baterijami) lahko pokrije ogromen del letne porabe (≈ 40–50 %), a ne zanesljivo pozimi brez uvoza/rezerv.

• Finančno: pri 80-letnem horizontu strošek baterij (več ciklov zamenjav) in uvoza/rezerv naredi “vse-hiše PV+baterije” bistveno dražjo od jedrske opcije za enako zanesljivo energijo.

• Industrija: potrebuje stanovitno kapaciteto; PV+baterije (hišni red velikosti) ni primerna kot primarni vir.

Problem je, ker nekateri, ki ne mislijo dlje od svoje lastne hiše, tovrstne nebuloze širijo in problem je, da tovrstni posamezniki zasedajo tudi nekatere ključne položaje v tej državi. Energetika je preveč resna zadeva, da bi jo prepustili šank filozofom.

Nadaljujte z branjem→

S takšnim vodstvom EU imamo opravka. Če je fokus Komisije in vodstev EU držav nadaljevanje vojne v Ukrajini namesto miru v Ukrajini, znižanja cen energije in fokusa na razvoju in konkurenčnosti, potem je jasno, zakaj EU gospodarstvo že tretje leto stagnira. Medtem ko se Kitajska ukvarja s spodbujanjem tehnološkega razvoja, razvojem jedrske energije, gradnjo plinovodov, pristanišč in železnic do trgovinskih partnerjev ter s kompletiranjem globalnih dobavnih verig mimo EU in ZDA.

Ob takšnem vodstvu EU in takšnih evropskih politikih nam ni pomoči. Nikoli ne bom razumel, kako lahko ob tako rapidnem zaostajanju evropski politiki sedijo križem rok oziroma se ukvarjajo z nadaljevanjem in poglabljanjem problema v Ukrajini. Če bi pustili, da se vojna v Ukrajini konča, ponovno vzpostavili dobave poceni ruskega plina, bi odpadla polovica problema evropske nekonkurenčnosti, hkrati pa bi ves čas lahko namenili problemu tehnološkega zaostajanja EU za Kitajsko in ZDA.

1. Dutch government took control over Chinese chip company, put in own CEO.
2. China put in place an export ban on the chips of Nexperia.
3. Netherlands freak out, as they could have not seen this coming! They did not imagine that China would in any way react to the Dutch literally taking a way a company forcefully from China.
4. Dutch Minister for Economic Affairs Vincent Karremans wants to find a solution with China regarding the Chinese export ban on Nexperia chips, the state broadcaster NOS

The ban went into effect after the Dutch government took control of the company and removed the Chinese CEO.

–>  They are idiots

They now are calling China, apologize and want to find a solution that will not make them look like idiots. Too late.

Vir: Lord Bebo

Ko se Ursuli slaba karma vrne kot bumerang 

Tole spodaj pa je govor z veliko začetnico. Težko čemurkoli v tem govoru oporekam. Tudi druge stvari, ki sem jih zasledil s strani Weidlove (zaustavitev deindustrializacije, konec vojne v Ukrajini, sporazum z Rusijo…) so zelo razumne.

Ni čudno, da AfD vodi v vseh anketah.

Ko je lani pred referendumom o morebitni gradnji jEK2 potekala javna diskusija o tem, je javnosti manjkala ključna informacija za odločanje. Ne informacija o tem, koliko bi stala gradnja JEK2, pač pa informacija o tem, koliko bi slovenske državljane stale različne alternative glede bodočega elektroenergetskega sistema (EES). Informacija o tem, koliko bi nas stalo, če ne naredimo nič, koliko bi nas stalo, če zapremo vse fosilne in jedrske vire in stavimo zgolj na občasne OVE in uvoz plina ter koliko bi nas stalo, če kombiniramo stalne OVE (hidro), občasne OVE (veter in sonce) z jedrsko energijo (NEK in JEK2). Vendar ne informacija, izražena v abstraktnih milijardah evrov, pač pa izražena v obliki zneska, ki ga bomo mesečno plačevali za elektriko v primeru odločitve za eno, drugo ali tretjo možno pot glede prenove slovesnkega EES.

Te informacije lani pred referendumom nismo imeli, zato smo se tega projekta lotili v okviru široke strokovne skupine, v kateri so sodelovali eminentni slovenski strokovnjaki s področja energetike, elektrotehnike, okoljskih ved in ekonomije (prof. dr. Jože P. Damijan (vodja), prof. dr. Boštjan Blažič, izr. prof. dr. Andrej Senegačnik, prof. dr. Sebastijan Seme, prof. dr. Tamara Lah Turnšek, dr. Nataša Mori, prof. dr. Ferdinand Gubina, mag. Drago Babič, prof. dr. Iztok Tiselj, mag. Vekoslav Korošec, Martin Novšak, Stane Rožman, Boštjan Pišotek, Matej Drobnič (koordinator)). V tej skupini smo pripravili strokovno ovrednotenje alternativnih konceptov bodočega EES in na tej osnovi utemeljen predlog optimalnega koncepta prenove slovenskega EES.

Ta optimalni koncept EES odgovarja na tri ključne izzive:

1. kako zagotoviti zadosten obseg električne energije (EE) za razvojno konvergenco Slovenije,
2. kako zagotoviti zadosten obseg električne energije za energetski prehod na nizkoogljične vire energije in
3. kako zagotoviti ustrezno raven strateške avtonomije, stabilnosti elektroeenergetskega sistema  in zanesljivosti oskrbe z električno energijo.

V analizi, ki upošteva celotni življenjski cikel tehnologij za proizvodnjo elektrike in sistemske stroške, obravnavamo štiri glavne scenarije in en podscenarij razvoja slovenskega EES:

1. Scenarij 1: Status quo (obstoječa struktura EES: NEK do 2043, brez JEK2, brez novih naložb v proizvodne vire in hranilnike),
2. Scenarij 2: OVE + plin (NEPN OVE scenarij: NEK do 2043, brez JEK2, nove naložbe samo v OVE),
3. Scenarij 3: 100 % OVE (zaprtje NEK, zgolj naložbe v OVE),
4. Scenarij 4: OVE + JE (NEK do 2063, JEK2, zmerne naložbe v občasne OVE, naložbe v nove HE),
5. Scenarij 4a: OVE + JE (NEK do 2063, JEK2, zmerne naložbe v nestanovitne OVE, brez naložb v nove HE).

Nadaljujte z branjem→

Res, kako neumen moraš biti kot politik, da ne premisliš niti dveh korakov vnaprej? Ali pa da slepo slediš ameriškim ukazom. Kar je isto.

Evropo vodijo popolni tepci. Oziroma ameriški vazali. Kar je isto.

There you go, the concrete manifestation of why the Dutch government’s theft of Nexperia (pressured by the US) was such a profoundly dumb move: they’re literally bringing the entire European auto industry to a halt.

A reminder of what happened here:

• Back in June, the US told the Dutch that they would roll out a new anti-China extraterritorial legislation, whereby any subsidiary company of a Chinese company sanctioned by them would automatically be sanctioned too. They said that this rule would apply to Nexperia, a semiconductor manufacturer headquartered in Holland acquired in 2018 for $3.6 billion by Chinese company Wingtech Technology, which sanctioned by the US since December 2024. Nexperia is a major EU company with over 12,000 employees, supplying much of the EU auto industry with chips. The US told the Dutch that the only way Nexperia could escape the sanctions was to get rid the Chinese. I’m not making any of that up, it was all reported in the Financial Times: https://ft.com/content/db019842-01a9-4488-a6a0-45d0e102536b

Nadaljujte z branjem→

Ker je zaradi zaplembe hčerinskega podjetja na Nizozemskem matično podjetje Nexperia  v Kitajski zaustavilo vse dobave hčerinskemu podjetju, avtomobilskim proizvajalcem v Evropi grozi zaprtje proizvodnje zaradi pomanjkanja čipov. Tako svari ACEA, Združenje evropskih proizvajalcev avtomobilov (European Automobile Manufacturers’ Association), ki zastopa največje evropske avtomobilske skupine.

We are deeply concerned by potential significant disruption to European vehicle manufacturing if the interruption of Nexperia chips supplies cannot be immediately resolved.

The European Automobile Manufacturers’ Association (ACEA) is deeply concerned by potential significant disruption to European vehicle manufacturing if the interruption of Nexperia chips supplies cannot be immediately resolved.

En klic Putina Trumpu je bil dovolj

Spodnji članek je izjemen. Prebrati bi si ga moral vsak zahodni politik in vsakdo, ki se ukvarja z analitiko. Članek na primeru zgolj enega izmed 21 elementov redkih kovin, nepogrešljivih za sodobne tehnologije, pokaže, kako sistematično, strateško in globoko je Kitajska zaklenila proizvodnjo tehnološko naprednih izdelkov pod svoje okrilje. Zahodne države bi potrebovale tisoče milijard (dolarjev ali evrov) in nekaj desetletij, da bi nadomestile zaostanek pri pridobivanju in procesiranju teh redkih kovin.

In ne pozabite, da bi ta naložba v višini 140 milijard dolarjev in 12-letni časovni okvir prinesli le 100 ton galija letno – kar predstavlja le 17 % trenutne kitajske proizvodnje in manj kot 14 % njihove proizvodne zmogljivosti, kar je spet le EDEN od 21 kemičnih elementov, za katere je Kitajska uvedla nadzor nad izvozom.

Kitajske izvozne licence za redke zemlje so resnično težak glavobol za vse zahodne politike. Šah mat. Zanimivo je, da nihče te potencialne vendar realne grožnje v zadnjih dveh desetletjih ni jemal resno. In prav zanimivo bo gledati, kako se je bodo zahodni politiki lotili oziroma kdaj bodo po neštevilnih neprespanih nočeh in kalkulacijah priznali nemoč. Nato se bomo lahko začeli pogovarjati o geokonomskih in geopolitičnih strategijah in kako nadaljevati to strateško globalno sobivanje.

____________

This is probably the most important geopolitical question in the world right now: for how long can China play the “rare earths card”?

It’s now well established this gives China considerable leverage. For one thing the frantic state of panic of US Treasury Secretary Bessent over the past couple of days is a pretty big tell: he publicly insulted senior Chinese officials over the move, lobbied for “emergency powers” and said this was a Chinese attack on the “world” that would meet a “fulsome group response” from the U.S. and its allies. If that’s not Washington being rattled, I don’t know what is.

What seems to be the consensus view, because I’ve seen it mentioned over and over again, is that one of the main bottlenecks to break this rare earths stranglehold is environmental regulations. As the narrative goes, the West essentially regulated itself out of the rare earths business by imposing environmental standards that China simply ignored. And so, by implication, all it would take is the right regulatory changes and government subsidies and the problem is solvable within a few years or so, it’s mainly a question of political will to accept environmental trade-offs.

There is some degree of truth in that – rare earths processing can be very polluting – but this is otherwise very much magic bullet thinking.

The difficulty of breaking the rare earths stranglehold is far – FAR – more immense than mere regulatory adjustments. China’s dominance has much more to do with the scale of their manufacturing and the vertical integration of their supply chains, and as such breaking the stranglehold at this stage requires upgrading the West’s industrialization level comprehensively. We’re talking something requiring a complete makeover of the West’s socioeconomic structure, involving trillions in capital in investment – with profitability perhaps two decades away – as well as a profound upending of its education system. In short, a generational-level undertaking on an almost unprecedented scale.

You might be tempted to compare the efforts needed to the Manhattan Project or the Apollo Program – that’s mighty enough, right? – but that would actually be vastly understating it. The amount of efforts needed is more comparable to something like the Industrial Revolution itself than to any individual megaproject.

You don’t believe me, right? Surely I must be exaggerating! No way it can be that dramatic!

That’s why I wrote this article. To show you in details the absolutely titanic efforts that would be needed to break the stranglehold for just one of the elements on China’s list of export controls: gallium. And bear in mind when you read the article that it’s just ONE chemical element out of 21 under export controls, and that China’s export controls don’t only include chemical elements but also downstream products (lithium-ion batteries, superhard materials, etc.)

After finishing this article, I bet Bessent’s panic will feel almost understated to you.

Nadaljujte z branjem→